Že večkrat pojasnjeno tezo, da po volitvah ne dobivamo zgolj vladavine prevarantov, ampak je nujno razumeti tudi družbeno logiko njihovih laži, da bi dojeli globoko nedemokratičnost političnih akterjev, prejkone najbolj čisto uprizarja Anže Logar. Ki se za nameček celo diči z imenom svoje stranke Demokrati.
V nastopu v Odmevih, kjer je preizkušal novo taktiko in zmedel voditelja Žigo Bončo, namreč v postavljanju protivprašanj kot igri izmikanja vprašanjem njemu kot gostu, je na očitek o lastnih prelomljenih obljubah povedal:
»Saj gospod Golob je že večkrat govoril o prevari, potem nas je pa vabil v koalicijo. V politiki, saj veste, so enkrat besede tako, drugič so drugače. To je kruta realnost politike. Prepričan sem, da bomo Demokrati zaradi tega verjetno plačali tudi neko ceno, ampak smo jo pripravljeni.«
Naveden del odgovora se splača analizirati podrobneje.
Trije retorični triki
Ja, Logar je v zadnjih letih grdo lagal in laži ponavljal. Da ne bo šel v koalicijo z Janšo, če ne bo koalicija široka, ali da mu ne bo skočil v objem. Norčeval se je iz takih napovedi. Svoje izjave je variiral in trdovratno vztrajal pri njih, zdaj pa si je premislil. Trdil bom, da izvaja v zgornji repliki tri retorične prijeme. Prvi je nekakšno zrcaljenje hipokrizije: nisem jaz tisti, ki je prevarant, kajti če bi res bil, si Golob potem želi sodelovati s prevarantom? Drugi je racionalizacija: saj veste, morda sem res lažnivec, ampak politika je takšna stvar, da nam, politikom, ne smete zaupati, ker pač govorimo »tako in drugače«, zato temu pravimo »kruta realnost politike«. Tretji je igranje na karto žrtve: že res, da sem morda lažnivec in prevarant, ampak ker se žrtvujem za narod, plačujemo Demokrati za svoje laganje visoko ceno – slednje se je nanašalo na novinarjevo omembo, da v zadnji anketi podpora stranki strmo pada.
Bati bi se morali, da poanta njegovega pojasnila ni le v navedenem. V normalni demokratični klimi bi morala sprožiti politični alarm, saj poskušajo laganje predstaviti kot tako rekoč ontološko stanje politike same. Če ste politik, ste pač lažnivec – takšna je kruta realnost.
Njegove izjave niti ne moremo razumeti kot cinične, ampak kot dobesedno programsko: tako pač je in takšen on bo, ne gre drugače. V tem se skriva celotna »filozofija« politične neodgovornosti, v kateri beseda nima več nobene obveznosti do resnice, zaveze do volivcev in državljanov pa so postale en prazen ništrc. Kajti politik ne obljublja, da bi nekaj izpolnil, ampak izključno zaradi svojih osebnih in političnih koristi in pri tem računa, da bo ljudstvo nasedlo.
Avtomati za laži
Izrečena beseda ni več nosilka pomena, postala je surov instrument manipulacije. To je natanko tisto stanje, ki sem ga opisal kot organizirano laganje v politiki. Ne spremljamo le posamezne neresnice ali občasne politične obrate, ampak sistemsko ukinjanje ideje, da bi morale izjave politikov ostati zavezane dejstvom ali lastnim obljubam. Ko politik javno pove, da so njegove besede danes eno in jutri drugo, dejansko ne priznava napake. Ne, legitimira laž kot normalno politično prakso.
Ljudstvu v takem sistemu ne ostane praktično nič, lahko zgolj spremlja politike, ki so postali nekakšni avtomati za laganje. Ostanejo mu zrežirane politične predstave za javnost, prazni slogani, blebetanje o javnem blagru, emocionalni učinki in zlagane obljube, za katere že vnaprej vsi vedo, da niso zavezujoče.
Državljani niso več politični subjekti, ampak pasivna javnost, ki je prisiljena spremljati spektakel lažnivcev na oblasti. Končno so nato tudi volitve le še tekmovanje med manipulanti, kjer se meri učinkovitost laži, ne verodostojni programi. Ko politika izgubi stik z resnico, ker si ga niti ne želi več, se izgubi tudi vez z odgovornostjo. Že jutri lahko Logar in drugi zanikajo današnje izjave brez posledic, ker je javnost vnaprej klonila v pričakovanju nove prevare.
Svetovni unikum
Bi v vsakdanjem življenju verjeli sosedu, ki se vam je petkrat zapored zlagal? Mu boste znova verjeli še šestič? V praksi ne bi zaupali več niti mimoidočemu v neznanem mestu, za katerega ste po naključju ugotovili, da vas je enkrat samkrat zavestno napotil do pošte v napačni smeri. Anžetu Logarju, Janezu Janši, Zoranu Stevanoviću in Jerneju Vrtovcu pa bi verjeli vsak dan znova? In to celo takrat, ko upravljajo z vašim življenjem in denarjem? Če to počnemo kot državljani, se res huronsko norčujemo iz sebe in svoje eksistence.
V Sloveniji smo očitno svetovni unikum: namesto da bi lažnivce nagnali iz politike, jim v tem trenutku celo dovoljujemo, da sestavijo vlado in se nam smejijo v brk. Logar se je prikazoval kot umirjen, racionalen in sredinski obraz slovenske desnice. Utrujajoče je ponavljal, da z Janšo ne bo šel v objem, da ne bo vstopil v enobarvno vlado in da njegova stranka jamči politično širino. Da je to njena »podstat«, je užaljeno razlagal dvomljivcem.
Ko so ga novinarji pred volitvami spraševali, ni zmogel brez meta-obljube, obljube na potenco: »Ja, pa saj to sem vsakič ponavljal.« Da, skratka, z Janšo le pogojno ali nikoli. Zdaj je izpadlo, da taisti stavek pomeni nekaj čisto drugega, in sicer: »Ja, pa saj to sem vsakič znova ponavljal, ker sem notorični lažnivec.«
Zakaj smo upravičeni to povedati? Ker se je, gledano nazaj, ponavljajoče lagal in ravnal celo arogantno, češ ali ste res tako zabiti, da ne razumete ? Kaj mi res ne verjamete? No, zdaj vemo, da smo imeli prav. In on sam temu, da se je izkazal za kroničnega lažnivca, poimenuje za kruto politično realnost!
Biti trojanski konj
Spremljamo ultimativno degradacijo vsakega demokratičnega in tudi političnega procesa. Demokracije ne more biti brez minimalnega zaupanja: zakaj bi orkestru lažnivcev sploh glede česar koli verjeli zdaj ali v prihodnje? Končno tudi: zakaj bi jim verjeli za nazaj? Zakaj bi Logarju verjeli, da ni bil ves čas trojanski konj Janše? Zakaj bi mu verjeli, če na Bolhi prodaja stare čevlje, vi pa bi jih radi kupili in bi morali zaupati njegovemu opisu? Ne, ne verjemite! Državljani bi takemu, od katerega niti starih čevljev ne bi kupili, morali zaupati vodenje vlade?
Logarju seveda nihče več nikoli ne bo verjel. Nikoli več ne bo mogel govoriti o politični sredini naslednja štiri leta, če bo ta vlada trajala tako dolgo. Najbrž niti več ne bo poskušal flancati o odmiku od Janše in njegove politične metode – vsaj to je dobra novica. Ne bo mogel govoriti o politični širini, novi politični kulturi, dialogu, preseganju polarizacije in politični sredini. Ne, on je preprosto za veke vekov neverodostojen. Namesto da bi že v tem hipu šel na smetišče zgodovine, lahko pričakujemo zgolj njegove retorične akrobacije, sredi katerih se novinarji očitno ne bodo znašli.
S tem smo tudi dalje v presoji, ali je bil ves čas Janšev trojanski konj. Ne le, da mu več ne verjamemo v ničemer, niti glede tega, da Demokrati plačujejo kazen za svoje laži, ki menda niso laži. No, zdaj se morda le pretvarja, da ga skrbi politična cena, ki jo bodo zaradi njegovih snetih obljub plačali, toda v resnici je lahko povsem miren, kajti če je bil trojanski konj, je operacija politične infiltracije uspela in mirno se lahko vrne v objem naročnika skupaj s svojo stranko.
Bo res koga presenetilo, če se bodo Demokrati v roku enega leta združili s SDS?
Slovenski Epimenid
Znameniti Epimenidov paradoks, s katerim so si filozofi belili glavo, poznamo. Krečan Epimenid je dejal: »Vsi Krečani lažejo.« Težava je bila seveda v tem, da je bil tudi sam Krečan, enigma pa tale: če govori resnico, potem laže in če laže, govori resnico. Paradoks je postal ena klasičnih filozofskih ugank o samonanašanju in resnici.
Logarjeva različica je v nekem smislu še slabša od Epimenidove, kajti ta je proizvedel filozofski problem, prvak Demokratov pa ustvarja le politični cinizem. Ko razlaga, da so v politiki takšne in drugačne besede, govori nekaj podobnega: vsi politiki lažejo, tudi jaz. Toda za razliko od Epimenida pri njem ni nobene logične zagate in njegova poanta ni kakšen paradoks resnice, ampak prozoren poskus normalizacije laži. Če je Epimenidov paradoks ustvaril težavo, nas Logar želi prepričati, da se z lažjo sploh ne splača več ukvarjati. Če vsi lažejo, potem nihče ni odgovoren. Če so politične besede po definiciji spremenljive, kar pravi, potem ni več mogoče govoriti o laganju, prelomljenih obljubah, manipulaciji ali prevari. Natančno tega si nadvse želi.
Na neki točki pa sta Epimenid in Logar le podobna. Prvi je ustvaril resno filozofsko dilemo, drugi pa skuša prodati nekakšen paradoks demokracije s tem, ko od državljanov pričakuje, da politikom verjamejo ravno zato, ker priznavajo, da jim ni mogoče verjeti! Da bi nasedli še temu?
Politika je kurba
Stališče o kruti politični realnosti je le evfemistična verzija starega gostilniškega načela »Politika je kurba«, h kateremu je Logarju težko dodati tisti »In mi smo kurbirji«. Nekaj, kar se je razglašalo za novo politiko, je zdaj razkrito kot najbolj staro, pokvarjeno in ostudno. Če se je zaklinjal, da nikoli ne bo skočil v objem Janše, bo poslej počel nekaj nasprotnega: oklepal se bo svojega mentorja, kot se siamska dvojčka.
In kaj ostane javnosti, civilni družbi in sindikatom, ki jih bo Janševa vlada ob pomoči vseh asistentov zradirala? Kaj ostane medijem, ki že dobro vedo ali bi vsaj morali, kaj jih čaka v prihajajoči avtokraciji? Ironično se nam dogaja, da pravih spoznanj o moči laži ne znajo servirati klasični mediji, ampak vsaj družbena omrežja. Tista, čez katere kot nekakšno »nelojalno konkurenco« naši novinarji najraje bentijo, ko pa bi morali pokazati nekaj profesionalnega poguma, raje dokazujejo svojo avtokastriranost.
No, dokler novinarji nekega politika ne soočijo z njegovimi notoričnimi lažmi do te mere, da bo zbežal s tiskovne konference ali iz studia, ne bo nič narejenega. Dokler lažnivi politiki ne bodo imeli več obraza, da si drznejo stopiti pred javnost, tudi ne. Dokler imamo (levosredinske) medije, ki cenzurirajo celo kritiko Janše, je pa mera polna! Zato zame ni dvoma: novinarji in uredniki pomagajo tlakovati pot avtokraciji, ki je že po definiciji utemeljena na proizvajanju laži, manipulaciji in nadzoru nad interpretacijo realnosti.
Prej se bomo uprli lažem in lažnivcem, prej bomo spet dobili demokracijo. Toda kaže obupno slabo.
Več:
Logar se je uspešno zlagal: optimistično je skočil v objem Janši
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo
Ko kritičnost odpove: kdo bo odgovoren za vrnitev Janše?
Kdo še lahko ustavi Janševo vlado?
Desant na RTV Slovenija: politična ugrabitev javne radiotelevizije v letih 2020-2023
Skrajna desnica v Sloveniji: razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020
Kdo nam laže: je Golob želel odstraniti Urško Klakočar Zupančič?
Vlada mora pasti: o demoničnem šepetu Janeza v Golobovi glavi
Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?
Je Donalda Trumpa ustoličilo njegovo laganje? O fenomenu zmagovite laži.