Je izjava, da je neka vlada fašistoidna, po sebi nujno žaljiva, in ali je takšna le pod posebnimi pogoji? Je izjava, da je neka politika kolaborantska, takisto žaljiva, in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za njeno žaljivost? Nekaj svojih zapisov o oznaki »fašist« v domačem političnem žargonu navajam v povezavah spodaj, vse našteto pa smo se znova spraševali te dni zaradi nastopa poslanca stranke Levica, ki je svojemu kolegu poslancu iz opozicije, in v tem dejstvu tiči pomemben del nerodnosti, zabrusil naslednje:
»To je zakon, ki potrebuje dvotretjinsko večino. Državljanke in državljani, gospe in gospodje. Če bi opozicija držala skupaj, bi ta škodljiv zakon proti vojakom, ki legalizira kadrovsko korupcijo, lahko zrušili, pa ga ne bomo. Veste, zakaj? Ker Socialni demokrati kolaborirajo s fašistoidno vlado Janeza Janše, zato, da legalizirajo kadrovsko korupcijo v Slovenski vojski.«
Nikakor ni sporna ugotovitev, da so uporabljeni izrazi izjemno priljubljeni diskvalifikatorji, z njimi se v politiki nenehno kompromitira oponente in nasprotnike, uporablja se jih izjemno arbitrarno in neutemeljeno. Kdaj in kako, pa je odvisno od primera.
Han v obrambo vlade
Avtor izjave je poslanec Levice Miha Kordiš, očitek pa je namenil Matjažu Hanu, vodji poslanske skupine SD. Razlog? Podpora spremembi zakona o obrambi v trenutku glasovanja, ki je bila potrjena s 65 glasovi za in osmimi glasovi proti. Ker je bila za sprejetje novele potrebna dvotretjinska večina navzočih poslancev, je razmerje glasov zadoščalo, zanjo so ob koaliciji glasovali tudi v opozicijskih SD, SAB in SNS, prav tako sta jo podprla manjšinska poslanca.
Na Kordiševe besede se je nemudoma odzval Han, predsednik parlamenta Igor Zorčič pa mu je kasneje izrekel opomin in mu vzel besedo. Politik iz vrst SD je jasno povedal, da razume izjavo kot žaljivo in zahteval opravičilo:
»S takšnimi ljudmi, ki žalijo, ne želim sodelovati … in prosim, naj se meni ali pa naši poslanski skupini Kordiš opraviči, ker nam je rekel, da smo kolaboranti, in drugim, da so fašisti.«
Za kaj gre pri zakonu
Preden poskušamo oceniti, kakšen status verodostojnosti ima Kordiševa izjava, navedimo nekaj konteksta. Državni zbor je v tistem hipu potrjeval omenjeno novelo, ki bo po zagotovilih predlagateljev (Ministrstva za obrambo) predvsem izboljšala položaj vojakov po 45. letu na način zagotavljanja njihove socialne varnosti. Tisti, ki zasedajo deficitarne formacije ali so posebni specialisti, bodo lahko svoje delo opravljali še naprej, so dejali, za vse ostale pa novela predvideva, da se bodo lahko prezaposlili v druge državne organe in s seboj prenesli tudi plačne razrede. Izpostavljeno je bilo, da bo tak predlog dal več manevrskega prostora pri temeljnem vojaškem usposabljanju. Obrambni minister Matej Tonin je večkrat zagovarjal, da se s tem ohranjajo pravice vojakov in omenjal, da se tudi nekaterim drugim poklicem znotraj javnega sektorja zaradi poklicnih specifik priznavajo določene bonitete.
Stranko Levica pa je najbolj zmotila določba, ki dopušča, da so pogodbeni rezervisti lahko člani političnih strank. Kordiš je pred tem opozarjal, da se »varde legalizirajo, politika pa militarizira«, na ta očitek pa je Tonin miril, da za vardiste v vojski ni prostora, nenazadnje pa po njegovem ne bi opravili varnostnega in psihofizičnega preverjanja. Očitke, da naj bi se s tem predlogom odpirala vrata vardistom, je označil za politiziranje. Mimogrede, skrajno nenavadno stališče za nekoga, ki je svoj ministrski mandat pred meseci na zaslišanju dobesedno začel z idejo, da bi vardo morali vključiti v sestavo uradne vojske, kasneje, po ogorčenju javnosti, pa se je ogreval za to, da bi država njihovo obrambo slovenske meje plačevala, o čemer sem pisal v Ministra Tonina slab začetek: takoj ujet na laži .
Kontekst glasovanja o noveli zakona omenjam podrobneje, da bi s tem približal morebitne okoliščine, v katerih je nastala Kordiševa izjava o kolaborantstvu in fašistoidni vladi, kajti ponujata se dve možnosti: bodisi verjamemo, da sta (a) izjavi »X je fašistoiden« in »X je kolaborantski« žaljivi v vseh možnih kontekstih in s tem absolutno, bodisi stojimo na stališču, da sta (b) obe takšni le včasih, v odvisnosti od konteksta. Če mislimo drugo, bo naša presoja več kot očitno odvisna od analize okoliščin.
Prepovedani izrazi?
Začnimo torej z možnostjo (a). Če sta izjavi »X je fašistoiden« in »X je kolaborantski« po nujnosti žaljivi, potem sta takšni vedno in povsod, neodvisno od konteksta. V tem primeru smo na Hanovi strani, zahtevamo lahko opravičilo za žaljivost. Pozor, očitno ga je on pričakoval tudi v imenu vlade Janeza Janše! Iz takega izhodišča sledi zelo veliko težav, sploh za desnico, ki si jemlje prvenstvo v žalitvah in na tem polju vedno znova zlorablja pravico do svobode izražanja: zakaj bi zagovorniki popolne svobode govora menili, da nekomu ne bi smeli reči, da je fašist ali kolaborant? Morda tega ne bi smeli izreči v nobenem primeru, nas k temu navajajo vsebinski ali formalni razlogi, morda razlogi sledenja spoštljivosti v dialogu in komunikaciji?
Razen če smo privrženci ozke zgodovinske obravnave, po kateri sta fenomena fašizma in kolaboracije enkratni in neponovljiv dogodek, ki terja drugačno poimenovanje za sodobne družbene fenomene, so zdi popolna prepoved rabe tovrstnih izrazov nevzdržno stališče. Danes resni avtorji, kot sta filozofa Jason Stanley in Henry A. Giroux, pišejo knjige o sodobnem fašizmu in recimo z njim povezujejo Donalda Trumpa. Je po tej logiki lahko Trump užaljen in zahteva opravičilo? Sta izraza »fašizem« in »kolaboracija«, kot sta pripisana politiku, danes za javno rabo prepovedana pojma? Naj spomnim, da je Kordiš dejansko uporabil izraz »fašistoiden«, kar označuje nagibanje ali težnjo k fašizmu in je pomensko še manj »obremenilna« kvalifikacija.
Poslanec Han je kasneje oddaji 24ur zvečer, kjer sta se s Kordišem znova soočila, med drugim decidirano zavrnil možnost, da bi takšne izraze sploh smeli uporabljati v parlamentu: »Kakšen signal dajemo s tem mladim, ki se želijo vključevati v politiko?« Na drugi strani je Kordiš omenil, da je bil »res malo oster« in se bil pogojno pripravljen opravičiti.
Kdaj bi smeli nekomu reči, da je fašist?
Posvetimo se še možnosti (b), po kateri je omenjene izraze mogoče uporabiti, ampak le pogojno in v odvisnosti od konteksta. Kdaj nastopijo takšni pogoji? Z vztrajanjem pri zavračanju rabe takoj zaidemo v težave in obstaja najmanj en dober razlog, kdaj smemo komu reči, da je fašist in kolaborant: ko njegovo stališče ali ravnanje dejansko tudi je takšno in ustreza opisu. Na tej točki se že v začetku odpira dilema: je za socialne demokrate aktualna vlada fašistoidna ali ni? Kaj jo ustvarja in kaj je ne ustvarja za takšno? Je bilo njihovo glasovanje »kolaboracija« ali ni bila? Ker je Han odločno zavračal tovrstni diskurz v paketu, torej z enakimi vatli v obeh primerih, se znajdemo v težavah. Zdi se, da je gotovo več dobrih razlogov za legitimacijo prve fraze in bistveno manj za drugo, paketna obravnava pa ne dopušča ločene. Zakaj? Ne da bi se spuščal v oceno novele zakona, bi iz njene podpore s strani opozicijskih strank, upoštevajoč vsa siceršnja ravnanja, težko suvereno sklepali, da so omenjene stranke »kolaborantske« – kajti takšne bi bile šele, če bi aktualno vlado podpirale v nizu svojih dejanj, sistematično in ponavljajoče. Tega pa zaenkrat ni zaznati.
Pavlič vidi težavo v uživanju drog
Hanova redukcija razprave na žaljivost z zahtevo po opravičilu, kasnejša Toninova ocena, da gre za nedopustni incident in provokacijo, za pritisk in neprimerno govorjenje z analizo, v kateri je politike razdelil na »državotvorne in politikantske«, je najbrž mačji kašelj s predlogom generalnega sekretarja stranke Alenke Bratušek (SAB), Jerneja Pavliča, ki se je vpletel z razpravo in uspešno posolil rano tistega, ki mu v njej gre na živce:
»Po današnjem izpadu mislim, da je čas, da se v državnem zboru uvede redno testiranje uživanja drog, to ni več normalno.«
Voditelj Uroš Slak je takoj zaznal ploden tabloidni značaj ciničnega predloga in z njim dejansko začel prispevek s pogovorom z obema poslancema. Več kot očitno ima Pavličeva izjava posebej naboj: ne le, da povsem suspendira možno uporabo prej obravnavnih izrazov, pač pa perfidno vpeljuje namig, innuendo: bolj ali manj nas prepričuje, da bi se žaljivemu diskurzu v parlamentu izognili, če poslanci, ki se vanj zatekajo, ne bi uživali drog. V oddaji se je nato v drugi osebi celo obrnil na Kordiša in ga izrecno izzval:
»Pred leti je že bil predlog uvedbe rednega testiranja poslancev zoper uživanje drog, pa ni bil sprejet. Sam ne vem, zakaj takega predloga ne podpreš kot poslanec ali poslanska skupina, če sam ne uživaš drog, potem ne vidim nobenega zadržka, da takšnega predloga ne podpreš. Če me spomin ne vara, takrat še Združena levica tega predloga ni podprla. Zakaj, sam ne vem.«
Kjer se prepirata dva, Pavlič in Slak zmagata
S tem manevrom je Pavliču uspelo kar troje: najprej je zvito obremenil naslovnika z namigom, da je uživalec drog in da je takšna praksa pravi razlog njegove domnevne verbalne žaljivosti. Drugi »uspeh« je v usmeritvi razprave proč od obravnave diskreditacij v čisto drugačno temo, proizvedel je klasičen trik, značilen za napačno sled (red herring): nenadoma se več ne bi pogovarjali o žaljivosti, temveč o uporabi drog. Tretji »uspeh« je kajpak, da je novinar takoj z veseljem posvojil njegov trik in se mu, sekretarju in triku, pustil voditi, posledično pa si je politik iz okolja Alenke Bratušek prislužil medijsko minutažo.
V razpravi je torej nenadoma bilo privzeto, da so navedeni izrazi nujno žaljivi, novinarju pa kajpak ni bilo v interesu ustaviti manipulacije s protiprimerom, da žaljivke trosijo tudi ljudje, ki ne uživajo drog, zato ti temi res ne moreta biti povezani. Pri čemer je teza, da je Kordiš njihov uživalec, že kot takšna bila v pogovor v celoti podtaknjena.
Za zaključek
Iz opisane epizode spopada med Hanom in Kordišem je kot zmagovalec izšel prvi, saj se je na koncu ustvaril konsenz, da je izreči »X je fašistoiden« ali »X je kolaborantski« nedopustna jezikovna praksa, s čimer se je v javnem političnem diskurzu nehote porodil učinek, ki si ga ne bi smeli ravno želeti. Obveljalo je, da so to besede, s katerimi ne smemo operirati. Če danes v družbi fašizma ne bi bilo, bi se zlahka strinjali. In če obstaja? V tem primeru se fašistom ob tem lahko le smeji.
Več:
Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije
Brez protistrupa: Brščič in Elesov etični kodeks
Levi fašizem kot diskreditacijski pojav
Ko predsednik razglasi rehabilitacijo protifašistov za nepolitično vprašanje
Hitler in levi fašisti med nami
Trumpovih 7600 laži v dveh letih: o konceptu »velikega števila laži«
You must be logged in to post a comment.