Kdaj in kako bi smeli ali ne smeli podajati generalnih ugotovitev, recimo o slovenskem novinarstvu, ne da bi se ujeli v napako prehitre posplošitve?
Predstavljajmo si značilne trditve, sam jih v svojih ocenah domačih medijev večkrat podajam, a sem kasneje nemalokrat deležen graje, in so tipično naslednje: »Slovensko novinarstvo je X« ali »Slovenski novinarji niso storili Y« ali »Slovenski novinarji so spregledali Z«.
Seveda marsikateremu novinarju zveni zoprno in pričakovano se zgodi, da legitimno oporeka. So slovenski mediji res tolikšna izjema, je z njimi res tolikanj narobe, so presoje ostre in izrečena stališča nepravična? Ni dvoma, da je v navedenih stavkih že implicirano induktivno postopanje, sam se naslanjam na dolgoletne izkušnje, hkrati pa poskušam v situaciji, ki terja preverjanje, svoje ocene podajati dovolj utemeljeno in tudi zadržano.
Z indukcijo in empirijo je namreč hudič, kaj hitro se ujamemo v omenjeno napako prehitre posplošitve, tej pa bi se morali izogibati. Ko gre zanjo, običajno sprejmemo nek sklep na logično neveljaven, tj. prehiter način, pri čemer nismo navedli zadostne in dovolj objektivne evidence. Napaka, ki smo jo storili, je v tem, da običajno izhajamo iz premajhnega vzorca primerov in potem neutemeljeno preidemo h končnemu zaključku.
Toda zadrege s posploševanjem niso tako enostavne, da bi lahko kar vsako posplošitev opisali kot prehitro – smeli bi celo govoriti o prehitrem posploševanju o prehitrem posploševanju. Kajti obstaja tudi nekaj takšnega kot pravilno posploševanje. Če citiram Patricka Hurleyja, bomo pri posploševanju uporabili »argument, ki izhaja iz poznavanja izbranega vzorca, nato pa na tej podlagi prešli na trditev o celotni skupini« (37). Predstavljajmo si, da je nek enolog ocenil 12 različnih vin od 30 v letošnjem letu proizvodnje v eni od vinogradnih regij, nato pa je podal oceno, da so letošnja vina nepričakovano trpka. Iz tega bo lahko dokaj upravičeno sklepal, da je veliko število vin letošnjega letnika trpkih, in to v obeh primerih: če je ocenil ali ni ocenil čisto vsa med njimi.
Glede na vzorčenje vsaj po mnenju Michaela Blastlanda in Andrewa Dilnota velja, da mora biti dovolj obsežno, če želimo plavzibilno predstaviti preostanek, ki ni bil izmerjen. Toda lahko bi rekli, da je vzorec 12 vin ustrezen vzorec za pravilno posplošitev v skupini 30 vin znotraj naše ocene, da so letošnja vina takšna, kot smo jih opisali – trpka.
Prehitra posplošitev pa očitno nastopi, ko smo prekršili definicijo pravilne posplošitve. Do nje pride bodisi takrat, ko vzorec ni dovolj reprezentativen in je torej premajhen, ali pa tedaj, ko nimamo dovolj podatkov in znanja o izbranem vzorcu. Vsekakor pa ne more držati, da primer res majhnega števila vzorcev zadostno ovrže našo posplošitev. In ravno to se dogaja v domačem medijskem prostoru: na omenjene trditve »Slovensko novinarstvo je X« ali »Slovenski novinarji niso storili Y« ali »Slovenski novinarji so spregledali Z« velikokrat prejmem očitek, da gre zanje, skoraj vedno z navedbo protiprimera. Običajno je ta prvooseben, nekako takšen:
»Ni res, da so slovenski novinarji (storili) X,Y,Z, kajti sam sem postopal obratno v svojem zapisu, zato je začetna trditev prehitra posplošitev«.
Takšen novinar je torej podoben vinarju, ki je enologu prinesel svoje netrpko vino in poskušal demantirati, da so letošnja vina trpka. Popolnoma jasno je, da v tem ne more biti prepričljiv. Toda koliko vinarjev bo zdaj dovolj, da se bo moral enolog odpovedati svoji začetni trditvi?
Če po eni strani drži, da se moramo pri posploševanju izogniti stereotipiziranju, etiketiranju in pristranosti, po drugi strani nikakor ne more držati, da bo nekaj osamljenih protiprimerov kakorkoli dokazovalo ali ovrglo začetno stališče, osumljeno prehitre posplošitve.
Če nisem bil dovolj prepričljiv, bom navedel še en primer obrambe pred priljubljenim očitkom proti meni. Kot rečeno, je običajno argument naslednji: »Že res, da novinarji delamo napake, toda ti meniš, da jih vsi.« K temu običajno dodajo ali vsaj sugerirajo: »Jaz jih že ne.« Povedano drugače, novinarji velikokrat zahtevajo izjemo zase. Gotovo drži, da moja kritika o apatičnosti ali avtokastriranosti slovenskega medijskega prostora temelji na induktivnem sklepanju. Za svojo trditev ne morem navesti 100 odstotkov potrditve. Toda zakaj bi jo moral?
Predstavljajte si, da ste znanstvenik, ki preučuje učinkovitost novega zdravila za zdravljenje določene bolezni. Izvedete klinično preskušanje z velikim vzorcem, recimo 1000 bolnikov. Zdravilo uporabite na vseh. Po nekajletnem spremljanju bolnikov ugotovite, da se stanje 900 (torej 90 % bolnikov) znatno izboljša, medtem ko se 100 (10 % bolnikov) na zdravilo ne odziva.
Čeprav z zdravilom nismo dosegli 100-odstotne uspešnosti, lahko vseeno posplošimo na njegovo učinkovitost. Tukaj so razlogi, zakaj to smemo storiti.
Prvič, statistična zanesljivost: z velikostjo vzorca 1000 bolnikov bodo rezultati verjetno statistično značilni. To pomeni, da ugotovitve verjetno niso posledica naključja, zato lahko zaupamo v zanesljivost svojih rezultatov.
Drugič, reprezentativni vzorec: ob predpostavki, da je vzorec pravilno naključno izbran in reprezentativen za širšo populacijo, lahko sklepamo, da 90-odstotna stopnja uspešnosti, ugotovljena v našem vzorcu, verjetno odraža celotno populacijo.
Tretjič, dovoljeno odstopanje: statistika pozna izraz »margin of error«. Pri vsaki študiji, tudi pri velikem vzorcu, vedno obstaja dovoljeno odstopanje. V tem primeru se lahko 90-odstotna stopnja uspešnosti šteje za sprejemljivo odstopanje, saj je bistveno višja od 10-odstotne stopnje neuspešnosti.
Četrtič, praktikalije: izvedba študije s 100-odstotnim vzorcem populacije zaradi zelo različnih praktičnih omejitev ni vedno izvedljiva. V mnogih primerih se lahko šteje, da je velikost vzorca 90 % ali več zadostna za oblikovanje pomembnih zaključkov in posploševanj.
Sklep bi bil, da na podlagi naštetih dejavnikov lahko upravičeno posplošimo, da je novo zdravilo učinkovito pri zdravljenju bolezni, čeprav v študiji ni bila dosežena 100-odstotna uspešnost. Res se sprašujem, zakaj ne bi mogli omenjenega primera prezrcaliti v analizo medijev. Zahtevati od mene 100-odstotno uspešnost, ki je vedno nedosegljiva, je preprosto nekorektno in nepošteno.
Ker se z analizo ukvarjam že dve desetletji in ker neko spoznanje oblikujem na podlagi številnih primerov iz prakse, si drznem trditi, da so moje ugotovitve statistično zanesljive in da je vzorec reprezentativen.
Obenem tudi ne gre za to, da mislim, da so slovenski novinarji v 100-odstotkih takšni, da bi jim smeli pripisati lastnosti A,B,C (običajno novinarje motijo moje vrednostne sodbe).
Če lahko naštejemo nekaj izjem v novinarskih praksah, to še ne pomeni, da začetna trditev ni natančna. Na podlagi njih ugotavljati, da neko spoznanje ne drži, ker da je preveč splošno, ne zavrže osnovne trditve na podoben način kot 10-odstotkov neuspehov ne more ogroziti spoznanja, da zdravilo deluje na 90 odstotkov bolnikov.
Več:
You must be logged in to post a comment.