Židanov kiks: ko je težko priznati napako

Po tistem, ko sem v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom pretresel škandalozno opazko Dejana Židana in obenem problematiziral, kako protežirani so v svoji nedotakljivosti nekateri politiki v medijih, se je z veliko distanco le našel prvi novinar, tokrat novinarka, ki ga je konkretneje povprašala po smiselnosti stališča o ogrožanju obstoja lastnega naroda, če beremo tuje knjige, ne pa slovenskih.

Tanja Gobec je z zamudo reševala novinarski ceh pred tem, kar sem opisal kot Sherlockov sindrom – da naši psi čuvaji neradi zalajajo, ko imajo opravka z osebo, ki jo poznajo.

Motiti se je človeško, ampak politiki se ne

Pričakovali bi, da bo Židan ob izzivu komentarja za najširšo javnost svoje stališče omilil ali umaknil. Motiti se je pač človeško. Kajti, za božjo voljo, kdo pri zdravi pameti bi hitel razlagati, da našemu narod pretita internacionalizacija in globalizacija ter da »vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, kot je komentiral v sumljivo polomljeni slovenščini?

Ampak ne, tako kot v Sloveniji ne gojimo politične kulture in naši politiki ne prevzemajo krivde in odgovornosti nase, še manj odstopajo s svojih funkcij ali sprejemajo sankcij, tudi svojih lastnih besed, kadar ga biksajo, niso pripravljeni obžalovati in jih umakniti. Ne, to pa ne! In tako je samozavestni Židan v studijskem pogovoru z novinarko kar vztrajal pri svojem:

»Morate se zavedati, da sem govoril na vseslovenskem kongresu našim zamejcem. Jaz poznam, kaj se dogaja, vedno manj jih govori slovenski jezik in enostavno kot slovenska skupnost marsikje tudi izginjamo in želel sem poudariti, da ob tem, da podpiram globalizacijo, podpiram tudi tole, da mednarodno delujemo, so pa tudi tveganja…«

Lažna dilema

S ponovitvijo svoje teze je predsednik parlamenta kar sam zanikal vse tiste, tudi novinarje, ki so v njegovih besedah videli zgolj nepomemben lapsus. Zdaj, ko vztraja pri svojem, ga na tak način ne morejo več najbolje opravičevati.

No, mimogrede si je premislil glede nevarnosti globalizacije in internacionalizacije, kar je resnično pohvalno, potem pa izpostavil ogromno tveganje… Skratka, našim zamejcem predsednik še dalje svetuje, da ne ogrožajo obstoja slovenskega naroda z branjem »tujih knjig«, berejo naj slovenske, uporabljajo naj naš jezik v vsakodnevni komunikaciji in ne tistega, ki jih obkroža. Predsedniku parlamenta in stranke SD se še vedno ni utrnilo, da je ta dilema med »tujimi knjigami« in »domačimi knjigami«, kot jo je disjunktivno zastavil, lažna in povsem zgrešena. Seveda potrebujemo oboje.

In potem so v Mladini v svojem standardnem naboru izjav tedna opazili enkrat več, da je predsednik državnega zbora »v pojasnilu svoje izjave o ogroženosti obstoja slovenskega naroda zaradi branja tujih knjig pozabil na skrb za rodilnik«:

»Če v tem času ne govorimo slovenščino, če ne beremo slovensko knjigo takrat, ko je mogoče brati slovensko knjigo, v bistvu ne skrbimo zadosti za nekaj, kar pa je pomembno.«

No, pa pustimo slovnico. Če tak napotek zamejcem beremo dosledno, takoj opazimo, da je z njim že omilil svojo začetno tezo: ta je bila, da naši zamejci ogrožajo obstoj slovenskega naroda, če ne govorijo slovensko, sedaj je pristal le pri očitku, da »ne skrbijo zadosti za nekaj, kar je pomembno«. Kaj je precej manj od ogrožanja narodove substance in še vedno preveč kot obtožba.

Zamejci, ki ogrožajo obstoj naroda

In še nekaj je Židanu v svojem nerodnem vztrajanju pri začetni tezi brez posutja s pepelom uspelo. Da je namreč očitek v pojasnilu omejil predvsem na zamejce. Če upoštevamo zožitev njegovega konteksta in sklicevanje, da je na parlamentu naslavljal prav njih, je njegov obtožba še dodatno komična. Namreč verjeti, da obstoj našega naroda ogrožajo pripadniki slovenske narodne skupnosti, ki živijo onstran državnih meja, in predvsem njih obtožiti, da premalo govorijo in berejo slovensko, predstavlja res nedostojno in nesramno dejanje, ki je najbrž velikokrat v nasprotju z dejstvi.

In tako se je Židan svoje nerodne izjave obranil s tem, da se je še bolj nerodno zapletel. Ima pa zopet srečo, kar velja za naše politike vedno znova: novinarjem ni mar ali niso sposobni opaziti.