The truth is that the more responsible the media outlet, the more responsive they are to constructive criticism. David Brock
Prijatelji in znanci me večkrat sprašujejo, na kakšen odmev naletijo moja največkrat kritična opozorila in kako se na komentarje, svarila, razkrite lapsuse in analizo medijske krajine odzivajo tisti, ki so jim zapisi namenjeni, torej novinarji in mediji sami? Nič posebnega po sebi, zelo pričakovana in pogosta poizvedba, velikokrat iz vrst akademskih krogov. Temu, na kar meri, bom improvizorično dejal javna recepcija pričujoče strani In media res, četudi imam zaradi narave zapisov v mislih predvsem tisto novinarsko in uredniško.
Za začetek caveat lector: v nadaljevanju ne pišem tistim nenaklonjenim, in ni jih malo: takšni naj brž preskočijo spodnji zapis in ga odpravijo z zame pričakovano železno tezo o (mojem) lamentiranju, ob sicer polnem zavedanju, da je slednje močno psihološko antipatično. Ne, njim spodnje vrstice res niso namenjene. Zakaj je z mojega vidika očitek hipokritičen in kakšni so dobri razlogi, da ga imam za takšnega, bo takoj jasno.
Ker so predmet mojih analiz, evidentiranj, problematizacij in kratkih intervencij ob širši družbeni kontekstualizaciji največkrat konkretna novinarska pisanja in pristopi, medijski premiki, uredniške odločitve ali delovanje novinarskega ceha v celoti, naj bralcu v kratkem pojasnim elementarno »metodologijo« (preveč smel izraz) svojega komentatorskega početja, kot ga prakticiram že več kot deset let. Prvič, najpogosteje sledim simptomatskemu dnevnemu, ažurnemu in skoraj sprotnemu branju ali spremljanju medijev in njihovih vsebin: na način, ki zasleduje s strani akterjev največkrat nepriznane napake, zdrse, hibe in simptome slabega novinarskega in uredniškega pristopa, spet drugič pa premišljena in zavestna dejanja; nato v njih s poanto opozorila in razlage indiciram tisto, kar je kritične razčlembe po moji presoji vredno, velikokrat z minimalno časovno distanco in velikokrat še isti dan. Drugič, večina mojih objav, za katere sem presodil, da bi morale zanimati novinarje in urednike, je poslana na elektronske naslove ključnih novinarjev in urednikov v državi neposredno po moji objavi, da bi izločil možnost njihove neinformiranosti. V dolgih letih, zdi se mi pač pomembno poudariti, se je to zgodilo s skoraj 1000 objavami (od skupno več kot 1800 na strani).
Tudi del zgodbe, ki ga zdaj prvič zapisujem, je intriganten in indikativen, skorajda eksperimentalen razlog, s katerim lahko neposredno izmerim involviranost in odzivnost novinarjev, urednikov ali v besedilih omenjenih oseb; odziv slednjih je tu manj pomemben. Lahko bi jih razvrstil v nekaj kategorij, če bi te obstajale, a tega ne morem, ker jih praktično ni. Obstajata le dve. V prvo, daleč najpogostejšo in zmagovito, sodi reakcija standardnega spregledovanja: brez pretiravanja lahko rečem, da vanjo pade okoli 98 odstotkov mojih zapisov, ki doživijo ignoranco. Govorim o vseh vrstah prejetih reakcij, tudi npr. tudi čisto zasebnih odzivih na elektronsko pošto. No, teh skoraj ni, če odštejem nekaj osamljenih mimobežnih zabavnih pojasnil, da je moje spremljanje novinarskega dela fašistično vpletanje, ker da nimam pravice vmešavati se v njihove presoje, ali pa morda kakšnega jeznoritega zelo odkritega pojasnila, da poslej nimam več vstopa v njihov medij. Nekaj novega zame? Ne, nikakor! Seveda sem opazil, tudi zaradi včasih zabavnih kontekstov: ko se me npr. v zadnjih desetih letih klicali z lokalnega dnevnika, je to skorajda vedno bilo le iz njihove naročniške službe… Drugje ni veliko bolje.
Zgodovina ukvarjanja z medijsko kritiko je v vsaj mojem primeru zgodovina postajanja persona non grata. Ker verjamem, da nisem nič posebnega, je najbrž tudi v vseh drugih primerih. Kako to vem? Ni težko opaziti in včasih ti kakšen novinar v trenutkih iskrenosti zasebno postreže s podatkom, da si tako rekoč prepovedan. Počasi na ta način izgineš iz medijskega prostora, in to za opravljeno delo, za katero ti vsi znanci priznavajo, da je utemeljeno in argumentirano. Po najmanj desetih ali morda petnajstih letih izkušanja, tudi če še tako upoštevam nepomembnost svoje malenkosti, ignoranca kvečjemu raste, po zaslugi odgovornih urednic in urednikov Večera, Dela, Dnevnika, RTV Slovenija, POP TV (…) in njihovih področnih urednikov. No, v bistvu že kar njihovih celotnih novinarskih timov.
Ampak bodimo optimistični, po svoje človek počasi le spozna, kako nepomemben je in kako ničvredno je delo medijske kritike, kar ga počasi tudi mentalno utrdi in spomni na prašni vic o zvijačnosti medijskih konstrukcij realnosti: prodajalec časopisov stoji na vogalu in poskuša prodati svoje izvode, ob tem pa na glas vpije mimoidočim »Preberite o tem, kako so ogoljufali petdeset ljudi!« Radovednež stopi do prodajalca in kupi časopis. Nato odpre prvo stran in ne najde članka o goljufiji. Ko se obrne na prodajalca, ga ta ignorira in vpije dalje: »Preberite o tem, kako so ogoljufali enainpetdeset ljudi!«
Svojo paleto spoznanj o družbenem statusu analize medijev bi lahko strnil v eno misel: spremljati delo domačih novinarjev se preprosto ne spodobi! Če kritika postane preveč empirična, sledi le en odziv, bojkot. A najpomembnejši in tudi najbolj boleči del je tale: ne gre le za analizo medijev. Če je po kakšnem ključu oseba, ki jo izvaja, po svojem statusu blizu nečemu, kar bi lahko opisali s figuro javnega intelektualca, potem bo blokada zanj veljala v obeh oziroma vseh smereh: do besede bo težje prihajal kot medijski kritik in obenem kot nekdo, ki ima stališča do družbenega dogajanja. Skratka: veljala bo individualizirano, osebno. V eri spleta in novih medijev k sreči preostane zatočišče za posredovanje svojih misli javnosti v obliki pričujočega bloga. Res hvala blogerski platformi za to možnost!
Čeprav zlahka in povsem razumem, da pretežni del mojih intervencij res ne more biti zanimiv ali prepričljiv večini ali da ima narava nekaterih bolj pedagoški status, sem vsakič znova sem presenečen nad tolikšno »konsistenco«, koherenco in obsegom oziroma trdovratnostjo prezira – in z vsako dodano objavo bolj. Sploh takrat, ko o čem pišem pred drugimi.
Preostala dva odstotka odzivov, bi pripisal spontanim reakcijam posameznikov, običajno nevtralnih in nevpletenih opazovalcev dogajanja, največkrat bivših (!) novinarjev, fakultetnih kolegov in zelo občasni objavi kakšnega stavka v katerem od množičnih medijev – toda, kakor že rečeno, skoraj nikoli takšnega, ki bi bil povezan z njihovim delovanjem. In res nikoli na način, da bi me kdo prosil za dovoljenje pri objavi. Če poenostavim stališče nekega jeznega urednika, značilno željnega diskreditacije, ne argumentov, velja naslednje rigorozno načelo: In media res je tu zato, da se ne bere. Spet neki drugi urednik je za pričujočo stran v kontekstu možnega vtisa cenzure prijazno pojasnil, da tisto, kar se znajde na spletu in ni prepovedano, tudi če ne sme v kak medij, pač ni cenzurirano. Človek se nasmehne in si reče: še en poklon in razlog za veselje, da živimo v svobodni družbi!
Zakaj vse to pišem? Morda bolj iz svarila drugim, da ne poskušajo česa podobnega, ker bodo naleteli na pričakovano osebno ekskomunikacijo, izolacijo in zapiranje vrat v vseh ozirih – kot rečeno, ne le kot kritika, tudi kot družbenega kritika vobče ali znanstvenika. Razlog temu je preprost: pri nas ne obstaja nikakršna kultura medijske kritike, še manj njene recepcije. In ja, bom povedal enostavno: v normalnih demokracijah si javnost in mediji želijo monitoringa, takšnega ali drugačnega, nad svojim delom. Take želje pri nas res še nisem opazil, kar je slaba novica za vse, ki bi prakticirali medijsko državljanstvo, in dobra za vse redke nepopravljive mazohiste, ki verjamejo, da si tudi novinarski izdelki zaslužijo analizo …
No, ena izjema je: če boste kot medijski državljan opozarjali na dovolj abstraktne težave v medijski krajini, sistemske zdrse, luknje v medijski zakonodaji ali kaj dovolj nenevarnega, takšnega pač, da bo okoli postavljenih tez nastal splošen konsenz, ki nikogar posebej ne ogroža, še zlasti ne poimensko, potem vas bodo novinarji zelo radi potrepljali po ramenu in vas interesno uporabili. Hkrati boste postali odličen alibi za tiste med njimi, ki govorijo o nuji medijske vzgoje. Takšne imajo res radi. Z imeni, konkretnimi zdrsi in licitiranjem odgovornih oseb pa raje nikar ne opletajte.
Težavo spremljanja dela psov čuvajev v Sloveniji vidim kot sistemsko napako – v tem, da je takšno delo nemogoče, ker se analizirani krčevito borijo, da bi jim kdo ne gledal pod prste. Spregled in izolacija se lahko mimogrede štejeta v desetletjih, odvisno od vaše kondicije, v obliki nekakšne »osebne zamere« ali njenega približka; omenjena ekskomunikacija je pri večini novinarjev doživljenjska, izpeljana že na podlagi enega samcatega komu zoprnega vtisa, ki je prerasel v zamero. Možnosti argumentacije ni, je v kali zatrta. Vas zanima moj seznam? Je predolg, pišite mi zasebno! Pri tem ne pomaga niti dejstvo, da na strani izrecno pazim na tehtnost stališč in še zlasti opozarjam na logične zmote in napake v novinarskem in javnem govoru – v smislu pričakovanja po izboljševanju argumentacijske kompetence avtorjev. Vendar pa, ko gre za nekaj tako trdovratnega, kvaliteta diskurza in namen kritike nista več pomembna.
Čemu spregledovanje medijske kritike, ki je npr. DNS niti ne poskuša skrivati že celo desetletje? Toliko načinov je, kako podvomiti v samoumevnost čuvarskih ambicij – in ravno ta gesta rahljanja legitimacije iz pozicije samozadostnosti je vedno bolj potrebna. Toda ne, pri nas se izkaže za prepovedan korak, nemogoče dejanje: čuvaji ne dovolijo, da bi se dvomilo vanje in ker domači, preverjeno na svoji koži, težko prenašajo kritično razpravo o sebi, je treba tvegati, da v kategorijah RSF občasno postaneš po potrebi popljuvani in ignorirani neprostovoljni promotor tega, čemur pri isti organizaciji pravijo cyber-dissident…
Kot sem zapisal v podnaslov strani, sam želim slediti naslovnemu Juvenalovemu retoričnemu motu, četudi kot disident: Quis custodiet ipsos custodes? Se pravi: kdo bo čuval same pse čuvaje? Kdo in zakaj bi jim kar zaupal na slepo, v njihovo pravilno presojo, lastniško in politično neodvisnost, kompetence in znanja? Ker verjamem, da ne bodo mogli v nedogled odganjati drugih, velja naivno optimistično geslo: biće bolje. Zaenkrat sicer velja tudi nekaj drugega:
Zato tudi ni že vnaprej določeno, da naj bi novinarke in novinarji morali biti zgolj ‘psi čuvaji’ vsakokratnega gospostva. Narobe: lahko so tudi dejavniki osvobajanja, tisti, ki trgajo vezi gospostva, ki odpirajo nova obzorja in napovedujejo nove oblike sožitja in sodelovanja… Da bi ne bili zgolj ‘psi čuvaji’, ni zadosti dobra volja: sposobni morajo biti vsaj tega, da prepoznajo vladajočo ideologijo, njene zanke in pasti. (Rastko Močnik)
No, pri nas je še preveč gospodarjev in spontanih ali nespontanih ideologij. Vedno znova se izkaže za nujno demaskirati tudi horizonte resnice, na katere se novinarji, v subjektivnem ali objektivnem, neizogibno postavljajo. In tako dolgo, dokler se bodo med sabo trepljali v zanosu položaja »četrte veje oblasti« ali celo, da bi zakrili sledi svoje odvisnosti, jim verjetno ne bo všeč, če jim kdo gleda pod prste. Ravno zato še naprej verjamem, da jim nekdo mora in da bo nekomu že uspelo, če meni ni. Je to velik greh?
Več:
Kdo so bili torej Večerovi cenzorji?
Na glavo pasti – argumentiranje s kladivom
Resnica sveta na necenzuriranem pločniku
You must be logged in to post a comment.