Židanov kiks: ko je težko priznati napako

Po tistem, ko sem v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom pretresel škandalozno opazko Dejana Židana in obenem problematiziral, kako protežirani so v svoji nedotakljivosti nekateri politiki v medijih, se je z veliko distanco le našel prvi novinar, tokrat novinarka, ki ga je konkretneje povprašala po smiselnosti stališča o ogrožanju obstoja lastnega naroda, če beremo tuje knjige, ne pa slovenskih.

Tanja Gobec je z zamudo reševala novinarski ceh pred tem, kar sem opisal kot Sherlockov sindrom – da naši psi čuvaji neradi zalajajo, ko imajo opravka z osebo, ki jo poznajo.

Motiti se je človeško, ampak politiki se ne

Pričakovali bi, da bo Židan ob izzivu komentarja za najširšo javnost svoje stališče omilil ali umaknil. Motiti se je pač človeško. Kajti, za božjo voljo, kdo pri zdravi pameti bi hitel razlagati, da našemu narod pretita internacionalizacija in globalizacija ter da »vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, kot je komentiral v sumljivo polomljeni slovenščini?

Židan Politično Gobec

Židan ni priznal kiksa: v oddaji Politično s Tanjo Gobec

Ampak ne, tako kot v Sloveniji ne gojimo politične kulture in naši politiki ne prevzemajo krivde in odgovornosti nase, še manj odstopajo s svojih funkcij ali sprejemajo sankcij, tudi svojih lastnih besed, kadar ga biksajo, niso pripravljeni obžalovati in jih umakniti. Ne, to pa ne! In tako je samozavestni Židan v studijskem pogovoru z novinarko kar vztrajal pri svojem:

»Morate se zavedati, da sem govoril na vseslovenskem kongresu našim zamejcem. Jaz poznam, kaj se dogaja, vedno manj jih govori slovenski jezik in enostavno kot slovenska skupnost marsikje tudi izginjamo in želel sem poudariti, da ob tem, da podpiram globalizacijo, podpiram tudi tole, da mednarodno delujemo, so pa tudi tveganja…«

Lažna dilema

S ponovitvijo svoje teze je predsednik parlamenta kar sam zanikal vse tiste, tudi novinarje, ki so v njegovih besedah videli zgolj nepomemben lapsus. Zdaj, ko vztraja pri svojem, ga na tak način ne morejo več najbolje opravičevati.

No, mimogrede si je premislil glede nevarnosti globalizacije in internacionalizacije, kar je resnično pohvalno, potem pa izpostavil ogromno tveganje… Skratka, našim zamejcem predsednik še dalje svetuje, da ne ogrožajo obstoja slovenskega naroda z branjem »tujih knjig«, berejo naj slovenske, uporabljajo naj naš jezik v vsakodnevni komunikaciji in ne tistega, ki jih obkroža. Predsedniku parlamenta in stranke SD se še vedno ni utrnilo, da je ta dilema med »tujimi knjigami« in »domačimi knjigami«, kot jo je disjunktivno zastavil, lažna in povsem zgrešena. Seveda potrebujemo oboje.

In potem so v Mladini v svojem standardnem naboru izjav tedna opazili enkrat več, da je predsednik državnega zbora »v pojasnilu svoje izjave o ogroženosti obstoja slovenskega naroda zaradi branja tujih knjig pozabil na skrb za rodilnik«:

»Če v tem času ne govorimo slovenščino, če ne beremo slovensko knjigo takrat, ko je mogoče brati slovensko knjigo, v bistvu ne skrbimo zadosti za nekaj, kar pa je pomembno.«

No, pa pustimo slovnico. Če tak napotek zamejcem beremo dosledno, takoj opazimo, da je z njim že omilil svojo začetno tezo: ta je bila, da naši zamejci ogrožajo obstoj slovenskega naroda, če ne govorijo slovensko, sedaj je pristal le pri očitku, da »ne skrbijo zadosti za nekaj, kar je pomembno«. Kaj je precej manj od ogrožanja narodove substance in še vedno preveč kot obtožba.

Zamejci, ki ogrožajo obstoj naroda

In še nekaj je Židanu v svojem nerodnem vztrajanju pri začetni tezi brez posutja s pepelom uspelo. Da je namreč očitek v pojasnilu omejil predvsem na zamejce. Če upoštevamo zožitev njegovega konteksta in sklicevanje, da je na parlamentu naslavljal prav njih, je njegov obtožba še dodatno komična. Namreč verjeti, da obstoj našega naroda ogrožajo pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo onstran državnih meja, in predvsem njih obtožiti, da premalo govorijo in berejo slovensko, predstavlja res nedostojno in nesramno dejanje, ki je najbrž velikokrat v nasprotju z dejstvi.

In tako se je Židan svoje nerodne izjave obranil s tem, da se je še bolj nerodno zapletel. Ima pa zopet srečo, kar velja za naše politike vedno znova: novinarjem ni mar ali niso sposobni opaziti.

Magna, argumenti in zarotniški covfefe

Zgodba okoli investicije Magne v Hočah postaja vedno bolj prvovrstna politična tema v državi, žal manj izmenjave argumentov in bolj retoričnih puhlic in čustveno obarvanih prepričanj. Še več, že dolgo se ni zgodilo, da bi kakšno investicijo, če odmislim istočasni in za vlado podobno ključen projekt drugega tira, spremljal tolikšni medijski covfefe, če uporabim Trumpov tipkarski neologizem.

Po drugi strani je Magnin prihod dobesedno razklal narod na dve polovici, kar se tiče podpore projektu – del prebivalstva, tako lokalnega kot nacionalnega, prepričano navija za prihod avtomobilskega giganta s kronskim argumentom, da bo ta prinesel krvavo potrebna delovna mesta v okolje, kjer ravno tega kronično primanjkuje, Slovenijo približal Evropi in odprl vrata novim investicijam. Ta del počasi že išče krivce za nastalo škodo, ki bo sledila, če se bo Magna umaknila zaradi tega, ker »ni dobrodošla«, kot rad ponavlja direktor Magna Steyr.

Drugi del ljudstva bolj od tega goji različne pomisleke o tem prihodu, ki se porajajo na številnih nivojih: zaradi posegov v okolje, lahkotnih političnih in zakonskih asistenc s strani Cerarjeve vlade, finančnih dotacij, razlastitve kmetov, poseka gozda, neenakih možnosti za tuje investitorje, ki niso izenačeni z domačimi.

Magna, dobrodošla!

Zdi se, da je projekt zbiranja podpisov na strani http://www.magnawelcome, vključno s Štajersko gospodarsko zbornico, dodal še svež kamenček v mozaiku hektične polarizacije. Izoblikovalo se je prepričanje, da so pri tistih, ki nasprotujejo projektu, na delu iracionalni momenti in čustva. Marko Novak, direktor skupine Optima, je recimo ob podpisu podpore dejal: »Pri zapletih okrog Magne gre za popolno nagajanje ljudi, ki s svojo majhnostjo blokirajo eno veliko stvar. Maribor potrebuje velike vlečne konje, malih in srednje velikih imamo dovolj.«

Melita Ferlež, nekoč direktorica Henkla, je v podobni funkciji komentirala takole: »Magne se ni treba bati, bati pa se je, da nam bi tako velika naložba po lastni neumnosti spolzela iz rok.«

magna welcome

Oranžna stran http://www.magnawelcome.si, ki je kasneje postala zelena

Lahko bi dejali, da se je, še zlasti po požaru v vrhniškem Kemisu, polarizacija v mnenjih in podpori sprevrgla v kolektivno histerijo in tudi glede tega navrgla nove delitve: skeptikom se zdi, da je histerična vlada in vsi, ki projekt podpirajo, podpornikom projekta se zdijo pretirano čustveni in iracionalni vsi, ki izražajo dvome. Povsem anonimni kreatorji strani na omenjeni strani so se pozabili podpisati, z velikimi črkami pa so napisali v prvi osebi množine: HVALEŽNI VAM BOMO.

Podčrtati želim naslednje: absolutno nedopustni se mi zdijo prehitri zaključki, da vsi, ki imajo pomisleke, obveljajo in so stigmatizirani za nasprotnike projekta, zaradi katerih lahko ta projekt propade. S tem ne trdim, da na delu niso neutemeljeni strahovi in pomisleki, a takšna izsiljevalska gesta preprosto ni sprejemljiva.

Lažna dilema

Skratka, nisem pristaš licitacij o nagajanju majhnih ljudi, tudi ne gojenja posebnega slepega zaupanja do prihajajočih investitorjev. Podobno se mi delitev taborov na »pro et contra« v zadevi Magne zdi lažna dilema: kar zadeva lokalno prebivalstvo, sploh ne poznam čistih nasprotnikov tega projekta. Že iz tega dejstva hitro pridemo do bojazni, da se v razpravah pogovarjamo eden mimo drugega. Da bi metodološko začeli ločevati med političnimi interesi strank in posameznih interesnih skupin na eni ter menda drobnjakarskim in destruktivno naravnanim ljudstvom na drugi, bi bilo edino pošteno dejanje.

Ker teh delitev ni, ker so umetne, bi morala obstajati le razprava o tem, ali so dvomi v kvaliteto, obseg in uspešnost investicije upravičeni ali ne – in to na več nivojih, finančnem, gospodarskem, ekološkem, zaposlitvenem. Če bi glede česa morali spremljati soočenje mnenj, potem je to tehtanje med tistimi, ki dokazujejo, da resnih pomislekov pred izvedbo investicije v obliki, kot je prestavljena in zamišljena, ne bi smelo biti, in seveda med tistimi, ki pričakujejo spoštovanje zakonskih predpisov, pravil iger in jasna jamstva, kar še ne pomeni, da projektu kot takemu nasprotujejo.

Zato bom obe strani poimenoval takole: v prvi tabor sodijo zaupniki, tisti torej, ki projektu kot takemu brez posebnih pomislekov zaupajo, investitorjem in vladi pa verjamejo. Oziroma, natančneje: verjamejo pretežno in prevladujoče, ko na vago postavijo različne navzkrižne pomisleke. Vanjo, ob delu državljanov in samih protagonistih, nesporno sodijo vsi, ki se podpisujejo pod sicer patetični slogan »Magna, dobrodošla!« Geslo, ki že po sebi razkriva bodisi čudno ideološko razklanost bodisi nenavadno servilnost in kampanjsko delovanje – in nič od tega si ne bi smeli želeti. V drugega sodijo tisti, ki zahtevajo dodatna pojasnila, se vključujejo v postopke odločanja ali preprosto dvomijo, zato jih bom začasno imenoval za skeptike.

Naj poudarim, da izraz v zadregi iskanja boljšega uporabljam ohlapno in netočno, kajti velik del skeptikov ne izraža dvoma na načelni ravni, temveč preprosto postavlja vprašanja in se vključuje v procese soodločanja kot stranka v postopku ali nekdo, ki ga bo poseg v okolje prizadel. Ob teh dveh kategorijah se nesporno najdejo še politični motivatorji, ki si res želijo neuspeha in po možnosti odhoda Magne, kot rečeno. Iz čiste politične ali osebne računice.  Ne bom jih posebej omenjal, ker želim jasno poudariti razliko med takimi in lokalno skupnostjo, ki se jo poskuša izenačiti s to pozicijo.

Dobre razloge imamo verjeti, da se vsaj ena stranka močno trudi, da bi zrušila tako projekt Magne kot drugega tira le zato, da bi s tem kompromitirala vlado ali morda dosegla predčasne volitve. Nekatere stranke že zlorabljajo legitimne pomisleke lokalnega prebivalstva. Tudi ni preveč tehtno, če projekt podpremo le zato, da ga neki stranki ne bi uspelo zminirati – in ne zaradi vsebinskih razlogov. Žal je tako, da za posledice manipulacij drugih ne moremo kriviti ne argumentov ne tistih, ki jih zagovarjajo.

Večer Magna podpisi

Nekogaršnja ofenziva: Večerov članek o organizirani  kampanji podpisovanja podpore Magni

Argumenti zagovornikov

Lahko se strinjamo, da je čustvene nabitosti in posledično nespametnih stališč veliko na obeh straneh, toda trenutno histerijo spodbuja, kot bom poskušal nakazati, predvsem vlada. Če sem v prvem prispevku navedel nekaj pomislekov ob izgradnji Magninega obrata predvsem ekološke narave in posebej poudaril, da ni oprto na nasprotovanje kanadskemu avtomobilskemu velikanu, bom v nadaljevanju poskušal pokazati, da se v javnem diskurzu okoli njenega prihoda ni predvsem radikalizirala in »iracionalizirala« govorica tistih, ki izkazujejo dvome in kar bi v skladu s pričakovano psihologijo odziva not-in-my-backyard pričakovali, temveč je začel prednjačiti agresivni diskurz vseh, ki projekt podpirajo.

V praksi to pomeni, da me še vedno bolj prepričajo skeptiki (ki še niso nujno nasprotniki projekta) in da predvsem vlada RS ponuja dobre razloge, da smemo v projekt, kot je zastavljen, bolj dvomiti in ga ne nekritično podpirati. To nikakor še ne pomeni, da bi ga morali zavračati. Toda ker se čas izteka in iz Magne sporočajo, da niso več pripravljeni čakati več kot nekaj tednov, se panični odzivi pričakovano stopnjujejo.

Politični zagovorniki, gospodarstvo in z njimi del državljanov radi uporabljajo naslednje argumente v podporo projektu.

Prvič, argument iz novih zaposlitev.

Pojasnilo je znano: štajerski konec slovi po visoki brezposelnosti, prihod Magne pa bi, vsaj po začetnih ambicijah, prinesel novih 3000 delovnih mest. Ker se Mariborčani in ostali celo vozijo na delo v Avstrijo, bi s tem ublažili še tovrstni sramotni beg možganov in nog čez mejo. Kdo pameten bi se torej branil takšne investicije, sploh če upoštevamo še multiplikativne učinke na gospodarsko in socialno okolje zaradi prihoda takšnega obrata?

Drugič, argument iz gospodarskega razvoja.

Prihod Magne bo lahko pomembna spodbuda za okolje in tudi druge nove investitorje, zato moramo storiti vse za napredek in pridobivanje investitorjev s svežim kapitalom.  Prihod Magne pa prinaša tak obet. Ali, kot so zapisali na anonimni spletni strani www.magnawelcome.si, za katero verjetno stoji Štajerska gospodarska zbornica: »Bo šla Štajerska v prihodnje v smeri gospodarskega in družbenega razvoja, ali se bo še naprej smilila sama sebi? Odločitev o prihodnosti zahteva jasno opredelitev danes. Podpisniki tega poziva se javno in odločno zavzemamo za gospodarski in družbeni razvoj.«

Tretjič, argument iz zakonske in okoljske neoporečnosti projekta.

Zagovorniki venomer ponavljajo, da je vlada RS storila vse in projekt izpeljala v sprejemljivih in zakonitih okvirjih: velja za ti. Lex Magna, tudi potencialno razlastitev kmetov, velja za vso dokumentacijo in okoljevarstvena soglasja.

Na ravni retorike zagovorniki zelo radi izpostavljajo politične interese, nevednost in intrige vseh, ki projektu nasprotujejo, iracionalne odzive in strokovno nekompetenco skeptikov ali lokalnih iniciativ, neprepričljivost njihovih izračunov ali ugovorov, sindrom upora lokalnega prebivalstva pa rišejo kot psihološko razumljivi, a docela nesprejemljivi »ne na mojem dvorišču«. K temu dodajmo še smešenje prebivalcev Rogoze, ki da se menda z romantično čustvenostjo oklepajo svojega gozda. Na družbenih omrežjih so zagovorniki projekta zelo izpostavili domnevno dvoličnost zaskrbljenih lokalcev, ko gre za avtentičnost spoštovanja kmečkega dela in bioloških pridelkov s kmetijskih zemljišč, izrazili posmeh v kvaliteto kmetijske zemlje ob avtocesti in podobno. Vse to res niso briljantni argumenti, temveč bolj načini diskreditiranja tistih, ki ne gojijo dovolj neomajnega zaupanja v vlado in/ali investitorja.

Argumenti skeptikov

Tudi argumenti dvomljivcev v projekt so splošno znani. Naj jih po vrsti naštejem. Ker jih je več, verjamem pa tudi, da so močnejši, jim bom namenil več prostora, tudi s kritičnimi pomisleki proti njim. Seveda ne mislim, da pri tehtanju argumentov kaj šteje že zgolj njihova številčnost: tudi če je argumentov na eni od strani manj, so lahko na koncu močnejši.

Prvič, argument iz števila zaposlitev.

Dvome porajajo že številke: govori se o 404 zaposlitvah v lakirnici, medtem ko se začetna številka 3000 skoraj več ne omenja: ne s strani vlade ne s strani predstavnikov Magne. Če se omenja, se vedno pogojuje s stanjem naročil na trgu: v širitev obrata se bo šlo, če bo svetovni trg to narekoval, sicer ne. Izjava CEO za kanadski časopis je še bolj porazna: ta je letos omenil, da Magna letos ne bo gradila nobenega obrata v Evropi v celoti. Gre res za lapsus, kaj drugega? Lahko, da je skepsa preuranjena in je postopnost izgradnje obrata res del običajnega podjetniškega delovanja. Toda s tem dimenzije vladnega servisiranja tega projekta postanejo prevelike, uvedba Lex Magna pa predimenzionirana. V slednjem se, presenetljivo, omenja 1000 delovnih mest v 10 letih, kar spet odstopa od danih obljub. Poseben del tega argumenta sta višina finančnih subvencij, ki jih bo na koncu prejela Magna kot profitabilni avtomobilski velikan s strani naše države in  obseg odkupljenih parcele, kjer je površina skoraj 100 hektarjev na glavo zaposlenega izjemno razkošna in nesorazmerna podobnim avtomobilskim obratom.

Drugič, argument iz profila zaposlitev.

Če bo Magna v Hočah zgradila le lakirnico, potem bo težko zaposlila nižje kvalificirani kader, ki ga za nameček na zavodu za zaposlovanje in drugod ni enostavno najti. Celo minister Počivalšek je dopustil možnost, da bodo morali zaposlene uvažati iz drugih držav, če jih Magna ne bo uspela dovolj priučiti. Pokaže se, da kronski argument vnetih zagovornikov zaposlovanja ni tako močan – izkupiček ne bo posebej velik in prepričljiv, če bo v Hočah stala le lakirnica. Posebnih jamstev, da bo prišlo do zaposlitev večjega obsega, pa ni.

Tretjič, argument iz najboljše možne tehnologije.

Nekateri podatki kažejo na to, da Magna Steyr ne bo uporabila najboljše možne tehnologije (BAT), čeprav njihov direktor v medijskih nastopih to zagotavlja. Po drugi strani lokalno prebivalstvo še ni prejelo zahtevanih dodatnih pojasnil – navzlic obljubi. Vprašanje je tudi, kaj šteje za BAT. Po prvem branju je treba slediti evropskim direktivam, npr. IPPC direktiva zahteva uporabo tiste, ki je opisana v referenčnih dokumentih BREF: za to področje je iz leta 2007. Po drugi strani Magna nikoli ni pritrdila temu, da bo uvedla dodatne ukrepe za znižanje vplivov na okolje, kot jih na primer danes, deset let kasneje, uporabljajo Honda, Toyota ali BMW.

Četrtič, argument iz okoljevarstva.

Naj navedem le en primer v sklopu mnogih: Ekološka iniciativa Rače je v svojih pripombah na osnutek okoljevarstvenega soglasja za načrtovano izgradnjo Industrijskega obrata Magna Nukleus (lakirnica) v Hočah navedla niz pomanjkljivosti glede izpustov v zrak in negativnih vplivov na kakovost zraka, upoštevanja manjšega dela vplivov sprememb in dopolnitev OPN na okolje in premoženje ter pomanjkljivih podatkih o stanju kakovosti zraka.

Tudi dejstvo, da je pripravljalec poročila o vplivih na okolje za projekt Magne Steyr v Hočah podjetje E-net okolje, d. o. o., ki je pripravilo naročilo v aktualnem Kemisu, ni ravno spodbuden moment za povečanje zaupanja. Iz navedenih primerjav izpustov in onesnažil bi izhajalo, da bodo nekatere vrednosti škodljivih in kancerogenih snovi v Hočah bistveno večje kot v primerljivih obratih Revoza v Novem mestu ali Magne v Grazu. Treba je povedati, da je g. Jorg Hodalič kasneje te primerjave zavrnil, češ da so v soglasju operirali z maksimalnimi in ne realnimi oziroma povprečnimi vrednostmi. Metodološko je takšno pojasnilo lahko pomirjujoče in osebno celo mislim, da ta argument skeptikov ni med najmočnejšimi.

Petič, argument iz izgubljenih prvovrstnih kmetijskih zemljišč.

Vlada je pri ponudbah Magni sforsirala lokacijo, ki je za investitorja logistično izjemna, hkrati pa predstavlja grob poseg v varstvo kmetijskih zemljišč, ki velja v Sloveniji že štirideset let za zakonsko obvezo, saj je pozidava najboljših površin žal grda razvada našega prostorskega razvoja. Čeprav ta argument ni med prepričljivejšimi, tudi ni povsem zanemarljiv in je lahko pomemben na načelni ravni: bomo sploh kdaj začeli taka zemljišča varovati? Ob tem se splača navesti izjavo predstavnikov graške Magne, zakaj prihajajo v Hoče: dejali so, da v okolici Graza niso uspeli najti ustreznih in dovolj dobrih lokacij.

Šestič, argument iz neupravičene podpore vlade ter protipravnih in protiustavnih ravnanj.

Z dejanjem pobude Francija Matoza in Bojana Požarja se bo na Ustavnem sodišču razrešila še ena dilema, če bo sprocesirana: je bil Lex Magna dejansko ves čas protiustaven, vključno s predlogom, da sme vlada lastnike zemljišč v Hočah, v tem  primeru kmete, razlastiti? Ne le, da bodo sledile hude politične posledice, zagovorniki projekta bodo izgubili enega najmočnejših temeljev za svojo podporo. Ta bo lahko obstajala le še kot imaginarna, kot tisti »Podpiramo prihod Magne, ampak žal je slovenska vlada storila napako«. Toda ker je podpora inherentno povezana z vladnimi odločitvami in procesi, razen tega pa nihče od skeptikov ne nasprotuje prihodu Magne v polnem smislu, se zdi skoraj neizogibno, da mora nekdo, ki danes investicijo v Hočah podpira, verjeti v legalnost vseh začetih postopkov.

Ker je razlastninjenje že po sebi sumljiva pravna kategorija, ki je najbrž sprejemljiva le ob močno izraženem javnem interesu države, npr. gradnji železnice, ne pa ob lukrativnih dejavnostih zasebnega avtomobilskega giganta, se zdi ravnanje vlade na prvi pogled močno sporno. Počakajmo torej na odločitev, če bo pobuda obravnavana. Dodatna težava v posebej spisanem zakonu je preveliko zaupanje Magne, da bo lahko začela graditi še pred pridobitvijo pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja. Ali se to res lahko zgodi, ne vemo: Cerar je v nedavnem intervjuju za Odmeve povedal, da bo prišlo do gradnje poleti ali jeseni.

Sedmič, argument iz neenakopravne obravnave.

Resnično je videti, da je vlada v pridobivanju tujega investitorja temu dala absolutno prednost pred svojimi lastnimi državljani in domače podjetnike postavila v neenakopraven položaj. Omenjalo se je primere domačih uspešnih podjetnikov, kot so Pečečnik, Boscarol in Akrapovič, ki nikoli niso dosegli podobne oziroma enake obravnave. Tovrstna diskriminacija odpira širše vprašanje, čemu tolikšna protekcija do tujega investitorja. V tem smislu je na mestu skepsa: se to dogaja bolj iz iskrene želje po novih delovnih mestih ali morda prej iz politične računice vladajočih, ki jim v prvi vrsti ni toliko mar za domače podjetniško okolje?

Magna v Sloveniji, Magna v Srbiji

Tudi če postopamo skrajno dobrohotno, se nam vprašanja skeptikov, ko gre za vrsto pomislekov, morajo zdeti nekaj, na kar velja najmanj temeljito odgovoriti ob vseh zagotovilih, da bo investicija ekološko nesporna, da je gospodarsko in finančno smiselna, brez posebnih bremen za lokalno prebivalstvo in sprejemljiva za vse strani. Toda dejstvo, da verjetno Magna prihaja v Slovenijo zaradi bogate finančne injekcije, nižje plačanih delovnih mest in morda še kakšnega razloga ekološke narave, ne sme ostati z lahkoto spregledano.

Nenavadno se mi zdi, da se slovenskim medijem ali vpletenim ni uspelo prebiti do primerjave slovenske Magne s srbsko. V okraju Odžake je leta 2013 Magna postavila obrat, primerjava postopanja investitorja in obeh vlad se zato ponuja kar na sebi. Kaj se je zgodilo v Odžakih? Aktualna oblast je znižala ceno gradbenih zemljišč, da bi Magni ustregla, nato pa ji zemljo preprosto odstopila.

Zaslužni za prihod tega velikana v Srbijo je Slobodan Koprivica, v resnici kar preselitve podjetja iz Češke. Ki je zelo iskreno povedal:

Magna će u Odžake preseliti svoju firmu iz Češke. Menadžment Magne je odlučio da dođe ovamo zbog jeftinije radne snage u našoj zemlji. Nisu oni nimalo sentimentalni, nego ih je privukla mogućnost da ostvare veći profit.

V »Magna seating« je zaposlenih 1100 delavcev, menda jih bo kmalu še 550. V projekt je močno vpletena srbska vlada s svojimi subvencijami. Srbski obrat je sicer ekološko manj sporen, v njem šivajo avtomobilske prevleke, zaseda prostor 4.300 kvadratnih metrov in menda ga želijo širiti za dodatnih 6000 – kar na koncu predstavlja le en hektar. Pomenljiva je izjava podpredsednika Magne Europa, gospoda Dieterja Althausa, ki je izjavil, da Magna posluje v 29 državah, od tega 18 evropskih, da pa je pripravljena dele proizvodnje preseliti v Odžake iz drugih delov Evrope, ker je »zainteresirana za intenzivnejše sodelovanje s srbskimi podjetji«. Letošnjega maja je takratni premier Aleksandar Vučić povedal, da bo Magni vlada namenila še dodatne dotacije. Višine mi ni uspelo ugotoviti.

Nauk primerjave: seveda drži, da so podobne investicije podobne win-win situacijam, pri katerih ima korist tudi država. A je pomembno vedeti, kot že rečeno, da investitor v Hoče ne prihaja zaradi navdušenja nad lepotami Pohorja ali kakšne posebne naklonjenosti našemu predsedniku vlade. Preostane nam torej le težavna in obsežna naloga tehtanja vseh plusov in minusov, ki jih konkretna investicija prinaša. Za razliko od slovenske situacije je srbski obrat na bistveno boljšem: zaposluje več ljudi, znotraj industrijske cone, Vučić pa obljublja nove subvencije, če bo Magna število zaposlenih dvignila na 2500. V slovenskem primeru so številke manjše in se zdijo bolj v prid investitorju in v škodo državi, hvalisava retorika vlade pa temu ustrezno pretirano napihnjena.

Magna Srbija Vučić

Ena od medijskih novic o Magni v Srbiji: zgodba, ki išče primerjavo

 

Retorika iskanja sovražnikov in demagogija teorij zarot

Borbena retorika slovenske vlade je v zadnjem času najboljši dokaz, da v zadevi Magna v zadnjem času ne moremo več govoriti le o investiciji, temveč tudi o preizkusu osnovnih demokratičnih norm, na katerih temelji država. Lokalna skupnost in njeno vključevanje je vedno ključni temelj za presojo zrelosti nekega demokratičnega okolja. Udeleženost državljanov, spoštovanje njihovih pravic in njihove pravice do soodločanja ne morejo postati žrtev nekega investitorja in navijaštva predsednika vlade, ki je zapovrh ustavni pravnik, ki je veliko pisal o demokraciji.

Zato je povsem nedopustno dvoje: da je Cerar v Odmevih izjavil, mediji in javnost pa en bloc spregledali ponižujoč odnos do pripomb na osnutek okoljevarstvenega soglasja za načrtovano izgradnjo Industrijskega obrata Magna Nukleus v Hočah. Te naj bi po pisanju medijev bilo vsaj 70, njegovo pojasnilo pa se je glasilo:

Poglejte, ne verjamem, da gre za skrb za okoljevarstvene probleme, če 70 posameznikov ločeno vloži pritožbe samo zato – očitno, evidentno – da bi ustavilo neke postopke. Če bi imeli resen namen, bi skupaj vložili eno, dve, bi se pogovarjali, tu pa gre za eno, upam si reči, politično motivirano dejanje. Vemo tudi, kdo stoji zadaj, in tako zelo jasno lahko rečem, da je to proti ljudem in proti tistim, ki jim želimo pomagati.

Cerar odmevi magna

Cerar 30. maja v Odmevih: politično motivirani napadi na Magno

Cerarjeva izjava je katastrofalna z več vidikov. Najprej zato, ker lokalnemu prebivalstvu odreka skrb za okoljevarstvene probleme – do tega goji generalni dvom in celo pričakovanja, da bi morali biti vloženi le ena ali dve pripombi.

Drugič, očitno izjemno lahkotno obravnava vključevanje ljudi v postopke in jim pripisuje motiv ustavitve postopkov, kar pomeni le, da se požvižga na abecedo demokracije in pravne države. Tretjič, ker ne ve niti tega, da ne gre za nobene pritožbe. Četrtič, ker goji teorijo zarot in počne tisto, kar je maksimalno škodljivo: ljudem pripisuje politikantske interese in najmanj izenačuje skrb prebivalstva z motivi političnih nasprotnikov. Cerar se celo hvali, da lahko zelo jasno pove, kateri politični akterji stojimo za temi pripombami, česar na koncu ni storil.

Na novo retoriko iskanja sovražnikov v zadevi drugega tira sem že opozoril v posebnem zapisu. Če je namreč kaj politikantskega v zgornjem citatu, je to Cerarjeva manira: zaradi nje bi se moral lokalnim iniciativam takoj opravičiti.

Ekoteroristi in ljubljanski močvirniki

Premierjeva retorika tipa »Čas je, da nekaj naredimo, ne pa da jamramo in odlašamo in se kregamo, ker potem bomo za več let zaostali in potem bo prepozno«, sklicevanje na škodljive posledice in scenarije najbrž niso nenaključno povezani z verbalnimi ekscesi njegovega gospodarskega ministra. Pred dnevi sem še verjel, da bi ga Cerar moral ukoriti in zamenjati. Danes ugotavljam svojo naivnost: v resnici ima njuna ekscesnost skupni izvor, zato so kakšna pričakovanja po zamenjavi smešna. Zadrega je bolj sistemska.

Kako drugače sicer razumeti Počivalškovo iskanje ekoteroristov in po novem »ljubljanskih močvirnikov«, ki želijo ustaviti projekt, iskanje in najdevanje nekih skritih nasprotnikov? Minister je v kamere povedal:

Imamo posluh za vse, ki so dobronamerni, na koncu smo pristali na to, da se z nadomeščanjem kmetijskih zemljišč izognemo poseku gozda. Nimamo pa posluha za tiste, ki po naročilu drugih z ljubljanskimi močvirniki rušijo ta projekt in želijo sesuvati delovna mesta v Mariboru.

Naj spomnim, da je v nedavni Tarči Počivalšek izrekel nekaj podobnega: minister je videl politične naročnike v prispevkih in TV Slovenija obtožil, da novinarji pišejo in govorijo v skladu z naročniki in vsak dan drugače.

To je bila resna obtožba na račun avtonomije javne radiotelevizije. Reakcije vodstva nikoli nismo dočakali. V isti oddaji je napadel podjetnika Joca Pečečnika in izrazil željo, da »naročeni politični razlagalci iz Ljubljene ne bi preprečili investicije v Mariboru«. Podjetnik je reagiral odlično in povedal še kakšno malenkost o delovanju Cerarjeve ekipe in njenih napotkih nastopajočim v Tarči 18. maja letos:

Jaz nimam nobenega naročila, razen da so me danes iz vaše vlade klicali, naj ne bom preveč surov.

Retorični triki ministra vsebujejo po moje tri ključne značilnosti. Prva je imitacija nogometnega navijaštva: »ljubljanski močvirniki« so blizu zaničevalnemu izrazju kakšnih Viol. Podobno kot »politični razlagalci iz Ljubljane«. Se pravi: kot da bi minister želel oponašati jezo Štajercev, sprožiti identifikacijo in prilivati olja na ogenj čustev tistih, ki bi po njegovem morali obraniti Magno pred znanim »ljubljanskim« sovražnikom. V imenu novih delovnih mest.

Druga značilnost je konspiracizem:  gre za naročilo, je dejal, za načrtovano sesuvanje projekta, ki se mu je treba upreti. Vse kaže, da je teorijam zarote podlegel tudi premier, ker je isti dan v Odmevih ponovil podobna prepričanja in peklenskega delovanja obtožil lokalne prebivalce.

Tretja značilnost je ponovljeni vzorec: Počivalšek ni prvič zašel v diskurz, ki je prostaško žaljiv in meji na sovražni govor. Njegovo preštevanje »ekoteroristov« se začne vsakič, ko nekdo izpostavi okoljevarstvene ali kakšne druge težave, ki niso povšeči njegovemu avtokratskemu pogledu na procese odločanja.  Vzeto generalno velja, da je projekt Magna močno intenziviral konspiratologijo trenutne vlade. Ironija je v tem, da je s tem uporabila večni diskurzivni element tistih, ki so osumljeni podtalnega delovanja: prve opozicijske stranke.

Težko je verjeti, da je vladna propaganda stvar načrtovane komunikacije. Premier je v intervjuju za Story (9.2.2017) letos povedal, da ni naklonjen populizmu. Ker da želi biti iskren pri promociji resnih in realnim projektov SMC in vlade. Zavrnil je populizem in pribil:

Sodelavcem sem celo prepovedal t.i. klasične spine.

Kako bi smeli označiti njegovo novo retoriko prepričevanja v primeru Magne?

Počivalšek močvirniki dnevnik

STA (via Dnevnik) o ministrovih močvirnikih kot temelju zarote

Sklep

Ravnanje slovenske vlade se je v zadnjem času od retorike v podporo projektu vidno prevesilo v tisto drugo, ki ima le en cilj: vse moramo storiti, da Magna iz Slovenije ne bi odšla. Iz NAREDIMO VSE, DA MAGNA PRIDE V SLOVENIJO smo prešli v fazo NAREDIMO VSE, DA MAGNA NE BO ODŠLA. Del državljanov je nasedel močni kampanji vladne strani z javnim mnenjem in kupil svarila, da ne moremo kar nehati, saj se bomo blamirali, da z odhodom Magne sporočamo svetu »Ne vlagajte v Slovenijo«, da smo Slovenci zafrustrirani in konfliktni narod, ki se rad sprička in goste naganja s svoje grude, ipd.

Z vidika vsebine verjetno to drži, a je težava v tem, da je nekdo s svojimi nepremišljenimi ravnanji kar sam povzročil take neverjetne doze nezaupanja, zdaj pa bi rad krivdo prevalil na pleča drugih. V zgornjem zapisu sem želel pokazati, da ni vsak, ki zahteva izpolnjevanje okoljevarstvenih pogojev, že nasprotnik tega projekta. Obratno: v lokalnem okolju dejansko ne poznam nikogar, ki bi projektu nasprotoval, če bo le uporabljena ustrezna (ali najboljša) možna razpoložljiva tehnologija. Še vedno čakamo na ta zagotovila. In, drugič, ni vsak, ki nasprotuje Magni, že avtomatično podpornik strank ali posameznikov, ki na tem projektu kujejo svoje politične ali zasebne dobičke.

Zato ne verjamem, da je množična histerija, ki se nam dogaja, pretežno na strani skeptikov, temveč je v večji meri nastala na strani protagonistov te zgodbe. Če bomo kdaj iskali krivca v trikotniku slovenska vlada – investitor – prebivalstvo, ga bo treba predvsem najti v prvem. Demoniziranje lokalnega prebivalstva je predvsem nepošteno in načrtno spregledovanje njihove pravice, da participirajo v postopkih umeščanja kompleksa v prostor. Smešenje njihovih pomislekov, če odštejemo nekatere res iracionalne, in dvom v njihovo strokovno mnenje v primerjavi z izračuni plačanih strokovnjakov, je zlobno podcenjevanje. V posplošeni razpravi med tehtanjem plačane cene za varstvo okolja, izgubljenimi zemljišči in drugim v odnosu do novih zaposlitev ne bi smeli videti nerazrešljive dileme, temveč priložnost za potrpežljivost vseh. Nenazadnje je treba izkoristiti s strani Magne v zadnjem času večkrat ponovljena zagotovila, da so se pripravljeni pogovarjati s prebivalci iz lokalnega okolja in jim dati vsa pojasnila.

In končno bi se morali vprašati naslednje: če vlada naše države tako podcenjuje civilne iniciative ob podpori največjih nacionalnih ekoloških gibanj, lastnike parcel in je pripravljena uporabljati politikantske diskreditacije, da bi realizirala zamišljeni projekt, kako šele potem utegne pritiskati na državne organe v svoji sestavi, recimo na ARSO, ki o tem sprejemajo končne odločitve?

Več:

Cerarjev boj do konca: o novi patetični retoriki iskanja sovražnikov

Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje

Ivan Radan kot novinarski heroj in prvi humanist

Vsaj polletni val nenavadnih novinarskih simpatij do zdravnika Ivana Radana se morda počasi končuje. Ali pa tudi ne. Nekdo, ki so ga na začetku ob izbruhu zgodbe povzdigovali v prvega domačega humanista med domačimi belimi haljami, ker si je drznil izvesti pri nas v cehu silno nepriljubljeno evtanazijo, je žel odobravanje in nato še zgražanje nasprotnikov evtanazije kakšen teden, potem pa je prvoten fokus čez noč dramatično splahnel – danes je osumljen umorov sedmih bolnikov na nevrološki kliniki, ponarejanja listin, zlorabe položaja in še česa, skupno 24 kaznivih dejanj. Ni pomagalo, naklonjenost je pri številnih ostala. V nadaljevanju me bo zanimalo, od kod takšna evforičnost – evidenco navajam spodaj – in kako so nekateri novinarji postavili sebi in nam nepričakovanega idola.

Po prvem valu napačnih domnev, da se nam je pripetila morda prva pravcata evtanazija, česar mediji skupaj z javnostjo res niso mogli vedeti, je sledila nenavadna, na trenutke že kar šokantna solidarizacija z menda čutečim zdravnikom velikega srca, polna znova nepreverjenih podatkov in izrekanja simpatij do njega predvsem v želji, da se izpostavi slabo delovanje UKC in sramotno stanje v našem zdravstvu. Morda prava intenca, vendar napačna pot.

Radanov načrt, da svoje skrajševanje življenj pacientom, ki je morda bilo ubijanje, pojasni s provokacijo, s katero je menda želel opozoriti na nevzdržne razmere na kliniki, predvsem, kot je sam povedal v Odmevih, zaradi slabe komunikacije med zaposlenimi, je očitno bil dokaj uspešen, marsikoga je prepričal. Pojasnilo, da je kalij spuščal mimo žile, ne v paciente, pa je zbudilo prve dvome, ne pa tudi odgnalo vseh simpatij do njega.

Radan POP TV načrtoval umore

Nedvomno bo zadeva (ali afera) Radan verjetno obveljala za eno najbolj razvpitih in frekventno obdelanih v letu 2015; velik del njenega življenja in perturbacij so pravzaprav ustvarili kar novinarji sami. Zato znova preseneča – ali pa tudi ne, če nimamo nobenih pričakovanj – kako malo slehernega samopremisleka je bilo doslej vloženega v kritičen pretres njihove vloge in sokreiranje informacij in razlag ob dogajanju v njej. Skrbna analiza bi lahko razkrila nekaj izjemno pomenljivih simptomov domačega novinarskega posla.

Radan kot heroj in nedolžna žrtev

Čeprav so mediji lahko kar hitro iz prvih ugotovitev nadzorov na nevrološki kliniki in na podlagi drugih podatkov zaslutili, da zdravnikovi motivi niso tako močno plemeniti, saj se je prvotna ocena o evtanaziji nagloma sprevrgla v prepoznanje, da je zdravnik svoje paciente morda preprosto serijsko moril, so v svojih presojah in sodbah raje velikokrat dali prednost sočutju – kar pomeni, da so raje podvomili v vodilne v UKC in kriminaliste kot v osumljenca. Splačalo bi se analizirati, kako so mediji poročali o Radanu v fazi diskurza o prvi evtanaziji pri nas in kako se je isti diskurz obnašal ob prehodu v drugo fazo, ko je bila teza iz prve zavržena. Morda je del novinarske heroizacije zdravniškega lika bil izpeljan prav iz zgrešenega orisa v prvi.

Poglejmo si daljši odlomek nekaterih navedkov, ki  Radana prikazujejo kot odvečno demoniziranega heroja, kot žrtev, vredno polnega sočutja, tragičnega in nedolžnega posameznika z veliko dušo in srcem, nad katerim se izvaja linč. Kot nekoga, ki se je zgolj trudil izboljšati razmere in komunikacijo, ne pa moriti, ki ga je sistem zlomil in je začel jemati pomirjevala.

Navajam tiste, katerih avtorji so se mi zdeli med bolj pogumnimi, a širša evidenca bi nakazala bistveno bolj  množične trende, morda za kanček manj odkrito artikulirane v podporo priprtemu zdravniku in manj pocukrano patetične. Krepki poudarki so moji:

Ivan Radan je v resnici tragičen lik človeka, ki ga vrtinči življenje skozi delo, delo in še enkrat delo. Ko se je leta 1993 kot puhasti mladenič, gimnazijec, smelo vpisal na študij medicine, si ni mogel predstavljati, kaj vse ga čaka. (Milena Zupanič, Delo)

V intervjuju za Delo je januarja dejal, da je insceniral dogodek s smrtonosnim kalijem, da bi dosegel interni pogovor s kolegi. Pretresljivo. Tudi če bi se izkazalo, da je bil to bolj izgovor za »umore iz morilske sle«, kot so kaznivo dejanje ovrednotili kriminalisti, je želja po pogovoru osnovna človekova potreba. (Milena Zupanič, Delo)

»Precej raziskovanja je odkrilo nove podrobnosti, ki še najbolj kažejo na to, da je medijsko že linčani in od kolegov obsojeni zdravnik Ivan Radan bolj žrtev kot pa storilec zločinov, ki mu jih očitajo,« piše revija Jana. … Avtorica članka opozori, da bralke in bralci o Radanu niso povedali nič slabega. Še več, zatrdili so, da je bil zdravnik z dušo. V njem so videli zadnjega, ki bi lahko kogar koli umoril. (Slovenske novice, citirana Jana)

S tihim pristankom na demonizacijo zdravnika, ki naj bi bil po vsesplošni histeriji na smrt bolne predčasno pošiljal na drugi svet, je (ministrica) pristala na molk o mnogih vprašljivih zdravniških odločitvah ob koncu življenja. (Dragica Korade, Večer)

O nevzdržnosti razmer, v katere so pahnjeni umirajoči, je od januarja, ko so nam zdravnika Ivana Radana prvič predstavili kot zadrogiranca in morilca, priplavalo na površje javnosti kar nekaj neprijetno konkretnih dejstev. (Dragica Korade, Večer)

Veliko manj tvegano igro bi se Radan šel, če bi besede uporabil kot drugačno orožje. In postal žvižgač. Morda bi mu zaradi tega grozili z izgubo službe, ki jo je zdaj tako in tako izgubil. A zdaj mu grozi še zapor. Poleg tega zdaj nihče z njim ne simpatizira. Zameril se je javnosti vsaj zaradi moralno nedopustne igre, ki se jo je šel z umirajočim bolnikom. (Jana Juvan, Večer)

Ivan Radan je še vedno nedolžen. Vse dokler se mu ne dokaže krivda. Iz poročil, ki jih dnevno objavljajo mediji, ni zaznati njegove krivde. Vsaj doslej za to ni bilo nobenega trdnega dokaza. (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

Na podlagi dejstev, ki so omenjena in navedena zgoraj in v medijih, je jasno, da edini krivec (če je sploh krivec) ni Ivan Radan. On se je le zlomil v zdravstvenem sistemu, ki že dlje časa kaže znake hude bolezni.  (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

Glasnika ne smemo kaznovati, ker sporoča slabo novico. Glasnika je treba častiti. (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

V nadaljevanju bom razložil okoliščine in dejanska ozadja, ki Radana kažejo kot žrtev. To seveda ne pomeni, da so čisto vse obtožbe na njegov račun lažne. Dejstvu, da mu je izgorelost na delovnem mestu pustila tudi določene psihične posledice, verjetno nima smisla oporekati. A bilo bi skrajno nekorektno in neprofesionalno, če bi Ivana Radana označil za odvisnika od pomirjeval. Vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) in nekateri mediji, predvsem Dnevnik, so si privoščili ravno to. Človeka so – ne glede na jasne zakonske določbe glede omejene pravice do vpogleda v zdravstveni karton – javno diskreditirali kot psihičnega bolnika, odvisnika od tablet, takorekoč narkoman. Domneva nedolžnosti za gospoda Radana ne velja. (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Doktor Radan je zaradi prostorske stiske in premalo bolnišničnega osebja – namesto treh sester na enega pacienta so bili trije pacienti na eno sestro – počasi izgubljal bitko z institucijo, ki v svojem nazivu nosi zveneči naziv univerzitetna. Ni mu uspelo izboljšati komunikacije med zdravniki, osebjem in vodstvom. Pisal je pisma, opozarjal in poskušal narediti vse za boljše razmere. (…)

Intenzivna terapija, kjer se je vsak dan srečeval z umirajočimi, je vplivala na njegovo psihofizično stanje. Pogosto je bil v zdravniški halji tudi po tri dni, izčrpan in s kompleksom Don Kihota, ki se bori z mlini na veter. (…)

O tem, da je bil Ivan Radan dober zdravnik, ni nobenega dvoma. Ko to pišem, mi pred oči prihaja prizor iz filma Filadelfija, kjer na smrt bolni Tom Hanks na sodišču išče pravico, ker so ga nekdanji odvetniški kolegi in partnerji odpustili, ker je imel aids. In ker je bil homoseksualec. Tudi dr. Radan je v prenesenem smislu na smrtni postelji, kajti še vedno mu resno grozi obtožnica za umor umor sedmih pacientov, zaradi česar mu teoretično grozi višja zaporna kazen kot serijskemu morilcu Metodu Trobcu. Morda celo dosmrtni zapor. (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Doktor Radan ni bil samo dober zdravnik v profesionalnem smislu, ampak je bil tudi zelo človeški. Za naše razmere nadpovprečno človeški. Prav ta predanost poklicu ga je zaznamovala že v mlajših letih, ko je kot študent pol leta delal kot prostovoljec v Zambiji in o zastrupitvah v Podsaharski Afriki napisal tudi znanstveni članek. (…)

Utemeljeno torej domnevam, da so docela izmišljene tudi tiste obtožbe na njegov račun, ki govorijo o morilski sli. Tistim, ki ga poznajo in so kdaj delali z njim, se zdijo absurdne. Vendar so po svoje logične, kajti mafijski sistem, ki je Radana prepoznal kot idealnega grešnega kozla, ga po hitrem disciplinskem postopku izpljunil in nato medijsko demoniziral, mora na vsak način zabrisati sledi, zaščititi doslej nedotakljive kadre in še posebej poskrbeti za finančne tokove, zaradi katerih vsako leto v UKCL umre bistveno več kot zgolj sedem pacientov.  (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Kaj imajo skupnega Milena Zupanič, Dragica Korade, Jana Juvan, Dejan Steinbuch, novinarji Jane in Živojin Stevanović, slednji resda »zgolj« zdravnik, ki pa so mu uredniki odmerjali nenavadno veliko pozornost?

Gotovo to, da se zdijo njihova prepričanja neutemeljena, celo groteskna in na meji možnega. Da izrekajo nenavadno veliko sočutnost in simpatije do zdravnika, ga rišejo kot grešnega kozla, poteptano žrtev, hrabrega žvižgača, ki se je uprl zdravniškemu mafijskemu sistemu. Da se posledično obravnavajo za kriminalistični in medijski konstrukt ocene o umorih, zadrogiranosti in zasvojenosti, policijskim in drugim interpretacijam o Radanu pa ne verjamejo. Tudi če so zagovorniki pravice do evtanazije in je naklonjenost morda motivirana z njo, je po zbranih podatkih njegovo ravnanje bilo vse kaj drugega.

Da v dilemi »Ali ima prav Radan ali pa vodstvo UKC in kriminalisti« manifestirajo več dvoma v slednje kot v svojega heroja. Zdi se, kot da so padli na izpitu iz osnovne novinarske metodologije: da bi obsodili nepravilnosti v UKC in oddelku za nevrologijo, še ne rabite izrekati simpatij z nekom, za kogar tožilci domnevajo, da je morilec. Če bodo podobni avtorji želeli svojo pristranskost skrivati za domnevo nedolžnosti osumljenega, tega ne moremo jemati resno.

Ob nekaterih neposredno hvalilnih tonih novinarjev si velja morda zaradi nekaterih miselnih značilnosti posebej zapomniti zaščitniško pisanje novinarke Večer Jane Juvan. Interpretacija avtorice je več kot bizarna, lahko bi dejali, da že perverzna: izhaja iz premise o dobrih namenih zdravnika, ki pa se je, tako rekoč po nepotrebnem, šel »tvegano igro« (beri: ubijal) in sebe spravil v nevarnost – pri čemer izgubo službo in nato še zapor postavlja višje od primerjalnem vrednotenju od samega življenja, ki ga je drugim jemal. Prepoznanje slabe odločitve (za ubijanje!) vidi tudi v tem, da zdaj z zdravnikom nihče več ne simpatizira (razen očitno nje same) in na koncu s stisnjenimi zobmi, kot da bi to ne bilo v nasprotju s tem, kar je povedala, v njegovem ravnanju celo zazna »moralno nedopustne igre«.

Seveda si bolj prijazen evfemizem za to, kar je Radan po mnenju ljubljanskega tožilstva storil, namreč moril, že skoraj težko predstavljamo. Da o tem, da se je v zadevo vključilo tudi specializirano državno tožilstvo, posebej ne govorimo. Podobno kot je trditi, da je res škoda, da je ubijal, ker zdaj več nihče ne simpatizira z njim, že skoraj stvar popolne izgube občutka za pieteto.

Radan SN linč

Radan kot hladnokrven morilec

Zadnji podatki, izpeljani iz izrednega nadzora na nevrološki kliniki, govorijo vedno bolj ne samo o nekom, ki je drugim jemal življenje iz neke patološke strasti, ampak vedno bolj tudi o tem, da so bili ti umori precej skrbno načrtovani. Poročilo o nadzoru je javno dostopno, komisija je pregledala najmanj 3700 strani listinske dokumentacije, ki jim jo je predložil UKC Ljubljana, ter opravila 21 razgovorov.

Najmanj devet bolnikov naj bi, kot smo že slišali, Radan tudi fotografiral, pomanjkljivo oblečene, nezavestne in brez soglasja, dejanja naj bi predhodno načrtoval. Ne le, da so bili uporabljeni preveliki odmerki kalija, uporabljal naj bi morfin, ni odrejal obdukcij, v najmanj enem primeru naj bi to storil na pacientu že naslednji dan po hospitalizaciji in takoj obvestil sorodnike, da se pridejo posloviti, osumljen naj bi bil ponarejanja cele vrste listin, saj se denimo nikoli ni zdravil na Dunaju, kar so potrdili tudi avstrijski kriminalisti. Imamo novinarji res dobre razloge verjeti, da so vse te domneve popolnoma izmišljene?

V kakšnem stanju je zdaj medijska konstrukcija, po kateri je Radan zgolj žrtev sistema, hvalevreden borec in žvižgač, ki se bori proti nepravilnostim, demonizirani zdravnik? Če so našteti novinarji konsistentni svojim stališčem, bodo morali znova zamahniti z roko in podvomiti v podatke.

In tako se zadeva Radan sprevrača v prvovrstno afero nenavadne novinarske pristranskosti in neobjektivnosti, pri kateri smo namesto običajnega suspenza in zadržanja mnenja (epoche) videli vse kaj drugega.

Najmanj, kar bomo smeli pričakovati je, da se omenjeni avtorji, če se bodo vse obtožbe izkazale za resnične, svojim bralcem iskreno opravičijo.

Steinbuch Rada škoda