Lepa agentka: Šarčeva zasebnost kot lažna dilema

Minuli teden je minil v pričakovanju političnih učinkov razkritja nove domnevne afere o zaposlitvi neznane N.H. na Sovi, Slovenski varnostno-obveščevalni agenciji. K novi službi naj bi ji pomagal nihče drug kot predsednik vlade in morda tudi nekdanji direktor Sove dr. Damir Črnčec, danes tesen sodelavec prvega, njegov večni »alter ego« in državni sekretar, nekoč direktor Sove.

šarec agentka kanal a

Predsednik vlade med pojasnjevanjem, ali pozna agentko Sove

Še več, Bojan Požar, ki je razkritje sprožil, na svojem portalu namiguje, da je premier omenjeni novopečeni agentki priskočil na pomoč tudi ob drugih priložnostih, sicer še pred zasedbo sedanjega položaja, in da je z njo bil ali je intimno povezan.

»Afera« je sledila razkritju, da sta dve Požarjevi podjetji, Lanaka Media d.o.o. in Report d.o.o., za oglaševanje s Telekomom Slovenije lani podpisali pogodbi v višini 76.000 evrov in še eno z Darsom v vrednost za 111.694 evrov, o čemer je tik pred tem prvi pisal Vladimir Vodušek in s tem odprl več starih, a nikoli rešenih vprašanj: kdo že leta financira Požarjev portal in s kakšnim namenom, o statusu sklenjenih pogodb z državnimi podjetji in končno tudi, kako lahko v naši državi novinarji brez slehernega zadržka ceha opravljajo kar dve funkciji hkrati, kot politiki in novinarji (ali komentatorji) obenem.

Logika kontra-afer

Požar je zarotniškega delovanja proti sebi obtožil prav Črnčeca, v praksi torej tandem Damir-Marjan, in svoja prepričanja podkrepil s številnimi posegi Šarčevega spornega sekretarja v podjetje Telekom in njegove povezave z nekaterimi mediji (več dogajanju v tem podjetju npr. v Obramboslovec in vojak na čelu TSmedia in Antenna TV SL in Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih). Zato zadnja afera o »lepi agentki«, kot so jo poimenovali, najbrž ni prišla povsem naključno na spored domačih medijskih kinematografov v obliki politično-medijske kloake, v katero je Slovenija zdrsnila že leta nazaj in v kateri naši novinarji nadvse radi čofotajo z različno velikimi rokavčki in je nikakor nočejo zapustiti.

V prispevku me bo zanimalo, na kakšen način so po razkritju množični mediji prezentirali omenjeno afero v luči pravilne in ustrezne novinarske prakse. Recimo: bi omenjeno domnevno zaposlitev Šarčeve znanke morali obravnavati kot primer nepotističnega ravnanja in zlorabe položaja? Imamo sploh dokaze, da je do njega prišlo in bi se morali pisanja in poročanja o tem primeru vzdržati, če dokazov nimajo? Kaj storiti s posegom v zasebnost zaradi namigov o intimni povezavi med premierjem in omenjeno agentko?

Pokrivanje zgodbe

Pokrivanje medijske zgodbe ni odstopalo od izjemno pričakovane dosedanje izkušnje: po začetnem pisanju in nizu Požarjevih zapisov o povezavi med N.H in Šarcem je najprej sledila faza reciklaž afere v Janševih medijskih satelitih. Šele ko se je Šarec odzval na svojem profilu na Facebooku in je pred kamero zanikal, da bi posredoval pri zaposlitvi omenjene, ker »ni vršil nobenih pritiskov glede zaposlitve«, in po pojasnilu, da agentko sicer pozna, vendar je že dolgo ni srečal, pa so se opogumili tudi nekateri drugi mainstream mediji na že tradicionalni način previdnega povzemanja in reciklažnega razkritja začetne zgodbe.

Pri tem jih je najbrž vodil običajen dvom, v kakšni meri naj tabloidnemu novinarju par excellence, ki je prvi poročal, sploh zaupajo, nato pa so počasi oblikovali osnovno novinarsko dilemo: poseči v zasebnost predsednika vlade, če je zgodba resnična, ali raje ne? Blaž Petkovič in Asja Lednik sta v Večeru odprla temo prav takšno temo o vdoru v zasebnost javnih oseb, vendar bom poskušal pokazati, da je ta v zadevi agentke šele drugotnega pomena, hkrati pa je podatek o znanstvu med Šarčem in agentko konstitutiven, da bi se o možni zlorabi položaja sploh pogovarjali.

Opozicija na preži

Opozicija se ni obirala in je v Sovo, ki jo vodi Rajko Kozmelj, nemudoma poslala komisijo Knovsa v sestavi Matej Tonin, Žan Mahnič, Zvonko Černač in Monika Gregorčič, kjer so opravili nenapovedani nadzor in preverjali postopke kadrovanja ob očitkih o nepravilnostih pri zaposlitvi. 2. oktobra je nato v Odmevih nastopil Tonin in Igorju E. Bergantu pojasnjeval, kaj so počeli med svojim nenapovedanim obiskom Sove.

Šarec, ki sicer po lastnem zatrjevanju v nekem intervjuju vsak svoj delovni dan začenja s prebiranjem poročil obveščevalcev, je potem ob vseh namigih značilno zamahnil z roko, jih označil za običajne diskreditacijske prijeme oziroma insinuacije vedno istih medijev. Tako da so ravnali že v primeru njegove posvojitve, je spomnil, pa da je »šiptar« in da doma pretepa ženo. Govorice je torej želel v paketu označiti za izmišljene in pri tem pozabil, da ni navedel enakovrstnih primerov: svojo posvojenost je nekoč že priznal. Takšen zdrs mu lahko spregledamo, če upoštevamo, da pri tem ni grajal resničnosti ali napačnosti trditev o sebi, temveč njihovo kompromitacijsko funkcijo.

Glede njene zaposlitve je povedal, da je službo »dobila zato, ker se je prijavila in je šlo vse po postopkih«, glede razmerja pa se je zatekel v sedanjik in zapisal, da »niti z njo nimam nobenega razmerja«. Se pravi: imamo kandidatko, ki se je prijavila in obenem bila izbrana mimo razpisa. Na drugi strani pa očitno Sova ni dovolj preverila svoje nove zaposlene in predvidela, da bo z njeno zaposlitvijo morda ogrozila predsednika vlade. No, morda se za to iz čisto določenega razloga ni zmenila.

Minimizacija škode

Novinar bi v takih in podobnih primerih moral postopati v skladu z načelom minimizacije škode – žal tega enostavnega gesla ne bomo našli v registrih tukajšnjega novinarstva, sploh pa ne v glavah predstavnikov ceha. Etična podlaga razkrivanja zasebnosti politikov temelji na aksiomu, da mora javni interes pri razkrivanju osebnih podatkov izrazito prevladati nad pravico politika po njegovi zasebnosti, kar zahteva veliko občutljivost postopanja.

Se je to v primeru Šarca in njegove »lepe agentke«, kot so jo opisali, zgodilo? Pobrskajmo po domači praksi. Nedavno so se mediji razpisali o romanci med predsednikom ultradesničarske stranke Domovinska liga in njihovo glasno članico, znano homofobinjo in nasprotnico splava. Pred leti so nekateri poročali o razmerju med tedanjim predsednikom republike in znano pravnico. Načelo medijske etike je tukaj zelo preprosto in nedoločeno obenem: če se javna osebnost, denimo politik, v svoji karieri sklicuje na vrednote in ideale, ki so v nasprotju s tem, kar dejansko sam prakticira, je pravica javnosti po obveščenosti močnejša od njegovega sklicevanja na zasebnost. Vendar ta nikoli ne more veljati absolutno, tudi ne pri ti. absolutno javnih osebnosti. Enega samcatega univerzalnega pravila ni, presojamo lahko le od imena do imena in upoštevamo vsakokratne okoliščine.

Dilema je zanimiva tudi z vidika etične teorije. V podobnih situacijah se novinarji pri razkritju radi zatekajo v utilitaristično argumentacijo, da bi upravičili poseg v zasebnost in kršitve pravic posameznika, medtem ko se kritiki bolj sklicujejo na deontološke pojme, kot so pravice in dolžnosti.

Nepapeško življenje

Za privlačen mejni primer je poskrbel sedanji predsednik republike, ki rad šarmira javnost s svojimi spolnimi fantazmami. Znan po tem, da se je že moral kdaj pa kdaj soočati z novinarskimi drezanji o svojem »nepapeškem« življenju, a je radovednost javnosti vedno spretno ukrotil s svojim ponavljajočim se odgovorom, da »ne kandidira za papeža« (več npr. v Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja).

Po popolnem političnem polomu 2011 pa se je kot neuspešen premier s predčasno zaključenim mandatom naslednje leto odpravil na predsedniške volitve, domislil uspešno depolitizacijsko strategijo svoje kampanje in se s svojimi populističnimi gegi uspel prebiti na mesto prvega državnika in prvega med uporabniki instagrama. Zdaj že v času drugega mandata nima težav za enake potrebe uporabljati blagih oblik samopromocije, se prikazovati kot družinska figura ob svojem sinu Luki in partnerki na daljavo Tanji Pečar – namreč niti tega podatka, da ne živita skupaj, ne poskuša skrivati.

Borut Pahor, prekaljeni politični maček, je tudi v tej perspektivi domislil genialni trik in mu mojstrstva na tem področju res ne moremo odreči: po eni strani instrumentalno kapitalizira vse »dobrobiti« javne podobe družinskega človeka in očetovske figure, po drugi strani ni zavezan ničemur, kar takšno življenje od njega zasebno zahteva.

Šarec ni Tonin

Dilema, ali ostaja kakšna pravica javnosti po tem, da (s)pozna zasebno življenje Marjana Šarca glede na njegova politična in svetovnonazorska prepričanja, s pomočjo katerih je bil izvoljen na volitvah, zdaj pa od takih prepričanj odstopa, je torej prekratka in nam ne opiše trenutnega zapleta glede zaposlitve agentke Sove. Ta del lahko namreč povsem zanemarimo: Šarec ni Matej Tonin, ki izpostavlja svoje družinsko življenje, ni Ljudmila Novak in tudi ne Lojze Peterle, kjer bi bil podatek o ljubicah in ljubimcih neposredno predmet legitimnega javnega zanimanja, s tem pa tudi obveze novinarjev, da o tem pišejo – in takšen je bil po mojem prepričanju tudi v zadevi domnevnega očetovstva kardinala Rodeta, o čemer več v nizu zapisov na tej strani, npr. v Vrhunska igra kardinala Rodeta in novinarska supervednost.

Zakaj Šarec posebej ne izpostavlja svoje družine, žene in otrok, je povsem njegova zasebna stvar z možnimi različnimi motivi – in najbolj pričakovan je najbrž, da želi sfero svoje zasebnosti ločevati od političnega življenja. Pri čemer bi moralo, ne glede na njegove izjave o obiskovanju maš in redni hoji v cerkev, tudi ostati.

Črtomir in Bogomila

Toda nakazani primer je res drugačen, bolj zapleten in napako bi storili, če bi se zadržali zgolj znotraj začete razprave o javnem interesu okoli zasebnosti predsednika vlade. Dilema je celo zavajajoča, če se usmerimo le vanjo: javni interes je v zgodbi povezan izključno z njegovo možno zlorabo svojega položaja in tem, ali je predsednik res pomagal agentki do zaposlitve.

In zdaj nastopi naslednja težava: da bi sploh razumeli težo in okoliščine tega domnevnega nepotističnega in koruptivnega ravnanja, ta ni nujno odvisna od njegovega osebnega razmerja z agentko, vendar je podatek o njunem znanstvu za presojo o tem, ali je do zlorabe oblasti prišlo, dejansko ključen.  Ta podatek novinar preprosto mora vključiti v zgodbo. Obenem ni bilo dejanje nič manj sporno, če ji je pomagal do nove službe zgolj na podlagi znanstva. Kakšne narave je bil ta odnos, intimen ali ne, morda podoben tistemu med Črtomirjem in Bogomilo, kot je svoje razmerje z Bredo, mamo nesojenega sina Petra, na podlagi Krsta pri Savici opisal kardinal Rode, je manj pomembno. Kot vemo, je bil slednji prepoznan za nedolžnega očetovstva s štampiljko nemškega sodnomedicinskega inštituta.

Lažna dilema

Resen novinar bi torej moral v danem primeru preseči prekratko razpravo o pravici javnosti o tem, da pozna Šarčevo zasebno življenje, ker je ta dilema v danem kontekstu drugotnega pomena in s tem lažna. Tudi vsi neupravičeni in upravičeni namigi v to smer deplasirano pomikajo žarišče drugam. Kar ostaja kot edina problematična dimenzija primera, je preprosto le »rihtanje službe« svoji znanki, takšno razmerje pa Šarec priznava na podoben način, kot kardinal priznava znanstvo z Bredo  – in do tega posega je lahko prišlo ali ne. Čeprav tvegam posmeh, moram zapisati, da je to vprašanje v tej aferi edino verodostojno in vredno novinarskega truda, v tem smislu pa je treba dati prav samemu Požarju v trenutku, ko večinsko mnenje novinarjev gravitira k ignoranci in sprenevedanju. Skratka: takšna zaposlitev, sploh v kontekstu vseh sumljivih dejanj v njegovem kabinetu, v katere je vpleten njegov sekretar, je vredna novinarskega podjetja, ker obstaja javni interes po takšnem razkritju.

Zaposlitev agentke mimo razpisa, ki je potekal istočasno in kar je priznal sam direktor Sove, gotovo pušča sledi marsikaterega dvoma in odpira vrata ugibanju o zunanji pomoči. Toda brez žvižgaške izpovedi in dokumentiranja bo tovrstno dejanje zlorabe položaja, če je do njega sploh prišlo, silno težko dokazati. Kar je spet okoliščina, ki jo zlahka v zameno zlorabljajo politični in tabloidni mediji.

Pozicija resnega in odgovornega novinarstva bi tudi v tej situaciji morala biti v poročanju o stvareh, ki jih je do konca mogoče raziskati, v operiranju z dokazi in ne zgolj namigi. Dilema je spet zelo realna v svoji izmuzljivosti: naj novinar povsem opusti zgodbo o možni zlorabi položaja, če nima popolnih dokazov, saj bo s svojimi namigi povzročal škodo, ali naj po principih indukcije vendarle javnost obvešča, če le precejšnja verjetnost o tem? Ter seveda: kdaj in kako naj to stori?

V novinarski recepciji se je zato začetno stanje dvoma »Kako poročati o tem?« dejansko prevesilo v »Ali sploh poročati?«. Toda če smo odkriti, si domači mediji najbrž z ničemer od obojega niso niti poskušali beliti glave. Da »raziskovalno delo«, vendar strogo v narekovajih, v državi opravljajo tabloidni novinarji, ki jim ne gre zaupati in s tem intonirajo politično dogajanje v državi zaradi pasivnosti prvih, je v bistvu vsa resnica groteskne medijske situacije v državi.

Vaške straže: aplavz domoljubom proti graji Zlovencev

Nedavno sem v prispevku z naslovom Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta problematiziral tabloidni in nenavadno lahkotni žanr, v katerem je novinar opisal svojo izkušnjo izleta na Kozjansko, kjer se je na vadbenem poligonu srečal z Andrejem Šiškom in njegovo paravojsko.

Kasneje je z mano polemiziral odgovorni urednik Dela in se mi, med drugim, zahvalil za reklamo, še pred tem pa sem prejel njegovo položnico za plačilo kazni. O tem več v Kazen iz hvaležnosti: kako me želijo na Delu utišati. Da se je problema vaških straž in paravojske pri časopisu lotevali prelahkotno, je kajpak zanikal.

Kontrastne primerjave

No, v omenjenem zapisu sem objavil tudi  kontrast »levo-desno«: primerjal sem hrvaško naslovnico in naslovnico Dela in se retorično vprašal, katera od obeh izkazuje višjo stopnjo skrbi do družbenega problema samoorganizacije državljanov.

kontrast dveh naslovnic delo varda

Jutarnji list vs. Delo

Komaj je minil kakšen teden, že lahko objavim tej zelo podobno kontrastno primerjavo. Resda gre tokrat za Slovenske novice, ki so najbolj prodajani dnevnik v državi, a so paradna edicija časopisne hiše Delo. Res je, da temi ni posvečena celotna naslovnica ali njena večina.

Na njej je predstavljen domobransko usmerjeni vaški stražar Blaž Zidar iz Radovice pri Metliki, naslov je »S šestimi otroki brani slovensko ozemlje«, članek na peti strani izpod peresa Tanje Jakše Gazvoda pa nam z neskritimi simpatijami riše družino, ki menda pogumno bdi nad našo mejo in pri tem žrtvuje svoje nepolnoletne otroke.

sn slovenske novice naslovnica

Naslovnica Slovenskih novic

Lahko te izdajo čustva

Zgodbo poznamo: ljubitelj domobranske zastave s potrdilom črnomaljskega sodišča, da jo lahko odkrito občuduje, nekoč z družino iskalec socialne pomoči, ki jo je v akciji Nedeljskega dnevnika tudi prejel, oblečen v vojaška oblačila pokončno brani našo mejo in javno poziva k donacijam. S pomočjo retorike miroljubnosti in domnevno brez orožja, stanujoč v hiši, na kateri svari pred njegovo uporabo, je potem v članku skupaj s svojo družino naslikan kot veliki domoljubni junak slovenske grude, braneč jo celo navkljub nesposobni državi pred ilegalnimi prebežniki. Lik, ki že skoraj spominja na tiste iz razpisanih pravljic v režiji Janševih propagandnih medijev.

Neprevidnega človeka lahko pri tem kar dvakrat izdajo čustva in se mu orosijo oči, ko uzre takšne članke. Prvič, ker mora biti globoko ganjen nad dejstvom, kako požrtvovalni so nekateri hrabri in globoko čuteči patrioti med nami. Drugič, ker ga do konca potolče nesebična predanost naših rumenih medijev, da nam prijazno predstavijo nedosegljive heroje današnjega časa.

Ostanejo nam le še ilustrativne primerjave v želji, da tabloidne tendence ne bodo prevladale in govorimo o izjemah, ne pravilu.

Zlovenci ali branilci?

Če primerjamo naslov in grafično opremo članka v Slovenskih novicah in hrvaške revije 24 sata, bomo takoj opazili razliko: odobravajoče domoljubje ozaveščene družine je v dramatičnem kontrastu z zajedljivo kritičnostjo, ki aludira na Zlovence – izraz, ki se ga spomnimo iz časov, ko smo pri nas vsaj nekateri še poskušali obsojati sovražni govor, dokler tega poskusov nista skoraj do konca zatrla politika in tožilci.

vaške straže skupaj zlovenci zidar.PNG

24sata vs. Slovenske novice

Če primerjamo naslov in grafično opremo članka v Slovenskih novicah s skoraj istočasno reportažo v Demokraciji (22. avgust 2019), ki spet nekolikanj spominja na tisto v začetku tega zapisa o Štajerski vardi, pa bomo naleteli na veliko podobnost.

kontrast vaške straže sn demokracija

Slovenske novice vs. Demokracija

Dovolj komentarja, modremu zadostuje.

TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa

Le kaj želi Manica Janežič Ambrožič skupaj z uredniki dnevnika TV Slovenija doseči z rubriko, v kateri proti koncu osrednje informativne oddaje »predstavljajo prostočasne dejavnosti nekaterih predstavnikov državnozborskih strank«? Je to brezplačni, morda prostočasni piar za posamične poslanke in poslance? Po čigavem izboru?

Kronisti dopustov politikov

Izračun pokaže, da vsem ne bodo mogli dati mesta: to bi vzelo 90 rubrik in prav toliko dni. S tem so klecnili pri osnovnem načelu, ki ga imajo zapisanega v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija: da bodo nepristransko dali priložnost vsem političnim stranem. Drži, bizarno je sledenje temu načelu pričakovati v rubriki, ki govori o dopustniških dogodivščinah političark in politikov. Toda ne po naši volji, tj. plačnikov RTV prispevka. O tem, kako bodo rešili zadrego z neizbežno selekcijo, morajo vedeti tisti, ki so takšno rumeno rubriko v dnevnik sploh vpeljali.

In so jo rešili: prav nič niso pojasnili, toda v goste so povabili točno tri poslance in eno poslanko. Nič več. Po kakšnem ključu so izbirali, niso pojasnili. V včerajšnji so kot tretjega po vrsti reklamirali poslanca SDS Žana Mahniča. Novinarka Katarina Golob je v dobri dve minuti dolgem prispevku obiskala Janševega poslanca, v zadnjih letih morda najbolj navdušenega privrženca radikalne Generacije identitete, ki je z izvodom njihovega Manifesta za domovino, po vsem sodeč temeljnega in »bibličnega« dela slovenske veje gibanja, ponosno mahal in se tudi slikal v domačem parlamentu, o čemer sem pisal v Jurišni vod v slovenskem parlamentu: le komu mar?

mahrnič prosti čas rtv 1

TV Slovenija med informiranjem: Mahnič na preži

Spreten tudi s puško

Golobova je že na začetku ponesrečeno uvedla svojega prostočasnega portretiranca: Mahnič da je »marsikdaj dvignil prah s svojimi izjavami«, ga je previdno predstavila, potem pa takoj dodala, da »malokdo pa ve, da je spreten tudi s puško«. Skratka, poslančeve sporne izjave je nemudoma povzdignila in jim pripisala status spretnosti…

Prispevek, ki je sledil, je Mahniča spremljal na njegovem obhodu lovišča. Nekolikanj ležernem, brez puške, a s psom in prijateljem, sledilo pa je pojasnilo, da je predan lovec da bo tudi to poletje večino časa menda preživel na preži.

mahnič prosti čas 2

Trofejni poslanec med razlago, kako je težko streljati v koprivah

In prav tja ga kamera tudi pospremi, tam da je velikokrat, ko »ure in ure preživi med krošnjami dreves, visoko na lovski preži«, predani poslanec pa novinarki pojasni, da živali včasih le opazuje, nič strelja, pozimi pa lovci poskrbijo za divjad.

Brez dolgočasenja

Po tem se z novinarko prestavita v lovsko kočo, kjer ji razkaže lovske trofeje in se pohvali, da je doslej uplenil srnjake, gamse, jelena in bil na lovu na svizca v Avstriji.

Piar nacionalke za politične izbrance potem začini še prijatelj intervjuvanca in zabeljeno pove, da je Mahnič boljši lovec kot politik – ja, ljudje to radi slišijo in hitro razumejo: tako fejst poba, žal ga je za politiko. Ampak kaj hočemo, se pač žrtvuje. In ker številnih trofej ni mogoče spraviti v dve minuti, novinarka počasi zaključi: »In sklepamo lahko, da Mahniču na lovski preži zagotovo ne bo dolgčas.«

mahnič prosti čas 3

Ertevejevsko tihožitje: visoko med krošnjami dreves

No, za to ne rabimo prav nič skrbeti, z Manifestom za domovino je lažje.  O tem, ali se v prostem času res dolgočasijo in ali poslanske prostočasne dejavnosti tečejo gladko in brez preprek, bomo s pomočjo javnega servisa sproti obveščeni.

Več:

Hibridna vojna in Vinko Möderndorfer kot ruski obveščevalec

Nelagodje v medijski kulturi: o Sovi, POP TV in tem, kako so potovali posneti prisluhi

V Slovenskih novicah je Janez vedno lepši

Ni res, da imamo v Sloveniji zgolj lepe vršace, tudi ne drži, da zgolj radi laskamo ženskam, da so vedno lepše.

Če recimo, kar dobesedno, postavimo ob slovenske vršace in recimo prislovično simpatično Urško še Janeza, bo med vsemi tremi zmagal Janez:

Janez Janša s svojo Urško: Janez je vedno lepši

Prešeren se je motil, ko je v Povodnem možu zapisal »al lepši od Urške bilo ni nobene«. Nak, v časopisni hiši Delo so ob Urško dobesedno postavili lepšega.

Že res, da se najbolj prodajani (tabloidni) dnevnik v Sloveniji ob svojem udarnem naslovu sklicuje na Janezovega sledilca in ne uredniško žirijo časopisa, ki je ravnokar izvedla naporno glasovanje, kdo med vsemi izžareva največ naraščajoče lepote, je pa zato bila takšna, enoglasna in državotvorna, končna odločitev urednikov.

Janša vedno lepši

Vedno lepši Janez v Slovenskih novicah

Najbrž so razmišljali takole: pa naj enkrat ob kičastih gorah in Urški zmaga prelestni moški, da bomo bolj uravnoteženo pravični tudi do zapostavljenih in prikrajšanih politikov. Končno gre le za liderja stranke, ki je zmagala na kar nekaj zadnjih volitvah. Če to ni lepo že po sebi?

Utemeljitev so v Slovenskih novicah izpisali natančno:

»Za okvir.« »Tole je pa nekaj najlepšega in Janez je kot moški vedno lepši. Urška, drži ga.« »Legenda našega časa,« so se glasili le nekateri komentarji sledilcev.

Nakar sledi še pojasnilo, da nesmrtna legenda našega časa redno objavlja svoje družinske albume vse od leta 2015, ko sta z Urško obiskala Raduho, julija sta 2016 vrhove, grebene in skale raziskovala skupaj s sinovoma, poletje 2017 sta preživela v gorah – en del s svojima sinovoma, drugič brez otrok, ko sta se povzpela na vrh Triglava. In potem še julija lani, ko so imeli družinski izlet na Mangart, starša pa sta se povzpela še na višjo Škrlatico, ‘kraljico slovenskih gora’, kot je zapisal Janša.

Za finiš so dodali, kdo je zapisan v srcu vedno lepšega, da ne bo kakšnega ljubosumja: »Sodeč po vsakokratnih nasmeških pa kraljica njegovega srca nedvomno ostaja Urška.« Tista, ki se bo morala potruditi, da ga obdrži…

Pravijo, da družbeni medij oblikujejo lepotno industrijo in standarde. Zdaj vidimo, da jih ob njih ne samo uredniki, ampak z njihovo pomočjo kar sami politiki. V sodobni medijski industriji se ne prodaja le seks, poleg reprezentacij lepote in telesa, ko že najbolj površen pregled množičnih medijev potrjuje, da so mlada dekleta in širša javnost bombardirani s podobami seksualnosti in lepote, stereotipno predstavljenih v poželjivih pozah in oblečenih v čim skromnejša oblačila, da zadostijo kriteriju objekta moške želje, so v Slovenskih novicah uravnoteženo odkrili formulo, kako občasno počastiti lepoto ostarelih politikov.

Res prijazno od njih.

janša urška sn

Iz istega članka v Slovenskih novicah: Urška in legenda našega časa

Balkanska Madonna od blizu: Severina kot politična aktivistka

O oddaji Od blizu na TV Slovenija z voditeljico Vesno Milek, sicer novinarko Dela, sem sicer že priložnostno kaj spisal. V besedilu Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem se čudim, ker je posadila predsednika vlade v svoj nezbrisljivo tabloidni format oddaje in ga posledično prisilila – resda se ni upiral – da zaigra na kitaro. Tri leta kasneje mu žal niti poceni populistični vložki na javni radioteleviziji in deset takih oddaj več ne more pomagati pri vračanju izgubljene politične moči.

Ja, to je bil tudi čas, ko so oddajo kategorizirali kot informativno oddajo in z njo štartali na najbolj izbrani čas v svoji shemi. Danes je končno postala del »razvedrilnega programa«, skratka infotainment smernice so postale manj skrivaške.

V Rojevanje novinarske antikritične lepote, podarjene z geni opozarjam na obstoj socialnih prijateljskih mrež, v katerih deluje naše novinarstvo, solidarno v dobrem in slabem, tudi takrat, ko je treba ščititi novinarje pred neznatno kritiko, recimo mojo – Milekova je zato »ustvarjalka, ki skuša in se trudi združiti vse: lepoto, dano iz genov, lepoto, ki jo daje njena energija«. Hkrati sem opozoril, da so Od blizu gostili kar devet (9) gostov zapored od začetka, pozabili pa na ženski spol. No, kasneje so porazni androcentrizem le korigirali. Na nekatere druge obtožbe na svoj račun sem nato odgovoril še v tekstu “Od blizu”: kako manipulirati z dejstvi.

severina objem milek

Severina in Vesna Milek: čudenje uvodu in želja po objemanju

Globoko novinarsko poslanstvo

Slaba tri leta kasneje je vse prišlo na svoje mesto. Oddaja je še zmerom na sporedu, svojo tabloidno profiliranost je izostrila z izbiro gostov in nezgrešljivo naracijo, stkano iz  idejnega koncepta, ki želi že od začetka »slediti iluziji, da bomo nekoga pogledali – Od blizu«. Skratka, bistro zastavljeni disclaimer: po eni strani vrtanje v človekovo zasebnost, legitimizirano vnaprej, po drugi prošnja po odpustkih, če bomo na tej misiji globokega novinarskega poslanstva neuspešni.

Zato je pred nami, ker je vse previdno odeto v lažni videz in iluzijo, »navidezno klasičen pogovor z osebnostjo iz sveta popkulture, literature, slikarstva, filma, glasbe, gledališča, znanosti in tudi politike, a z neklasičnimi novinarskimi vprašanji, ki se bodo dotikala intervjuvančevega odnosa do življenja, ustvarjanja, ljubezni, duha časa, ki ga živimo.«

Balkanska Madonna

V zadnji oddaji s Severino Kojić, znamenito hrvaško estradnico, smo lahko ta teden enkrat več konkretno spremljali voditeljičin poskus »intimno in poglobljeno prehajati v sogovornikovo osebnost, ki se bo pred nami razkrivala v nizu vprašanj, ki ne izgubljajo klasične novinarske ostrine«. Spet imamo na delu disclaimer v funkciji kamuflaže: pogovor z glasbeno divo o intimnih zadevah je komplementiran z napovedjo serioznega novinarskega napora.

In naprezanje v tej smeri seveda ni merjeno z ničemer drugim kot željo, da bi v gostovo intimo »prešli« (penetrirali?) čim močneje in intenzivneje, kar bi morali potem razglasiti in častiti kot odličen profesionalni rezultat. Ne bo šlo: več intime lahko pomeni samo več privrženosti senzacionalizmu in rumenilu. Očitno prvine, udomačene na javni radioteleviziji.

Milek je svojo gostjo uvedla s pričakovanimi fanfarami o ikonični fatalki, ki je ravnokar izdala nov album. In pristala na menda zanjo redek daljši televizijski intervju: torej upajmo, da se bo dobro prodajal. A ne le to, v uverturni dramatični predstavitvi je sledil značilni obrat:

Nekateri jo vidijo kot Marilyn Monroe, drugi kot balkansko Madonno, saj je preigrala vse mogoče podobe in vloge: od seks simbola do zapeljivke, od Marije Magdalene do pretepene ženske in mučenice. Je estradnica, ki je svojo popularnost izkoristila tudi za rušenje predsodkov in nacionalizmov.

Severina Milek

Balkanska Madonna o politični univerzalnosti glasbe

Muza, ki zagovarja pravice delavcev

Kakor da bi se zavedala, da obstaja očitna meja med estradno žurnalistiko in resnim novinarstvom, je voditeljica pohitela in Severino namreč razglasila za veliko aktivistko:

Javno se je zavzemala za pravice delavcev, zagovarjala je možnost oploditve z biomedicinsko pomočjo in nasprotovala Jadranki Kosor, opozarjala na naraščajočo brezposelnost, oboževale so jo mase, hkrati pa je bila muza mednarodno uspešnih umetnikov, pa naj bo to Goran Bregović, slikar Dimitrije Popović, skladatelj Matija Dedić in Tomaž Pandur.

Najbrž je marsikdo pomislil, da o hrvaški Marilyn Monroe marsičesa pač ne ve, sploh ne o njenem političnem aktivizmu. Ampak po tako prijaznem napovedniku je nemudoma, že v prvih stavkih, sledilo pojasnilo gostje, ki je takoj po vstopu v studio vsem dvomljivcem dala prav: tudi ona »se ni prepoznala« v nepričakovanem opisu politične aktivistke.

Moja poanta je zelo skromna: da bi vsaj nekoliko prikrili estradniški značaj oddaje (nedavno je v njej nastopila tudi Tereza Kesovija), je najbrž k takšni divi bilo potrebno dodati še kakšno njeno bolj imenitno identiteto. V tem primeru borke za pravice delavcev, žensk in socialne delavke, ki se bori proti brezposelnosti, predsodkom in nacionalizmom – evidentno precej neuspešno. Ne rečem, da kaj od tega Severina priložnostno ni storila. Da pa bi jo hrvaška ali mednarodna javnost poznali po tem? Resno?

S tobom lipo mi je in solidna hrvaščina

V izrazito intimnem pomenkovanju, v katerem ni manjkalo tikanja in celo nadvse čutnega začetnega objema med obema, emocionalnih izbruhov in prikazov joka, laskanja v obeh smereh (v bistvu celo izrazito s strani Severine, ki je buhtela v poklonih do voditeljice), smo nato videli nekaj insertov z njenih nastopov ali video posnetkov.

Voditeljica jih je jemala za iztočnice v pogovoru in Severina se je večkrat čudila njeni podkovanosti (»Pričala si o meni neke stvari, za koje ni ja nisam znala«), sicer pa se je pomenek vrtel tudi okoli globokoumne sporočilnosti besedil. Nasploh sem si najbolj zapomnil modroslovno ekspertizo okoli verza »I kad me varaš s tobom lipo mi je«.

Vesna Milek je eno uro govorila solidno hrvaščino, kot že pri Terezi Kesovija. Moram poudariti: sploh zelo solidno za slovensko javno radiotelevizijo. V nekem trenutku je sicer sama vanjo podvomila, a jo je gostja brž pohvalila, da je dobra. Vsekakor je njena hrvaščina bistveno boljša od slovenščine, ki jo boste kadarkoli slišali na HRT, ko bodo gostili kakšno Slovenko ali Slovenca.

Severina hrvaščina

Voditeljica, ki prosi za popravke svoje hrvaščine

Politični hokejisti in novinarji na kolenih: kako je Tonin zrušil Mayerja

So nove volitve in za Planet TV, pravijo na Siolu, je čas za nov začetek.

Tudi glede novinarskih prijemov. V napovedniku se hvalijo z »ena na ena« pristopom. Voditelj Mirko Mayer bo na Planet TV tik pred parlamentarnimi volitvami »izprašal« Mateja Tonina, pred današnjim kongresom »še ne pravega« predsednika Nove Slovenije, kot se je sam opisal.

Mayerjeva ambicija je predstaviti Tonina »iz svežega zornega kota«, nato sledi klišejska obljuba iz napovednika, ki pravi, da bodo razgrnili tudi »manj znana in bolj osebna dejstva o sicer znanem obrazu slovenskega političnega prostora«. Komaj čakamo.

A kar je res vredno zabeležbe, je promocijski prijem, pri katerem so po novem voditelji in novinarji kar sami del igre, dobesedno:

Prvak NSi je ekipo Planet TV med drugim povabil tudi v svoj dom v Zgornjem Tuhinju pri Kamniku, nam skuhal kavo, v osebnem pogovoru z Mirkom Mayerjem pa bomo izvedeli več presenetljivih dejstev iz njegovega osebnega življenja, ki jih doslej še ni delil z javnostjo. Z Mirkom se je Matej Tonin pomeril tudi v košarki ena na ena in v hokeju, kdo je zmagal, pa preverite v ponedeljek ob 20.00 na Planet TV.

V objavljenem video posnetku napovedi oddaje se hokejist Tonin zaleti v hokejista Mayera, ki se ob njegovem udarcu kot pokošen zgrudi na tla. Zaigrano »porivanje« naj bi ilustriralo »porivanje iz stranke«, o katerem bo menda tekla beseda.

Ko se v ospredje do kamere dobesedno prerine Tonin, lahko le še nekaj malega pomodruje o tem, da je »v politiki treba trdno stati na nogah« in biti na vse pripravljen. Huh.

Hokejist Tonin 0

Hokejist Tonin 1

Hokejist Tonin 2

Hokejist Tonin 3

Nerodna sporočilnost politikove geste je torej rahlo nekrščanska: porivaj, odrinjaj, da boš ostal na nogah. A pustimo to, glavna zvezda novega trenda je nesporno Mayer. Interpelacija novinarjev v vlogo, ko dobesedno pomagajo promovirati politike, morda ni nekaj novega, v tako močno intenzivirani senzacionalistični obliki pa vendarle počasi postaja.

Predstavljajmo si, za trenutek, da Rosvita Pesek, seveda v lepem košarkaškem fluorescentnem dresu, famozno poda žogo Janezu Janši in ta še bolj famozno zabije kot LeBron James – in je potem pred nami novinarski trailer z napovedjo daljšega pogovora z njim na njemu ljubi presstitutski Hanzi TV.

Ali pa da se, če ostanemo pri istem mediju, Slavko Bobovnik s štilarco pomeri v podiranju dreves z Dejanom Židanom, potem pa med hlodi sredi gozda napovesta en tak intimistični predvolilni pogovor?

Aja, in ne pozabimo, za nameček igralsko razpoložena Rosvita in Slavko zgrudeno obležita na tleh: iz pač nekega razloga.

No, to je ta tabloidni trend politainmenta. Novinarstvo je v dramatičnem smislu postalo ena taka dobesedno politično-medijska igra.

Mednarodni učinki flirta in selfiji s kamelami

Ni več dvoma, da se hrvaška predsednica zgleduje po slovenskem – kdo se ne bi, če mu instagram in selfi prezentacije v javnosti prinašajo neulovljivo primerjalno prednost pred drugimi politiki in učinkujejo kot odličen recept za volitve?

Že avgusta 2015 sem napisal, da bo Pahorjev flirt-populizem verjetno postal lokalna politična uspešnica za všečno »bildanje« javne podobe sicer vsebinsko izpraznjenih politikov in da obnašanje še sveže hrvaške predsednice že kaže na sumljivo sorodnost in imitativnost tistega, na kar nas je od svoje kampanje leta 2012 intenzivno navajal naš predsednik. In s čimer ni prenehal niti v novem mandatu.

Toda kaj poreči na novinarske prezentacije glumaških predsednikov, na Pahorjev in obenem Kolindin medijski servis? Tokrat se hrvaška HINA ne bi smela pritoževati, kajti Kolinda Grabar Kitarović je bila deležna ustrezne medijske propagande tudi pri STA. Naslov, kako je hrvaška predsednica naredila selfi s kamelo, pove najbrž čisto dovolj:

Kolinda kamela

Seveda, od nacionalnega servisa v državni ravni bi smeli pričakovati resnost in sledenje novinarskim standardom. Tabloidnost, ki jo legitimirajo, je sicer najbrž, kot vedno, varno skrita za razlago, da novinarji pač morajo pisati o tistem, kar politiki počnejo.

Ne, res ne bo držalo. Vselej tega ne rabijo – sploh pa ne na tak rumeno obarvan način.

Več:

Ko hrvaška predsednica flirta s Pahorjem