Kazen iz hvaležnosti: kako me želijo na Delu utišati

Delov odgovorni urednik Uroš Urbas je v kolumni z naslovom Hvala za reklamo užaljeno repliciral na nekatere javne očitke ob očitno zgrešenem novinarskem zapisu na straneh svojega časopisa, v njem mimogrede obračunal z mojo malenkostjo in še kom.

Njegova reakcija bo najbrž, čeprav je močno značilna, odšla v anale največjih uredniških kiksov v dolgi zgodovini Delovega novinarstva: namesto da bi zmogel nekaj samokritičnosti in priznal napačen pristop, se je ihtavo lotil vseh negativnih odzivov in poskušal z reinterpretacijo in nekaj retoričnimi triki vztrajati pri svojem.

hvala za reklamo Urbas kolumna izsek

Izsek iz Urbasove kolumne: hvaležni za reklamo

Težko skrivajoč jezo se je potem zahvalil kritikom za nekaj, kar je arogantno razglasil za reklamo (!) svojim prizadevanjem in mediju, ki ga ureja. Toda v posebej izpostavljeni, odklenjeni in za komentarje zaprti kolumni kakšne posebej strahovite hvaležnosti ni prepričljivo izpričal. Še več, moj prispevek Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta je njegovo uredništvo vznemiril do te mere, da mi je istočasno ob očitno iskrenem, nikakor ne ciničnem javnem zahvaljevanju, njihova direktorica enako iskreno odredila plačilo civilne kazni v višini 150 evrov! Ob takšnih izrazih nenadejane hvaležnosti več v nadaljevanju.

Kaj jih je razjezilo?

V svojem zapisu sem problematiziral premalo problemski pristop novinarja Novice Mihajloviča v dolgem prispevku o Štajerski vardi dne 5. avgusta letos, tako v reportaži kot v njegovem spremljajočem komentarju, grafično umestitev članka in že naslov, s katerim so ga pospremili. Očital sem, da je naracija v prispevku vardi nepričakovano naklonjena, opozoril pa sem tudi, da v njegovem koncu skušajo popraviti vtis z apeli politikom (na kar javno vztrajno opozarjam sam!) in namigi, da bi organizirane paramilice v našem okolju morali obravnavati resno.

Delov prijem spominja v najboljšem primeru na tabloidne manire, čemur se je časopis v svoji častitljivi zgodovini uspešno izogibal. Že na podlagi naslovja (»Preživeli smo nedeljo s Štajersko vardo«) je vsak povprečen bralec brž ugotavljal, da Šiškovim prejkone res delajo reklamo, če uporabim Urbasovo poenostavljeno interpretacijo očitkov. Kako tudi ne bi, saj se je novinar na »nedeljski izlet s fotografom na Kozjansko« odpravil »poln predsodkov«, tam pa jih je uspešno odpravil in terapijo kronal s spoznanjem, da so to »povsem običajni ljudje s povsem običajnimi skrbmi in veselji«.

Običajnost pa takšna! Še več od tega, v čudovitem naravnem okolju se je družil s takimi, »ki se zavedajo, na kako lepem koščku planeta živimo, in jih skrbi, da jim nepredvidljive spremembe na tem planetu jutri ne prinašajo prav veliko dobrega«. In potem nizal sugestivne opise z izdatno mero sočutnega razumevanja, kajti po njegovem so udeleženci Šiškovega vadbenega poligona na las podobnim nam, recimo temu navadnim državljanom (»Kdo med nami ni negotov? Koga med nami ne skrbi za prihodnost naših otrok?«), s poti pa lahko skrenejo šele, če pride do »trenutka stiske« – takrat lahko naredijo veliko škode. Kar seveda predpostavlja, da njihovih stisk zaenkrat še ni, zato je z njihovim trenutnim obnašanjem vse v redu in prav.

Napihovanje in kontrast naslovnic

Najmanj, kar lahko v članku in komentarju avtorja grajamo, je strahovita neposrečenost, ki je ne more odpraviti niti blago distanciranje od fenomena vaških straž v njunem izteku. Nekdo je zdaj, ko je zgodba prešla v tuje medije, na najbolj nazoren način demonstriral srž uredniškega zdrsa: poiskal je kontrast v naslovnicah Dela in Jutarnjega lista, v katerem se celo sklicujejo na reportažo slovenskega časopisa. Razlika v primerjavi levo-desno je takoj opazna in pove dovolj. S tem, da se mora Urbas pretvarjati, da je Delova naslovnica tista na levi, v resnici je tista na desni…

kontrast dveh naslovnic delo varda

Primerjava naslovnic levo-desno: Jutarnji list in Delo

Svojega besedila ne bom podrobneje obnavljal. Ker je zdaj Urbasova obrambna strategija, s katero želi upravičiti svoj izdelek, v sklicevanju na to, da je reportaža služila namenu opozarjanja na delikatnost nastajanja obrambnih paraformacij v državi, bo celo nepozornemu bralcu komični učinek takoj prezenten. Od kod vendar tak dramatični razkorak med namenom in dejansko realizacijo članka, neverjeten nesporazum ob vtisu, da je reportažni zapis Šiškovemu postroju preveč naklonjen, če so v njem želel opozarjati na njegovo problematičnost?

Ogledal sem si in prisluhnil številnim reakcijam na Delov prispevek; čeprav sem se trudil, nisem naletel na niti enega pozitivnega. Nasprotno pa se je zdaj Urbas odločil za neverjetno prepotentno napihovanje, da bi prekril očitke: njegov novinar da je spisal kolosalni preiskovalni prispevek, brez katerega bi bili pogreznjeni v nevednost in ne bi imeli pojma, kakšno stopnjo nevarnosti predstavljajo tisti, ki želijo pravico vzeti v svoje roke. Še več, »brez Novice Mihajlovića in Leona Vidica bi še vedno živeli v prepričanju, da je varda le en zmeden čudak neartikuliranih stališč, vreden ljudskega posmeha.« Naj takoj dodam in spomnim znova: po zaslugi Dela vemo, da gre za odgovorne osebe s polnim zavedanjem, na kako lepem koščku planeta živimo.

Bolj načelni kot New York Times

Ne vem, čemu toliko pretvarjanja: seveda časopis ni odpiral oči pred fenomenom doslej menda neznane paravojaške formacije, za to nima nobenih posebnih zaslug. Za Šiškovo vojsko je širša javnost izvedela že v začetku septembra 2018 – in takrat sem, kakšna ironija, ravno sam pred to nevarnostjo opozarjal med prvimi. Delo tudi ni bilo prvo, ki se je k vardi odpravilo na obisk, saj smo prve neposredne fotografije postroja videli ob obisku novinarjev Janševega spletnega portala Politikis. O bizarnem postroju iz štajerske goše so mediji poročali na veliko v naslednjih dnevih slabo leto nazaj, in prav je tako, pa tudi o priporu njihove vojvode in sojenju. Nikoli ni bilo vprašanje, da o tem pišejo, temveč kako to počnejo, na kar sem, prav na primeru Dela, usmeril pozornost že v lanskem prispevku Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki.

Kar zadeva mojo malenkost: tudi ob prvih podatkih o belokranjskih vaških stražarjih dva tedna nazaj sem se čudil z enako vnemo in grajal politiko, ker se na ekscesnost in »nekaznivost« njihovih pojavljanj ne odziva dovolj, npr. v besedilu Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava. V kaj potem mene in druge sploh želi Urbas prepričati, če delimo enaka mnenja o eksplozivni nevarnosti nastajanja in delovanja takšnih skupin? In ko se samozavestno ne ustavi niti v namigih, da imata slovenska družba in domača medijska scena neverjetno srečo, ker osrednji slovenski časnik vodi odgovorni urednik, ki ne bo pokleknil na način, kot je to storil New York Times, ko je pod pritiskom družbenih omrežij spremenil svoj že objavljeni naslov.

Ne, Delo bo pokončno vztrajalo pri odlično opravljenem novinarskem delu. Že iz tega lahko zaslutimo, da se še kako zaveda množičnosti kritik in slabega odziva na svoje pisanje.

Čustveni apeli s Hitlerjem

In kakor da napihovanja ne bi bilo dovolj, poseže še po čudežnem zdravilu, apeliranju na čustva z zgodovinskimi primerjavami: »Pred manj kot stoletjem so se nekemu kaplarju vsi smejali. Nihče ga ni jemal resno, dokler ni prišel na oblast, oborožil najmočnejšo vojsko v Evropi in 1. septembra pred 80 leti začel napadati njihove države.«

Zdaj, ko je preformuliral očitek proti sebi in ga popačil, kakor da bi kdo Delo pokaral, ker piše o vardi in ne zato, kako se tega loteva, se je užaljeno zatekel v trkanje po prsih: njegov časopis je na strani tistih, ki pravočasno opozarjajo na vpliv populistov, skrajnežev in nastop novih kaplarjev. Zato lahko samovšečno in potencirano zaključi s stavkoma: »Nikar ne recite, da vam nismo povedali ali da vas nismo opozorili, ko je bil še čas za ukrepanje.« in »Lahko bi se še naprej delali nevedne, da ta grožnja ne obstaja, dokler se morda ne bi zgodilo kaj zelo nesrečnega in bi iskreno moralizirajoče vili roke, kako da tega pojava nismo pravočasno zaznali.«

Seveda, brez njihovega svarilnega »nedeljskega izleta na Kozjansko« in druženja »s povsem običajnimi ljudmi« bi še zdaj ne slutili, kako zlovešča je lahko prihodnost.

Strelske vaje »ad hominem«

Ne le, da se Urbas meni in drugim zahvaljuje za reklamo, nenehno intenzivno apelira, da bi se državljani morali zahvaliti njemu in Delu za novinarska razkritja. Sam imam še srečo, da nisem edini, s katerim je obračunal; sicer bolj mimogrede omenja še vsaj sedanjega sodelavca nekdanje notranje ministrice, ki je »čivknil, da bi odgovorni urednik Dela moral zaradi varde na naslovnici časopisa pospraviti svojo pisarno.« Priznati moram, njegova zaskrbljenost je povsem na mestu: zaradi očitno ne le meni spornega prispevka sem naletel na neredke odzive ogorčenja, vse do napovedi po odpovedovanju naročnine.

Odgovorni urednik Dela za obračun s svojimi kritiki nima težav z uporabo celega arzenala negativnih psiholoških karakterizacij, označi jih celo za družbi enako nevarne, kot je štajerska varda! Ne le to, za nameček operira s frazami, kot je »samooklicani medijski strokovnjak, »družbenopolitični delavci, ki živijo v svojem salonskem svetu« ali celo v bolj kompleksnem jeziku najdeva tiste, ki »iz svojega slonokoščenega kabineta v drugem nadstropju fakultete zlivajo svoj gnev v slogu zagretega družbenopolitičnega delavca«.

S tem brez zadržkov prevzema politično ustrojeno adhominalno izrazje za potrebe osebnih diskvalifikacij, skovano na straneh Nove24TV in podobnih medijev. Še več, ker je očitno njihov zvesti bralec, uporablja kar dobesedno njihovo utečeno besedje zame, kar ni težko dokazati (1, 2). Bralcem Dela in širši javnosti prepuščam sklepanje, ali je morda svojo privrženost jeziku sovraštva in žalitev razvil na podlagi ideološke pripadnosti ali pa je morda šele namenjen uredniške smernice svojega časopisa približati medijskim zgledom, iz katerih črpa (najmanj) svojo terminologijo.

Civilna kazen za tiste, ki delamo reklamo

Najbrž je odveč opozoriti, da je tudi njegova hvaležnost za reklamo močno zlagana. Sicer si človek težko razloži, zakaj sem že naslednji dan po objavi svoje kritike iz njegove hiše prejel »civilno kazen« v višini 150 evrov, ker sem domnevno kršil Zakon o avtorskih pravicah in objavil dve njihovi fotografiji.

Delo civilna kazen izsek

Delov zahtevek za plačilo civilne kazni – izsek iz dopisa

Kršitve nisem storil: kar sem objavil, sta zgolj posnetka zaslona (ti. screenshot) članka na njihovi spletni strani, iz katerih je jasno razvidno dvoje: avtorstvo obeh fotografij in samo dejstvo, da gre za posnetek zaslona. Obenem sem navedel povezavo na članek.

Na spletnih straneh časopisne hiše Delo jasno piše, da se smejo njihove vsebine uporabljati le za osebne in nekomercialne namene. Moja stran, formalnopravno brez statusa medija, pa je ravno to, kar sem že pred leti objavil v svojem »disclaimerju« na uvodni strani:

»Stran vezjak.com, ki jo prebirate, je izključno osebni blog, v katerem izražam zgolj svoja prepričanja in ugotovitve; kajpak je nekomercialne in neprofitne narave. Za svoje zapise ali urejanje strani ne prejemam nobenega denarja, nimam sponzorjev ali prišepetovalcev, izražena stališča so izključno moja, drugih ne objavljam. Uporabljeni tekstovni ali slikovni material, povzet iz medijev, je namenjen zgolj analizi medijev ali družbeni kritiki in podan v ilustracijo ali kontekstualno dopolnitev lastnega besedila.«

Pod dopis podpisana direktorica Dela se ob kazni sklicuje na odločitev uredništva. Hvaležnost, ki mi jo izkazujejo za opravljeno reklamo, si ne znam razložiti drugače kot obliko pritiska na medijsko kritiko in analizo, s katero se intenzivno ukvarjam že od leta 2001 – od napada na takratnega novinarja Večera Mira Petka. Sploh zato, ker še nikoli nisem prejel nobenega podobnega zahtevka.

Vendarle cenim Urbasa

Naj na koncu priznam, da odziv odgovornega urednika, in to mislim smrtno resno, po svoje cenim. Poskušam razumeti, da me v njegovem časopisu nimajo v čislih: na tej strani sem sproti pisal o odpuščanjih na Delu po Petričevem prevzemu in kritiziral njihove novinarske prakse. Pred tem recimo o Janševem prevzemu Dela in podobnih usodah novinarjev. Ker se ukvarjam z medijsko kritiko redno in intenzivno že vrsto let, sem navajen marsičesa. Običajna taktika slovenskih urednikov in novinarjev, vztrajna ignoranca in prezir, se izjemno dobro obneseta, ker se naslovniki dobro zavedajo svoje moči, vpliva in pomena damage control: če te ni v medijih, te pač ni, o tvojem »biti ali ne biti« odločajo oni in kakorkoli obrneš, tvoja spoznanja in argumenti ne bodo dosegli večine; več o tem na Javna recepcija te strani.

Dostop do širokih množic imajo pod nadzorom sami, na srečo pa veljavnost trditev in teža argumenta nista odvisna od dosega. Zato jim preostane le igra preštevanja: da bo številka, koliko ljudi bo dosegla tvoja »resnica«, ostala večja od tiste, ki jih je prepričala kritika. Skoraj vedno je to otročje lahka in enostavna naloga, v medijskih časih vladavine nemišljenja in hipnih vtisov pa so uredniki in novinarji lahko načeloma povsem varni pred navalom kakšnih pomislekov.

Toda Urbas se je hvalevredno odločil za izjemo, ne bojkot, kar v osnovi omogoča izmenjavo mnenj in argumentov. Seveda bi bilo veliko bolje, če bi sledil dobri praksi in se ne zatekal v osebne žalitve. In ker kritične opazke hvaležno razlaga kot reklamo, mu sporočam, da lahko moj zapis, tako kot katerega koli za nazaj ali za naprej, brezplačno objavi na svojih straneh. Sploh zato, ker bralke in bralci njegovega časopisa sploh niso imeli možnosti seznanitve z besedilom, s katerim polemizira. Rad pomagam.

Verjamem, da Delo za oglaševanje porabi ogromno denarja, o čemer sem v preteklosti tudi že večkrat kritično poročal. Ampak njegovih kazenskih položnic vseeno ne bom plačal.

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Begunec na poti v obljubljeno Evropo je postal tisti Drugi, ki se ga je treba bati in sovražiti obenem. Številni prvorazredni državljani Slovenije danes tekmujejo v ksenofobiji in brezčutnosti, prislovični egoizem in sebičnost v materialnost usmerjenih Slovencev sta sprožila očitno latentni in zatirani impulz sovraštva do beguncev, ki so zmotili brezdušno in zaspano atmosfero v dolini šentflorjanski.

kratek vodič po sovraštvu

Pravcati organizirani festival strahu, nestrpnosti, paranoje, hujskaštva in ksenofobije še pred verjetnim prihodom beguncev oziroma pričakovanim valom, ki trka na vrata naše države, ne obeta nič dobrega. Brezčutna krutost v reakcijah številnih, seveda ne vseh, je morala presenetiti tudi tiste, ki so navajeni vsega hudega in glede slovenskih kolektivnih mentalnih stanj res nimajo visokega mnenja in pričakovanj. Mene je. Marsikdo se sprašuje naslednje: kaj bo šele, ko bomo z njimi soočeni?

Težko bi dobrohotno dejali, da se velik del iracionalnosti reakcij hrani in oplaja iz pomanjkanja informacij in slabe obveščenosti. Mediji in občila so dnevno natrpani s tragičnimi, pretresljivimi in krvavimi podobami ljudi, ki nemalokrat govorijo o stotnijah mrtvih na dnu morja, množičnih zadušitvah, krutem umiranju otrok in mater na obali in ulicah. Ne le, da je nedoumljivo dojeti, kako se lahko ob žalostnih slikah stisk nedolžnih ljudi porodijo ideje o streljanju nanje in zavračanju pomoči, najbolj boleče in srhljive postanejo reakcije prav zato, ker poskušajo na trenutke delovati racionalno in argumentirano. Ker njihovi nosilci zase mislijo, da so takšni. Morda celo nič bolj ne razgalja naše prave narave in slovenske biti kot humanitarna katastrofa, ki je prišla in še prihaja.

Spodaj sem zato navedel nekaj najbolj pogostih miselnih figur iz sovraštva do beguncev, strahu in paranoje pred njimi, kakršne sem zasledil v množičnih občilih in socialnih omrežjih v zadnjem tednu in se dotikajo misli o njihovem prihodu v Slovenijo. Seznam ni popoln. Njihovi avtorji ne samo, da ne kažejo prav veliko srca, empatije in solidarnosti, temveč si verjetno domišljajo, da imajo v svoji reflektirani drži nesporno prav. In to je moment, ki ga ne smemo prezreti. Poglejmo.

(1) Beguncev ne smemo sprejeti, raje jih ustavimo na meji in streljajmo.

Fašistični »ad baculum«, argument iz moči in nasilja, pravzaprav se ne pretvarja, da bi bil argument, temveč je zgolj sovražno dejanje hujskaštva, poziva k terorju po načelu »Slovenci beguncev ne potrebujemo, zato bomo streljali, če se približajo naši meji«.

Irgl Erlah streljanje

Resnici na ljubo govorimo bolj o individualnem in manj kolektivnem prepričanju, predvsem o enem razvpitem avtorju in morda še kakšnem iz ozadja, ki se je navduševal nad metki, ki da bodo rešili Evropo brez begunsko krizo, ne le Slovenije. Spet drugi se sprašuje, čemu se »zdaj pogovarjat, ko bi že morale biti postavljene ograje z bodečo žico in artilerija, ter mobilne “tuš kabine” na mejah v prvi bojni liniji?«

Presenetljivo ponujena rešitev novinarja in publicista, po prepričanju kristjana in nietzschejanca, ni postala kaznovana – prijava kaznivega dejanja poziva k nasilju in hujskaštva je ostala zavrnjena s strani državnega tožilstva. Na utemeljena pojasnila, zakaj takšen sovražni govor, ki se zajeda v življenje kot varovano človekovo pravico in vrednoto in vsebuje elemente hujskaštva po 297. členu Kazenskega zakonika, ni nezakonit, še čakamo.

Erlah begunci metek tvit

(2) Beguncev ne smemo sprejeti, ker je pri nas toliko revnih, da moramo poskrbeti najprej za njih.

Argumenti tipa »Vi, ki so vas polna usta humanitarnosti do beguncev, raje poskrbite za Slovence v stiski«, so eden najbolj vztrajnih hitov trenutno med Slovenci. Njihovim izjavljalcem se zdijo tako prepričljivi, da jih izrekajo z veliko gotovostjo in samozaupanjem, obenem pa variirajo na številne načine, da bi sogovorca predstavili kot hinavca.

Hipokritične zmote želijo igrati na struno diskreditiranja stališča govorca s tem, da kažejo na posledice, ki jih sogovorec ne more ali bi jih s težavo sprejel. S tem bi radi dvomljivci prepričali občinstvo, da argumentacijska pozicija zagovornika beguncev ni verodostojna in da se ji mora odreči.

begunci dom zažgati FB

Argumentacija »ad hominem« ima vedno za svoj cilj prikazati sogovorčev slab značaj: ker nekdo govori v prid beguncem, ima slab značaj, ker/če ne želi (najprej) poskrbeti za Slovence, ki so revni in v stiski. Pomemben je torej poskus diskreditacije človeka na osnovi nedoslednosti med njegovimi trditvami in okoliščinami, v katerih jih zagovarja. V nobenem primeru ne gre za navajanje racionalnih dokazov zoper sklepe, saj niti človekov značaj niti situacija, v kateri se nahaja, nimata vpliva na njihovo resničnost. Razen tega: mar res drži, da tisti, ki želi pomagati beguncu, ne želi Slovencu?

Kadar cilja na ukrepe vlade, enakovrstna kletvica zveni takole: »Sramota, lasten narod raje naj nahranijo….se mečemo ven, kot da smo Švica….Banda lopovska.«

(3) Beguncev ne smemo sprejeti, če resno mislite z njimi, pa jih kar vzemite na svoj dom.

Prijem je v stereotipni obliki silno popularen, Zmago Jelinčič ga je v svojem hujskaštvu širil celo v obliki lažne informacije o tem, da bo slovenska vlada sprejela zakon, po katerem bo moral tako rekoč vsak Slovenec na svoj dom sprejeti kakšnega begunca. Takoj vidimo, da je zmota podobna prejšnji in želi predvsem diskreditirati značaj zagovornikov beguncev. Inačica ad hominem argumenta je »tudi ti« (tu quoque), kjer želimo običajno pokazati, da je nekdo neverodostojen in nekonsistenten, saj govori eno in dela drugo. V zgornjem argumentu je takšna možnost zaenkrat implicirana zgolj hipotetično, a bo v primeru beguncev v Sloveniji hitro postala aktualizirana.

Jelinčič begunci dom

(4) Beguncev ne smemo sprejeti na Debeli rtič, ker naši otroci nimajo kje letovati.

V tej liniji argumentacije se sklicujemo na ekonomsko situacijo v državi, pa še to na nevzdržno nekorekten in nesorazmeren način. Jelinčič kot avtor se je odločil zaigrati na čustva državljanov tam, kjer so običajno najbolj ranljivi: ob misli na svoje otroke. Prijem »sklicevanja na čustva« kot retoričnega vzgiba se mora nesolidarno pretvarjati glede dvojega: da so počitniške kapacitete za letovanje slovenskih otrok odvisne od Debelega Rtiča (če te v tamkajšnjem domu ne bi bile proste, jih najbrž ne bi ponujali beguncem), hkrati pa tudi teže in akutnosti problema letovanja naših otrok, ki naj bi bilo sorazmerno večji od humane pomoči drugim. Letovanje otrok ima, skratka, nenadoma cinično prednost pred reševanje eksistence  in življenje »zgolj« nezaželenim beguncem.

Jelinčič begunci FB 2

(5) Beguncev ne smemo sprejeti, ker moramo braniti krščansko Evropo.

Argument je sicer širši od konteksta trenutne begunske krize, v Sloveniji ima že dolgo brado, npr. udomačen je postal pri izgradnji džamije, kjer smo lahko prebirali vse vrste bizarnih izgovorov, zakaj je ne smemo dopustiti sredi Ljubljane. Da lahko pričakujmo islamizacijo in muslimansko kolonizacijo Evrope in naše deželice, je neke vrste oblika religioznega »ad hominem«: stik s »tujo« religijo bo spodkopal naše temeljne vrednote in kulturne vzorce, kar je dovolj velik motiv za osebno občuteno paranojo in zbujanje strahu. Že več avtorjev je opozorilo, da je razmislek, ki se sklicuje na krščanske vrednote, pravzaprav z njimi skregan: ljubezen do sočloveka in caritas sta na hudi preizkušnji.

Zato nekateri kristjani v islamofobični maniri predlagajo namesto potnega lista predložitev krstnega – kakor je to storila sestra poslanke Eve Irgl. Na trenutke se argument iz strahu pred novodobnimi »turškimi vpadi«, ko se je izrazil dr. Damjan Črnčec iz Odbora 2014, spremeni v obtožbo, da gre za skrbno načrtovano predstavo in grandiozni projekt: »To je čista načrtovana islamizacija Evrope. Čez kratek čas bo pa pokalo po vsej Evropi, pa naše zastave bojo kurili ti ubogi begunci, ki vsi izgledajo zelo pri močeh, naprej pa rinejo otroke in ženske za predstavo vsem naivnim politikom in elitnim pristašom.«

Črnčec turški vpadi

(6) Beguncev ne smemo sprejeti, ker so med njimi teroristi.

Pri tem argumentu imamo na delu radikalizirano inačico prejšnjega premisleka in sklicevanje na strah (ad metum): »Naši otroci ne morejo na morje, sodrgo bodo pa namestili na Debeli rtič. Za časa Tita so se tam zdravili otroci, zdaj se bodo trenirali potencialni teroristi.«

Avtor izjave je Zmago Jelinčič, ki v svoji nacionalistični hujskaški perspektivi zvaja begunsko krizo na vprašanje terorizma. Zastraševanje ljudi z nerealnimi in izmišljenimi scenariji se rado skrije za »varnostni vidik«, kot temu velikokrat pravi slovenska vlada z Mirom Cerarjem na čelu. Ali kot je zapisal nek komentator, da bi zaščitil lastno nečloveško in nesolidarno držo: »Zdaj skrbijo za te begunce, potem jim bodo pa ti begunci vrat prerezali! To niso nič drugega kot islamski skrajneži, ki hočejo zavzeti Evropo.«

Busheva »vojna proti terorizmu« je postregla s široko paleto retoričnih in argumentacijskih trikov, na čigar podlagi se je odvijala legitimacija vojne v Iraku. Verjetno je odveč povedati, da se za begunskimi zgodbami skrivajo predvsem izjemno tragične in človeške stiske; da so med njimi tudi teroristi, ni zelo verjetno.

(7) Beguncev ne smemo sprejeti, ker gre za taktiko islamskih bojevnikov.

Argumentacija je podobna kot pri zadnjih dveh zmotah, gre za sklicevanje na strah, vendar z elementi teorije zarote: »Ali se sploh zavedate ljudje, da je to taktika Islamske države? Najprej pošljejo begunce, da se naselijo po Evropi, nato pa bodo prišli islamski bojevniki! Predvidevam, da na takšen način bo Evropa kmalu postala Islamska Evropa.«

Se pravi: begunci so nevarni ne samo zaradi širjenja islama in ogrožanja naše vere, ne samo, da so med njimi teroristi, v tej verziji se trdi, da obstaja skrbno načrtovani scenarij, po katerem so ti zgolj kmetje na šahovnici v igri, ki jo vodijo džihadisti. Islam se ne bo infiltriral naključno in sponsatno, med begunci niso zgolj poljubni teroristi, vse skupaj je predstava, znotraj katere bo ISIS kmalu zavladala Evropi.

Jelinčič begunci FB

Janša begunci tvit

Janšo lahko ubijejo, mar ne?

Pred današnjim prihodom Janeza Janše v zapor na Dobu imamo priložnost spremljati orkestrirano retorično apologetiko v podporo obsojencu. Med različnimi perfidnimi tehnikami se je vpričo resnosti in breizhodnosti situacije znašlo tudi namigovanje, da bodo Janšo na Dobu morda likvidirali.

Podpredsednik SDS Zvonko Černač in drugi so poskušali s sklicevanjem na možnost, da bo v primeru odhoda Janše na Dob prišlo do nič manj kot njegovega umora (»Kdo bo kriv, če ga umorijo?«). Spet drugi iz njegovih krogov so resno namigovali, da Dob vodijo spolitizirane osebe, ki bodo tako ali drugače neposredno škodovale obsojencu.

Janša Černač zapor uboj

V temelju sklicevanj in apeliranj na čustva državljanov, ki nam slikajo najbolj temačne scenarije, stoji nekakšen strah, manipulirani fear-mongering, propagandistično malanje grozljivih scenarijev, zaradi katerih bi res ne smeli obsojenca napotiti v zapor in mu prihraniti vse trpljenje, ki ga tam čaka. V tehničnem smislu pa imajo vsi opisani postopki obliko sklicevanja na negativne posledice. Poglejmo.

Ustavni sodnik Jan Zobec je v svojem ločenem mnenju poskrbel za odlično ilustracijo napačnega sklepanja:

Ne morem si zatiskati oči pred dejstvom, daje pritožnik vodja največje opozicijske stranke, na so za 13. 7. 2014 razpisane predčasne parlamentarne volitve ter da bo pritožnikov odhod na prestajanje dvoletne zaporne kazni,ki je bila izrečena v flagrantno nepoštenem postopku, bistveno zaznamoval izid teh volitev. V katero smer in v čigavo korist, je stvar špekulacij. Vendar je nesporno, da bo njegov odhod v zapor sredi predvolilne kampanje bistveno vplival na demokratičen proces v državi in na legitimnost volilnega rezultata – kakršenkoli ta že bo. Zato primer  naravnost kliče po zadržanju izvršitve z izpodbijano sodbo naložene zaporne kazni in po čim prejšnji odločitvi o ustavni pritožbi. S tem bi bilo preprečeno, da bi na volilni izid padla senca dvoma v njegovo legitimnost – da ne omenjam možnosti sumničenj o zlorabah sodstva v politične namene in krepitve dvomov v samostojnost, neodvisnost ter poklicno integriteto vseh v ta postopek vpletenih institucij in njenih posameznih predstavnikov. Zato obžalujem odločitev večine, da se ustavna pritožba zavrže.

Še več, Zobec je v mnenju celo predpostavil zlorabo (ali arbitrarno uporabo, kot pravi) državne represije in navedel predlog, da bi v primeru pritožbe njena vsebinska obravnava vplivala blagodejno na vse državljane:

Kot pišejo, je ustavni sodnik Jan Zobec v svojem odklonilnem ločenem mnenju zapisal, da bi se z vsebinsko odločitvijo okrepilo zaupanje v delovanje pravne države in njenih institucij, predvsem pa “bi se okrepilo zaupanje v varnost ljudi pred arbitrarno uporabo (da ne rečem zlorabo) sredstev državne represije zoper kateregakoli posameznika”. Zobec pa naj bi opozoril še na dodaten razlog izjemnosti – na dejstvo, da je pritožnik vodja največje opozicijske stranke, za 13. julija pa so razpisane predčasne parlamentarne volitve, zato bo njegov odhod v zapor sredi kampanje bistveno zaznamoval izid teh volitev in legitimnost volilnega rezultata.

Janša ustavno sodišče legitimnost volitev

Argumentacija iz posledic

Zobec nas poskuša prepričati s klasičnim trikom. Za »argument iz posledic« ali »sklicevanje na posledice« je značilno naslednje sklepanje:

(1)     Če A, potem bo nastopil B.

(2)     B pa je nezaželen.

(3)     Torej je A neresničen.

V tej (negativni) obliki torej iz nastopa nelegitimnosti volitev (B) in njene nezaželenosti sklepamo ali vsaj namigujemo, da sodba (A) ni resnična in vsaj/najmanj, da zaporna kazen v tem trenutku ne sme biti izvršena.

Poskusimo si za hip (bogokletno) predstavljati, da Janša ni bil obsojen zaradi prejemanja podkupnine (ali dajanja obljube), temveč bolj otipljivega hujšega kaznivega dejanja, npr. umora neke osebe. Predpostavimo še, da bi dokazi o storjenem dejanju bili nadvse trdni in neizpodbitni. Zobčevo ločeno mnenje bi se tudi v tem primeru lahko glasilo točno na način, kot ga je zapisal: odhod na prestajanje kazni sovpada z volitvami, ki se ne bodo mogle odviti v obsojenčevo korist; če se ne bodo mogle, gre za vplivanje na demokratičen proces in posledično nelegitimnost volitev. Nič se ne spremeni, argument lahko ostane isti. Povedano drugače: na negativne posledice in njihovo nezaželenost se je vedno mogoče sklicevati, če nam ne ustreza poljuben A – s tem lahko arbitrarno vnesemo v argumentacijo nek svoj subjektiven pogled, zaradi katerega pa A ne bo nič bolj ali manj resničen.

Takšnole rezoniranje tipa »Če bodo našega Ivana zaprli, volitve ne bodo legitimne« izpod prstov ustavnega sodnika presega že vse meje dostojnega. Videti je kot politično navijaštvo, oblečeno v sodniško togo. Zelo slabo spričevalo za Ustavno sodišče.

P.S.

Če kaj, je Janša včeraj tik pred pešačenjem do zaporniške stavbe priznal, da ga druščina na Dobu bolj razveseljuje kot družba političnih prvakov:

»V teh žalostnih prostorih, kamor zdaj odhajam, se bojim, da bom našel več ljudi, ki vedo, kaj pomeni beseda čast, kot sem jih našel včeraj v studiu PoP TV.«

To lahko pomeni le, da so bili povsem pretirani vsi strahovi njegovih strankarskih kompanjonov, da ga lahko na Dobu ubijejo. Častni ljudje tega pač ne počnejo.

Politikis Janša Dob

Usoda vlade in narodni izdajalci

Nastop Janše v tehle Odmevih (16. 11. 2007) bo ostal v spominu. Premier je tako zelo zlezel v kot in bil tako zelo defenzivno neprepričljiv, da je osupnil. Te dni se veliko dogaja, toda zapomniti si velja tri reči (no, takšen je vsaj naš hitri izbor).

Prvič, skoraj povsem spregledano (razen v očeh Gregorja Golobiča) je ostalo škandalozno pojasnilo Janše po vrnitvi s predporočnega potovanja na Kitajskem v tisti ormoški pocukrani epizodi 13. novembra letos. Bil je kratek, končal je z napovedjo možnega odstopa vlade, prvi stavek (!) pa se je glasil: »Naredili smo analize volitev. Rezultati so slabi.«

Imenujmo to za antidemokratični argument, ki se v parafrazi lahko glasi takole: »Če na volitvah ne zmagajo naši, potem so volitve slabe«. Pazite, celo na predsedniških in ne parlamentarnih volitvah!

Naslednja zapomnitve vredna impresija se je zgodila v omenjenih Odmevih. To pot Janša ni blestel z napačno argumentacijo, temveč z manipulacijo, ki temelji na izgubi stika z realnostjo. Janša, ki se je s Kitajske vrnil v nedeljo, 11. novembra, na dan volitev, nas je poskušal prepričati, da je njegova omemba morebitnega odstopa vlade bila posledica glasnih zahtev:

»Bili so močni glasovi, naj vlada odstopi… v sredo so tisti, ki so v ponedeljek zahtevali odstop vlade, naenkrat začeli govoriti, naj vlada ne odstopi…« Nadaljujte z branjem