Direktor in urednik Financ Peter Frankl je vedno zanimiv pisec. Posploševanj ne manjka, moralizirajoče zaskrbljenosti tudi ne, love-hate politična govorica je njegov zaščitni znak. Toda danes se širokosrčno ne more odločiti, katerega predsedniškega kandidata bi izbral. Imel bi kar tri najvišje kotirajoče, vsi so fajn. Med argumenti, zakaj je Borut Pahor odlična izbira, je tudi logiško pikanten:
Če Pahorjevo kampanjo kritizirata tako Mladina kot tudi Reporter, če je združil dva tako različna medija, potem mora biti z njo nekaj zelo v redu.
Formo njegovega premisleka je enostavno razbrati:
(1) Oseba ali medij A trdi, da je X resničen.
(2) Oseba ali medij B trdi, da je X resničen.
(3) Osebi ali medija A in B sta povsem različna in si nasprotna (po značaju, profilu, ideologiji).
(4) Torej je X neresničen.
Franklovo sklepanje je kajpak zmotno – zveni popularno gostilniško, prikrito zabavljaško, morda stavi na humorističen suspenz, saj tako divje izpeljave bralec ne bi pričakoval. Zakaj? Ker iz enakomiselnosti dveh zelo različnih oseb ali medijev glede resničnosti ali pravilnosti nekega stališča X pač ne sledi kar sklep, da X ni resničen ali pravilen. Če bi obe osebi ali medija zapisala ugotovitev, da na Marsu ni življenja, iz tega ne bi divje sledilo, da življenje tam je. Če bi oba ne navijala za finančno pomoč Sloveniji, še ne bi mogli reči, da zanjo moramo navijati. In, nenazadnje, če bi oba menila, da je Peter Frankl odličen direktor, iz tega še ne bi sklepali, da je zanič. Tu bi se morda celo končno strinjal!
Mimogrede, enako zmotno hitro posploševanje bi bilo, če bi imelo »premosorazmeren« rezultat:
Če Pahorjevo kampanjo kritizirata tako Mladina kot tudi Reporter, če je združil dva tako različna medija, potem mora biti z njo nekaj zelo narobe.
Zgornja zmota je zanesljivo ena izmed inačic »tudi ti«, tu quoque. Po nekaterih zunanjih elementih spominja na sprevrnjeno verzijo zmote »dve napaki ustvarjata pravilnost« (two wrong make a right), kjer je logična neveljavnost skrita v tem, da nekdo predpostavi izničenje prve napake z drugo, kjer torej dve napaki v seštevku dajeta pravi rezultat po načelu »napaka + napaka = pravilnost«. Banalen primer:
Ni mi vrnil avta. Torej je čisto prav, da mu tudi sam ne vrnem avta.
Če zmota »dve napaki ustvarjata pravilnost« običajno nastopa v moralnih kontekstih, kjer napačno dejanje »uravnotežimo« s svojim & drugim moralno napačnim dejanjem in ga legitimiramo s prvim, je v tipu zgornje zmote, ki bi ji ime šele morali nadeti, kontekst izključno logičen in sledi načelu »A trdi X + (A-ju nasprotni) B trdi X = ne-X«.