Čas za selektivno toksičnost: o butlih in srčkih

Ali res drži, da predsednik SDS s svojim toksičnim jezikom že onstran ideološke in druge »navlake«, ki bi preprečevala normalno politično sodelovanje z njim, ne zmore tudi prijaznosti, razumevanja in naklonjenosti, s tem pa geste sodelovanja in vključevanja, na kateri se nenehno rad sklicuje? Mu delamo krivico?

Na vprašanje sem se spomnil, ko sem včeraj na njegovem tviter profilu ugledal dva prijazna retvita, namenjena Borutu Pahorju in Miru Cerarju. Oba zelo neznačilna zanj in za vselej pričakovane cinizme in poniževanja, o čemer pišem v Medijski cinizmi in njihova neuspešna detoksikacija. Zakaj?

JJ Pahor Cerar vlada

Nepričakovano redki in nepričakovano netoksični tviti včeraj

Miro Cerar kot butl

Preprosto: Janša je Cerarju svojčas med drugim že zabrusil, da je navaden »butl«, predsednika republike pa je, recimo, dobri dve leti nazaj ozmerjal, ker je dovolil svojim tovarišem, da so v ozadju vladali in ubijali.

Ob ravnokar izjemno aktualni dilemi, kaj naj storijo njegovi koalicijski partnerji, če imajo na mizi povabilo v vlado s strani tistega, ki jih je ponižuje v vsemi mogočimi žaljivi in diskreditacijskimi izrazi, sem poskušal oceniti v prispevku Butli, piškotkarji in modeli brez časti: kako in zakaj z njimi v koalicijo?.

Janša butl Cerar

Miro Cerar kot butl

Janša Pahor ubijali

Borut Pahor kot tovariš morilcev

In res ni naključij, prav danes bo Borut Pahor gostil vodje poslanskih skupin, pri katerih bo preveril, ali bodo lahko sestavili novo vlado po odstopu Marjana Šarca. Mediji že poročajo, da so SDS, SMC, NSi in DeSUS dosegli dogovor o koaliciji, krožijo že tudi imena ministrov, med drugim tudi Cerarja.

Prvak SDS, morda novi predsednik vlade, torej zmore netoksičnost. V situacijah, ko si od drugih nekaj obeta.

Kava s srčki

Februarja 2018, ko je nepričakovano Nova Slovenija s svojo Ljudmilo Novak, v tistih časih in še danes trmasto uporno do politike Janeza Janše, izpeljala prevrat in za svojega predsednika namesto nje postavila Mateja Tonina, smo bili priča podobni nenadni otoplitvi v odnosih. Po prevzemu vodenja je ta napovedal, da bo popil kavo z vsemi predsedniki parlamentarnih strank in še pred realizacijo prejel prijazno tvitersko grafiko s strani Janše s srčkov na kavi.

No, v politiki nepričakovano in občasno prihaja čas tudi za valentinovo in selektivno toksičnost, saj se ta, gledano v celoti, ni zmanjšala: dogaja se v redkih trenutkih, najbrž merjenih v dnevih.

jj kava tonin

Leto 2018 in čas za srčke v kavi

Napadi na novinarsko delo: zakaj abstraktne obsodbe nikoli ne bodo dovolj

RTV Slovenija je nekaj dni nazaj ostro obsodila napade na novinarje in novinarsko delo – pri tem je imela v mislih svoje zaposlene, kajti pritiski po njihovem, najbrž v trenutnem verbalno vročem času po odstopu Marjana Šarca, ožijo polje medijske svobode in predstavljajo resno grožnjo neodvisnemu novinarstvu.

rtv slo napadi novinarji

RTV Slovenija in sporočilo za javnost

Dragoceni apel, bi dejali na prvi pogled, ki ga bo zmotil njegov podrobnejši pregled; besedilo objavljam na koncu prispevka v celoti. Kot je običajno, se hudič skriva v podrobnostih in začnimo z očitnostjo: javnost ni bila obveščena, kdo izjavo podpisuje.

Da se oglaša RTV Slovenija v imenu RTV Slovenija? Absolutno podcenjujoče, premalo in nedostojno, pričakovali bi podpis. Je morda podpisnik izjave vodstvo RTV Slovenija, česar niso omenili? Najbrž, čeprav je celo s tem avtorstvo preveč abstraktno.

Quis, quid, ubi

S tem smo pri prvem od k–vprašanj: če bi kdo po principu skoraj mitičnih, iz antike prevzetih tehnik retoričnih nastopov, celovite obravnave vprašanj, zbiranja podatkov ali sestavljanja novinarskih vesti, poskušal iz izjave RTV Slovenija spisati medijsko poročilo, ker je v resnici profesionalni novinar, bi se mu nujno zataknilo že pri začetnem »kdo«. In kako bi se v paketu osnovnih petih ali šestih vprašanj (»kdo«, »kdaj«, »kje«, »kaj«, »zakaj«, »kako«) odvijalo njegovo delo?

S »kaj«, določitvijo predmeta dogajanja, ne bi bilo večjih težav: gre za blatenje dela novinarjev, ustvarjalcev in javnega medija z namenom diskreditacije in omejevanja svobode izražanja. Pri »kdaj« bi dobil odgovor: v zadnjih dneh. Pri »kako«, določitvi načina izvedbe, bi prebral, da se pritiski vrstijo s pomočjo telefonskih klicev, napadov po elektronski in navadni pošti ter na socialnih omrežjih.

Dramatično pa bi se zataknilo pri drugem in tretjem »kdo« – predvsem določitvi, kdo so konkretni novinarji, ki jih množično napadajo ali vsaj, zaradi katerih prispevkov, nato pa še pri »zakaj«, razlogih za dogajanje. Kajti o tem, kaj je njihov povod, vzrok ali razlog lahko znova le ugibamo, zasledili ne bomo niti najmanjšega namiga.

Nenavadne prakse

Da sta izostala tudi drugi in tretji »kdo«, ob podpisniku apela še konkretna opredelitev žrtev napadov in storilcev, učinkuje precej simptomatično za javno radiotelevizijo. Pričakoval bi, da tako kot ni umora brez morilca, ki ga morda izjemoma ne poznamo, tudi ni napadov na novinarje brez napadalca. Toda pri umoru poznamo vsaj žrtev, v rtv-jevskem apelu pa smo padli na raven popolne abstrakcije: tudi ob večkratnem prebiranju besedila se pojasnilu ne bomo približali.

Da je želel nekdo (!) zgolj načeloma izraziti ogorčenje nad pritiski in poimensko ne izpostaviti nikogar, ne žrtve in ne napadalca? Ali da je teh enostavno preveč? Nenavadna praksa, ki ne more imeti pomembnega učinka.

Seveda ne dvomim, da omenjeni pritiski obstajajo in tudi obsojanja so vredni, le javnost si o tem ni mogla izoblikovati prav nobenega mnenja na podlagi osiromašenih abstraktnih sporočil. In tudi moralično stališče, da moramo okrepiti kulturo javnega dialoga in za vsako ceno ohraniti neodvisnost in avtonomnost novinarstva, da pa je žalostno, ker se je v posameznih primerih povsem izgubila tudi profesionalna solidarnost, zato lahko izzveni kot samokritika: ja, izjave RTV Slovenija o napadih na novinarje RTV Slovenija ni nihče prav posebej energično raziskal. Skratka – molk.

No, če anonimizirana RTV Slovenija že omenja solidarnost, bi veljalo spomniti, kakšne Tantalove muke so preživljali v njenem vodstvu v času Marka Fillija in Ljerke Bizilj, ko je bilo potrebno stopiti v bran njunima novinarkama Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc. Pod tedanjim vodstvom se je zdelo, da je pomembneje ne zameriti se avtorju tvita o medijskih prostitutkah! Da ni morda izostanek trojnega »kdo« povezan s kakšnim podobnim refleksom, iskanjem varnega zavetišča pred potencialnimi očitki, zaradi katerih se nam dogajajo tako rekoč umori novinarjev brez morilcev, celo brez imen žrtev?

Pogrešanje solidarnosti

No, na geste mednovinarske solidarnosti čakamo vedno znova. Prav o njenem pogrešanju sem pisal pred dobrim tednom v prispevku Edina točka naše stabilnosti: lobisti in piarovci kot politični komentatorji, pa tudi v besedilih Nove definicije novinarske solidarnosti in objektivnosti, Novinarstvo med nesolidarnostjo in ekscesnostjo: primer MMC ali DNS odgovarja MMC RTV: izvajate orkestrirano politizacijo primera brez osnovnih elementov solidarnosti.

V času, ko se je začel nov val odpuščanj v časopisni hiši Delo ali včeraj, ko so izjemno razmnožena strankarska trobila, ta unikum slovenske scene sredi Evrope, s pomočjo videomontaže napadla novinarko Suzano Perman zaradi njenega profesionalno izpeljanega intervjuja, ki sem ga analiziral prav včeraj v zapisu Počivalškov konec, ki se bliža: pogovori o šoferju Slovenije mimo javnosti, bi si zaželeli nekaj več kolegialnosti. Zaenkrat zaman.

Čisto možno pa je, da RTV Slovenija obvešča o druge vrsti radikalne nesolidarnosti, čeprav spet nadvse abstraktno in neopredeljeno: o neposrednih napadih novinarjev na novinarje ali celo novinarje in urednike v isti hiši. No, potem bo morala najprej rešiti težavo znotraj hiše.

Prav ji je!

Ampak ne, pomenljiva je tej nasprotna, politična solidarizacija. Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta, je nemudoma prepoznal vrednost manipulacij in prej omenjeno novinarko škodoželjno pokaral:

»Ko se ‘nepristranskim’ novinarjem zgodi tisto, kar oni počnejo politikom brez trohice slabe vesti: Trganje iz konteksta in montiranje “resnice”. Neprecenljivo! ‘Poglejte si originalen pogovor’? Bomo, bomo…«

Predsednik neke stranke, ki vedno znova vdano podpira drugo, se prikloni medijski propagandi, fake news in videomontažam, in to z nezadržano privoščljivostjo, ki vsebuje obtožbo proti novinarskemu delu. Politična kultura, ki jo danes živimo in volimo. Bo morda POP TV od njega terjala opravičilo, ga bo do takrat bojkotirala?

Kovšca Perman

Predsednik DS o neprecenljivosti

Opisani kontrast med surovimi, strogo političnimi napadi in vsebinsko praznimi apeli novinarjem v podporo ne bi mogel biti večji. Na eni strani odprt, konkreten, privoščljiv, agresiven, ciničen in napadalni diskurz, na drugi sramežljiva gesta podpore, ki ne vsebuje niti pojasnila o »kdo« in »zakaj«. Pristop, s katerim nikoli ne bo bolje.

Več:

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

Dodatek:

RTV Slovenija ostro obsoja napade na novinarje in novinarsko delo

Opozarjamo, da se v zadnjih dneh na zaposlene na RTV Slovenija stopnjujejo napadi in pritiski

Grobi napadi ožijo polje medijske svobode in svobode izražanja. Načini in njihova intenzivnost, kakršni še nismo bili priča nikoli doslej, pa kažejo na resno grožnjo svobodnemu in neodvisnemu novinarstvu.

Opozarjamo, da se v zadnjih dneh na novinarje, urednike in druge zaposlene na RTV Slovenija stopnjujejo telefonski klici, napadi in pritiski po elektronski in navadni pošti ter na socialnih omrežjih, ki jih razumemo kot napad na novinarsko delo in RTV Slovenija kot javni medijski servis. Blatenje dela novinarjev, ustvarjalcev in javnega medija z namenom diskreditacije in omejevanja svobode izražanja kaže na pritisk in željo po vmešavanju v neodvisno uredniško politiko in je kot takšno nedopustno in nesprejemljivo. Je izraz nedostojnih, netolerantnih in ozkogledih posameznikov.

Takšni grobi napadi ožijo polje medijske svobode in svobode izražanja. Načini in njihova intenzivnost, kakršni še nismo bili priča nikoli doslej, pa kažejo na resno grožnjo svobodnemu in neodvisnemu novinarstvu, novinarskemu delu in temeljnim postulatom demokracije. Tudi sedanja politična in družbena realnost nikakor ne opravičujeta takšnega vedenja in poskusov vplivanja na RTV Slovenija.

Poudarjamo, da je v Sloveniji potrebno okrepiti kulturo javnega dialoga in za vsako ceno ohraniti neodvisnost in avtonomnost novinarstva. Žalostno je, da se je v posameznih primerih povsem izgubila tudi profesionalna solidarnost.

Slovenski javnosti obljubljamo, da bo RTV Slovenija, ne glede na grobe napade, nespodobne pritiske in žaljive zapise posameznikov in interesnih skupin, svoje delo še naprej opravljala neodvisno, strokovno, verodostojno in objektivno. Odkrite grožnje zaposlenim na RTV Slovenija pa že dosledno predajamo policiji.

Počivalškov konec, ki se bliža: pogovori o šoferju Slovenije mimo javnosti

Zdravko Počivalšek se veseli skorajšnje odločitve o Janševi koaliciji, njegovi dolgotrajni pogovori naj bi se kmalu res obrestovali, je zaupal v včerajšnjem večernem pogovoru na POP TV:

»Lahko povem, da se bližamo trenutku, ko bomo zelo hitro ugotovili, ali je taka programska vlada mogoča,« na to odgovarja Zdravko Počivalšek, predsednik SMC in minister za gospodarstvo v odstopu.

V tem trenutku so v zaključni fazi programskih pogajanj, dodaja. Po vseh napetostih se nam torej bliža konec, vsaj konec spoznanja o možnosti nove vlade, kot je zvito povedal; ker gospodarski minister pač ni navajen pretiravati, morda lahko lažje razumemo, zakaj je kakšen dan nazaj Šarcu izrekel osorni »ne« s tvitom, da naj »tisti, ki so državo z odstopom spravili v ler, šofiranje avta zdaj prepustijo drugim«.

počivalšek ne rabimo razlagati javnost

Naslovni poudarek iz intervjuja na POP TV

Signal lojalnosti le enemu izbrancu je s tem morda dokončno sprožen, in to po tistem, ko je stranka SDS taktično zagrozila, da se pripravlja na volitve, ker da so pogovori s SMC, DeSUSom in NSi zastali.

Tretja dilema: antijanša ne rešuje ničesar

Šoferja morda skoraj že imamo. Večji del debat se je v zadnjih dneh in širše pričakovano osredinil okoli zastranitvene trileme, ali je predsednik SDS sploh primerna izbira za šefa nove vladajoče koalicije po odstoplem Šarcu. Izoblikovali so se trije tabori: v prvem so kajpak vsi, ki v takšno izbiro niti malo ne dvomijo, v drugem nasprotniki, ki možnost odklanjajo ali pred njo celo svarijo, v tretjega pa spadajo zelo modni zagovorniki pozicije, da nasprotovanje Janši politično ne rešuje ničesar. Zakaj?

Menda polarizacija države, ki se odvija s pomočjo »antijanša« ideologije, in od tu naprej obstaja več manjših inačic argumenta, Sloveniji ne prinaša nič novega, zato bi jo moral čim hitreje zavrniti.

Janševi snubci, intenzivno smukajoči se okoli njega, so skupaj s Počivalškovo retoriko reševanja Slovenije nesporno v zadnjih od treh kategorij, kje jim družbo presenetljivo delajo tudi številni levo usmerjeni politiki, novinarji in intelektualci, ne da bi reflektirali svojo držo. Najbolj lapidarno je v prej omenjenem intervjuju prvak SMC misel izrazil z definiranjem »problema«:

»Problem te vlade ni gospod Janez Janša, problem te vlade so vsebine, ki jih bomo, ali pa ne, dogovorili.«

Počivalškova taktika je pač ena najbolj frekventnih inačic socialno-ekonomsko-podjetniškega-programskega redukcionizma, s katerim nam zgoščeno strežejo razne interesne skupine in množični mediji. Končna postaja in tiha želja je seveda legitimacija njegove vlade, scenarij pač, nevreden analize slehernega družboslovca in humanista, saj spregleda številne družbeno sporne elemente fenomena Janše v imenu pretvarjanja, da nas bo zgolj ekonomija, osvobojena ideologije (ja, še ena trenutna puhlica) in vseh drugih elementov, potrebnih za demokratično oblast, pognala v svetlo prihodnost, zato moramo na koncu vlado prvaka SDS neizogibno sprejeti.

Zmanipuliral svoje članstvo

Cena za soglašanje sega visoko. Če lahko maksimalno ironično nenačrtovano tarčo poslavljajočega se Mira Cerarja na lanskem septembrskem kongresu, kjer je žezlo prepustil Počivalšku, ugledamo prav v njegovem nasledniku (»Plačali smo tudi ceno neizkušenosti in premile selekcije med vsemi tistimi, ki vedno z nezgrešljivim nosom za osebne kariere najdejo pot do zmagovalcev volitev«), je Janšev snubec v omenjenem intervjuju navrgel še eno nezaslišano domislico.

Grega Repovž je v zadnji Mladini postregel z zanimivim podatkom, kako je Počivalšek zmanipuliral javnost in svoje lastno članstvo po sredinem svetu stranke:

»V sredinih Odmevih mu je uspelo prikazati, da mu je dala stranka pooblastilo za nadaljevanje pogajanj z Janšo, dejansko pa je sprejela sklep, naj nadaljuje pogajanja za oblikovanje morebitne koalicije z vsemi strankami. V razpravi je bilo poudarjeno, da to velja za pogajanja z vsemi strankami, za vladno koalicijo in za volilno koalicijo – in to je bil pogoj za sprejetje sklepa, ki ga je posebej omenilo več članov, za enega (poslanca Janija Möderndorferja) pa je bilo tudi to premalo. A to je Počivalšek zamolčal, ko je javnosti predstavljal sklep sveta stranke.«

V silni stiski, da bi javnosti in članstvu predočil enotnost v svojih vrstah, je potemtakem, če drži podatek, neposredno lagal: pretvarjal se je, da je dobil pooblastilo zgolj za pogovore z Janšo in mediji so potem na debelo ugibali, od kod nenadoma tolikšna sloga med članstvom (25 proti 1, so glasovali), ki je v zadnjem tednu nismo zaznali.

Preveč radovedna javnost

A ne le, da je pljunil čez lastno, interno javnost, izvoljeni poslanec je v istem intervjuju arogantno zamahnil tudi čez tisto širšo. K čemu je poslanec kot izbranec ljudstva zavezan? K obveščanju menda ne:

Počivalšek o tem, kako bodo razložili javnosti, da jim ne gre le za poslanske stolčke: »Mi ne rabimo nobeni javnosti ničesar razlagati.«

Stranka, ki je čisto po pomoti z apeliranjem na etiko kapitalizirala slovenske vstaje v letih 2012 in 2013, s tem pa pretežno njihovo »antijanša« ideologijo, nato s Cerarjem zmagovito prišla na oblast 2014, je nenadoma na tem, da v imenu zanikanja obeh javnosti, strankarske in najširše, na velika vrata legitimira ideologijo tistega, ki mu dolguje svoj lasten nastanek. Tragedija ali že farsa?

Po Počivalšku javnost nima posebne pravice vedeti, kdo je ta, ki želi šofirati Slovenijo. Da ni to pomenljivi prezir do vseh vrst javnosti, ki je v sebi že globoko ponotranjil nedemokratična načela?

 

Nekaj v eter, nekaj v koš: o poskusih, kako legitimirati novo koalicijo pred volitvami

Pismo skupine posameznic in posameznikov je te dni dovolj odmevno pregnetlo množične medije s svojim pozivom, da moramo nujno stopiti skupaj in se na vsak način izogniti predčasnim volitvam. Ali kot so zapisali: »Še ene predčasne volitve ne bi bistveno spremenile razmerja sil, bi pa prinesle večmesečno obdobje prostega teka, ki bi še poslabšal nedelovanje države, poglobil razvojni zaostanek Slovenije in upočasnil priprave na predsedovanje.«

Seveda je bilo tako jasno, kam pes taco moli, pri strankarski Novi24TV so z velikim veseljem pograbili podporo svojemu političnemu prvaku in jo, med drugim, naslovili z »Ugledni intelektualci pozivajo parlamentarne stranke, da sestavijo vlado in se nehajo igrati z usodo slovenskega naroda«, čeprav podpisane druži predvsem političnoekonomska ideja, delovanje v podjetniških vodah in posledično tudi lastni interesi.

pismo andrijanič volitve večer

Pismo v Večeru: o odgovornih rešitvah

Kdo so podpisani?

Imena so resda na prvi pogled heterogena, ampak ne dovolj, pod poziv so prispevali podpise Mark Boris Andrijanič, dr. Jernej Buzeti, dr. Anže Burger, Nevenka Črešnar Pergar, dr. Romana Jordan, Miha Lavtar, dr. Jernej Letnar Černič, dr. Igor Masten, Andrej Mertelj, Marko Pavlišič, dr. Jerneja Penca, dr. Mark Pleško, dr. Sašo Polanec, mag. Tanja Porčnik, Matej Potokar, Rok Ravnikar, dr. Žiga Turk, Matej Tomažin, Žiga Vavpotič, dr. Peter Verovšek, dr. Blaž Vodopivec in Marko Voljč.

Naj tako povem, da so takšni apeli načeloma hvalevredni, ker prispevajo k skupnemu razmisleku in izmenjavi argumentov, končno sem tudi sam podpisal veliko peticij. Perspektiva, ki me bolj pritegne, zadeva naslednje: kot že tolikokrat se mi je takoj zazdelo, da imamo v rokah nov lakmusov papir, kako izmeriti enostransko delovanje naših novinarjev, ko stališča podobnega ranga primerjamo med sabo. In res, človek bi lahko z lekarniško natančnostjo napovedal, da bosta Uroš Slak in Rosvita Pesek, če drugih niti ne omenjam, poskrbela za promocijo in v svojih oddajah izrazito napihnila sporočilo pisma, kakšnega pa vrgla v koš. Rečeno, storjeno.

Poroka med Cerarjem in Janšo

Včerajšnji Odmevi so v goste povabili dva od njih, Marka Borisa Andrijaniča in Nevenko Črešnar Pergar. Po svoje zelo predvidljiva izbira, kajti prvi je najbrž pobudnik pisma, druga pa lahko služi kot dobra kamuflažna izbira, ki bo dokazala »politično uravnoteženost« apela – ob predpostavki, da je gospa nekoč pripadala levi politični opciji, javni zavod pa vendarle stavi na uravnoteženost.

Politična tendenca izjave nas posebej ni smela presenetiti, podobno pismo z zelo sorodno pobudo in intenco smo lahko prebrali že sredi septembra 2015. Takrat so Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec in Egon Zakrajšek želeli na podoben način »poročiti« tedanjega predsednika vlade Mira Cerarja. Našteli so nekaj njegovih grehov in ga povabili, da se poveže z Janezom Janšo in pri tem ugotavljali, da bi predsednika SDS nujno potrebovali na oblasti, če želimo državo postaviti na noge:

»Spoštovani gospod Miro Cerar, spoštovani gospod Janez Janša, ni več časa, da država še naprej stopica na mestu. Ne moremo čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino. Zdaj je čas za spremembe, zdaj je čas za dinamično razvojno usmerjeno politiko in modernizacijo. Pred vama in pred vajinima strankama je zgodovinska odgovornost, ki so jima jo naložili volivke in volivci.

Od tega, ali sta vajini stranki sposobni preseči včasih upravičene zamere in sta pripravljeni po avstrijskem ali nemškem zgledu stopiti skupaj in oblikovati kvalitetno, ne nujno izključno strankarsko ekipo, je odvisno, ali bo Slovenija šla v smer, ki smo si jo izbrali ob osamosvojitvi, ali pa se bomo še bolj pogrezali in dokončno utopili v provincialni majhnosti in ekonomsko nevzdržni samozadostnosti na obrobju razvite Evrope.«

O intenci pisma

Vsa sorodna pisma so seveda povsem legitimna, a enako legitimno se lahko vprašamo, čemu služijo. Temeljna dilema zadeva njihovo dobronamernost in iskrenost: so avtorji res čisto osebno prepričani v sanjsko in zelo naivno plasirano sugestijo, da bomo »le združeni« in s skupnimi močmi lahko dosegli razvojni preboj in državo potegnili v svetlo prihodnost, ali pa morda za njimi stoji intimno preferenčno prepričanje, da je na ravni politične realizacije pač nujno sprejeti oblast tistega, ki se po njihovem ves čas neumorno trudi, da bi nam vladal, a mu nesramna leva sredina tega ne dovoli?

Sam bi rekel, da slednje, saj ni mogoče verjeti v njihovo naivnost glede na dejstvo, da je v njih kopica ekonomistov in podjetnikov, ki še kako dobro poznajo gospodarske ideje in dobro vedo, da politična ekonomija nujno vodi v nerešljiva konceptualna nesoglasja in zato enotnosti med levimi in desnimi politikami pač po nujnosti nikoli ne bo.

Iz tega bi nujno sledilo, da jim, iz osebnega prepričanja ali koristi, pač bolj leži čisto določena politična opcija, v čigar imenu se oglašajo.

Nastop v Odmevih

Rosvita Pesek je v včeraj v Odmevih postavljala zanimiva vprašanja. Njen gost po skypu, Mark Boris Andrijanič, sicer del mednarodne ekipe tehnološkega podjetja Uber v Varšavi, je moral pojasnjevati, zakaj v pismu posebno mesto namenja Svetu Evropske unije in vodenju tega projekta, ki nas čaka.

Črešnar Pergar Odmevi

Nevenka Črešnar Pergar v včerajšnjih Odmevih o angažiranih državljanih

Da je ta projekt usoden, je sledil odgovor, kajti predsedovanje Svetu Evropske unije »bo izjemen projekt, ki bo terjal napore vseh posameznikov in vseh strani v tej državi. Mislim, da ga moramo čim bolj izkoristiti, zato da ohranimo ugled naše države v svetu, da razširimo naše zavezništvo, skratka to ni nekaj s čimer bi se igrali. In jasno je, da bi nove volitve prinesle novo obdobje prostega teka in s tem tudi upočasnile priprave na ta strateški projekt države.«

Andrijanič je sicer imel smolo in srečo obenem: v svojem pismu podpisniki svarijo pred tveganji, ki jih prinašajo podnebne spremembe, Janša pa je ravno te dni znova pokazal, da je eden glavnih skeptikov glede znanstvenih klimatoloških ocen okoli njih in tudi vnet nasprotnik Grete Thunberg. No, ampak v tej nekredibilnostni nesreči je imel tudi srečo, saj res ni bilo pričakovati, da bi ga Peskova spomnila na kaj takega.

Sicer uspešni podjetnik v tujini veliko razmišlja o Sloveniji, a je s svojim položajem zunaj nje zadovoljen. »Seveda se želim vrniti domov, a mislim, da je pred mano še kar nekaj let potepanja po tujini«, je nedavno povedal v nekem intervjuju.

Angažirani državljani

Podpisnice in podpisnike je torej zelo partikularno zaskrbela uspešnost predsedovanja, podobno kot je Črešnar Pergar hitela zatrjevati, da v novi koaliciji »sploh niso pomembna imena, kajti pomembno je, da dobimo učinkovito vlado, da presežemo razlike, da se začnemo pogovarjati«. Skratka, ena sama navidezno prostodušna dobronamernost in spravljivost, sorodna evfemističnim zaklinjanjem o pomenu povezovanja in dialoga v zadnjih tednih, na koncu zabeljena celo z zaklinjanjem o lastni politični državljanski odgovornosti, s čimer je pihala na dušo voditeljici:

»Mi, ki smo podpisali to pismo, skušamo biti angažirani državljani. A si ne želite tudi vi, da bi bilo več Slovencev aktivnih pri upravljanju te države?«

Rosvita Pesek je globoko prikimala, češ tega bi si »sploh« morali želeti. No, angažirano državljanstvo precejšnjega dela istih podpisnikov je 22. maja 2019 poskrbelo za podporo kandidaturi dr. Žige Turka, podpisnika vseh zgornjih apelov, na evropskih volitvah na listi Nove Slovenije.

Takrat so podporniki bili Matej Avbelj, Mark Boris Andrijanič, Vera Ban, Jernej Buzeti, Nevenka Črešnar Pergar, Jernej Letnar Černič, Tino Mamić, Igor Masten, Marko Pavlišič, Amela Špendl, Janez Šušteršič in Marko Voljč s pojasnilom, da »mu spodaj podpisani, kot se za odprto in svobodno demokratično družbo spodobi, javno namenjamo svoj preferenčni glas«.

Kaj gre v eter in kaj v koš

Podjetniški interes je torej lahko včasih tudi zelo individualiziran in prijateljski. Medijska recepcija zgornjega pisma postane še bolj pomenljiva pri presoji novinarskih in uredniških preferenc, če jo primerjamo z nekaj dni starejšo izjavo Alternativne akademije– slednjo je večina medijev z velikim veseljem zalučala v koš, tudi nacionalka. Po moje ne naključno, saj vendar odpira vprašanje njihove odgovornosti pri normalizaciji političnega radikalizma ob sestavljanju nove Janševe koalicije.

Kajti pod krinko navidezne nezainteresiranosti nam množični mediji, in vsa čast noro redkim izjemam, zgolj »poročajo« o politični kombinatoriki, ki bo pripeljala do nove vlade pred volitvami, kaj takšna vlada, že empirično preverjeno, predstavlja v luči razmaha avtokratizma, dedemokratizacije družbe, vzpona nestrpnosti, diskriminacije, podrejanja medijev in končno korupcije, pa zavestno potlačijo in zamolčijo.

No, v kombinaciji s postopanjem urošev slakov, rosvit pesek in sorodnih novinarjev z jasnimi preferencami do »angažiranih državljanov« v kombinaciji z eksplozijami diskreditacij na račun tistih, ki si drznejo pisati negativno, je končna barva naše medijske krajine hitro določljiva.

Normalizacija ekstremne politike

Dr. Darko Štrajn je v izjavi zapisal nekaj, kar prej pribeleženo dogajanje v medijih celo anticipira:

»Anesteziranje javne občutljivosti na vulgarno in brutalno strankarsko propagando medijev v madžarski lasti žal v teh dneh in tednih intenzivno poteka tudi v vseh centralnih množičnih medijih. Izostaja vsaka analiza evolucije slovenskega ekstremizma, njegovih manipulacij, širjenja lažnih novic, diskreditiranja državljank in državljanov, ki jim še uspe javno izraziti svojo zgroženost itd. Nenadoma tip politike, ki je v sedanji politično dezorientirani Evropi vendarle še prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice, v Sloveniji s pomočjo medijev še vedno velja le za »desno sredinski«. Pasivno medijsko sprejemanje avtoritarne govorice, zamaskirane v »demokratično svobodo govora«, vodi v tako imenovano »normalizacijo« ekstremizma.«

Kaj reči za konec? Imamo in imeli bomo točno takšne politike, kot smo si jih zaslužili s svojimi mediji.

Šarec, opravičilo in igra mimikrije

Janšev hišni odvetnik Franci Matoz, po naročilu stranke SDS najet, da brani njene osebnostne (!) pravice, je zaradi domnevno žaljive izjave od Marjana Šarca zahteval opravičilo.

Odvetniško pismo, priromalo je do odstoplega predsednika vlade v trenutkih Janševega neizmernega truda sestaviti koalicijo z Zdravkom Počivalškom, Aleksandro Pivec in Matejem Toninom še pred volitvami, na ravni geste simbolizira skoraj vse, kar se zdi del čvrste patološke idiosinkrazije domačega političnega in medijskega dogajanja.

šarec tožba mmc

RTV Slovenija o grožnji s tožbo

Nejasnost prvega opravičila

Za začetek nekaj enostavnega: povprečnemu državljanu zaenkrat sploh ni prezentno, ali se je Šarec vmes res opravičil; prvi dan so mediji obsežni citirali njegov navedek s tvita in ga vsaj deloma interpretirali v tej smeri, saj opravičevanje sam tudi omenja. Na svojem Facebook profilu se je potožil in obenem dal duška:

»Prejel sem ‘prijazno’ pismo s strani odvetnika stranke SDS. Pravi, da sem nedostojno govoril o stranki in da bom prejel tožbeni zahtevek, če se ne opravičim. No, se opravičujem, če sem izrazil svoje mnenje, ki ni osamljeno. Ne nazadnje (še) živimo v svobodni državi. Je pa lepo izražena prihodnost s tem pismom, če bo sestavljena vlada stranke SDS. Me pa očitno že vidijo v opoziciji, glede na to, da so mi poslali na elektronski naslov Državnega zbora. Želja po oblasti je močna.«

Zapisano so številni mediji na koncu ocenili za previdno in morda ironično opravičilo, saj vsebuje frazo »se opravičujem«, spretno zamaskirano v splošno sprejeto mnenje, ki naj bi stalo za izrečenimi poudarki, in pravico do svobode izražanja, ki jo ravno pri Janševih najbolj cenijo.

Ko se bo Žan Mahnič…

No, včeraj je v svojem nastopu premier v kamere dejal, da se ne bo opravičil – po tistem, ko se nekako že je. V povzetku Slovenske tiskovne agencije beremo, da tega ni storil in da kaj takšnega pogojuje z dejanjem poslanca Žana Mahniča:

»Izpostavil je, da se nikomur ne misli opravičiti. To se bo po njegovih besedah morda zgodilo tistega dne, ko se bo poslanec SDS Žan Mahnič vzdržal nekaterih svojih izjav ‘in se bo on kdaj opravičil in ko se bo še nešteto drugih poslancev zavedalo, da mora v slovenski politiki prevladati končno bolj kulturni diskurz. Tako da me ne skrbi, da bi se moral kaj kmalu opravičiti,’ je dodal.«

In tako dejansko ne vemo, pri čem smo, odvisni smo od tega, ali se bodo novinarji potrudili v smeri informiranja, kar je najbolj preprost korak v njihovem delu: da preverijo, ali prvo dejanje šteje za opravičilo, ker so pri Janševih z njim zadovoljni, ali pa bodi v SDS vendarle sprožili postopke, ker je bivši premier na koncu prejkone napovedal, da njihovi zahtevi ne bo ugodil.

Kaj je zmotilo SDS

Prijazno predpostavimo, da bomo v naslednjih dnevih morda le prišli do otipljivejšega odgovora. Bolj intriganten in brez upoštevanja omenjene idiosinkrazije nerazumljiv pa je razlog, zaradi katerega so v stranki SDS užaljeni in pripravljeni tožiti. Zanje sporno stališče sem zapisal že v svojem komentarju Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!, ko še nisem niti malo slutil, da bo deležno posebne pozornosti.

Naj ga ponovim s pomočjo s strani odvetnika navedena citata, variaciji istega stavka, kar povzemam po Delu:

»Šarec je sicer 31. januarja v TV Dnevniku in Odmevih izjavil, da je ‘s tako stranko težko sodelovati’, ker pač izvaja metode, kakršne izvaja, se pravi, sovražni govor. ‘Potem se tudi financira iz Madžarske,’ je dodal.«

Čeprav tega niso podrobneje specificirali, so torej Janševi izrazili ogorčenje zaradi dveh Šarčevih ugotovitev: da širijo sovražni govor in da se financirajo s pomočjo denarja iz Madžarske. Njihovo stališče je nasprotno, da sta ti trditvi neresnični, izmišljeni in posledično žaljivi, zaradi česar bodo primorani sprožiti vse potrebne postopke za odvrnitev dodatne škode, ki bi morebiti nastala SDS in zaradi česar bodo iskali zadoščenje za sodišču v obliki odškodnine:

 »Gre za nepoštene in neresnične navedbe z izrazito negativno in objektivno žaljivo konotacijo, saj vsebujejo obtožbo o zavržnem in nemoralnem ravnanju, ki našo stranko neupravičeno diskvalificirajo v javnosti in jo prikazujejo v izrazito negativni luči«.

Poglejmo si najprej prvo trditev o sovražnem govoru.

Očitek o uporabi sovražnega govora

Pri Janševih očitno verjamejo, da ne širijo sovražnega govora. Toda nasprotni podatek o tem, da večina akademske srenje in javnosti verjame, da ga širijo, jim res ne more biti neznan, saj so opozorila o nevarnosti nestrpnosti, hofomobije, ksenofobije, islamofobije, žalitvenega govora, osebnih diskreditacij in zaničevanja večletna stalnica splošne kritike njihove politične prakse, vse od prvega odmevnega primera že pozabljenega Tomaža Majerja iz njihovih vrst.

Proti očitkom so se v stranki nenehno borili z asociiranjem na zloglasni 133. člen, s katerim želi nekdo prepovedati njihovo polno svobodo besede, zato je pregon »sovražnega govora«, ki ga ni, zanje poskus cenzure. Pričakovali bi torej, da preganjajo koga od številnih, ki so že pred premierjem v odstopu povedali isto.

Še večjo težavo vidim v dejstvu, da je stranka SDS vsa ta leta zanikala družbeno težo in celo obstoj sovražnega govora – v imenu odstranjevanja ovir, ki so ji napoti pri njenih retoričnih in ideoloških agendah, je zato celo nenehno dokazovala, da sovražni govor v pravnem smislu ne obstaja, kar je, med drugim, razvidno tudi iz Janševega pritrjevanja dr. Boštjanu M. Zupančiču, ki ima v njegovih vrstah nedvomno status pravnega guruja.

JJ BMZ sovražni govor ga ni

Sovražni govor za Janšo in BMZ-ja pravno ne obstaja

Kako lahko potemtakem tožiš nekoga za dejanje, ki zate nima nobene pravne substance? Če sovražnega govora ni, si pač težko užaljen ob ugotovitvi drugega, da ga uporabljaš, saj njegove rabe ne šteješ za nemoralno dejanje.

Očitek o financiranju medijev iz Madžarske

Še večja zadrega nastopi glede financiranja Janševih medijev iz tujine in je analogna prejšnji: številni indici o financiranju medijev blizu SDS in obsežna, že skoraj dve leti stara poročila o tem, v zadnjem času še konkretizirana na straneh portalov Necenzurirano in Pod črto, so stranko motivirali za napoved tožbe proti predsedniku LMŠ in ne proti novinarjem, ki objavljajo natančne podatke o lastniških mrežah in povezavah, ki vodijo do lastnikov v bližini madžarskega predsednika vlade.

V obeh primerih se torej Janševa stranka počuti užaljena zaradi okoliščin in dejstev, ki jih poprej nikoli ni sodno preganjala, Šarec pa jih je zgolj povzel. Seveda same geste najavljene tožbe v tem občutljivem času, ko bi Janša želel sestaviti svojo koalicijo in je dodatno občutljiv na sleherno kritiko, ki bi mu odgnala snubce v njegovi hiši, ni mogoče razumeti drugače kot oblike zastraševalnega manevra in pritiska. In vendar so mediji pri svojem čudenju, zakaj Janša zanika očitno, spregledali dvoje.

jj sovražni govor oblast pregon

Pregon sovražnega govora je menda totalitaristični poskus cenzure

Dva spregleda

Prvi spregled zadeva njihove gverilske in fantomske brezplačnike, kakršna sta bila Slovenski tednik in Ekspres, polnokrvne predhodnike sedanjih medijskih hobotnic, vključno z nekaterimi anonimnimi pisci, firmo Media Polis in famozno operativko Milojko Balevski, če navedem le najbolj prelestno med njimi.

Na samo dejstvo, kako se je sedanji imperij s pomočjo madžarskih lastnikov v smislu politične strategije razvil iz prvih in je njihovo logično, bolj neposredno nadaljevanje, opozarjam v več prispevkih, od katerih nekatere navajam spodaj.

media polis brezplačniki sds delo

Delo o finančnih tokovih med SDS, Media Polis in brezplačnikih

Še pomembnejši spregled je naslednji. Od nastanka brezplačnikov leta 2008 do konca parlamentarne preiskovalne komisije, ki je leta 2012 potrdila njihovo povezavo s stranko SDS, smo se naposlušali stotin serijskih demantijev osumljenih, češ z njimi nimamo nič.

Povedano drugače, stranka nikoli ni priznala svoje povezave ali financiranja brezplačnikov, svoje operacije je izpeljala previdno in preko najetih oseb – in takrat ob razkritjih začuda nikogar ni tožila zaradi posega v njene osebnostne pravice. Mimogrede, tako kot v sedanjem primeru je tudi takrat obstajala ocena o 1,5 milijona evrov vložka. Takšno postopanje sem takrat poimenoval za politično mimikrijo – sprenevedavo zanikanje, da si povezan s politično dirigiranimi prevzemi medijev in ustvarjanjem novih, ker bi takšno ravnanje bilo upravičeno videti kot preveč avtoritarno in nedemokratično.

Mimikretičnost nekoč in danes

Model mimikrije se sedaj ponavlja, s to razliko, da svojih navez z nekaterimi mediji, npr. Demokracija in Nova24TV, stranka nima ambicije zelo neposredno prikrivati, po načelu »Dokažite nam, sicer vas tožimo« pa ima očitno veliko volje zanikati politično motivirani predznak njihovega lastništva in preganjati novinarje. Povedano opazimo te dni, saj se v svojih nenehnih osebnih diskreditacijah in napadih na novinarje, recimo na Primoža Cirmana, portal Necenzurirano in številne druge medije, nenehno sklicuje na prosto podjetništvo in svobodno gospodarsko pobudo in lastništvo, po katerem lahko, kakopak, tudi madžarske zasebne družbe postanejo solastniki domačih medijev.

Mimikrija se je torej preusmerila predvsem v segment zanikanja politično-kapitalskih spreg med stranko, Viktorjem Orbanom in madžarskimi lastniki, a bo na neki točki, če bosta NPU in Računsko sodišče le opravila svoje delo, nujno postala širša; če se vendarle pokaže, da so pomembni politični veljaki stranke neposredno vpeti v lastniške hobotnice, bo SDS najbrž dokazovala, da njihova politična pripadnost nima nič skupnega z obstoječimi mediji kot takšnimi – kar je sicer povsem neverodostojna poteza zanikanja za slehernega opazovalca dogajanja, vendar ji najbrž drugačen korak ne bo preostal.

Več:

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Ime česa je Milojka Balevski?

Edina točka naše stabilnosti: lobisti in piarovci kot politični komentatorji

Akutni in kronični problem, zakaj nam slovenski mediji z največjim veseljem kot politične komentatorje servirajo lobiste in piarovce, nikoli ni ponikne. Enostavno zato, ker sploh ne nehajo.

Čeprav na to opozarjam že desetletje, jasno da osamljeno in brez uspeha, nam tovrstna stalnica v ravnanju najbrž veliko pove o pregnetenosti piarja, strankarskih interesov in (ne)resnega novinarstva. In to celo v časih vedno bolj agresivne politizacije medijev, vključujoč razmah neskrito strankarsko obarvanih in končno tudi nezakonito financiranih s strani drugih držav, če ne omenjamo posamičnih krogov, katerih delo dobesedno spominja na zavzeto kapitalsko in politično prostitucijo. Povedano drugače: najbrž novinarske izbire v tej smeri ne bi smeli dojeti kot naključne zdrse, kar bi zanesljivo pokazala širša analiza tega, zakaj in kako se v domačem sistemu izbirajo ti. pundits, oblikovalci javnega mnenja.

Zadnji zgled Večera potrjuje vse našteto v paradigmatski meri: odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik je ob trenutni politični krizi po odstopu predsednika vlade znova vpoklical »političnega analitika, svetovalca več strank« in ga seveda povprašal za mnenje. In ta je, povsem predvidljivo, saj svoja prepričanja usklajuje na trgu, na veliko ugotavljal, da je Janez Janša edina točka politične stabilnosti v državi.

Stepišnik Jeretič Večer stabilnost

Stepišnik o virih politične nestabilnosti

Servirajo nam piarovce

Kaj je s takšnim postopanjem, ne glede na vsebino povedanega, narobe? No, bom poskušal razložiti še dvajsetič: če v medijih kot politični analitiki nastopajo tisti, ki so po svoji osnovni dejavnosti piarovci in lobisti, je to približno tako, kot če bi vam v trgovini z belo tehniko ne stregli in svetovali strokovnjaki, temveč dobro plačani oglaševalci posamičnih znamk. Kupujete hladilnik? Ni problema, z nami je ves čas predstavnik Gorenja, ki vam bo pojasnil, zakaj so njihovi daleč najboljši. Bi raje kupili Bosch ali Beko? Ni problema, če počakate pet minut, vam bodo iz njihove službe z javnostmi takoj pojasnili, zakaj morate kupiti njihovega.

Pričakovali bi, da je odgovorni urednik Večera zavezan profesionalnim standardom. Nenazadnje je nedavno opravljal naloge predsednika Društva novinarjev Slovenije in bi lahko bil takšen zgled. Njegova izbira Sebastjana Jeretiča pa jasno kaže, da je omenjeno zadrego samo še poglobil.

Od predstavnika Gorenja pričakuj reklamo za Gorenje

V svojem besedilu o nastajanju nove vlade navaja, da je omenjeni »svetovalec več strank« – že po sebi hecno, kajti predstavljajte si, da ste predsednik Stranke poštenjakov, zato si omislite piarovske nasvete nekoga, ki ga je že najela Stranka ljubiteljev korupcije. Ja, s kontra nasveti vam bo res v veliko in odkrito pomoč!

Kar bi potemtakem bralec oziroma uporabnik medija smel nujno pričakovati kot minimalni higienski refleks, je novinarjev podatek, komu Jeretič svetuje. Šele na podlagi tega bi bil potem uporabnik vsaj približno oborožen z razumevanjem, zakaj so poudarki iz njegove politične analize takšni, kot so, če jih po sili razmer že ni spoznal zaradi prej opisane toksične prakse. No, Stepišnik tega ni storil. Da bi se izognil povabilom propagandistov, ko jih sprašuje za politične prognoze, pa mu očitno po vseh letih tudi ne pade na pamet.

jeretič janša stabilnost

Večerov Jeretič o edini točki stabilnosti

Seveda s takšnim ravnanjem urednik resno podcenjuje svoje bralstvo in načenja verodostojnost časopisa. Na mestu komentatorja pač lahko upravičeno pričakujemo kompetentno osebo, katere pogled bo karseda nepristranski in objektiven. In to lobisti in piarovci po definiciji niso.

Da se že v tem žanru mediji radi zatekajo v nekakšne dihotomije levo-desno in sledijo zloglasnim uravnoteževalnim principom, sicer indicira njihovo zadrego, a tudi uporabo slabe rešitve: stvarnemu prikazu političnega stanja ne bomo nič bližje, če bo desno usmerjeni intervjuvanec navijal za svoje in levo usmerjeni tudi. Če ne more drugače, naj novinar vsaj korektno napiše: »Pozor, z nami je predstavnik Gorenja, zato pričakujte nekaj reklame za njihov hladilnik!«

Svetovalec vsem in povsod

Pustimo ob strani vsebino in tezo, da je Janša edina točka politične stabilnosti doma: tolikšna, da po zmagi 2014 zaradi vsesplošnega zavračanja ni zmogel sestaviti vlade in takšna, da mu bo trenutno morda uspelo le zaradi politične trgovine v strankah, ki si ne upajo na volitve.

Da bi omenjena zadrega danega primera bila še realnejša in hujša, odgovorni urednik podeljuje legitimnost političnega komentatorja osebi, o kateri je celo njegov časopis nedavno nekaj malega zapisal o svetovalnih pogodbah in katerih obstoj znova nakazuje močno vpetost v strankarsko in tokrat tudi vladajočo politiko.

Tako je na primer Blaž Petkovič v Večeru januarja lani kritično poročal o novih Jeretičevih pogodbah v višini 40.000 evrov za dve ministrstvi v vladi Marjana Šarca:

»Medtem ko se je sodelovanje med bivšim koprskim županom Borisom Popovičem in njegovim svetovalcem na področju odnosov z javnostmi Sebastjanom Jeretičem bližalo h koncu, je komunikacijski strateg in politični analitik, ki se je pred štirimi leti potegoval za županski položaj v Piranu, hitro našel nove izzive. Čeprav so se nad komunikacijskimi prijemi zdaj že nekdanjega koprskega župana, ki si je popolnoma podredil občinsko glasilo, hkrati pa vzpostavil portal, na katerem se je brezkompromisno obračunavalo z nasprotniki, zgražali številni, pa to ni ustavilo pristojnih na gospodarskem in okoljskem ministrstvu, da ne bi s Popovičevim strategom Jeretičem sklenili svetovalnih pogodb prav na področju komuniciranja.«

Novinarka, ki krade, laže in bolhe žre

Govoril je o resorjih dveh ministrov, Zdravka Počivalška in Jureta Lebna. In potem se ob načelnih dilemah profila političnega komentatorja in uredniških konsistenc pojavi še tretja nerodnost, obče vprašanje novinarske (ne)solidarnosti. Ki jo vsaj deloma omenja že citirani Petkovič.

Navajam le majhno ilustracijo, v primeru novinarke TV Slovenija Eugenije Carl se omenjena antisolidarnostna nenačelnost kaže v nenavadnem sadizmu javne radiotelevizije, usmerjenem v svojo sodelavko s tem, ko v svoje programe vabi političnega propagandista nekdanjega koprskega župana – ujetega v številne afere. Zakaj?

Ker je znak popolnega prezira dajati prostor nekomu, ki s takšno vnemo in s prepoznavno politično motiviranim predznakom žali in napada njihovo novinarko zaradi njenega profesionalnega dela, za nameček pa še celo ustanovo, ki ga gosti; o tem sem pisal v nizu prispevkov, recimo v Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje, Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu in Trije plakati pred Koprom.

Povedano drugače: če bi Vidi Vidci in podobni anonimusi iz Janševih gverilskih brezplačnikov in njegovih sodobnih transgresij bile realne osebe, bi imeli kar nekaj možnosti, da jih nekateri uredniki gostijo v svojih časopisih kot politične poznavalce. Ob tem ima najbrž novinarka TV Slovenija pač srečo, da ni v Večeru znova označena za nekoga, ki laže, krade in bolhe žre. Da mariborski časopis o koprskih občinskih trobilih in njihovem odgovornem uredniku ni nikoli posebej poročal? No, pač žalostno dejstvo.

Sebastjan Jeretič lobist in piarovec

Še iz časov, ko je pravo poimenovanje nekaj štelo

Stepišnika, skratka, pri njegovih izbirah ni prepričalo nič od naštetega, kar lahko pomeni le, da je njegovo postopanje dobro premišljeno. In ker tudi drugje ni bistveno bolje, je to zame še en dokaz več o obstoju edine točke stabilnosti bolj ali manj spontane sprege domačega novinarstva in političnega piarja, če uporabim proslulo frazo. Tudi za ceno odkrite mednovinarske nesolidarnosti, ki je pri nas evidentno še dolgo ne bomo presegli. Po čigavi zaslugi, vemo.

Več:

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Levodesne zadrege s političnimi komentatorji

Piar kadri med politiko in novinarstvom

Legenda se prikloni legendi: Pahorjeva zabava ob smrti košarkarja

Predsednik Pahor se je v kavbojkah udobno namestil na stolu, ujel trenutek v neki oštariji, umetelno z dvema rokama pograbil košček papirja, ju po košarkaško dvignil in ga po nekaj vaje končno le uspel zalučati v izpraznjen vinski kozarec na mizi, od njega oddaljen vsega meter in pol.

pahor kobe bryant

Predsednik med svojo gostilniško zabavo, posvečeno Mambi

Kolikokrat so sodelavke iz njegovega urada morale ponoviti snemanje, ker se je navdušen nad svojo pobalinsko razposajenostjo odločil svoje zmagoslavno dejanje posneti, ne vemo – čeprav še sveže pomnimo, kako je od njih nedavno zahteval snemanje filmčka ob pogovoru z našimi vojaki v Iraku, česar mediji res niso najbolje sprejeli, a tega najbrž prav zaradi slabega odziva kasneje ni objavil.

Beer pong po predsedniško

Predsednikova židana volja je bila ob zadetku videti neizmerna, njegov papirček je poletel v kozarec na mizi, česar se je potem neizmerno razveselil kot majhen otrok in ob tem spuščal nenavadne živalske glasove.

Seveda si je s strani instagramskih uporabnikov takoj zaslužil že slišani vzdevek, da je legenda. Toda ali lahko iz te scene predsednikove vaje v slogu beer pong razberemo kaj nedostojnega, če pustimo ob strani ponovljeno banalnost, s katero na dnevi ravni koketira z najširšo javnostjo?

Na tej točki bi marsikdo oporekal, češ ne splača se biti malenkosten s pretresanjem sleherne neokusne geste, kakršnih si je v zadnjih letih na instagramu privoščil za celo zbirko: ravnati otročje po sebi ni nujno slabost ali moralna hiba, podobno velja za človekovo razposajenost in občasni infantilizem. In vendar predsednikove geste ne moremo kar odpraviti s pojasnilom o še eni nepomembni trapariji ali celo z nekaj razumevanja. Bom poskušal razložiti.

Če kaj, potem njegove otročarije zvenijo bedno, ker tokrat merijo na pietetnost. Ob svojem košarkaškem metu v sveže popiti kozarec je namreč pripisal pojasnilo, v katerem naznanja, da je njegovo dejanje poklon v spomin ravnokar tragično preminuli ameriški košarkaški legendi:

Navdahnjen z debato o preminuli košarkarski legendi Kobeju Bryantu sem zadel trojko njemu v spomnim. Mamba, legenda, vedno te bomo imeli v srcu❤

#kobe #kobe #legend #mamba #mambaforever #basketballlegend

#kobebryant #inourhearts #pahor #president #presidentpahor #slovenia

Gostilniška pieteta

No, takšen »poklon« marsikaj spremeni. Kajti skoraj odvečno bi bilo dokazovati, da gostilniška razposajenost ne more pretendirati na kakšno posebej subtilno pietetnost in spoštljiv poklon do mrtvega. To je približno tako, kot če bi si ob ravnokar preminulem Janezu Stanovniku nekdo umetelno vihal brke, ki mu jih je izrisalo pitje mleka, in zraven nekaj razlagal o tem, da se priklanja očetu naroda.

Tudi če pustimo ob strani hipetrofirano ključno besedje, samo dejanje preprosto učinkuje nedostojno, tudi če ga še tako zavijamo v kontekst priklanjanja legendi in »Mambi«. Kar so opazili tudi številni manj navdušeni uporabniki instagrama in predsednikovo objavo komentirali takole:

»Sam navsezadnje el presidente ste le krvav pod kožo kt mi vsi… sam kaj si more pa personal v oštariji mislt ob takih spontankah???«

»Sm enkrat že komentiral, ampak bom še enkrat. Predsednik, upam, da to berete. Sramoto delate Sloveniji!«

»Skrajno otročje in nedostojno obnašanje za odraslega človeka, kaj šele na taki funkciji.«

»Manir pri mizi pa ni, kaj?«

pahor kobe bryant zadene

Pahor ob zadetku v kozarec: pietetni vrhunec

A kaj bi s tem, njegova objava je bila deležna nadstandardnih 42.000 ogledov, precej nad povprečjem drugih, in je popolnoma usklajena s tem, kar državljanke in državljani pričakujejo od »kralja instagrama«.

In ne le oni, tudi tokrat so mu domači mediji jedli iz rok in brez sleherne kritične besede poročali o nacionalnem junaku, ki zadeva improvizirane koše v čast Mambi.

Zakaj je na svetu

Gostilniški triumf, navzven zakamufliran v spomin na pokojnika, znova odpira  vprašanje dostojnosti ali decentnosti predsednikovega obnašanja. Povedano drugače: Pahor s svojim slabim okusom, prehodom v sfero nespodobnega in onstran pravil ustreznega in pravilnega vedenja popolnoma razsuva obstoječe družbene norme. In ker takšne prekoračitve norm prihajajo z mesta prvega državnika, je razkorak med ravnanji in pričakovanim standardi posledično maksimalno kontrastiran. Z vidika pedagoških razprav in zgleda, ki bi ga morala mladina jemati pri nosilcu funkcije predsednika republike, si resnično težko zamislimo večjo subverzijo pričakovanih vzgojnih idealov.

Toda povrnimo se k spoštovanju do pokojnih. Predsednik je v zadnjem letu ob različnih priložnostih citiral stih iz Sofoklejeve tragedije Antigona, tega kanonskega dela o spoštovanju mrtvih. Nazadnje na slovesnosti ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne v Varšavi, kjer je znova ponovil tisti »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu.«

Dovolj ironično se prav Pahor želi velikokrat promovirati kot ljubitelj pietete, sploh v kontekstu sprave ob »bratomorni vojni«, ko je brat dvignil roko nad brata – kar je natančna fraza, ki jo rad ponavlja. O tem pišem v Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih in nizu drugih prispevkov.

Antigonin poudarek, ki bi ga pri predsedniku glede na njegove preference že pred tem lahko kar uganili, bi se tokrat moral glasiti bistveno bolj profano: »Ne da spoštujem mrtve, da igram beer pong, sem na svetu.«