Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi

Kako bi morali, v skladu s profesionalnimi etičnimi standardi, postopati novinarji ob včerajšnjem brutalnem poskusu umora mariborske sodnice? In kako so se na to odzvali nekateri politiki?

Na POP TV so pohiteli in začeli bivakirati pred hišo omenjene, kjer se je zgodil grozljiv nočni napad, v večernem dnevniku pa so pregledali vse njene zunanje stranice in skrite kotičke okoli nje, na koncu pa preizprašali nekaj sosedov. Glede novinarske spekulacije okoli motiva, ki je najbrž ključen vpričo velike možnosti, da je sodnica Daniela Ružič bila skoraj umorjena zaradi opravljanja svojega poklica, se je spletla in javno percepcijo oblikovala nesrečna dihotomija, povzeta po poudarkih s kratke tiskovne konference, ki jo je mariborski Večer v skladu z izjavo šefa kriminalistov že v naslovu ubesedil takole:

Policija: »Napad bi bil lahko povezan s službo ali zasebnim življenjem sodnice«

Mafijske klike ali ljubimec

Nesrečna zato, ker je odprla prostor domišljiji javnosti v dveh zelo različnih smereh. Pričakovali bi, da se bodo novinarji v tej fazi preiskave, ko javno ugibajo o motivu, vzdržali prenagljenih sklepov in z njimi ne bodo prepričevali nikogar. Težko je zagovarjati kakšno drugačno mnenje. Vendar so se tudi tokrat razdelili na dva tabora: prvi je sledil po njihovem mnenju očitno večji verjetnosti, da za poskusom umora stoji njeno sodniško delo. Iz več sicer smiselnih razlogov: ker se takšen napad na sodnika ni zgodil prvič, ker je preprosto žal tudi bolj pričakovan in ker si s težavo predstavljamo, da bi druga navedena možnost, torej zasebno življenje, bila pogosto povezana z brutalnim obračunom, sploh na pragu domovanja.

A zgodilo se je oboje, vsak je izbral svoj motiv: Večer je v komentarju Matije Stepišnika spregovoril o navezah in klikah, saj v Mariboru deluje »mafijski princip ulice«. Katerih, nismo izvedeli. Interpretacija, ki nesporno favorizira tudi sicer verjetnejšo razlago motiva obračuna s sodnico, čeprav nobene možnosti novinar ne bi smel izključiti. Na drugi strani je Janševa Nova24tv dala popolno prednost motivu o zasebnosti in zapisala nekaj, kar tak scenarij še zoža in konkretno specificira:

Motiv za napad za zdaj uradno še ni znan, smo pa od anonimnega policijskega vira prejeli informacijo, da naj bi bil glavni osumljenec njen mož, saj da naj bi šlo za ljubezensko maščevanje. Sodnica naj bi se namreč domov vračala od svojega ljubimca.

Da bi razumeli diskrepanco v razlagi osnovne dihotomije, moramo upoštevati najmanj dva konteksta. Prvi je nesporno dejstvo, da je Nova24TV politični in strankarski medij. Druga zadeva delovanje politikov, ki stojijo za njim: občutek imamo, da so pri Janševih presodili, da je zanje varneje in manj nelagodno javno zagovarjati tabloidni scenarij o ljubezenskem maščevanju, saj so sami preveč vpeti v dolgoletne verbalne napade proti pravosodju, tožilcem in sodnikom, številna skandiranja proti »krivosodju« in sploh demonizacijo našega sodstva.

Prav včeraj je, na dan poskusa umora, TV Slovenija v intervjuju z Jožetom Možino znova gostila še enega člana »Odbora 2014«, ki je pritiske na sodstvo prakticiral v praksi pred sodišči – to je bil Matevž Tomšič.

sodnica umor policija sumi moža nova

Za Novo24TV je osumljen mož, ki se je maščeval ženi sodnici

Politika, ki spodbuja sovraštvo in nasilje

Na takšno razumevanja okoliščin sta v svoji včerajšnji izjavi opozorila predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič in predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru Alenka Zadravec, ko sta zapisala, ali ni nasilni izpad tudi posledica dogajanj v zadnjih letih, ko so nespoštovanje sodniške funkcije ter neupravičeni verbalni napadi na sodstvo ter sodnike postali stalnica.

Skratka: tako kot pri sovražnem govoru lahko tudi tokrat strahoma opazujemo, kako se v okoljih, kjer politika pripravi teren sovraštva, verbalno nasilje utegne počasi prelivati v realno, saj opogumlja številne posameznike in ga v tisočerih pojavnih oblikah legitimira. V tem smislu je izrazito pomembno, kako politiki ravnajo in spet je znova precej predvidljivo, kateri med njimi nenehno navijajo za (svojo) svobodo izražanja in politično nekorektnost – le zato, da bi prikrili, da oboje zlorabljajo. O tem najbolj indikativno v moji analizi izjave Žige Turka, ki ga socialni demokrati vabijo, da jim pojasnjuje, zakaj sovražni govor še nikogar ni ubil, kvečjemu ojačal – več o tem v tekstu Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega.

Manipulativna obsodba

Če lahko zaznamo razliko v novinarskem pristopu v sugestijah okoli motiva v fazi predkazenskega postopka, kjer so namigi o službenem udejstvovanju bolj previdni in podani rahlo hipotetično, medtem ko so namigi o sodničinem ljubimcu in scenariju maščevanja brutalno neposredni in s tem sveža rana na njene zlome obeh rok, lobanje in počene kosti na obrazu, si poglejmo še, kako je reagiral del politike. Janez Janša, so poročali mediji, je na tviterju med prvimi obsodil napad. Poglejmo, kako:

Ostro obsojamo brutalen napad na mariborsko sodnico. Po diskreditacijah in šikaniranjih sodnika Radonjića in tožilca Pušnika smo tokrat priča fizičnemu nasilju brez primere.

Po tem so mu številni sledilci na družbenem omrežju pritrdili, nekdo pa je celo dodal morbidno domislico: »Sodnik Radonjić si je rešil življenje, ko je v sodni dvorani spregovoril , kaj se dogaja s strani vrha sodnije in globoke države.«

No, mediji zaenkrat niso bili sposobni problematizirati stališča, prezentirali so ga v paketu z drugimi »obsodbami« na povsem enakovreden način. Zato niso ali niso želeli opaziti, da je Janševa izjava globoko cinična.

Ne samo zato, ker njegova stranka že leta izvaja pritiske na sodnike, tožilce, tudi odvetnike, omenjene tudi javno žali in diskreditira, ampak ker poskus umora sodnice zvito reducira na problematiko domnevnih pritiskov na druge sodnike in tožilce. V celem nizu prispevkov okoli sodnika Radonjića sem pokazal, kako sta primera Radonjić in Pušnik zlorabljena za širjenje konspiracizma o pritiskih, ki jih ni, npr. v zapisih Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote in Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji.

jj sodnica

Janšev tvit: obsodba, ki to ni

Poskus umora kot izraz pomanjkanja spoštovana do sodstva

Janša torej želi konkretni poskus umora »znivelizirati« in primerjati z izmišljenimi primeri, v katerih nenehno nastopa nekakšna udbomafijska spletka. Še huje, v prispevku na njegovi Nova24TV je avtor šel tako daleč, da je ob namigih o ljubezenskem maščevanju dodal še nekakšen »milo za žajfo«:

Pregled kršitev, ki jih je ugotovilo ustavno sodišče v postopkih ustavnih pritožb v obdobju enega leta, pokaže, da je na sodiščih na območju mariborskega višjega sodišča največja verjetnost, da bodo stranki kršene ustavne pravice.

Ob tem se sklicuje na članek Andraža Terška in Jurija Toplaka, ki sta leta 2017 ugotovila, da je verjetnost, da bodo mariborska sodišča kršila ustavo in človekove pravice, v Mariboru kar za 40 odstotkov večja kot v Ljubljani. Iz tega izpelje pričakovan sklep: »Je pa pomanjkanje spoštovanja do sodstva bržkone tudi posledica njegove (ne)odvisnosti in pogoste nepoštenosti«.

Povedano drugače: avtor, podpisan z inicialkama, se je potrudil v kontekstu razlage motiva za poskus umora iz ljubezenskega maščevanja navesti neke druge razloge za manjšo spoštovanje mariborskih sodišč, v smislu: naj bodo bolj pošteni in manj kršijo ustavo. Ali ob tem misli, da bo potem manj napadov in kako se to sklada z njegovo tezo o ljubimcu napadene, ni dodatno pojasnil ničesar.

Je pa ob tem uspel zapisati še en namig: obregnil se je ob zgornjo izjavo Florjančiča in Zadravčeve, kjer, »zanimivo, vrhovno sodišče česa podobnega ni zapisalo v primerih pritiskov na sodnika Zvijezdana Radonjića, ki je sodil v odmevni zadevi dr. Milko Novič.«

Redukcija na konspiracizem in konstrukt

S tem je ponovil osnovno gesto »izenačevanja«, ki smo jo videli pri Janši: redukcijo poskusa umora na čisti konspiracizem v primerih, ki so politično skonstruirani in zlorabljeni za potrebe novih poskusov pritiska na tožilstva in sodišča. Povedano drugače: prvak SDS je obsodil napad na sodnico v isti sapi, ko je ponovil stare obtožbe na račun sodišč, obenem pa sumimo, da so, obtožbe in pritiski namreč, sploh pripeljali do legitimizacije takega nasilja. Pri čemer zaenkrat ni najmanjšega indica, da bi s poskusom umora bila povezana politika in tovrstna defenzivnost niti v psihološkem smislu ni bila potrebna gesta.

Da njegova fabrikacija konstruktov nikakor ni združljiva s tezo njegovega medijskega glasila o maščevanju ženi, bržkone v perspektivi političnih ciljev šteje le za manjši in nepomemben zdrs, ki ga nihče ne bo opazil.

Je premier namignil, da je bila ugrabitev zrežirana?

Nedavna ugrabitev Mirka Moravca iz Bele Krajine je prišla kot naročena za vse politične in medijske kroge, ki že leta stavijo na demonizacijske učinke ob menda srhljivih zgodbah o beguncih.

Če ne bi bila resnična, bi si jo politični hujskači, ki živijo o širjenja strahu in ksenofobije, preprosto morali izmisliti. SDS je nemudoma zahtevala sklic seje Sveta za nacionalno varnost, NSI pa, da država zaščiti ljudi. Tri civilne iniciative so nemudoma napovedale proteste. Kasneje je italijanska policija prejela storilce, to so 25-letni Maročan in dva 18-letnika iz Alžirije.

Fantazija o najetih ugrabiteljih in igralskih vložkih

Socialna psihologija nas uči, da so dogodki in zgodbe, ki izrazito vznemirijo neko okolje, največkrat pospremljeni tudi z iracionalnimi dvomi, nejevero, konspiracizmi in moralno paniko. Psihopolitika teorij zarot ima v Sloveniji dolgo zgodovino in jo dokumentiram že leta: postala je uspešen in na trenutke celo dominanten del političnega delovanja posamičnih strank, ki prinaša otipljive rezultate v podobni hvaležnosti volivcev in članov.

V primeru aktualne ugrabitve smo lahko zasledili dva procesa: ne le moralno paniko in zahteve po pošiljanju vojske na mejo, takoj po njej so se pojavila tudi tem »nasprotna« ugibanja, da bi lahko bi dogodek zrežiran – prav za potrebe volitev. Dvom je bil torej usmerjen proti politični desnici, zdaj osumljeni, da bi lahko tako ali drugače izpeljala komplicirani scenarij – v tem primeru bi seveda morala v izvedbo prepričati prebežnike, da so dejanje izpeljali, morda pa še, ne nujno, napeljati 79-letnega upokojenega gostilničarja iz Malega Nerajca pri Dragatušu, da se preizkusi v igralskih sposobnostih.

Levi in desni konspiracizem

Gotovo je tudi v tej zgodbi še marsikakšen nepojasnjeni detajl, še zlasti recimo epizoda o dveh arheologih, ki sta se pojavila v sadovnjaku pred ugrabitvijo. A iz pomanjkanja razlag pač ne bi smeli pohiteti s svojimi napačnimi.

Konspiracizem, dobro vemo, ni politično enobarven, lahko prihaja z levega ali desnega političnega spektra. Zaenkrat nimamo prav nobenih pametnih razlogov domnevati ali verjeti, da bi dogodek bil insceniran. Samo dejstvo, da je izrazito politično profitabilen, ga še ne naredi za režiranega. In prav ta okoliščina bi nam morala dati misliti: kako je velik del državljanov, ne glede na politično provenienco, hitro nagnjen k prenagljenim sklepanjem in tokrat celo pripravljen okriviti tiste, ki sicer sami izrazito radi širijo teorije zarote. Kako je konspiracizem, skratka, enako porazdeljen na vse strani.

Šarec namigne na zrežiranost

Še bolj nenavadno od tega je, in nihče ni opazil, kako se je takšnemu konspiracizmu nemudoma priključil tudi predsednik vlade Marjan Šarec. V večkrat ponovljeni izjavi je v četrtek, 9. maja, med drugim tudi v Dnevniku in Odmevih TV Slovenija, komentiral hitro dinamiko dogodkov, skozi katero je previdno nakazal »načrtovanost« dogajanja:

Nekatere stranke rade uporabljajo to tematiko in tudi za soboto so že sklicani neki shodi, tako da zadeve se odvijajo kar precej hitro, če me razumete. In mislim, da je tik pred evropskimi volitvami to treba gledati tudi v tej luči.

Šarec ugrabitev

Šarec v Dnevniku TV Slovenija sprašuje državljane, če ga razumejo

Res je, za danes so sklicani novi protibegunski shodi. Da se zadeve »odvijajo kar precej hitro«, je simpatična fraza nekoga, ki je že dokazal, da retorično mojstrsko obvlada večpomenskost. Sam bom štel njegovo izjavo za retorični namig, innuendo. Ena od šolskih razlag namiga uporabi pravi isti del fraze, ki jo je premier:

Imagine a friend is dating someone in secret. A possible use of innuendo would be to say: »Mark’s been spending a lot of time with Allison, if you know what I mean.«

Ja, seveda razumemo. Večpomenskost izvira iz možnosti, da bi Šarec ob zrežiranosti dogodkov okoli ugrabitve lahko namigoval zgolj na njihovo časovno dinamiko tik pred evropskimi volitvami, nič več. Tako kot Mark pač več časa preživi z Allison, ampak nič več od tega.

Medijski namigi

Da bi lahko ugrabitev bila domišljeni komplot, so previdno insinuirali tudi nekateri mediji. Jože Senica, namestnik generalne direktorice policije, je moral v studiu odgovarjati tudi na takšne izzive. Na to ga je napeljala voditeljica Odmevov, Rosvita Pesek, tudi s svojim vprašanjem »Ali je v tej zgodbi karkoli sumljivega?«

Portal Regional Obala je njeno vprašanje in odgovor povzel takole: Kot je sinoči v Odmevih na TV Slovenija povedal Senica na vprašanje o ‘luknjah v zgodbi’, kot je na primer večkratno prehajanje meje med vožnjo ob Kolpi z avtom, policisti še vedno preverjajo vse podatke in ozadje dogajanja. Po drugi strani pa, tako Senica, ni šlo za sumljivo vozilo in ga policija zato ni sledila. Po do sedaj zbranih podatkih pa policisti niso prišli do tega, da bi bilo v zgodbi karkoli sumljivega, bodo pa preverili vse okoliščine in informacije, ki se zdaj navajajo tudi v javnosti.«

Podobno velja tudi Slovenske novice: »Jože Senica, namestnik generalne direktorice policije, je sinoči v Odmevih na RTV Slovenija na vprašanje, ali je v tej zgodbi kar koli sumljivega, odgovoril: ‘Po do zdaj zbranih podatkih v preiskavi nismo prišli do tega, da bi bilo kar koli sumljivega. Seveda pa bomo preverili vse okoliščine in tudi vse informacije, ki se navajajo tudi v javnosti in bomo ukrepali, če bom prišli do teh podatkov.’«

Še dlje je šel POP TV v osrednjem dnevniku 9. maja, kjer je novinarka Veronika Lavrenčič izrecno poročala o tem,  da »smo neuradno izvedeli, da policija dvomi v verodostojnost celotne zgodbe in dogodek preiskuje zelo natančno in intenzivno. Tri pridržane naj bi tako zaslišali tudi zaradi suma podkupovanja.«

Zaenkrat po vseh znanih podatkih iz izjav policije takemu razpletu dogodkov niso pritrdili.

ugrabitev slovenske novice

Slovenske novice in njihov namig

ugrabitev regionalobala

Regional Obala s svojimi dvomi v ugrabitev

Luknje v zgodbi in novinarska hitrost

Omenjene luknje v zgodbi, kot rečeno, še ne povedo ničesar in so morda samo to – zaenkrat še neznane informacije, ki bi nam bolje pojasnile celoto dogajanja. Navzlic temu pa že bežen pregled dogajanja okoli ugrabitve pokaže, da imamo v Sloveniji resnično ažurne novinarje.

Po vsem sodeč je o dogodku ugrabitve prvi poročal Radio Odeon in tudi posnel izjavo z ugrabiteljevo hčerko. V njej ta pojasni, da je bil njen oče ugrabljen nekako ob 14.00 uri (takrat se je po njenem pripovedovanju avto peljal mimo njihove hiše, a ničesar ni slutila, ob 8. uri zjutraj mu je peljala malico, ob 13. uri pa jo je klical, da potrebuje škropilnico), medtem ko je nekako po 18.00 uri že klical omenjeno hčerko iz okolice Sežane, kjer se je zatekel v eno od hiš.

Iz posnetka, ki je najbrž narejen v njihovi gostilni, je razbrati, da se ta pogovor dogaja ob 20.25 uri – vsaj tako kaže ura na steni v prostoru, v katerem dva obiskovalca igrata biljard. Zaradi zaslišanja in poti iz Sežane je potem ugrabljeni domov prispel šele v zelo poznih nočnih urah in naslednji dan, 9. maja, različnim medijem zelo podrobno opisoval, kako je potekala ugrabitev in se večkrat tudi ulegel v prtljažnik, da bi demonstriral dogajanje.

Če sledimo uram in minutam objav, je prvi o dogodku poročal Siol, zabeležen je čas 8. maja 2019 ob 21.07 uri. No, Siol sicer citira Radio Odeon in tudi objavlja omenjeni posnetek z hčerko, vendar radio zapisano vest s povezavo objavi ob 22.10 uri. Daljši zapis o ugrabitvi je potem nemudoma objavila Janševa Nova24TV ob 22.20 uri.

radio odeon

Zapis na Radiu Odeon

Onstran dvoma je le zloraba

Relativno hitra odzivnost novinarjev in medijev znova ne dokazuje ničesar – razen tega, da so se nekateri ažurno odzivali na informacijo o ugrabitvi, ki je do hčerke prispela nekaj po 18.00 uri, nekaj časa pa je najbrž potrebovala tudi, da obvesti medije.

Čeprav je policija zaradi pomislekov dela javnosti pozorna tudi na to možnost, v tem hipu res ni povsem mogoče izločiti možnosti, da bi neka politična opcija najela ugrabitelje, da izpeljejo omenjeno dejanje. A zaenkrat prav nič ne kaže na tak grotesken in za skritega režiserja izrazito nevaren scenarij. Da je in bo ugrabitev z velikim veseljem spet zlorabljena za širjenje strahu in sovraštva do beguncev, pa je onstran ravnokar opisanega priljubljenega dvoma.

 

Lažne novice na FDV: zakaj Grimsa ni treba biti strah

Kako so množični mediji pokrili ciklus dogodkov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede (FDV) in kakšno spoznanje lahko, če sploh, iz takšne metareprezentacije izluščimo?

Prvič, naj spomnim na eksternalije: finalno dejanje tega ciklusa je predstavljala okrogla miza z naslovom »Lažne novice – med lažmi in novinarstvom«, kjer so z moderatorjem doc. dr. Igorjem Vobičem debatirali Ali Žerdin (Delo), Jure Trampuš (Mladina), Kristina Božič (Večer), Tanja Lesničar Pučko (Dnevnik) in profesor FDV in kolumnist Mladine Vlado Miheljak.

Osrednji četrtkov dogodek (18.1.2018) sicer širšega sklopa delavnic, krajših predavanj in pogovorov pod naslovom »Proti kulturi laži«, je bil presenetljivo in pohvalno vsaj pri dve pomembnih nacionalnih medijih predvajan skozi »live streaming«: na spletni strani Dela in Dnevnika.

STA FDV fake news

Okrogla miza v povzetku STA

Iz zapisanega na spletni strani fakultete lahko razberemo, da je bil večdnevni festival naravnan zelo pedagoško, da naslavlja dijake in študente s sporočili o »fake news«, s katerimi se srečujemo vsak dan. Kako? »Pogosto nezavedno«, so zapisali. No, tokrat je že sam dogodek o »fake news« bil deležen lažne fabrikacije, zato se splača didaktično vajo izpeljati kar na metaravni.

Medijsko poročanje o okrogli mizi

Na tem mestu nimam namena v celoti presojati ali vrednotiti vseh medijskih poročil o navedeni okrogli mizi z eminentnimi novinarji in publicisti. Načeloma bi rekel, da je za takšen rang razprav odmevnost bila solidna – vsekakor boljša kot na razpravi o temi »poresničnosti« nedavno v Mariboru, o čemer sem nazorno pisal.

Pa vendar je že isti dan postalo dovolj otipljivo jasno, da bomo lahko ob isti okrogli mizi izmerili zanimive reprezentacijske učinke. Ne samo, da tudi dan kasneje, z izjemo STA, Dela in še kakšnega »resnega« medija, ki ga nisem uspel zaznati, ni bilo omembe vrednih novinarskih povzetkov z dogodkov, na katerem so na mojo presenečenje ugotavljali, vsaj tako v naslovu STA, da je treba medije kritično spremljati, bolj kot takšen morda blag izostanek interesa je začudil nek drugi kontrast. Tale: kdor je uspel včeraj zvečer ali danes pregledati vse javne zapise o njem, je moral priznati dominacijo negativnih, s politično retoriko posmeha obarvanih odzivov.

Kakšni so navedeni medijski odzivi? Predvsem prihajajo iz Janševih in desno usmerjenih medijev. Prvih pet zadetkov googla ob iskanju ključnih besed je še isti dan zvečer pokazalo, kdo prevladuje – zapis Dela se je znašel šele na šestem mestu, prvih pet so zasedli zapisi na teh straneh: stranke SDS, portala Domovina.je (dvakrat), portala Nova24tv in tednika Reporter.

FDV fake news 18.1.18

Iskalni zadetki na googlu: koga je zanimala okrogla miza?

Če so dan pred tem Janševi mediji protekcionistično spraševali po tem, zakaj na takšno »levičarsko« sceno niso povabili pri njih čislanega Petra Jančiča, avtorja nedavno izdane knjige, ki v naslovu obljublja temo o »fake news«, ne pa tudi po vsebini, saj v njej niti za trenutek konceptualno ne razpravlja o tem fenomenu, celo omeni jih le skromnih tri ali štirikrat, je poglavitni očitek, izrečen pred ali tik po okrogli mizi, letel predvsem na »levičarski« izbor gostov, porajani dvom v politično nepristranost in je končno meril na diskreditacijo dogodka kot takšnega.

Kompromitacija kot prava novica

Pri Janševi SDS so poslansko vprašanje Branka Grimsa, sicer ironično magistranta FDV, začinili s pričakovano insinuacijo:

Najbrž so organizatorji seminarja in delavnice o »fake news« kot sodelujoče izbrali uredništvi Dela in Mladine osnovi njihovih izjemnih dosežkov na področju izdelave in objave lažnih novic.

Opisana dolga tradicija napadov in zavojevanj različnih uredništev ravno s strani iste stranke nam kaže na vnovični vdor politične diskreditacije v debato o resnici in laži v medijih, delujoče po principih osebne kompromitacije.

Poslansko vprašanje o financiranju

Poslanec Grims, sicer edini avtor Zakona o RTV Slovenija, je v prvem delu svojega vprašanja, naslovljenega na vlado, povzel nekaj napovedi dogodkov, v katerih se je očitno še posebej prepoznal, potem pa kar naslovniku naprtil pričakovano odgovornost in vednost o financiranju in celo vsebinah dogodka:

Na FDV poteka dne, 18. januarja 2018, poseben dogodek na temo lažnih novic (»fake news«), sestavljen iz predavanj ter praktičnega dela – delavnic za udeležence.

Organizatorji so kot izhodišče teoretičnega dela zapisali misel, ki odraža očitno hudo zaskrbljenost nekoč dominantnih tradicionalnih medijev: »Novinarstvo tradicionalnih medijev, ki se soočajo s krizo verodostojnosti, pozornosti in poslovne vzdržnosti, izgublja dominantno vlogo posredovalca informacij in interpretacij, pri čemer se zdi, da poklicni novinarji ostajajo brez ustreznih odgovorov na normalizacijo laži v družbenih odnosih in procesih.«

Očitno je, da se zaradi prodora novih medijev, zlasti internetnih, razgalja neverodostojnost tradicionalnih (mainstream) medijev, zaradi česar se soočajo s krizo verodostojnosti in izgubljajo dominantno vlogo.

V praktičnem delu današnjega dne pa je očitno pomembna delavnica lansiranja lažnih novic, ki bo potekala z naslednjim izhodiščem in cilji: »Sodobna (politična) propaganda se vse preveč rada skriva za imenom »fake news«. Da besedni zvezi »fake news« manjka določnosti, je propagandistom seveda všeč, mi pa se bomo na interaktivni performativni delavnici naučili, kako »fake news« delujejo, in sicer tako, da bomo lansirali čisto prave lažne novice. Določili boste tarčo, skovali besede ter pripravili slikovno gradivo. Skozi analizo najuspešnejših lažnih novic in najbolj slavnih internetnih trolov bomo sestavili komunikacijski načrt, ki ga boste potem izvedli. S seboj prinesite dobro mero poguma, svoje pametne telefone, prenosne računalnike in račune na socialnih omrežjih. K širjenju laži sodita dobra mera adrenalina in sociopatije, zato moraliziranje pustite v kakšni drugi predavalnici.«

Poleg profesorjev FDV na celodnevnem dogodku na temo lažnih novic sodelujejo tudi člani nekaterih uredništev, med njimi sta na spletni napovedi FDV na prvih mestih navedena  Delo in Mladina, ki sta očitno torej po mnenju organizatorja za temo lažnih novic najbolj kompetentna. Organizator ju je postavil na prvo mesto najbrž na osnovi izjemnih dosežkov na področju izdelave in objave lažnih novic.

Vlado Republike Slovenije na osnovi Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije zato sprašujem:

Kolikšni so stroški dogodka na temo lažnih novic na FDV, saj je v okviru univerze FDV financirana iz javnih sredstev?

Ali je Vlada Republike Slovenije seznanjena s podrobnim programom dogodka in bo izobraževanje potekalo tudi s predstavitvijo najbolj razvpitih primerov lažnih novic (politične propagande najslabše vrste) uredništev časopisa Delo in Mladina, ki so bili doslej objavljeni v Sloveniji:

Objave lažne novice, da je denar od Patrie končal v SDS (preklic na naslovnici objavljene  lažne novice je uredništvo časopisa Delo objavilo v  neopazni pasici nekje na dnu notranje strani);

Objave lažne novice, da so udeleženci iz vodstva SDS na prireditvi na Brezjah zasedli prostor namenjen starejšim duhovnikom (preklic na četrt celotne strani objavljene lažne novice je uredništvo časopisa Delo objavilo sredi nekega drugega članka, tako da ga je bilo skoraj nemogoče opaziti);

Objave lažne novice (z elementi sovražnega govora), da je poslanec SDS, ki je dvakrat predlagal v sprejem Državnemu zboru Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih, ki obsoja fašizem, nacizem in komunizem, zaradi udeležbe z družino pri sv. maši na Brezjah »šaljivo« primerljiv z nacističnim veljakom Nacionalnega socializma, ki je svojo družino pobil, s posebnim uvodnikom takratnega odgovornega urednika Mladine, zakaj da naj bi bila taka primerjava nujna; kar so kasneje povzeli tudi skoraj vsi tradicionalni mediji v Sloveniji…?

Grims fake news sds

Spletna stran SDS in poslansko vprašanje – še isti dan

Insinuacijski prijem

Takoj opazimo, da poslanec s svojimi vprašanji ne misli resno, da prepoznavno fejka. Vlada res ni dolžna pojasnjevati, od kod je steklo financiranje dogodka na FDV, tudi ni pomembno, ali je seznanjena z dogodki festivala, preostala vprašanja o »seznanjenosti« z domnevno lažnimi novicami, ki zadevajo stranko SDS ali osebno Branka Grimsa, pa sodijo v argumentacijsko kategorijo nabitih vprašanj z namenom okrivljanja. Povedano drugače: niso namenjena pridobivanju odgovorov, temveč zlorabi instituta poslanskega vprašanja, vsebinsko so povsem nerelevantna za naslovnika in služijo napadu nanj.

Če bi iz tega kdo znova izpeljal prepričanje, da bi poročanje o pritiskih Grimsove stranke predstavljalo nepotrebno promocijo, zaradi česar sta molk in cenzura enkrat več na mestu, me znova ne bi prepričal. Ker ne verjamem, da se kultura laži in manipulacij, ironično kalibriranih ravno na temo laži in manipulacij v medijih, lahko izkoreninita z molkom. Ter istočasno medlostjo v ambiciji po profesionalnem ali strokovnem »pokritju« omenjene teme, ki jo kritiziram zgoraj.

Prevlada negativnih in politikantskih mnenj

O čem nam govori očitna prevlada negativnih, v resnici kar političnih odzivov? Najbrž o več vrstah politične nevtralizacije ali apropriacije diskurza o lažnih novicah. S psihološkega vidika nam priča o strahu pred razkritjem, npr. v SDS: mi bomo obtoženi širjenja »fake news«, zato smo se dolžni braniti, tudi preventivno. S tem del politike v Sloveniji posredno priznava, da je promotor lažnih novic.

Drugič, s političnega vidika govori o damage control, izvajanju nadzora nad možnimi slabimi posledicami. Tretjič, s propagandnega vidika je omenjeno postopanje stvar širjenja kulture strahu in nelagodja: če boste že govorili o lažnih novicah, ne omenjajte nas, ker vas bomo problematizirali. Zato utihnite. Ali še: če boste nastopili na okrogli mizi tega kova, boste, vključno z mediji, prišli na tapeto »naših« medijev.

Dvojna napaka medijev

Ko upoštevamo navedeno »dinamiko« odzivov na okroglo mizo in jih razumemo paradigmatsko, lahko pred seboj znova narišemo tako značilen vzorec začaranega kroga domačih medijev, namenjenih delovati v skladu s standardi profesionalne objektivnosti: ne samo, da ne kažejo pretiranega angažmaja v smeri širjenja javne razprave o nevarnosti lažnih novic, prvenstvo svojega odzivanja prepuščajo političnim konstruktom in tistim, ki so dejansko lažni, politikantski mediji. Se pravi, da kar dvakrat izgubljajo bitko.

Ne gre spregledati, da omenjeni množični mediji, ki jim načeloma ne moremo očitati posebne politične pristranosti, niso zgolj skromno poročali o dogodku, temveč so obenem tudi zamolčali politikantske reakcije nanj. Ali čisto konkretno: niso spregovorili niti o negativnih odzivih in političnih pritiskih na fakultetni dogodek in njegove organizatorje. Pri čemer bi morala univerza uživati posebno avtonomijo. Morda se bo komu zdelo, da je zadnji dogodek dovolj obroben, da mu ne rabimo pridodajati prevelikega pomena. Morda. Je bila pa reakcija dovolj simptomalna in vsaj v smislu številčnosti lahko nesporno ugotovimo, kakšna poročila so prevladala.

Das Kind mit dem Bade ausschütten

Ne vem, v kakšni meri hote, toda resni mediji so znova skupaj z umazano vodo iz kadi izlili tudi dojenčka. V svoji agenda setting, pri zastavitvi in dopuščanju neke teme, so ravnali na način dvojnega zamolčanja, nekako v stilu: ne bomo posebej poročali o dogodku in tudi ne o pritiskih nanj. Ali celo morda: ne bomo poročali o dogodku, ker bi potem morali poročati tudi o pritiskih. Vsaj pretekle izkušnje nas učijo o te vrste logiki samocenzure, morda nonšalance. O tem, da bi se dobro iztekla, mediji običajno ne poročajo.

Več:

Živi pokopani: fake news, Oliver Dragojević in novinarska fikcija

Nove službe za razdiralce KPK: o lažnih novicah in vlogi ‘namiga’

Medijska kritika

Nove službe za razdiralce KPK: o lažnih novicah in vlogi ‘namiga’

V teoriji zmot je znan primer tako imenovanega »nabitega vprašanja«. Če nekoga vprašate »Ali si že prenehal tepsti svojo ženo?«, potem ste ga vnaprej okrivili.

Vaš sogovorec, popolnoma ničesar kriv, bo v razpravi nujno zmagal: če odgovorite z DA, tj. da z zatrjevanjem, da ste jo  prenehali, boste posredno priznali, da ste jo pretepali, četudi ste s tem prenehali. Bi radi ustvarili takšen vtis? No, če odgovorite z NE, potem ste krivi po definiciji: jasno, pretepate svojo ženo.

»Nabita vprašanja« so eden izmed elementov tudi domačega novinarskega diskurza: tistega, ki ga res ne bi smeli ceniti. Sam bi jih uvrstil v kategorijo sugestivnih in namigovalnih tehnik pisanja, pri čemer je kontekst medijskega poročanja največkrat samo en: diskreditirati in osramotiti osebo, kolektiv ali dogodek.

Razdiralka KPK na misiji

Vzemimo enega svežih primerov. Po tistem, ko je zaradi molka politike in predsednika republike po dolgih letih opozarjanja na nepravilnosti in končno mobinga z mesta namestnice predsednika Komisije za preprečevanja korupcije odstopila Alma Maruška Sedlar, je bila v delu novinarske srenje, ki predsednika KPK očitno podpira, deležna številnih šikan. Med drugim celo, da je del homoseksualnega lobija, ki vlada Sloveniji.

Že zadnji naslov v Reporterju je iz prej pojasnjenega vidika maksimalno poveden:

Razdiralka KPK Alma Maruška Sedlar ima za nagrado že novo službo v Beogradu?

Alma Sedlar Reporter nova služba

Članek v Reporterju: za razdiralce KPK nove službe v Beogradu

Zgodbo želi novinar Igor Kršinar torej poglobiti. Ne samo, da je del novinarjev iz malomarnosti ali razlogov senzacionalizma dogajanje v KPK nenehno opisoval v kategorijah »zdrah«, razdora in konfliktov, s čimer je seveda zavestno izenačeval žrtev in tistega, ki ga je ta označila za storilca, po odstopu je bila bivša namestnica označena za »razdiralko KPK«, predvsem po zaslugi strank SDS in SMC pa je Boris Štefanec še danes čvrsto v sedlu. Namig, ki sledi že iz naslova članka, je potem hitro prepoznaven: vse to je Sedlarjeva počela iz drugih razlogov, zdaj je za svoje razdiranje prejela nagrado. V obliki nove službe v Beogradu:

Nekdanja namestnica predsednika KPK Alma Maruška Sedlar, ki je s 1. oktobrom prekinila delovno razmerje v komisiji, naj bi po naših podatkih dobila novo službo v Beogradu.

Natančneje, ukvarjala naj bi se z evropskimi projekti na Balkanu, iz Beograda pa naj bi se vsak vikend vozila domov v Slovenijo. Kaj konkretno bo počela, nam ni odgovorila, prav tako tudi ni znano, kako je prišla do nove službe.

Novinar za svojo trditev, kot vidimo v zapisu, ne ponuja nobene evidence. Da je prišla do nove službe zaradi »razdiranja KPK«, bi moral podkrepiti z dejstvi, pa se tej zahtevi niti ne približa.

Evidencializem in novinarska zadrega

Pred davnimi leti je angleški filozof in matematik W.K. Clifford postavil togo stališče. Po njegovem je »vsakič in povsod napak verjeti karkoli, kar ni utemeljeno na zadostni evidenci.« Kasneje je Stephen Law takšno stališče označil za evidencializem. Seveda, po tem stališču bi za obstoj škratov, čarovnic, jetija in končno Boga potrebovali evidenco, sicer so naša prepričanja o tem povsem zmotna.

Sam sicer vanj ne verjamem, a nam logiko medijskih »govoric« kar dobro pojasni: če kaj, je ta utemeljena na tem, kar je točno nasprotje evidencializma. V primeru novinarja Reporterja se namreč ni zgodilo nič od tega: ne samo, da ne obstaja zadostna evidenca, niti njenega poskusa navedbe ne bomo zasledili. V hipu, ko smo ugotovili, da od začetnega namiga (innuendo) ni ostalo nič, že sledi novi:

Znano je sicer, da se predsednica srbske vlade Ana Brnabić deklarira kot istospolno usmerjena, Sedlarjeva pa je zelo znana v slovenskih LGBT krogih. Po drugi strani pa ni znano, koliko vpliva na njeno novo službo je imela srbska premierka glede na to, da gre za projekte, ki jih financira EU.

Homoseksualnost kot element namiga

Na mestu, ko smo pričakovali dokazila, da se Alma Sedlar res nahaja v Beogradu, o čemer lahko enako utemeljeno dvomimo, oziroma o tem, da je bila za svoje »razdiralno« delovanje poplačana z novo službo v srbski prestolnici, je vzpostavljena še ena vzročna povezava: pri tej novi službi naj bi Sedlarjevi pomagala kar srbska predsednica vlade. Novi namig v seriji je zdaj tale: ker je Ana Brnabić istospolno usmerjena, Sedlarjeva pa je »zelo znana v slovenskih LGBT krogih«, je takšna pomoč očitno del tega, o čemer je pred tem isti tednik že pisal: solidarnostnega in morda še kakšnega delovanja homoseksualnih lobijev. Tokrat očitno ne več slovenskih, ampak mednarodnih.

Opazimo lahko, da so vsi trije namigi (kraj oziroma lokacija službe, nova služba kot plačilo za razdiranje KPK, delo homoseksualnih lobijev) še vedno nezadostni, da bi pojasnili, zakaj je Sedlarjeva domnevno nagrajena z novo službo za svoje domnevno škodljivo delo v komisiji. In ne samo to, če je želel novinar insinuirati, da je Sedlarjeva istospolno usmerjena, takoj vidimo, da je svoj poseg v osebnostne pravice spretno zamaskiral v frazo »zelo znana v slovenskih LGBT krogih«, kar spet lahko štejemo za formo namiga.

Nova24TV in njen dodatek

Ne samo to, Janšev portal  Nova24TV je serijo novinarske taktike namigov iz Reporterja nato še razširil v obliki povzetka »pravovernega« vira. In spet tradicionalno že v naslovu:

Levica vedno poskrbi za svoje: Alma Maruška Sedlar iz KPK prek srbske premierke Brnabićeve do dobro plačane službe v Beogradu?

Alma Sedlar Nova25 srbka premierka

Nova24TV in njena skrb za slovensko levico

Serija neopredeljenosti je zdaj še začinjena z novim podatkom: ne samo, da je Sedlarjeva v Beogradu, da je tam zaradi homoseksualnih povezav z Ano Brnabić, da dela z evropskimi projekti za nagrado po uspešni destruktivni misiji na KPK, temveč za vsem tem stoji levica. S tem so »prvi v službi resnice« na tri ali štiri ohlapno povezane namige na veliko razočaranje Clifforda dodali še četrtega. In res, če je kdo morda upal, da bo tudi ta namig vsaj malce utemeljen, četudi z lažnimi in manipulativnimi razlagami, se je uštel, kajti v besedilu se avtor naslovne trditve sploh ne trudi razložiti. Namesto tega zgolj obnovi zapis Reporterja:

Pred dnevi smo poročali, da je zdaj že nekdanja namestnica predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Alma Maruška Sedlar s 1. oktobrom prekinila delovno razmerje v komisiji. Zdaj pa Reporter poroča, da naj bi že dobila novo službo v Beogradu. Če gre verjeti pisanju omenjenega medija, naj bi se v glavnem srbskem mestu po novem ukvarjala z evropskimi projekti na Balkanu, iz Beograda pa naj bi se vsak konec tedna vozila domov v Slovenijo. Reporter Sedlarjevo, ki je znana v slovenskih LGBT-krogih, povezuje s predsednico srbske vlade Ano Brnabić, ki javno priznava, da je istospolno usmerjena. Sicer Reporter navaja, da ni znano, kakšen vpliv je dejansko imela srbska premierka pri podpisu pogodbe Sedlarjeve v novi službi, saj gre za projekte, ki jih plačuje Evropska unija.

Sklep

O tehnikah diskreditacij in sramotitev na podlagi retoričnih namigov sem na tej strani pogosto pisal. Zgornji primer morda od povprečja odstopa po tem, da nam servira pestrejšo in raznorodnejšo paleto njene rabe in da z neverjetno domišljijo, lastno trenutnim razsežnostim epidemije »fake news«, seže vse tja do srbske predsednice. Sedlarjeva je na socialnih omrežjih zapisano zanikala.

»Pa saj vsi poznamo Karla«

Premier Miro Cerar je danes že v drugo uporabil enako enostavno retorično gesto, obakrat tedaj, ko je komentiral svojega zunanjega ministra. Lahko bi jo strnili v kratko frazo »Pa saj vsi poznamo Karla«. Skratka: »Pa saj vsi poznamo osebo A.« Kaj nam ta gesta nekakšnega mašila prinaša in kaj obenem skriva?

Cerar Erjavec vsi poznamo SIOL

Siolov članek: vse je že v naslovu…

O prvem primeru sem pisal, ko je šlo za Erjavčevo neslano etiketiranje predsednika vlade in njegove stranke z »dveletnim otrokom«. Analiziral sem oboje: Erjavčevo dejanje in nato še Cerarjevo repliko v omenjenem slogu: pa saj ga vsi poznamo. In seveda posmojen molk medijev v tem verbalnem peskovniku.

Tokrat je svojo retorično »figuro« Cerar ponovil ob nepričakovano ponujenem odstopu ministra:

“Težko rečem kaj pomembnega.Vsi dobro poznamo ministra Erjavca, pozna ga vsa Slovenija,” o včerajšnjem ponujem odstopu ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca pravi predsednik vlade Miro Cerar. Erjavčeva pobuda ga je presenetila, prav tako pa prišla v nepravem času.

Minister Erjavec je včeraj sporočil, da je premierju ponudil svoj odstop, za kar se je odločil zaradi zapletov v postopku arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Vsi poznamo Erjavca Žurnal

Članek v Žurnalu: vse je že v naslovu

Kot lahko vidimo, jo je celo šaljivo nadgradil z omniprezenco omenjenega: »Erjavca pozna vsa Slovenija.« Vsi ga poznamo, skratka. Vsi vemo, za kaj gre, zato je vse samorazvidno.

Toda ali res? Na kaj točno cilja Cerar, ko pravi, da ga vsi poznamo? Kar naj bi opisal predmet našega »znanja« ali »poznavanj«, premišljeno nezaupanega,  navrženega publiki, se zdi imanentno namigu.

Ker smisel figure »Vsi poznamo Karla« je seveda ravno v tem: v izrekanju nečesa na način, da bistvenega ne izrečemo. V sklicevanju na neko splošno znanje, ki je menda navzoče pri vseh in zadostuje implicite, zato je imenovanje tega X menda, bo trdil izjavljalec, čisto odveč. Celo takrat, ko gre za državno resno stvar, za iskanje razlogov, zakaj bi premier razrešil ministra oziroma sprejel njegovo ponudbo.

Psihološki paradoks eksplicitnih izjav v razmerju med Mirom in Karlom je zdaj na vrhuncu: če lahko slednji prvega označi za dveletnega otroka (ali vsaj njegovo stranko), je prvi po svojih eskapadah o »malih ljudeh« in »malih osebnostih« v koaliciji ubral bolj previdno taktiko: na to, da je nekaj narobe s koalicijskimi partnerji in zunanjimi ministri, zgolj diskretno namiguje.

Ja, »Pa vsaj vsi poznamo Karla« bom štel za elementarno obliko insinuacije, sklicevanja z njeno pomočjo. Kaj s tem mislim? Da včasih argumentiramo na načine, ko zgolj namigujemo, tj. uporabimo namig z namenom, da bi nas, ali vsaj njegova posledica, pripeljala do nekega sklepa – in ta je zgolj sugeriran kot resničen, ne da bi bil zares izrečen.

Prav včeraj je Združena levica uspela na zanimiv način interpretirati njegov ponujeni odstop, ko je dejala, da je »Erjavec ponudil odstop le zato, ker želi od Cerarja slišati ‘Karl, brez tebe seveda ne gre’«. S tem se je precej duhovito, a hkrati malce populistično poskusila vživeti v razloge, ki naj bi ministra vodili pri novem domnevnem političnem manevru.

Na drugi strani retorični namig »Pa saj vsi poznamo Karla« premierju elegantno omogoča, da nikoli ne izreče tistega X, na katerega namiguje, a hkrati omogoča, da vsa Slovenija, če uporabimo njegovo sintagmo, ugiba o tem, kaj je z X mislil – oziroma o tem, kar menda že vsak Slovenec ve.

Učinkovitost namiga črpa iz interpelacije in naslovitve na slehernika, evociranega s »saj ga vsi poznamo«, iz spodbude k definiranju istega X, ki se v praksi izteče v nekakšno psihološko solidarnost s Cerarjem v smislu »Haha, jaz pa že razumem, kaj mi hoče povedati«.

Retorično zelo učinkovito, z argumentacijskega vidika pa še vedno varanje – kajti namig X je pravzaprav ponujen kot dokaz za neko trditev.V tem primeru najbrž za trditev, da Erjavec ne misli resno s ponujenim odstopom, pač ob predpostavki, ker da X pomeni nekaj takega kot »preračunljivec«, »šaljivec« ali kaj med enim in drugim.

No, Cerar je obljubil, da se bo do torka odločil, kaj bo s svojim Karlom, ki ga pozna cela Slovenija. Če morda kdo še okleva in ne ve, kaj se bo zgodilo, je zanj na voljo zdravilo v natankoma isti različici: »Pa vsaj vsi poznamo Mira«.

ZL Erjavec 24ur.PNG

24ur in naslovni dovtip v režiji Združene levice

Za več nehumanosti in brezčutja: o stereotipu lažne solidarnosti

Kakšen je namen avtorskega prispevka Urške Makovec, kolumne novinarke Planeta Siola?

Glede na njen političnoideološki pedigre pričakovano preigravati nekatere možne stereotipe o beguncih, ki naj rezultirajo v našem dvomu vanje. Novinarka je ustanovna članica Iniciative za svobodo govora, ki ne skriva svoje pripadnosti krogu SDS in svojega nasprotovanja vsemu, kar je videti kot sovražni govor, v imenu absolutizirane pravice do svobode govora. Hkrati je bila pravnica Primčeve Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki zagovarja stališča krščanske desnice in se aktivno bori proti pravicam istospolno usmerjenih.

Njen zapis je predvsem zanimiv, ker afirmira vedno bolj popularno demoniziranje solidarnosti, ki ga mnogi menda povsem napak čutimo do beguncev. Človekoljubje, empatija, humanost so nenadoma sovražnik, so odvečni občutki, s katerimi moramo pri sebi opraviti, se jih znebiti, zatreti in v sebi premagati.

Urška Makovec lažna solidarnost samodestruktivnost

O čemer se razpiše novinarka, je »poročilo s terena«, kjer se bo na svoje oči prepričala, da se dogaja dvoje: (a) kršenje naših lastnih pravil o varovanju meje (če bi jih ne kršili, bi beguncev v državo ne spuščali ali vsej ne tako množično) in (b) postavitve lažnih, kvazihumanih norm in socialnih pravic, ki jim po nepotrebnem sledimo.

Sploh slednji motiv je nekaj, kar je očitno v tistih, ki nam begunce rišejo kot prebrisane manipulante, nekulturne barbare ali celo teroriste, postal nekakšna stalnica: naša solidarnost in naša empatija do beguncev sta lažni, pehata nas v še večje težave, naša človekoljubnost do beguncev je zlagana. Nestrpneži ali politični nasprotniki beguncev motiv nenehno ponavljajo in nas svarijo pred izjemno nevarno možnostjo, da bi bili do beguncev preveč zaupljivi in preveč človeški.

Novinarke je begunce obiskala na ljubljanski železniški postaji (!), čeprav je imela na voljo na desetine lokacij ob meji. Njena prva opazka zadeva njihovo fizično kondicijo in izgled:

Nihče ni bil blaten, videlo se je, da njihova oblačila v zadnjem času niso bila premočena. Zdeli so se mi naveličani, ne pa tudi utrujeni ali neprespani.

Članek diskurzivno uporablja princip innuendo: venomer namiguje, da begunci niso v resnici takšni, kot si jih zmotno predstavljamo: utrujeni, premočeni, blatni, neprespani. Menda so čili, zdravi, suhi.

Kot da bi vsi resnični prizori, ki kažejo podobe blata, mokrote in bosonogosti bile medijska manipulacija – sploh epizoda prečkanja Sotle, ki se je resda zgodila kasneje.

Begunci so, nadalje, resda blago insinuacijsko, opisani kot špekulanti: denar morda ni njihov, ampak priberačen, pogovarjajo pa se ne, razen če jim ponudiš denar:

Ko skupinico mlajših vprašam, ali kdo govori angleško, me dekle (staro okrog 25 let) prosi za pet evrov za vozovnico, v roki pa že drži nekaj denarja – ne vem, ali naberačenega ali svojega. Ko sem jo vprašala, kam želi, in ko je videla, da ji denarja očitno ne bom kar tako dala, je le zamahnila z roko in nejevoljno odšla dalje.

Sledi krepitev stereotipa o špekulantskem in predrznem značaju beguncev: če ne dobijo vozovnice za Nemčijo ali Dunaj, godrnjajo, če jih vprašaš, zakaj so odšli od doma, ne želijo razumeti (z namigom, da neupravičeno ne razumejo besede »why«), zato, da bi ostali v Sloveniji, jih zelo zanima le plačilo za delo, in podobno.

Novinarka sicer nikjer ne zapiše ničesar, kar bi dalo slutiti njeno neposredno animoziteto do beguncev, česar v številnih novinarskih prispevkih ne manjka, vendar po drugi strani nesporno niza svoje empirične opazke v smeri sumov, ki naj podkrepijo začetno skepso o njih in predvsem dejstvo, da se nam ne rabijo posebej smiliti.

Na to nas navaja njen končni sklep, kjer stori nekakšen obrat proč od smiljenja: begunci se ji ne smilijo, ker bi bili v eksistenčni ali osebni stiski kot ljudje brez doma, na begu pred smrtjo, kot begunci z vojnih območij, ampak zato, ker jih razume kot zavedene in zmanipulirane:

Smilijo se mi ti ljudje predvsem zato, ker jih je očitno nekdo zavajal in jim natvezil pravljice o tem, kaj vse jih tukaj, v Nemčiji, na Švedskem, v EU čaka, in jih pognal na pot v dežju in mrazu, na kateri jih evropske države premetavajo sem in tja. In smilimo se mi sami, ker nasedamo pravljicam o navidezni strpnosti in humanosti.

Postavili smo si pravila o varovanju meje, ki jih gladko kršimo, in pravila o socialnih pravicah, ki jih za nobeno ceno nočemo kršiti, da morda ne bi izpadli nehumani, čeprav smo ob tem pozabili na dolžnosti. Samodestruktivno. Nimamo poguma, da bi reševali lastne težave.

Usmiljenje, reducirano na njemu nasprotno distancirajoče čustvo »smiljenja«, torej služi potrditvi ugotovitve, po kateri preprosto ne smemo povsem (ali zares) biti sočutni do beguncev – teza, ki je posebej novinarka ne razloži – in da smo ob tem žrtev lastne strpnosti in humanosti.

Kar potrebujemo, skratka, je vaja v brezčutju in nehumanosti. Ne, trditev je morda premočna: vsekakor potrebujemo več boja proti naši lažni strpnosti in lažni humanosti. Obe sta nevarni in zgrešeni drži, ki vodita nič manj kot do destrukcije nas samih in očitno, kot izpelje, tudi Evrope. Begunci si, očitno, prvega in drugega ne zaslužijo – biti strpen je nenadoma označena za pot v samoizničitev.

Argument iz namiga (ali kaj je Pahor obljubil Obami)

V Mladini sem te dni prebral intriganten dovtip:

»Nekoč smo bili ob neki mizi različni gostje in tudi Josip Vidmar ter nadškof. Potem se je Vidmar odpravil domov in vsakega posebej pozdravil, gospodu nadškofu pa zaželel: lahko noč, pa gospo pozdrav’te.«

Stanovnik

Njegov avtor je predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik, izrekel ga je na prireditvi Slovenec leta in o tem poroča Nedeljski dnevnik. Z argumentacijskega vidika je Vidmarjevo postopanje lep primer insinuacijskega govora. Če bi imelo strukturo argumenta, bi smeli govoriti o argumentu iz namiga (argument by innuendo): na kar gospod nerodno namiguje v tistem »pozdravite gospo«, je seveda to, da ima nadškof doma gospo, česar pa ravno ne bi smeli vedeti (oziroma česar ne bi smel imeti).

Insinuacijski govor kajpada žali, nas dela za krive, osramočene – tak je njegov edini cilj. Bolj zanimiva zvrst je oblikovana v vprašalni obliki. Nanj sem znova naletel danes, ko berem, da se poslanec SDS Miro Petek zaletava v predsednika vlade s tremi poslanskimi vprašanji, od katerih sta dve prepoznavno insinuacijski:

1. Kaj je Vlada Republike Slovenije ponudila ZDA v zameno, da se bo predsednik ZDA vendarle za nekaj minut sestal s predsednikom Vlade RS Borutom Pahorjem?

2. Ali bo v zameno za sprejem pri predsedniku ZDA na mizi tudi slovenska  ponudba in zagotovilo, da bo ameriški Westinghouse gradil drugi blok krške nuklearke?

Poslanec skratka v sami formi vprašanja decidirano namiguje, da je Pahorjeva vlada nekaj ponudila v zameno za sprejem pri Obami, hkrati pa tudi, da bo v zameno stekel ameriški posel v krški nuklearki. Prvo vprašanje se ne glasi »Ali je kaj dobila?«, temveč še odločneje »Kaj je dobila?«. Drugo vprašanje je skromnejše, ne pravi, da bo, le sugerira. Samo dejstvo, da sugestije servira kot vprašanji, ne spremeni ničesar – vprašanja so lahko perfektna oblika insinuacijskega diskurza (»Hej, kdaj si nazadnje kradel?«)

Iz primera je lepo razvidno, da intenca ni v vprašanju, intenca je v sramotenju. Morebiti gre za zlorabo instituta postavljanja takih vprašanj. Petku v obrambo bo marsikdo dejal, da je lahko skupaj z nami zaskrbljen z razlogom, saj so vendar ameriške depeše pravkar razkrile tovrstno trgovino in lepo osramotile Pahorja. Da ima prav in da je z našo razlago nekaj narobe. Drži, sam sem bil med tistimi, ki so takšno Pahorjevo dejanje najodločneje obsodili in ga označili za političnega lizuna leta: postavil sem se med tiste, ki so imeli zapisano v depešah za kredibilno materijo. Bi lahko bil še bolj direkten? Mi bo kdo očital, da ga branim? Toda ravno te kontekstualizacije se drži neka nemogoča perverznost. Sklepamo lahko bodisi takole: (a) slovenski predsednik vlade je navajen dobrikanja in podkupovanja ter je to ravnokar dokazal v depeši, torej se bo/se je šel trgovino tudi v danem primeru, bodisi (b) slovenski predsednik vlade je ravnokar zanikal, da se je šel trgovino, torej je malo verjetno, da bi se mesec po javnem demantiju znova spravil v tako situacijo. Če bi veljala inačica (a), bi poslanca Petka v njegovih vprašanjih lahko zagovarjali. Ker pa je bistveno verjetnejša inačica (b), je verjetnejša tudi možnost, da poslanec zgolj insinuira; razen tega v prvo ne sprašuje, temveč  celo trdi, da je vlada podkupovala.

Med prvim in drugim vprašanjem  je torej določena razlika. Drugo je metanivojsko in v tem tiči težava perverznosti: v verjetnosti. Ko insinuirate na način, da ni povsem gotovo, da insinuirate, saj ste zvito sebe postavili v kontekst, ko ostaja kanček dvoma. Obstaja le velika verjetnost, da to počnete, glede na to, da ste počeli že doslej, da to počne vaša stranka in da je vaša politična opcija v tem vedno pionirsko prednjačila. (Ne, to žal ni insinuacija, to smo že argumentirali.) Zgodba z depešo vam lahko služi za krasen alibi za vaše retorične motive.  Odgovore vlade pa poznate vnaprej in vas niti ne zanimajo. Svoje ste opravili, še preden jih slišite.

Primer je hkrati tudi krasna ilustracija tega, na kakšen način insinuacijski diskurz neposredno generira politično paranojo in njej lastno gotovost, da je nekaj res. Skratka: kaj pa če je vlada res podkupovala?