Standardno klišejsko spraševanje javnosti in velikega dela množičnih medijev, ki so se mu povsem podredili in ga že skoraj mazohistično ponavljajo v svojem razpredanju, ali je predsednik Borut Pahor s svojo »ljudskostjo« morda degradiral predsedniško funkcijo, dobiva svoj prvi otipljiv obris odgovora.
Kaj točno bi lahko dokazovalo, da jo je res, kot trdim sam in k sreči podobno še kak ducat komentatorjev, četudi tudi tistih nasprotnih nikakor ne zmanjka? Verjetno naslednje: če dobivamo množico kandidatov za letošnje volitve, ki so napovedali svoj nastop, kot so Marjan Šarec, Ljudmila Novak ali Jožef Horvat, Zmago Jelinčič, Milan Jazbec, Damjan Murko, Dominik Kozarič, Žiga Papež – Papster, Andrej Rozman – Roza, Milan Robič, Jožef Jarh, Ludvik Poljanec in Aleš Cepič, potem iz takega širokega nabora morda smemo ohlapno sklepati, da si že skoraj slehernik v državi domišlja, da lahko enako dobro opravlja predsedniške naloge. In res, takšen občutek bi res sledil. Situacija, ki jo je nesporno iniciiral predsednik.

Seznam še zdaleč ni zaključen, toda 12 kandidatov, od katerih številni padejo v svet zabave in glasbe, vsaj malo daje slutiti, da se je odvrtel reverzni proces: če je Pahor državljankam in državljanom signaliziral, da je lahko kdorkoli, da lahko opravlja naloge kateregakoli poklica ali službe slehernika, s čimer je omogočil psihološke identifikacijske mehanizme, se zdaj sporočilo vrača v obrnjeni obliki: državljanke in državljani dokazujejo, da lahko stopijo v njegove škornje in na njegovo mesto. Kar si sejal, to si žel: ljudskost v obnašanju je proizvedla zahtevo ljudi, da Pahorja kot enako kompetentni, torej nekompetentni, zamenjajo. Njega morda res. Če smo vsaj malo resni, pa verjetno vemo, da si na čelu države ne moremo želeti takšnega ‘kogarkoli’.
Degradacija in komunikacijski flirt
Že res, da se na vsakih predsedniških volitvah pojavijo outsiderji. Ponavadi ne pririnejo daleč, zatakne se jim pri zbiranju glasov podpore. Vendar nisem prepričan, da v takšnem številu in na način, ki obeta zabavo – tisto, ki jo ves čas ponuja aktualni predsednik. Na nekaj mestih, več v povezavah na koncu zapisa, sem razvil tezo, da bi lahko specifiko Pahorjeve komunikacijske obsedenosti, ki jo je v največji meri zamenjal s pričakovano predsedniško prezenco, z enim pridevnikom opisali kot flirtajoči ali flirt populizem.
Njegov pristop, izjemno uspešen in prepričljiv, ima za temeljni namen koketirati z ljudstvom in politiki, proizvesti naklonjenost in všečnost ter nato doseči bodisi uspešen volilni rezultat ali realizirati partikularni politični cilj. Preprosto s šarmom – če je treba, mu ni težko celo dobesedno zaigrati prisrčne zaljubljenosti v sosednjo predsednico vlade Jadranko Kosor ali objeti kakšne političarke z dodatno osebno zavzetostjo. Cilj flirtanja je enostaven: doseči neposredno identifikacijo s preprostim ljudstvom v karseda veliki meri ali obsegu, pri tem pa ustrezno sprožiti čustveno navdušenje čim širše palete ljudi.
Pristop je kot ustrojen za tabloidne medije in pristope, v svoji sočnosti in atraktivnosti jim je pisan na kožo. Resni množični mediji ne želijo zaostajati, zaradi padanja naklad in gledanosti si tega niti ne upajo privoščiti, zato trendu rumenizacije in »politainmenta« sramežljivo nekritično sledijo.
Da bi se opral odgovornosti preteklih funkcij, predsednika vlade, poslanca, predsednika stranke itd., je Pahor pri svoji uspešni transformaciji iz standardnega politika v neke vrste antipolitika v takšno postopanje bil skorajda prisiljen. Po polomiji z vodenjem slovenske vlade je »depolitizacija« njegovega javnega ravnanja bila naravna izbira, s katero je moral množice prepričati, da je vreden novega zaupanja. Tokrat kot nekdo, ki s politiko, njeno vselej umazano platjo, tako rekoč kot povsem drugi človek sploh ni povezan. Potreboval je model, v katerem bi se lahko od nje distanciral.
Njegova siceršnja afektiranost, narcisizem in všečnost so prišli odlično do izraza na volitvah 2012, menjava registra obnašanja klasičnega politika v register nekakšnega antipolitika z ljudsko provenienco pa je narekovala prilagoditev vsem komunikacijskim trendom domnevne »nove politike« in socialnih omrežij. Do razklica »kralja Instagrama« s strani izbranih tujih medijev je nato bil le še korak, obsedenost z všečnostjo na vseh možnih nivojih komunikacije pa stvar osebnega imperativa.
Instagram kot simptom
Koketiranje z ljudstvom najdeva svoj najbolj zgoščeni in pregnantni izraz prav na Instagramu, a je navzoče v vseh kanalih in nivojih njegovega udejstvovanja. Tega bi lahko razdelili na dve polovici: prvo predstavljajo nenehni fizični kontakti in udeležbe na dogodkih, obsežna osebna srečanja in pogovori z ljudmi, na katerih dokazuje svojo prisrčnost, duhovitost, avtentičnost in ljudskost. Drugi zadevajo medije in socialna omrežja. Komunikacijski populizem in »popularizem« sta strogo namenska in sebična: nič ne dokazuje, da bi Pahor želel neposredno zagovarjati politične, socialne ali kakšne druge interese ljudstva. Vse pa kaže, da mu je mar le za naklonjenost plebsa kot volilne baze.
Morda gre pri tem res za neke vrste lahkotnost – kar zadeva naivnost ljudi. V časopisu Delo, kjer imajo težave s citiranjem moje malenkosti, so mi pripisali tezo, da Pahor prakticira »lahek populizem«. Očitno se človek v Delu, tako kot npr. v Večeru, lahko znajde le po pomoti:
Predsednik sicer pravi, da je oseben stik najpomembnejši. Profesor na mariborski univerzi Boris Vezjak je Pahorjevo komunikacijo označili za lahek populizem. Pahor pa je dejal, da instagram ni omrežje, preko katerega bi lahko širil politične ideje.
Dejansko je takšno meni sicer nerazumljivo definicijo podal citirani avtor Marko Rakar v Guardianu, avtor prispevka pa jo je očitno pomešal z mojo prej omenjeno tezo o flirt populizmu, objavljeno tudi na straneh časopisa Politico in v londonskem Timesu.
Nekaj tujih zapisov, večinoma ne neposredno kritičnih, je po svoje celo afirmiralo Pahorjevo pozicijo, morda z nekaj rahlimi ironičnimi podtoni. Rezultat: predsednik je bil s svojimi tujejezičnimi članki o tem, da je kralj Instagrama, celo odkrito zadovoljen. Na sceni Pahorjevega nenehnega komunikacijskega nagovarjanja, ki je državljanom ugajajoče kar zlezlo pod kožo in ga pretežno niti ne želijo več problematizirati, če so v redkih trenutkih treznosti to sploh kdaj želeli početi, se s tem že nekaj časa ne dogaja nič novega. Glavni protagonist se očitno tega zaveda, ker ne menjuje zmagovitega konja. Še več, fascinanten recept kampanje leta 2012 ponavlja in ga je inkorporiral v svojo predsedniško funkcijo. S tem je njegov mandat postal dobesedno podoben permanentni volilni kampanji.
Kdo izvaja komunikacijski flirt?
Predsednik, ki je v komentarjih na družbenih omrežjih s strani bralcev največkrat navdušeno označen za nekoga, ki je »frajer«, »car«, »kralj«, se za takšen imidž hudimano trudi. Njegovo nenehno oznojeno čelo priča o visoki ceni popularnosti. Naključij ni: morda ni tako nepomembno, da je šele za hrvaški medij predsednik priznal, da fotografije na Instagramu izbira osebno in da jih, kot kakšen ritual, objavi vsak dan točno ob 17.00 uri.
Vse mora biti narejeno v popolnosti, nič ne sme biti prepuščeno igri naključja. Logika je torej nasprotna tisti pri Donaldu Trumpu: pri ameriškem predsedniku nikoli ne veš, kakšno neumnost bo tvitnil, zaradi česar njegovi sodelavci v Beli hiši živijo v nenehni grozi pričakovanja nove neumnosti. Sistematičnost in spontanost pri Pahorju odpadeta. Na vprašanje, kdo mu ureja Instagram, je predsednik v intervjuju za Večernji list povedal:
Cjelokupnu politiku, vanjsku i unutarnju, te komunikaciju s javnošću radi tim od deset ljudi. Instagram uređujem sa suradnicom, ali u posljednja tri mjeseca sam odabirem fotografije za objavu. Nema tu velikog posla.
Ne le to, da predsednik uporablja kar deset ljudi v svojem kabinetu, da se ukvarjajo z njim, kot je mogoče razumeti, in se pripravlja tudi na to, da obvlada še nekatera druga družbena omrežja, pri vsakem želi, glede na naravo omrežja, temu ustrezno prilagoditi svoj tip komunikacije, da bo ta maksimalno učinkovita. Na delu je, skratka, popolna sistematika:
Jednu stavim svaki dan u pet sati. Imamo koncept objavljivanja na Instagramu. Kao i na Twitteru, jer bavimo se i drugim društvenim mrežama. Ubuduće ćemo se odlučiti i za Snapchat dopusti li nam vrijeme, ipak nas je malo, a sve želimo napraviti savršeno. Tako je i s Twitterom. Na njemu priopćavamo politička stajališta, a na Instagramu svoj osobni karakter. Obje su stvari važne, pogotovo zbog komunikacije s mlađom generacijom. U intervjuima sa stranim medijima, primjerice s Politicom, Associated Pressom, The Guardianom, Allgemeine Zeitungom, Kleine Zeitungom, The Timesom itd., bilo je pitanja vezano za to je li to novi trend. Zasigurno društveni mediji predstavljaju novi komunikacijski kanal s javnošću koji ne smijemo podcijeniti, ali ni precijeniti. Ništa ne može zamijeniti stisak ruke, razgovor s ljudima.
Novi trendi
A ne gre le za to, da želi biti predsednik trendovski, blizu psihogramu mladine. Po načelu »za vsakogar nekaj« je sistematično navzoča družbena omniprezenca postala razširjena na vsa možna področja komuniciranja. Da v tem ni veliko etičnosti, le koketiranje zunaj in tudi znotraj politike, dokazuje tudi premišljena kategorizacija samopromocijskih in vedno radikalno personaliziranih fotografij.
Še več, tudi dnevna rutina, ko Pahor skoči na politično turnejo, dopoldne na klepet k Angeli Merkel, nato pa popoldne brž še na Berlinski festival, vedno bolj nakazuje, da so se teatraličnost, poziranje in igra flirta umestili v vsakdan in postali del menda normalnega sicer državnega protokola in procedur. Presenetljivo se Pahor venomer pretvarja, saj se mora, da je predstavnik ljudstva, ne države. Kar seveda ne drži, saj ni sindikalist. V prvi vrsti velja obratno, da je reprezentant države, ne ljudi. Za legitimacijo populizma pa je seveda primoran v pretvarjanje glede prvega.
Kategorizacija vrst flirta
Ob bolj »državotvornih« fotografijah, ki dokazujejo, da je predsednik pomemben državnik, ki se rokuje s številnimi drugimi in vmes resno opravlja svoje poslanstvo kot predsednik, se Pahorju zdi pomembno flirtanje z ljudstvom s pomočjo celega niza skrbno izbranih vizualij, selfijev in fotografskih podob, pri čemer so objave sčasoma postale bolj strukturirane in sistematične.
S sistematičnostjo merim na dejstvo, da so postale bolj »žanrske«, da jih je mogoče kategorizirati v več skupin, da so glede na »žanrskost« postale uravnotežene in so objavljane v določenih ciklusih, ki se ponavljajo. Dimenzija flirtajočega populizma, komunikacijskega razmerja do državljanov, na katerega stavi Pahor, da bi koketno plenil navdušenje množic, nam s tem razpade na različne kategorije javnosti, v katere je njegov flirt usmerjen. Naj jih nekaj naštejem v podporo svoji tezi.
Državniško zaodrje: za ljubitelje državniških vlog
Nekatere objave fotografij stavijo na njegovo državniško funkcijo, ki jo opravlja. Na njih Pahor ni »tisti drugi«, še vedno se giblje znotraj pričakovane vloge, vendar imajo fotografske vizualije obeležje »obstranskega« dogajanja, ki spremlja opravljanje njegove službe ali se odvija v zaodrju bolj formalnih in proceduralnih dogodkov. Takšna je »gasilska« fotka s turškimi varnostniki, poziranje pred začetkom novinarskega intervjuja ali v maskirnici, portret predsednika, ki je zatopljen v branje na letalu, in podobno. Cilj koketiranja je najširša publika, ki v njem še vedno vidi podobo državnika in si želi »zmehčanih« vsebin, ki so dovolj atraktivne za samopromocijo.

»Jaz in Tanja«: biti partner
Čeprav se rad pohvali, da živi nepapeško življenje in da je njegova partnerska zveza komplicirana, če ga povzamem zelo benigno, je instagramska produkcija velikokrat namenjena promociji njega in njegove Tanje, »prve dame« Slovenije. Največkrat v igrivih, samokritičnih podtonih. Ljubezen je menda neperfektna reč.

»Jaz in Luka«: biti starš
Niz fotografij, včasih tudi video posnetkov, je posvečen »malemu Pahorju«, ki menda pridno hodi po stopinjah svojega očeta. Včasih ga nadomesti na sprejemih v predsedniški palači, spet drugič oče objavlja vragolije svojega sina na rolki in igra rahlo zaskrbljenega starša. Mediji nam pozabijo pojasniti, da sin pridno hodi po političnih stopinjah in nastopa na programskih konferencah SD, kjer ugotavlja, da mora EU postati »domestičen politični prostor«, standardi v njej pa »univerzalni, evroverzalni«. Skratka, zakaj bi predsednik promoviral le sebe, če lahko tudi prihodnjega politika?

Družinska nostalgija: za stare mame
V to kategorijo sodi garniranje podobe s produkcijo romantičnih izletov v lastno otroštvo s pomočjo objav starih, črnobelih fotografij sebe, svoje mame, hišnih ljubljenčkov, otroškega medvedka in podobno. Njihov skupni imenovalec je družinsko oziroma avtobiografsko ozadje, čas mladosti in odraščanja, manekenstva in podobno. Ciljna publika te vrste flirtanja je predvsem starejša generacija, v družinske vrednote usmerjeni posamezniki in vsi, ki ljubijo arhivske posnetke in v njih uživajo.

Znane osebnosti s področja zabave: za siceršnje oboževalce
Pahor nemalokrat objavlja fotografije, na katerih je skupaj z znanimi ljudmi s področja zabave, glasbe, športa. Kategorija tovrstnih sličic je prepoznavna, srečevanja s »celebrities« so del napihovanja lastne pomembnosti s selfiji znanih osebnosti, npr. s pevcem Bonom ali manekenko Naomi Campbell, domačimi estradniki, npr. Janom Plestenjakom, Heleno Blagne in tako dalje. Včasih si pač dodatno pomemben že zato, ker si skupaj s pomembneži. Nekaj, česar očitno ne potrebujejo le navadni ljudje.

Športne fotografije: za vsakega športnika
Promocija sebe kot športnika in objava fotografij s športno vsebino je navzoča v dokaj razširjenem obsegu: Pahor kot zagrizen rekreativni športnik ali nekdo, ki se udeležuje športnih dogodkov ali na njih pozira, nekako ustreza pomembnemu delu imidža, ki ga gradi o sebi. Znano je, da je Pahor po lastnem priznanju tako rekoč s športom obseden, da na sobnem kolesu prebira knjige in gleda filme, itd.

Turistične fotografije: za ljubitelje potovanj
Včasih predsednik sentimentalno objavi posnetke s turističnih ali tudi turističnih obiskov znamenitih krajev sveta, npr. Petre ali Jeruzalema. Morda kategorija, ki je manj izstopajoča, ker ima premalo naboja atraktivnosti in deluje zlizano, toda celo na teh fotografijah velja železno pravilo: ne objavi fotke, na kateri nisi v središču pozornosti ti sam.

»Cute« fotografije z otroki: za vse, ki jih imamo radi
Pahorjevo ravnanje z otroki je videti res avtentično pristno. Priznati je treba, da je v takšnem kontaktu, za razliko od kakšnega Mira Cerarja, ki je v neverbalni komunikaciji in govorici telesa izrazito nespreten, predsednik izrazito prepričljiv. Pahor zato, kakor da bi se zavedal svoje pristnosti in z njo povezanih talentov, rad objavlja sebe v družbi otrok, tudi prejete simpatične otroške risbice in pisma, ki predsednika – no, najširšo javnost, ki ji je prezentacija namenjena – razveseljujejo v prijetnem prepričanju, da je zanimiv in »prava faca« tudi za otroke. Kategorija, ki je v svoji pogostosti precej izstopajoča.

Zamišljeni meditativnež: za ljubitelje duhovnosti
Intrigantna v svoji posebnosti je serija fotografij, ki promovirajo podobo resnega, vase zazrtega, toda vselej osamljenega in meditirajočega predsednika, ki si vzame čas za premislek o sebi in svetu. Na njih je skoraj vedno res čisto sam – reprezentacije očitno stavijo na tiste, ki bi radi verjeli, da je Pahor samospoznanja željan človek, ki išče samega sebe in predan filozofskemu samoiskateljstvu. Del takšne upodobitve je v nekoliko specifični maniri bila tudi znamenita fotografija iz Kaira, na kateri je osamljeni predsednik začutil domotožje – kasneje je sprožila ti. »boruting«.

Pahor kot slehernik: za čisto vsakogar
Ena močnejših kategorij, a še zdaleč ne edina: kontinuirana produkcija volonterskih akcij, v katerih Pahor kot multipraktik dokazuje, da je eden-izmed-nas, da je res blizu malim ljudem, da je človek iz mesa in krvi. Nekdo, ki je lahko kdorkoli, zato lahko opravlja katero koli delo, službo ali funkcijo. Včasih se hipoma duševno preobrazi in aklimatizira, kot kakšen Allenov Zelig, ter prevzame sposobnosti svojega sogovorca, s katerim se trenutno druži: nenadoma postane zidar, mizar, picopek, nogometaš, igralec bobnov… Ciljna publika tovrstnih objav je tu najširša, tako kot sama aktivnost predsednika nam želijo fotografije sporočiti, da je pred nami maksimalno ljudska oseba simpatično blizu vsem, neglede na človeške razlike.

Omniprezenca in profanizacija poklica politika
Pahor s široko paleto profilov ciljne publike presneto zavestno in načrtno pokriva izjemno širok, tako rekoč univerzalni nabor kategorij ljudi in njihovih interesov. Njegova omniprezenca je s tem nadgrajena s pojavnostjo za različne okuse in preference zelo širokega diapazona državljanov.
In kar je prepoznavna strategija na Instagramu, verjetno velja tudi drugod. Ker to počne po lastnih besedah premišljeno, ni nobenega dvoma, da se bolj predaja cilju lastne samopromocije kot kakšni drugi klasični politični agendi – kar je ves čas že osnovna teza mojih spoznanj. Državniške funkcije v klasičnem smislu ni opustil, to bi bilo prenevarno, jo je pa skompenziral in dopolnil z likom ljudskega koketa, ki mu množica ne more ničesar zameriti, ker vse, kar počne, menda dela iz srca in zato, ker je to pač »on sam«.
Že sam obstoj komunikacijskih ciljev in deloma razkrite elaborirane strategije dokazujejo, da teza o avtentičnosti, o tem, »da takšen pač je«, že sama po sebi ni avtentična. Dejstvo, da je retorično in komunikacijsko vešč, navidezno pristen in dostopen, še ne more šteti za zadosten pogoj za oceno, da je v njegovem pristopu na delu popolna spontanost. Imam kar veliko indicev za vero, da se dogaja prav nasprotno.
Več kot degradacija
Seveda so na delu mehanizmi, ki daleč presegajo »degradacijo« funkcije predsednika republike. Po Pahorju ne le, da ne bo več možno ali bo zelo težko znova dobiti resnega predsednika republike, kot smo ga navajeni, temveč se novim standardom pričakovanih učinkov politainmenta kot sestavnega dela mediatizacije politike najbrž ne bodo mogli upreti prihodnji med njimi. S svojim ravnanjem je Pahor sprožil nepovratne trende profanizacije poklica politika in novinarje celo uspel zadovoljiti s sklicevanjem na domnevno prepotrebno modernizacijo pristopa, ki bi mu morali slediti vsi.
Več:
Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas
Barbika, naš instagram predsednik
Predsednik trola, mediji sponzorirajo
Predsednik Pahor o skrivnostih frizerskega populizma
Pahorjeva nova teorija iskrenosti: koliko šteje?
Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja
Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom
Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga
Sproščeni Pahor in ideali neresne politike
Pahor v Marofu: ko suženjstvo premaga flirt
Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno
Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas
Srečni dnevi za narod, ki ima takega carja
Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne
Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe
Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo
Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu
Ime česa je na žaru pečeni Pahor?
Na žaru s Pahorjem: prijazno kot na pogrebu
Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem
Pahorjeva oznojena prisotnost v tabloidnih medijih
Pahorjeva zlagana podoba spravitelja Slovencev
Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih
Pahorjeve potne listine in seksizem
Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji
Ta čuden incident Pahorjevih psov čuvajev
Pahor za ene kot McConaughey, za druge ga ni
Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil
Pahorjevi demoni in teopolitika
Pionir česa je Borut Pahor? Znova o sproščenosti.
Kavalirji in golobčki: Pahor in Kosorjeva v hrvaških in domačih medijih
Kavboj Pahor in protokol posmeha
Pahorjev »boj« kot narcisistični populizem
Pahorjev kozmetični program je naše upanje
Medijska aritmetika: 1 + 1 = Pahor
Porozna logika Pahorjevih pomilostitev
Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov
Pahorjeve kopačke, skrite v faktografijo
Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu
You must be logged in to post a comment.