Kaj pa korupcija v novinarstvu?

Zgodba o odgovorni urednici Večera Katji Šeruga in njenem pisanju reklamnih člankov za denarno protiuslugo je sicer starejšega datuma in v finančnem oziru manjših dimenzij, a bi morala biti poučna tudi danes. Zakaj?

Ne zato, ker ne bi vedeli, da se kaj takšnega v novinarstvu ne dogaja, ker v tem smislu ni nič novega. Lahko bi štela za izhodišče javne razprave o tem, koliko je sploh korupcije v novinarstvu. V časih, ko nam novinarji dnevno servirajo nove in nove koruptivne afere v gospodarstvu, politiki, zdravstvu in drugod, nemalokrat tudi zato, da bi si dvigovali naklado, zelo vneto molčijo o korupciji v lastnih vrstah.  S tem nas navajajo na misel, da je tam ni. In smo pri motu te spletne strani: kdo bo varoval same varuhe, quis custodiet ipsos custodes, kdo bo varoval same medijske čuvaje, saj sami najbrž niso najboljša možna izbira?

Dnevnikov novinar Tomaž Klipšteter je dokazal svetlo izjemo. Napisal je članek o ravnanju iz konkurenčnega časopisa in njene odgovorne urednice, kar bo marsikdo zlahka razumel kot nagajanje med dvema medijema. O korupciji v novinarstvu se v Sloveniji težko pogovarjamo še iz veliko drugih razlogov. Naj omenim najbolj zloglasen primer iz zadnjih let, aretacijo Vladimirja Voduška, ki je v delu desnih medijev minila v znamenju obrambe imenovanega novinarja. Eden od razlogov za zavezane jezike je izjemno banalen: nihče se v resnici novinarjem ne želi zameriti. Naj bom konkreten: si lahko predstavljamo, da bo Klipšteter kdaj dobil službo ali honorarno zaposlitev na Večeru zdaj, ko je objavil takšno zgodbo? Si lahko predstavljamo, da bi jo po takšni objavi dobil kakšen brezposeln novinar? Še huje je morda, takšen novinar je ne bil dobil še kje. In marsikomu se bo za nameček to zdelo celo samoumevno.

Šeruga dopis Dnevnik korupcija

Pojdimo naprej. Bo kakšen medijski analitik zelo jasno obsodil takšno ravnanje? Bomo videli, ampak tvegal bo predvidljivo usodo. Se bodo za zgodbo zanimali drugi mediji? Dvomim, novinarska solidarnost se velikokrat kaže v napačnih smereh. Zgodbe o novinarski korupciji so torej prejkone obsojene na neuspeh, žal. O njej se niti pogovarjati ne moremo, vsaj zelo težko, in še manj oblikujemo spoznanja ali posledično ukrepamo. Takšna nemoč in nemožnost razprav pa je najboljši in najbolj eklatanten znak tega, kako zrela je neka medijska krajina. Po načelu: »Povej mi, koliko razprav o korupciji v novinarskih vrstah zmorete in povem ti, kako zrela medijska demokracija ste.«

Zaprašena zgodba Katje Šeruge ima več plasti. Urednico močno obremenjuje dejstvo, ki ga niti ne zanika, da je res zahtevala protiplačilo za »propagandne« članke, ki niso kritični, ampak odkrito reklamni, kakor odkrito pravi. Kar zanika, je samo dejstvo, ki se ga menda ne spomni: da je takšno plačilo tudi  prejela. Priče govorijo o nasprotnem. Da je to želela storiti celo dvakrat, jo močno obremenjuje. Prostodušnost navajanja razlogov (reklamnost, propagandizem njenega zapisa, ki ga poudarja), zaradi katerih namiguje na plačilo, je srhljiva. Ključno je spoznanje izsiljevane strani, tajnice društva, ki je novinarki leta 1999 učinkovito zabrusila nekaj, kar še danes zveni kot aktualna pedagoška sentenca:

Dejstvo, da za to zahtevate honorar s strani založnika, kaže na tragično stanje v slovenskem novinarstvu.

Da vsaj po ovinkih urednica obžaluje svoje dejanje zaradi lastne nezrelosti, vliva nekaj upanja.  Po drugi strani se sklicuje na »sedanje« profesionalne standarde in na učno uro, ki je zanjo. Toda sam sem na tej strani že nekajkrat opozoril prav na zgodbo, ki jo omenja novinar Dnevnika: da v primeru presoje ravnanja in napovedanih sankcij za Melito Forstnerič Hajnšek prav nič ne kaže, da so ti standardi kaj boljši. Tudi tokrat je Šerugova svoje standarde zanikala in potlačila. Ne šestnajst let nazaj, ampak letos. Če se sklicuje na učno uro in privrženost standardom danes, ji torej ne moremo preveč verjeti.

V predzadnji številki Dialogov na temo medijske pristranosti (v njej nastopa z svojimi odgovori tudi Katja Šeruga) sem zapisal, kakšno je stanje monitoringa pristranosti in korektnosti v Sloveniji:

Če se v domačem prostoru res tako veliko pogovarjamo o pristranosti, se nad njo zgražamo in jo želimo omejiti, čemu je potem ne raziskujemo in spoznavamo? Razkorak je impozanten.V tujini obstajajo institucionalni okvirji za sistematično ukvarjanje z njo. Različne ustanove in skupine opravljajo vlogo psov čuvajev in se celo eksplicitno posvečajo monitoringu pristranosti in korektnosti medijskih poročil. Ena takih je npr. v ZDA politično konservativna AIM (Accuracy in Media); svoje kompetitivno nasprotje, saj je očitno mogoče biti pristranski tudi v samem merjenju, je dobila v liberalni FAIR (Fairness and Accuracy in Reporting). »Watchdog« funkcije, ne le ideološko konotirane, ne opravljajo le številne organizacije, temveč obstaja cela industrija političnega spremljanja pristranosti na blogih ali posebnih radijskih ali TV oddajah. V Sloveniji je vse drugače: zanesljivo taki poskusi niti ne obstajajo, če odmislimo publikacijo Medijska preža, ki spremlja tudi domača medijska dogajanja, neposredni poskusi kritičnega empiričnega spremljanja so prejkone zasmehovani in bojkotirani, pojem »pristranosti« pa še vedno v fazi osnovnega spoznavnega procesa in utemeljevanja koristnosti tovrstnega početja. Razlogi niso znani, bi pa jih veljalo raziskati.

Obelodanjenje zgodb o novinarski korupciji in posledični pristranosti zaradi nje je zanesljivo nekaj, kar v Sloveniji še čaka na svoje boljše čase. Kaj bo do njih pripeljalo, ne moremo vedeti. Bržkone več novinarske odgovornosti, glede katere pa nisem ravno prepričan, da jo imamo v izobilju.

Kardinala Rodeta zaskrbljujoča nevednost

Večer, ko gre za cerkvene in vatikanske zadrege, nikoli zares ne razočara. Cerkvenih struktur, kajpak. Vanessa Čokl daje v intervjuju priložnost kardinalu Rodetu odgovoriti na vse zadnje tedne nabrane obtožbe in sume, ki so se zvrstili proti njemu. Pravzaprav, povedano precizneje, priložnost ne odgovoriti. Govorice o Uranovem očetovstvu počasi premagujejo tiste o Rodetovem babištvu pri tem. Za marsikoga pravičniško ali celo z božjo pomočjo. Seveda ni razlogov za triumf, še zmerom smo na spolzkem področju, kjer tehtamo besedo proti besedi in ne vemo točno, kaj je res – toda breme dokaza, burden of proof, je vendar na tistih, ki izganjajo bolnega človeka iz dežele na podlagi neprepričljivih domnev.

Kardinal Rode

Nekaj evidence le imamo. Predvsem verbalne. Zame res ključen za razkritje resnice o domnevni Rodetovi vpletenosti v Uranov izgon je spodnji niz odgovorov razvpitega kardinala v omenjenem pogovoru (nekoliko daljši citat):

Pet let pozneje je bil nadškof Uran predčasno zamenjan. Ampak ne zato, da bi napredoval, kakor ste vi 2004. Sredi zgodbe je, kot je tukajšnja Katoliška cerkev še ni doživela?

“O tej zamenjavi nisem vedel ničesar, dokler se ni zgodila. Samo tedaj, ko je bilo že vse odločeno, so me obvestili iz kongregacije za škofe. Da bi imel pri tem kakršenkoli vpliv, je popoln absurd. To sem tudi jasno objavil v izjavi, objavljeni v Družini. A nekateri še naprej ponavljajo iste neumnosti, brez argumentov in brez dokazov ponavljajo in vsiljujejo ‘Rodetove spletke’. Takšna je ta mila Slovenija!”

Po lanski upokojitvi v Rimu ne vodite več kongregacije, ministrstva za redovnike in redovnice. Imate pa še zadolžitve v nekaj kongregacijah. Tudi v tej za škofe?

“Da, do osemdesetega leta starosti bom član kongregacije za škofe. Člani tega dikasterija se ukvarjamo z imenovanjem škofov, ne z odstavljanjem škofov. Zelo preprosto in čisto nasprotno od tega, kakor to prikazujejo nekateri mediji tu v Sloveniji! Ko se pojavi kakšen kritičen primer, ustanovijo posebno, strogo zaupno komisijo, ki ga preučuje in odloča. Jaz nisem bil nikoli član kakšne take komisije.”

Uradnih informacij iz vatikanske smeri je komaj kaj, gre za zadeve med kongregacijo za škofe in zamenjanim ter upokojenim nadškofom, pravijo v cerkveni Ljubljani o vatikanski sankciji za prejšnjega nadškofa. In cvetijo teorije. O razlogih za kazen: odhod iz Slovenije. Lahko pomagate? Bi bili morali v nunciaturi v Ljubljani povedati več?

“Ker sem povsem izven te zgodbe, vam res ne morem pomagati. Z ugibanji, kakor vidite, ne pridemo daleč. So pa te zadeve strogo zaupne in jih kongregacija za škofe nikoli ne objavlja. Spoštuje namreč zasebnost prizadetega. Zato tudi nunciatura o tem ne bo nikoli spregovorila – edini, ki lahko o tem kaj pove, je msgr. Uran.”

Tri vprašanja

Kardinal Rode se je v tem odločilnem pasusu popolnoma zaplezal v težko sprejemljiv scenarij. Stvari, ki jih je v svojem vehementnem slogu obelodanil, je namreč odločno preveč, da bi njihova kombinacija zvenela prepričljivo. Ne le, da ne pozna primera dekreta proti Uranu, o tem niti ni odločal. In ne le, da o njem ni odločal, tudi v moralnem smislu ostaja »izven te zgodbe«, molčeč in skrivnosten, tako kot je v vednostnem. Poglejmo, zakaj je naš kardinal videti hudimano nepoučen in neodgovoren, vse do točke, ko mu težko še verjamemo, ter kaj to pomeni.

Vprašanje vednosti

Rode je kot član kongregacije za škofe popolnoma neveden, defenzivno priznava sam. Trditev iz nastopa v Turnišču nekaj dni nazaj pri sestrah klarisah je zdaj ponovljena. Ne more nam pomagati – sicer je tako prijazen in bi rad, a čisto nič ne ve, kaj točno je doletelo Urana, čeprav je prav ta vatikanski organ, ne preveč številčen, sprejel omenjeno odločitev. Ampak da bi umetniški vtis bil še popolnejši, so njegova dejanja strogo zaupna. Se pravi, četudi nič ne ve, je tisto, česar ne ve, strogo zaupno. Za vsak slučaj, da drugi ne bi vedeli. Ampak popolnoma odveč, če niti člani kongregacije ne vedo!

Da bi umetniški vtis dosegel še večjo impresivnost, kardinal Rode ne ve nič o tem, kaj se dogaja v njegovi rodni Sloveniji. In o svojem nasledniku nadškofu Uranu, o katerem nikoli ni znal najti lepe besede. Nanj se verjetno v Vatikanu, čeprav je edini slovenski kardinal in daleč najvišje v tamkašnjih krogih, nikoli ni nihče obrnil ne z informacijo ali z vprašanjem, on je zunaj te zgodbe. Vsega je kriva ustanovljena komisija – s sklicevanjem nanjo je zdaj navidez prevaljena ne le odgovornost, temveč tudi nakazan nek drugi »izvor« vednosti o tem, česa točno je Uran obtožen. O enigmatični komisiji seveda, in na to računa, verjetno nikoli ne bomo izvedeli nič.

Vprašanje sprejemanja odločitev

»O tej zamenjavi nisem vedel ničesar, dokler se ni zgodila. Samo tedaj, ko je bilo že vse odločeno, so me obvestili iz kongregacije za škofe.« Ker je prišlo do zamenjave Urana leta 2009, se Rodetova nevednost dogaja že vse od takrat. A ne le to, njegova eminenca kardinal so bili o takih odločitvah, ki jih sprejema kongregacija za škofe, »le« obveščeni, ko je že vse mimo – čeprav so seveda tisto leto že kar nekaj časa bili njen član. Kot so še danes in bodo do leta 2014.

Rodetova nevednost je torej trajna, vleče se že vse od leta 2009 in čisto nič se ne izboljšuje. Pričakovali bi, da je v opisu pristojnosti članov te vatikanske dikasterije seveda sprejemanje odločitev. Rode pa ne le, da je neveden glede sankcij proti Uranu in razloga za njegovo zamenjavo leta 2009, želi nas celo prepričati, da o tem ni odločal – sprejemal je zgolj obvestila drugih. Na odločitve ni imel, kot pravi, nobenega »vpliva«. Segmenta vednosti in odločanja drugih sta zdaj kar dva sumljiva elementa, ki resno navržeta dilemo, kaj točno člani kongregacije sploh počnejo, če ničesar ne vedo in če odločitve namesto njih sprejemajo drugi, o njih pa so le obveščeni! Kakšen vpliv potem sploh imajo? Mar ni takšno priznanje sramotno za delovanje kongregacije in bi po tem medijskem razkritju smeli govoriti o majhnem škandalu? Ker če sodijo v majhno Slovenijo veliki škandali, kot pravi, je opisano gotovo majhen škandal v velikem Vatikanu.

Vprašanje moralne odgovornosti

Za konec pa Rodetovo (verjetno) sprenevedanje logično razpira še dimenzijo nekogaršnje odgovornosti: za npr. Uranov umik in vse podobne odločitve, pri katerih njeni člani ničesar ne vedo in o ničemer ne odločajo avtonomno. Mar niso, četudi maksimalno nevedni in neodločujoči, še vedno moralno in sicer odgovorni kot člani te rimske kurije? Če se nekoč izkaže, v kar sicer nekoliko dvomim zaradi dosežene stopnje konspirativnosti dekreta, da je njihova odločitev o Uranovem umiku bila lažirano in spletkarsko dejanje proti nedolžnemu človeku, ignoranca in zamolčevanje odločitev ne bosta nobena olajševalna okoliščina – če bi že sprejeli, da sta realni. Kajti kakšna je sploh verjetnost,  da je Rodetova izpoved resnična? Izjemno majhna – v luči povedanega. Morda bi eminenca bolje storila, ko bi si zamislila nekoliko bolj kredibilno zgodbo ali scenarij, v katerem bi nastopal vsaj kakšen fragment vednosti. Z njeno popolno izključitvijo je zaigrala na karto radikalne ignorance, ki je tudi radikalno nekredibilna in neodgovorna. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je Rodetovo ravnanje nenavadno. Največ, kar lahko ugotovimo, pa je, da je še bolj sumljivo kot prej.

Dogovor in njegovi subjekti

Kardinala pa obremenjuje še nekaj. Nič manj kot izjavi SŠK in Apostolske nunciature v Sloveniji. SŠK govori o dogovoru med Kongregacijo za škofe in nadškofom Uranom – vsebine ne poznamo. Takole pišejo:

Določilo iz dogovora iz leta 2009 med Kongregacijo za škofe in nadškofom Uranom ostaja v veljavi

V dogovoru z apostolskim nuncijem v Republiki Sloveniji msgr. dr. Juliuszem Januszem sporočamo, da je nuncij nadškofa Urana obiskal v bolnišnici v torek, 31. julija 2012, torej dan po njegovi hospitalizaciji (prim. http://katoliska-cerkev.si/upokojeni-ljubljanski-nadskof-msgr.-alojz-uran-je-bil-sprejet-v-bolnisnico in http://katoliska-cerkev.si/upokojeni-ljubljanski-nadskof-msgr.-alojz-uran-ostaja-v-ukc-ljubljana), in mu zagotovil, da še vedno velja določilo iz dogovora iz leta 2009 med Kongregacijo za škofe in nadškofom Uranom. Nadškof Uran bo zdravstveno oskrbo v Sloveniji lahko iskal, kadar koli in dokler bo potrebno.

Isto izrazje o »dogovoru« uporablja tudi apostolska nunciatura v Sloveniji. Terminologija torej spravlja pod vprašaj Rodetov alibični scenarij, po katerem je v roke zgolj prejel nekakšen dekret, ki ga je sestavila neznana preiskovalna komisija v sestavi kongregacije, medtem ko je leta 2009 bil s strani kongregacije o odločitvi samo obveščen. Če kaj, potem narava dela te komisije ne more narekovati, da se ta dogovarja z Uranom. Dogovarja se lahko le članstvo Kongregacije v polni sestavi, vse ostalo bi dezavuiralo tak organ. Kolikor torej obstajajo dogovori, je moralo biti članstvo z njimi seznanjeno in nastopati kot subjekt dogovarjanja. S tem pa tudi Rode. Njegov alibi z nevednostjo spet pade v vodo ali resno ogroža kredibilnost delovanja kongregacije.

Novinarska kurtoazija

Večerov članek ni le pikantno zanimiv zaradi ekskluzivnosti ali Rodetovih nekredibilnih replik, ki jih novinarka kot takšne seveda ne detektira. Lahko bi služil tudi za majhno študijsko čtivo tistim, ki se učijo, kako se intervjuje ne dela. Kurtoazija in pihanje na dušo dajeta slutiti, da sta glasna omemba raziskovalnega čuta in novinarske profesionalnosti hudo podcenjevanje pristopa. Poglejmo na kratko nekaj vprašanj. Že prvo je tako značilno domačijsko:

»V okolico Rima, v poletno rezidenco, se je papež umaknil čez poletje. Vam, gospod kardinal, gredo pa h koncu počitnice doma?«

Prijaznost namesto tnala delikatnih aktualij, ki begajo vernike in širšo javnost. Prav, bodimo dobrohotni, človeka se vpraša tudi kaj prijaznega, tudi o počitnicah, sploh na začetku, bi marsikdo porekel. Toda kaj, ko je prijaznost siceršnje načelo intervjuja. Kajti npr. z naslednjim vprašanjem novinarka po tihem simpatizira z Rodetom, tako rekoč navijaško se solidarizira z njim in mu piha na dušo z namigom, da je žrtev spletke kriminalk željnih:

»O režiserjih se v neskončnost špekulira. Uranovi podporniki doma so vas, če smem uporabiti besedo iz vaše velikošmarenske pridige na Dolenjskem, namalali v zmaja, ki da stoji za vsem. Češ, saj sedi v kongregaciji, ki odloča o škofih.Saj se ve, da z Uranom ni na isti valovni dolžini. Saj se ve, da ima vpliv v Vatikanu. Kriminalka, skratka.«

Kot da to še ni dovolj, je treba afirmirati neizpodbitno pravilnost vatikanskih odločitev. Te so skrbne, pretehtane, zato lahko kardinal na tako novinarsko izhodišče seveda le olajšano prikima:

Greva nazaj k upokojenemu ljubljanskemu nadškofu. Ko gre Sveti sedež nad najvišje može v krajevnih Cerkvah, ima močne razloge, to je najbrž jasno? Ne privošči si odločitev čez noč.

Novinarka zna s svojo previdnostjo zgolj preverjati občutke intervjuvanca. Namesto da bi decidirano sledila logiki problemov in ga lovila v jasne odgovore, na maksimalno ohlapen način dreza vanj z maksimalno nenevarnimi ponudbami za mnenje:

Pet let pozneje je bil nadškof Uran predčasno zamenjan. Ampak ne zato, da bi napredoval, kakor ste vi 2004. Sredi zgodbe je, kot je tukajšnja Katoliška cerkev še ni doživela?

Ko gre za delikatne stvari, kakršno je očetovstvo, so stvari predstavljene kot »prikazni«, fatamorgana. Enim se menda prikazujejo kardinalovi otroci in novinarka si pač ne drzne  neposredno odpreti izziv, raje se obnaša, kot da že pozna resnico:

Štejejo se ne samo domnevni Uranovi otroci. Nekaterim so se prikazali še Rodetovi?

Včasih so vprašanja tako ziheraška, da zvenijo kot retorična, benigno ponižna se pravzaprav intervjuvancu le dobrikajo, mu poenostavljajo delo s ponujeno tavtološkostjo:

Verna baza je še. Okoliščine, da bi vera šla gor, pa seveda niso idealne?

Končni ultimativni izziv

Ocvirek za konec. Kardinal Rode je nepričakovano predse postavil nadvse resen izziv, ki ga lahko stane kardinalskih škrlatnih oblačil:

Zase lahko samo rečem, da – če bi držalo, da imam otroke, ali bi se o tem govorilo – škofovske službe ne bi sprejel.

Dogaja se mu ravno to: govorice, ki so pokosile Urana, se dogajajo tudi proti njemu. Govorice o tem, da ima otroke. Škofovsko službo je že sprejel. Bo dosleden samemu sebi in se zaradi njih odpovedal kardinalskemu posvečenju? Če ne bo, je v neskladju s samim sabo. Morda bi se lahko prav zdaj, osebno soočen z njimi, zamislil nad dejstvom, da je z logiko govoric nekaj hudo narobe. In spet se zdi, da je napol priznal, da je za Uranov ostrakizem krivo prav to: prazni gostilniški trači.