Seznam grešnih kozlov, ki kopljejo jamo našemu novinarstvu

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je ob letošnjem svetovnem dnevu tiska znova izdalo posebno sporočilo za javnost. Za razliko od njihove vsebine prejšnjih let je bilo tokrat eksplicitno in verjetno še nikoli bolj kritično celo do samega sebe. Bolje rečeno: do nekega svojega dela. Od zunanjih sovražnikov je končno prešlo do prepoznavanja notranjih. Opazili so, med drugim, da medijem samim manjka samorefleksije in da postajajo karikatura samih sebe:

Mediji niso sposobni samorefleksije in priznanja napake tudi ob najbolj resnih kršitvah etičnih standardov, na katere opozarja Novinarsko častno razsodišče. S tem resno novinarstvo postaja parodija samega sebe. Odtujuje si bralce, poslušalce in gledalce. Reže si vejo na kateri sedi in dolgoročno koplje jamo, v katero bo prej ali slej padlo. Kar je najhuje, za takšnim novinarstvom ne bo žaloval nihče.

DNS izjava ob svetovnem dnevu 2015

Po svoje sem vesel omembe »samorefleksije«, saj je prav ta značilnost tista, ki sem jo eksplicitno tudi sam večkrat omenil kot manjkajočo potezo v delovanju domačega novinarstva. Samozadovoljstvo, igranje malih bogov, politična zlizanost in premajhna kritičnost na svoj račun preči sleherni razvoj, napor mišljenja je pač eden najtežjih. Če bi želel biti bolj točen, bi moral prej govoriti o bežanju proč od samopremisleka, razlogi zanj pa so pestri.

Linija samoobtožbe v izjavi DNS je tu bolj ozko začrtana: odsotnost refleksije se očitno nanaša na en dogodek, ti. »medijski umor mariborskega ravnatelja« in obtožbo DNS, naslovljeno na tiste, ki so o tem dogodku sploh pisali ali objavljali prispevke. V nizu zapisov sem razvil bojazen, da je društvo s tem uprizorilo množični scapegoating, očitno tudi ali predvsem zato, da bi sebe odvezalo od krivde, ker je do samomora ravnatelja molčalo o primeru in ni storilo ničesar – niti obsodilo drugih ali dalo smernice. Kot sem nekajkrat dejal: skupaj z umazano vodo je izlilo tudi dojenčka. Kazati s prstom na druge, da bi ubežal soodgovornosti, je nekako v psihološki naravi bežanja od krivde– ampak ravno tistih, ki ne zmorejo avtorefleksije. Prav to, molčanje, ob implicitni predpostavki, da ni v zgodbi bilo niti trohice javnega interesa, pa je bilo predpostavljeno kot edina prava, pravilna novinarska hexis.

Obtožbe o pomanjkanju samorefleksije se zato v citatu vežejo izrecno na razsodbo NČR, ki je v tej zadevi odkrilo, da je kar 48 novinarjev in urednikov kršilo različne člene novinarskega kodeksa:

»Kodeks je kršilo 48 novinarjev in novinark,  urednikov in urednic,  voditeljev in voditeljic,« so zapisali.

Sam sem jih sicer naštel le 44. Zato se ugotovitev, da novinarstvo ni sposobno samorefleksije, v prvi vrsti navezuje na omenjene kršitelje, ki jim je očitano še, da zdaj ne znajo priznati svoje napake, s čimer (in zaradi njih) novinarstvo postaja nič manj kot parodija. Zaradi 48 (ali 44) novinarjev, verjetno še koga zraven, si slovensko novinarstvo koplje jamo in reže vejo – in zaradi njih ne bo nihče nikoli žaloval za njim.

To so hude obtožbe, najhujše doslej, kar jih pomnim. Močne besede, ki imajo svojega prepoznavnega naslovnika. Koga že? Tega izrecno in poimensko niso povedali, a jih lahko izluščimo iz sklepov sodb. Seznam mojstrov parodije, ki režejo vejo novinarstva, je v podobi kršiteljev tale:

Anja Zupanc

Matej Košir

Ir. K.

Gregor Trebušak

Nuša P. Lesar

Mojca Hanžič

Danica Ksela

Barbara Bašič

Tjaša Dugolin

Jani Muhič

Tomaž Perovič

Tjaša Slokar

Bojan Budja

S.N.

S.U.

Saša Krajnc

Ana Marija Bosak

Rosvita Pesek

Nada Lavrič

Ksenija Horvat Petrovčič

Maja Mastnak

Anja Ciglarič

Sandra Ezgeta

Mirko Mayer

Uroš Slak

Bojan Traven

Gabrijel Toplak

Sašo Avramovič

R.T.

P.R.

M.J.

T.C.

Karmen Špacapan

Sonči Nered Čebašek

Pavel Vrabec

N.J.

Aljaž Pogorelčnik

Marijan Jurenec

Klemen Bunderla

Primož Siter

Simon Prelesnik

Denis Avdič

Miha Deželak

Andrej Vodušek

Ne, ne želim si biti advokat omenjenih kar počez, mnogi med njimi so res kršili profesionalne standarde. Vendar, kot sem že pokazal, ne vsi in ne vseh členov. V imenu resnice in pravice zato trdim, da je takšna obsodba krivična posplošitev, pospremljena s pretežkimi besedami, korak proč od resnične razprave in ocene o krivdi »resnih« in »rumenih« medijev, zaščitniško dejanje tistih, ki ne želijo poglobljene nevtralne analize novinarskega postopanja in etičnih dilem ob mariborski tragediji.

Kakor sem pokazal, je bila interpretacija kršitve 12. člena kodeksa za cel niz kršiteljev presenetljivo in nerazumljivo napačna. Ker se kršitev tega člena očita večini s seznama sramotilcev novinarskega poklica, se v prav takšni meri ne more šteti za utemeljeno.

V nizu zapisov sem objavil tudi sedem stališč tujih strokovnjakov za medijsko etiko o mariborski tragediji – prav vsi so menili, da je bil v tej zgodbi navzoč javni interes. In če je bil, ne more držati teza, da o zgodbi nismo smeli poročati: vprašanje je le, kako smo to storili. Nenavadno, da bi uporabljala stroka zunaj meja povsem drugačne vatle od domačih: tako posebni pa kleni Slovenci ne v novinarstvu in niti percepciji zasebnosti ali javnega interesa tudi nismo.

Čeprav so posamezni člani NČR in DNS poznali ta mnenja še pred sprejetimi razsodbami, jih očitno niso niti malo prepričala. Niti nanja niso reagirali, pač v maniri dosedanje arogance. Zgoraj citirana izjava društva konec aprila letos je zato še zadnji v nizu dokazov, da DNS in NČR še dalje vztrajata pri oceni, da je iskanje slehernega javnega interesa bilo popolnoma zgrešeno in da bi, tako kot oni, morali profesionalni novinarji ob tem gledati proč. Brez njega pač ne bi sestavili dolgega seznama skruniteljev novinarstva, ki utegnejo doseči, kot dramatično piše v komunikeju, da za tem poklicem kmalu nihče več ne bo točil solz.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/04/08/na-izpitu-padli-mediji-in-12-clen-kodeksa/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

Moramo sovražni govor včasih ignorirati? Mnenje, ki čudi.

V okviru projekta Z (od)govorom na sovražni govor, ki ga s partnerji izvaja Mirovni inštitut, so ustanovili Svet za odziv na sovražni govor. Predseduje mu Nataša Pirc Musar, na primere sovražnega govora se bo odzival z javnimi izjavami, mediji pa so njegovi ustanovitvi posvetili ustrezno pozornost.

V svetu so ob njej še namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek, socialna psihologinja s fakultete za družbene vede Metka Mencin Čeplak, Brankica Petković z Mirovnega inštituta, aktivist za človekove pravice Mitja Blažič, Lija Mihelič iz prijavne točke Spletno oko, novinarka Lea Širok, ilustrator Ciril Horjak – dr. Horowitz in pevec Zlatko.

Svet sovražni govor Delo

Ustanovitev Sveta je mogoče pozdraviti le z zadovoljstvom. Sam vidim njegovo prihodnjo vlogo kot nekaj, kar bo učinkovalo na dveh ravneh: ob konkretnem prepoznavanju, opozarjanju in posledičnem pregonu in delegitimaciji sovražnega govora pri nas bomo imeli možnost o tem, kaj je sovražni govor in kaj ni, tudi bistveno bolje javno reflektirati, ga točneje definirati in dvigovati državljansko zavest o njem. Kot namreč opozarjajo sami člani Sveta, se v razprave o sovražnem govoru hitro vključujejo drugačna pojmovanja, npr. sleherni žaljiv ali diskreditacijski govor še ni, v tehničnem smislu, nujno sovražen, česar pri nas ne razumejo niti novinarji. Še več, spet drugje se skoraj kar cela novinarska uredništva navdušujejo nad npr. športnim žargonom hujskaštva.

Močno se strinjam, skratka, z oceno pobudnikov, da je – kot je zapisalo Delo -, »najboljši odgovor na sovražni govor več govora o tej temi«. Vendar že v isti sapi sledi šokantno presenečenje: nekateri najbolj strokovno kvalificirani člani sveta, med katere reperski pevec gotovo ne sodi, razumejo »več govora o tej temi« na silno nenavaden način, namreč kot manj govora, kot ignoranco. Kaj šteje za več govora in kaj ne, kako je artikulirana meja med obojim?

Sovražni govor kot ignoriranje in prepuščanje pozabi

Namestnik varuhinje človekovih pravic, g. Rovšek, je v klepetalnici MMC RTV Slovenija nekaj dni nazaj ugotavljal, da je »nesramnosti in žalitve treba predvsem brisati in jim ne posvečati pretirano pozornost.«

Marsikdo bo rekel, da ima prav: morda je imel v mislih komentarje na spletu, sploh se ni opredeljeval do sovražnega govora, temveč njegovega »simulakra«, žalitev in sramotilnega govora. Vendar to ne drži. Rovšek, kot je zapisal v nedavni kolumni na strani MMC RTV Slovenija, z istimi vatli meri »izraze nestrpnosti« in »sovraštva«, izrazi nestrpnosti pa so zanesljivo definicijski primer sovražnega govora. Za eno in drugo pa včasih predlaga »prepuščanje pozabi« in ignoriranje:

V mnogo primerih pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je neredko tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihovo sporočilo, prepoznavnost in prisotnost v javnosti; pogosto pa tudi sredstvo za delitve na “naše” in “vaše”. V mnogo primerih je sovražna sporočila ali grafite bolje izbrisati ali prekriti in jih pusti pozabi, kamor tudi sodijo. Umetnost odzivov na sovražni govor je zato v iskanju ravnotežja med odzivom in ignoriranjem.

Rovšek kolumna MMC

Rovšek sicer, da ne bo pomote, nesporno govori o nujnosti takojšnjega odziva v primeru sovražnega govora (»Najboljša sta takojšen odziv in razprava o teh vprašanjih. Odziv naj bi bil po možnosti tam, kjer je bila sovražnost izrečena.«), vendar potem, zelo presenetljivo, brez navedbe ustreznega kriterija navija tudi za drugačno obravnavo, prepuščanje pozabi in gledanje proč. V katerih primerih točno, ni povedal.

Tri mnenja o pozabi

Ker me je takšno stališče osupnilo, sem poskušal odkriti, ali je namestnik varuha na podoben način govoril že kdaj prej v preteklosti. In resnično je. Ugotovil sem celo, da je del njegove kolumne na MMC RTV Slovenija povzet iz njegovih drugih dveh zapisov, objavljenih na spletni strani varuha na dan 22. marec 2013 in na strani Mirovnega inštituta v okviru publikacije Media Watch junija 2013. Za primerjavo z začetnim zapisom naj navedem oba:

V vseh drugih primerih, ki jih nisem omenil kot tiste, ki terjajo odziv, pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati in jih pustiti pozabi. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je v mnogih primerih tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihov domet in njihova prisotnost v javnosti. Včasih, glede na prakso pri Varuhu, imam občutek, da nekateri mediji in novinarji prav iščejo grafite s sovražno vsebino, jih fotografirajo, objavljajo in na tej podlagi terjajo odziv Varuha ali varuhinje. In če odziv ni tak kot so pričakovali, je cilj sovraštva varuhinja, to se je zgodilo lani poleti. Končalo pa se je s še več sovraštva in celo z grožnjami s smrtjo. Ali ne bi bilo bolje grafit sovražno vsebino prekriti in ga pusti pozabi, kamor tudi sodi? (stran Mirovnega inštituta, MediaWatch, junij 2013)

V vseh drugih primerih, ki jih nisem omenil kot tiste, ki terjajo odziv, pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati in jih pustiti pozabi. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je v mnogih primerih tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihov domet in njihova prisotnost v javnosti. Včasih, glede na prakso pri Varuhu, imam občutek, da nekateri mediji in novinarji prav iščejo grafite s sovražno vsebino, jih fotografirajo, objavljajo in na tej podlagi terjajo odziv Varuha ali varuhinje. In če odziv ni tak kot so pričakovali, je cilj sovraštva varuhinja, to se je zgodilo lani poleti. Končalo pa se je s še več sovraštva in celo z grožnjami s smrtjo. Ali ne bi bilo bolje grafit sovražno vsebino prekriti in ga pusti pozabi, kamor tudi sodi? (stran varuha, izjava za javnost, 22.3.2013)

Rovšek sovražni govor stran varuha

Prekriti grafite s sovražno vsebino

Rovšek v vseh treh besedilih, ki je zgolj neznatno variirano, govori o »izrazih nestrpnosti in sovraštva«, kamor lahko nedvomno vključimo tudi sovražni govor. V nekaterih primerih torej zanje predlaga »puščanje pozabi« (zanimivo, da se v vseh treh ohranja ista tipkarska napaka: pusti pozabi), spregled in ignoranco, a ne pove točno, v katerih. Prav tako ne navaja pametnega kriterija za tehtanje in umetnost presoje, kot temu pravi – sklicuje se na iskanje pravega ravnotežja med ignoriranjem in obravnavo, a obenem ne pojasni, kaj bi tvorilo njegov kriterij. Po moje prav nič: ali imamo sovražni govor in smo ga dolžni z vso resnostjo jemati, ali pa ga nimamo in ga posledično, ob relevantnem pojasnilu, če je potrebno, ne obravnavamo.

Namestnik je s tem malce razkril tudi tehniko delovanja urada: če se boste nanj obrnili zaradi sovražnih grafitov, lahko računate s tem, da se enostavno ne bodo odvali, ker jim je »pozaba« glavno vodilo. Če prav razumem, pri tem graja medije in učinek javne razprave pri tem, ki da proizvaja kontraproduktivne učinke, kar se maksimalno ne sklada z začetno maksimo o »najboljšem odgovoru na sovražni govor, ki je več govora o tej temi«.

Kot praktičen primer v podporo ignoriranju »izrazov nestrpnosti in sovraštva« navaja medijske zahteve po obravnavi, s katerimi se sklicuje v uradu varuha, in obenem tudi politične zahteve po takšnih obravnavah. Obe vrsti zahtev, kot se zdi, percipira kot obliko nedovoljenega pritiska na delo varuha, oboje pa torej jemlje za podlago in v podkrepitev svoje presoje po nujnosti ignorance v nekaterih primerih. Pomembno je poudariti, da torej v ignoranco in pozabo Rovšek ne cilja zgolj na situacije razprav na spletnih forumih in delo urednikov, temveč meri neposredno na delo urada, v katerem je zaposlen. V dokaz navaja »empirično izkustvo« naraščanja sovraštva, če odziv prijavitelja ni tak, kot bi pričakovali. Njegova argumentacija je torej takale: »V nekaterih primerih, ko presodimo, da bi obravnava sovraštva še dvignila nivoje sovraštva, je pametneje molčati, prekriti grafit s sovražno vsebino s svežo barvo in vse pustiti pozabi«.

Osebno sem prepričan, da je takšno početje maksimalno napačno, neutemeljeno in celo nevarno. Endemičnih socialnih fenomenov z molkom pač ne moremo reševati.  Za nameček je v totalni koliziji z osnovnim poslanstvom ustanovljenega Sveta, saj sem prepričan, da brisanje, spregled in ignoranca v nečemer ne morejo prispevati k zmanjšanju primerov sovražnega govora v družbi. Kako se bodo (tudi) na ta način borili proti njemu, si ne znam predstavljati. Če se s tem v Svetu ne strinjajo, bodo morali zavoljo lastne verodostojnosti jasno določiti merila, na podlagi katerih bodo kot seme od plevela ločevali primere nestrpnosti in sovražnega govora, ki si zaslužijo obravnavo, ter tiste, ki si zaslužijo tipko »ignore«. Seveda lahko ugotovijo, da se z Rovškom enostavno ne strinjajo in da je njegovo mnenje bilo ločeno. Da stališče ni kak poseben lapsus, izvira že iz dejstva trojne ponovitve v roku treh let in dejstva, da je po vsem sodeč tudi stališče urada varuha človekovih pravic.

Evolucija stališča o razsodišču politikov

V vseh treh zgoraj obravnavanih besedilih sem naletel tudi na zanimivo evolucijo Rovškovega stališča do njegovega predloga o političnem razsodišču, ki bi obravnavalo primere sovražnega govora. V publikaciji Media Watch in v besedilu na strani varuha je zanj leta 2013 plediral, vendar je v novem besedilu, ki se, kot očitno, naslanja na prvi dve, to idejo izpustil:

»Zato tu predlagam, da poslanci in drugi politiki sprejmejo etični kodeks in oblikujejo razsodišče, ki se bo odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki, ki zaslužijo javno obsodbo.« (22.3.2013)

»Na javni predstavitvi sem ponudil predlog, ki so ga nekateri kasneje podprli: da bi tudi poslanci in drugi politiki sprejeli etični kodeks in oblikovali razsodišče, ki bi se odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki.« (Media Watch, Mirovni inštitut, junij 2013)

»Zato bi bilo dobro, da bi poslanci in drugi politiki pri nas sprejeli etični kodeks in dorekli način odziva za posamezne primere sovražnega govora v svojem okolju, v politiki.« (2.4.2015)

Kolikor vem, se pobuda o etičnem kodeksu politikov prebijajo v parlament že dolga leta, zadnja pobuda je letošnja, saj je poslanska skupina Zavezništva AB na predsednika Državnega zbora naslovila pobudo za obravnavo etičnega kodeksa poslank in poslancev DZ. Čeprav je zanimivo opazovati, kako težko se ta pobuda prebija do svoje realizacije, je pobuda razsodišča še bistveno bolj zanimiva – brez razsodišča bo najbrž z etičnim kodeksom težko doseči osnovne cilje.

Sklep

Javnost bi smela pričakovati, da se novoustanovljeni Svet precizneje opredeli do svoje (?) zgoraj navedene obravnave sovražnega govora skozi puščanje pozabi in jo natančneje pojasni – če tega ne bo storil, bo to karseda slaba popotnica ob začetku njegovega delovanja, pojasnil pa bi si želeli tudi od urada varuha človekovih pravic. Čeprav so medijske in politične manipulacije in zlorabe sovražnega govora kot eden od razlogov za takšen pristop in premislek resnično velik problem, pa se jih na ta način ne da reševati: situacija spominja na nedavni odziv medijev na mariborsko tragedijo in pristanek na logiko, da je treba skupaj z umazano vodo stran zliti tudi dojenčka. Tj. namesto ustreznega pojasnila, zakaj o mariborskem primeru pač ne smemo pisati, se je novinarski ceh raje odločil za neustrezen molk. Najbolj bizarno, kar bi si lahko želeli kot rezultat, je namreč možnost, da bi dobili strokovno telo za odziv na sovražni govor »z govorom in odgovorom«, ki pa bi ugotavljalo, da se proti njemu borimo (tudi) s spregledom in ignoriranjem.

 

Sovražni govor Svet MMC

 

Tanja Fajon Sovražni Govor Valenčič

So slovenski mediji ubili ravnatelja?

So slovenski mediji morilci, so ubili srednješolskega ravnatelja?

Nekateri »resni«, tudi nagrajevani novinarji takšnemu mnenju pritrjujejo, v bistvu so celo njegovi pobudniki: ker je mariborski ravnatelj po razkritju (domnevne) spolne afere s svojo kolegico storil samomor, ga je zaradi pritiska javnosti in medijskih poročil. Torej so mediji krivi za njegovo smrt. Točno tako. Ni šlo za samomor, šlo je za uboj.

Priča smo bili ubijalskim uredniškim odločitvam, dobesedno, je napisal drugi. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je spregovorilo o mejah poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega ter urednike pozvalo, da prevzamejo odgovornost in se (vsaj) opravičijo. Morda premalo, če sledimo začetni tezi: sorodniki pokojnika običajno z opravičilom niso zadovoljni.

samomor ravnatelja DNS stališče 30.11.14

Sam ne mislim, da so nesrečnega ravnatelja mediji ravno ubili, so pa zanesljivo k smrti kot sooblikovalci javnega pritiska prispevali. Koliko, je težko reči. Pretiravanje, populizem in zgražanje niso značilnosti odličnega mišljenja, tudi ne novinarskega. V ničemer niso boljši od senzacionalizma, ki ga danes grajamo in ki je po mnenju opisanih bil morilski.

Teza bržkone služi nečemu drugemu; trditev, da so mediji ubijali, je po vsem sodeč katarzična. Z njo se ne meri na medije v splošnem, misli se na tiste, ki so o primeru sploh pisali, tako ali drugače. Da so ubijali, zato skoraj izključno trdijo vsi, ki o mariborski spolni aferi niso želeli povedati ničesar. Potemtakem tudi o tem ne, da bi pri njej bilo kaj narobe. K temu se še danes zaklinjajo.

Zatorej je naslednje logično vprašanje: so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali, medtem ko ga nikakor niso tisti, ki so ob zgodbi dosledno mižali?

Možna vprašanja

O primeru z navedeno poanto sem se razpisal že zelo zgodaj in v začetku (21. novembra), a danes lahko ugotavljam, da se je ravnanje le še stopnjevalo točno v smeri, ki sem jo problematiziral. Če bi postopali minimalno analitično, bi možna medijska vprašanja v dani tragični zgodbi lahko razdelili v naslednje sklope:

(a) Kako so mediji o navedenem primeru pisali in poročali?

(b) Kje je meja zasebnosti in posameznikove pravice in kje meja javnega interesa? Je bil v danem primeru navzoč javni interes po informiranju ali res nikakor ni bil?

(c) So »resni mediji« s svojim molkom ravnali ustrezno ali ne? Drži stališče Društva novinarjev Slovenije, da bi morali enostavno primer prezreti?

(d) So »rumeni mediji« kršili načela novinarske etike še s čem drugim in ne le tem, da so o primeru sploh pisali, pa ne bi smeli? Katera določila kodeksa so bila kršena?

(e) So se »rumeni mediji« v danem primeru spustili na raven neokusnega naslajanja in norčevanja?

(f) So mediji soodgovorni za smrt ravnatelja in na kakšen način bi morali prevzeti odgovornost, če so?

(g) Kako moramo poročati v primeru samomora v danem primeru in ali so mediji v tem primeru ravnali dovolj pietetno?

(h) So nekateri mediji storili prav, ko so se lotili brisanja poprejšnjih (spletnih) poročil in zapisov o tem primeru?

(i) Kako ovrednotiti  družbeno iskanje grešnih kozlov in nastop moralne panike – če je do nje prišlo?

Navedena izhodišča zanesljivo niso edina, pri nekaterih si lahko zastavimo še dodatna podvprašanja, nekatera našteta pa se tudi prepletajo. Sam bom poskušal odgovoriti ne nekatera med njimi, spet drugih se bom polemično dotaknil in dal poudarek nekaterim protislovjem, v katera so se po mojem prepričanju novinarji zaplezali.

Zavesten molk

Ne more biti dvoma, da so nekatera uredništva hoteno in premišljeno molčala o primeru mariborske »afere«. Zoran Potič je v imenu Dela zapisal:

Uredništvo Dela zavestno ni pokrivalo zgodbe, ki je zadnja dva tedna pretresala Slovenijo. Za takšno odločitev so obstajali tehtni in utemeljeni razlogi, z današnjega zornega kota lahko sodimo, da je bila tudi pravilna.

Katja Šeruga je povedala nekaj podobnega:

Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli. Torej nismo pisali. Do danes. Ko je jasno, da je ravnatelj storil samomor in ko skrbi tudi za učiteljico.

Večer Katja Šeruga komentar samomor ravnatelj

S tem ko novinarji niso poročali sploh o ničemer, so pravzaprav sokrivi za vse, kar se je zgodilo. Če »resni« novinarji menijo, da so ravnatelja ubili »rumeni«, če torej privzamemo tak diskurz, bi sam prej rekel, da so ga kvečjemu kar oboji skupaj. Če spet drugi menijo, da je bila glavni motor vsega naslade željna radovednost množic, ki ji mediji pač radi strežejo, je položaj glede iskanja krivcev še slabši: najbrž je popolnoma protislovno napadati rumene medije, da so postopali narobe, če z argumentom »mediji pač pišejo, kar si ljudje želijo« primarno krivimo perverzno ljudstvo. Nekdo izmed mojih kolegov je naivno, a v resnici pomenljivo dodal: Kdo točno že izdaja Slovenske novice?

Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi, je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal učinkuje kot simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti novinarsko materijo in se nanjo odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v opisani zgodbi, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč.

Kdo so krivci

S tem je »resni« nereflektirani pristop vrgel skupaj z umazano vodo proč tudi dojenčka. Zdi se, da je na to celo ponosen. Milena Zupanič je v Delu danes ugotavljala:

»Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.«

Delo Zupanič mediji ubijajo

Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov. Vmes se prikrade še očitek o hipokriziji ali hinavščini, enkrat usmerjen v ljudstvo in spet drugič v rumene medije. Nosilci te misli še vedno verjamejo, da so odigrali edino pravilno partijo. S tem producirajo diskurz o samem sebi, ki je zaščitniški in v katerem so predvidljivo ostali brez greha, seveda pod pogojem, da se najde drugega grešnega kozla.

Toda tako kot so tabloidni novinarji kršili določila medijske zakonodaje in podlegli senzacijam, se nam odpira zoprno vprašanje, ali bi nasprotni molčeči mediji sploh kaj storili, če se primer ne bi zaključil na tragičen način. V minulih desetih dnevih so imeli vrsto priložnosti, da načnejo poročanje prvih in odprejo razpravo o pravicah posameznika do zasebnosti. Nič od tega niso storili. Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bili pripravljeni mižati še naprej.

Čeprav takšne besede v danem trenutku lahko zvenijo nepietetno in so trenutki žalosti verjetno celo napačni za kazanje s prstom (kajti ta čas je običajno odmerjen kasneje), pri razpravi o krivcih sledim zahtevam, ki so podane, tudi pozivu DNS. A opažam, da s prst nikakor noče usmeriti vase – če že kdaj, nastopa kvečjemu v perspektivi imaginarnega in abstraktnega »Mi smo krivi«, kjer pa izjavljalec dejansko meri na tistega drugega, ne nase.

Ker ni bilo javnega interesa

Eden poglavitnih argumentov, ki se je oblikoval v »molčečih« medijih (z neposrednim naknadnim priznanjem, da je šlo za zavestno cenzuro in bojkot teme) govori o tem, da za poročanje o primeru ni bil izkazan nikakršen javni interes. Načelo je torej enostavno: »Če ni izkazan javni interes in gre za pravico do zasebnosti, ne delaj zgodbe«.

Pa se z njim strinjajo tisti, ki o tem danes pišejo? Leta 2005 je izbila ena redkih »spolnih afer« v Sloveniji, svingerska afera poslanca Aurelija Jurija. »Resni« mediji so se takrat vsi po vrsti strinjali, da so rumeni prestopili prag – argument je bil isti, navzlic temu, da je bil Juri poslanec, v njegovem ravnanju niso zaznali nobenega javnega interesa. (Puščam ob strani debato, ali se lahko s tem strinjamo ali ne.)

A novinarji so postopali bistveno drugače: če danes (1. december) Katja Šeruga kot odgovorna urednica Večera na drugi strani časopisa priznava,da so mariborski primer načrtno spregledovali in glede njega molčali, ker ni bil izkazan noben javni interes, je leta 2005 v celem nizu člankov kot novinarka Večera skupaj z aktualnim predsednikom DNS Matijo Stepišnikom o tem primeru brez težav poročala. Navedenega načela »Ne piši, če ni javnega interesa in gre za zasebnost« se torej omenjena nista držala. Podobno je takrat veljalo tudi za vse druge »resne« novinarje« – razpravljati o stvari pač še ne pomeni naslajanja, tabloidnosti in pristajanja na nedopustno logiko branosti.

Če ista urednica ugotavlja, da v Večeru ne želijo pristati na prodajanje sperme (sic!), potem ji bomo bolj verjeli, ko se bo v časopisu zmanjšala kvota poročil s porno-sejmov in vsega, kar je le nekaj let nazaj časopis izdajal v posebnih edicijah Vročega kaja, s čimer je bil čisti unikum v evropskem merilu, če neskončnih reportaž o seksoslovju vključno s seksom v živo v Mariboru niti ne omenjam.

Ko se danes s takšno lahkotnostjo govori o odgovornosti in kaže s prstom na rumene medije ali na amorfno množico, ki jo menda seks v šolskem kabinetu bolj vznemirja kot vse naše tajkunske in politične afere (Dragica Korade), bi kazalo perspektivo obrniti: kaj pa če bi ravnatelj bil še živ, ker bi v javnih polemikah čutil več podpore zase? Če bi nerumeni novinarji jasno povedali, da so na strani njegove pravice do zasebnosti? Če bi opozarjali, če bi vlagali prijave zaradi kršitev? Ko v trikotniku rumeni mediji vs. resni mediji vs. radovedna javnost nekateri kažejo izmenično na javnost in tabloidne medije, res niso preveč prepričljivi.

Večer Korade samomor ravnatelja

Logika molčanja in gledanja proč bi bila uspešna le v eni preveč abstraktni situaciji – ko bi se tega držali prav vsi mediji. Toda »resni« novinarji so zelo dobro vedeli, da se to ne bo zgodilo, da se to ne dogaja ne pri nas in tudi ne drugod po svetu. Pričakovanje, da bo njihov molk uspešen, je bilo povsem neutemeljen. Pričakovanje novinarskih združenj in dela medijske stroke, da morajo glede medijskega dogodka zgolj gledati proč, ničesar grajati in kritizirati, tudi ne. Oglasila so se očitno prepozno in njihov pristop se je izkazal za čisti polom.

Ko se je torej Večer danes končno odločil, da kar na celotni drugi strani prvič sploh spregovori o primeru, je ta »acting out« pač prišel z zamudo. V svojem razumevanju in presoji, da je treba molčati, svojim bralcem ni posredoval niti podatka o samomoru ravnatelja. Kar je bralec lahko izvedel o tem primeru, dobrega ali slabega, je moral izvedeti drugod. Ko časopis danes (1. december) na veliko in med vsem najbolj ekstenzivno piše o hipokriziji državljanov ali dela novinarjev, obenem pa opozarja, da je temo zavestno spregledoval, bi se moral vprašati, kdaj točno je v njej prepoznal javni interes. Dvomim, da je slednji imaginarna entiteta, ki včasih čudežno vznikne, spet drugič pa stoodstotno umanjka. Celo Nataša Pirc Musar je navzlic svojem začetnemu pravniškemu formalizmu in vztrajanju pri pravici do zasebnosti v javnih nastopih priznala, da obstaja tudi moralna plat zgodbe in da vsa vprašanja niso le formalnopravne narave. Zaradi razprav o morali pa nujno še ne rabimo moralizirati, niti biti obsojeni, da smo k temu nagnjeni. Zato težko verjamem oceni, da ni obstajal prav noben javni interes po poročanju. Kot vselej se zaplete kvečjemu pri vprašanju, kako o čem poročamo, ne pa, ali sploh.

Bomo okrivili tudi Natašo Pirc Musar?

V Jutarnjem listu in STA (ki se je prvič oglasila z vestjo o samomoru) lahko naletimo na dve zanimivi deskripciji dogodkov, objavljeni skupaj z vestjo o samomoru: »Mariborski slučaj izazvao je brojne rasprave o pravima objavljivanja materijala na internetu i o zaštiti privatnosti, moralnim normama i odnosu nastavnika i učenika u obrazovnim ustanovama« in »Objava posnetka je v medijih v minulih dneh sprožila razpravo po eni strani o spornosti takšnega ravnanja dveh pedagoških delavcev na šoli ter po drugi o dopustnosti posega v njuno zasebnost, ki je nastal z objavo posnetka na spletu.«

Nekateri »resni« mediji so napadli tudi RTV Slovenija, ker si je v Odmevih drznila odpreti temo in povabiti v goste Natašo Pirc Musar in ravnatelja Dušana Merca. Vsi, ki so o tem kakorkoli spregovorili, so torej v skladu z začetno mislijo krivi, ker niso molčali.

Kaj so argumenti za molk in cenzuro? Do danes jih nihče ni navedel, niti ni poskušal navesti. Iz sporočila DNS lahko zgolj implicite sklepamo, da za novinarski ceh primer ni vreden medijske obravnave, ker nič v njem ni nakazovalo navzočega interesa javnosti.

Citirana opisa nam povesta nekaj drugega. Da je v slovenski javnosti vendarle stekla neka količinsko omejena diskusija o dani temi, čeprav očitno nekateri še naprej verjamejo, da te razprave v javnosti niso v interesu javnosti. Smo dojeli? Ko proč z umazano vodo vržeš dojenčka, se je pač treba pretvarjati, da ga v kadi nikoli ni bilo. Če kaj dokazuje to absurdnost sprenevedanja DNS, je prav takšno vztrajanje pri svoji oceni – in to zdaj, ko je taisto razpravo končno tudi samo moralo dovoliti.

Delo samomor ravnatelj

Seks v mestu

Medtem ko se skoraj polovica Slovenije, če uporabim kar sam časopisni izraz te dni, tako ali drugače predaja premislekom (in fantazijam), kaj točno se je dogajalo v  neki pisarni mariborske srednje šole in z njenim ravnateljem, ki naj bi ga ujeli v intimnem položaju s svojo sodelavko, mediji o tem pišejo in poročajo silno, pravzaprav kar maksimalno različno.

Maribor seks afera 24ur

Lahko bi govorili o popolni polarizaciji pristopa: rumenosti in senzacionalnosti naklonjeni so snov z veseljem in neizmerno hvaležnostjo zagrabili, kar smo seveda lahko pričakovali, medtem ko bolj resni mediji raje vodotesno molčijo. Na mah ponujeno vprašanje je enostavno: bi morali z vidika novinarske etike prve grajati in druge hvaliti, in to iz diametralno nasprotnih stališč, izmerjenih s pomočjo iste merilne palice? Torej prve zato, ker so podlegli tabloidnosti in se spustili v zasebno sfero dveh posameznikov, ki nas ne sme zanimati, spet druge pa, ker so tako enotno in homogeno stoično pogledali proč, da bi taisto zasebnost pogumno zaščitili?

Med mediji, ki so tako ali drugače poročali o »mariborski aferi« ali celo »mariborski seks aferi«, so npr. POP TV, portal 24ur, Svet na Kanalu A, Slovenske novice, Svet24, spletni Žurnal, Planet SIOL in še nekateri manjši.  Nikakor pa o njej niso želeli niti z besedo pisati domači (lokalni) Večer, Delo, Dnevnik ali STA. V zadnjih dnevih so afero povzeli številni tuji ne zgolj spletni mediji, ne le s prostora bivše Jugoslavije, temveč tudi angleško pišoči. Naj jih zgolj nekaj naštejem kar v povezavah:

https://metro.co.uk/2014/11/20/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school-4955684/

http://schoolsimprovement.net/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school/

http://www.hellou.co.uk/2014/11/headmaster-caught-comprimising-position-27159/

http://www.topix.com/world/slovenia/2014/11/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school

http://tvnz.co.nz/world-news/students-catch-headmaster-maths-teacher-in-sex-act-classroom-6153978

http://www.24sata.hr/sexy/ravnatelj-skole-zadovoljavao-profesoricu-ucenici-ih-snimili-394225

http://www.jutarnji.hr/ravnatelja-skole-i-nastavnicu-snimili-u-ljubavnom-klincu/1237415/

http://dnevnik.hr/vijesti/svijet/video-ravnatelj-skole-u-uredu-oralno-zadovoljavao-profesoricu-matematike—361361.html

Maribor seks afera School

Zanimivo izjemo je pri nas naredila RTV Slovenija, ki sicer »mariborske afere« ni posebej obeležila v kakšnem »informativnem« prispevku, pač pa je v torkovih Odmevih (torej relativno hitro) za izhodišče vzela samo zgodbo in v studio povabila dva razpravljalca o temi: ravnatelja Dušana Merca in bivšo informacijsko pooblaščenko za dostop do javnih informacij Natašo Pirc Musar. Voditeljica dr. Rosvita Pesek je torej predpostavila, da zgodbo preprosto gledalci TV Slovenija pač že poznajo – iz drugega (rumenega) medija.

Moj odgovor na izhodiščno dilemo o agenda setting in postavljanju in dopuščanju obravnave zgornje teme je preprost: z molkom, cenzuro in gledanjem proč se ne opravlja prav nobeno posebno poslanstvo. V tem primeru je podobno izlivanju dojenčka skupaj z umazano vodo, das Kind mit dem Bade ausschütten, je napaka izločitve nepomembnega na način, da stran vržemo tudi pomembno. Čeprav ne more biti dvoma, da je takšna bila njihova zavestna in dobro premišljena (uredniška) odločitev ter posledična drža, s tem v ničemer ne prispevajo k soočanju z novinarskimi in medijskimi dilemami, še manj k obveščanju razdvojene in neuke laične javnosti, ki preprosto ne ve, kaj naj si o vsem skupaj misli in se zateka k takšnim ali drugačnim stereotipizacijam.

Bistvena zadrega novinarske odločitve tu pač ne bi smela biti, ali bomo neko temo pokrili, temveč kako jo bomo.

Moralna in druga spregledana vprašanja

Čeprav se bom odprtim moralnim zadregam posvetil naslednjič, bi rad kot simptomalno izpostavil zanimivo dihotomijo v njihovem dojemanju. Najdemo jo v spodnjem odlomku na portalu 24ur.com:

Pirc Musarjeva: z objavo dijak namerno želel škodovati učiteljici in ravnatelju

Na dogajanje se je kmalu po objavi odzvala bivša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Kot pravi sama, jo je poročanje tako ‘sprovociralo’, da je morala na to temo objaviti blog. V njem je pojasnila svoje stališče. Kot navaja, “primer ni sporen (le) zato, ker naj bi si ravnatelj in učiteljica v kabinetu dovolila početje, ki sicer po splošnem družbenem naziranju o sprejemljivem in nesprejemljivem početju na določenih mestih, res ne sodi v službene prostore,” navaja Pirc Musarjeva. Kar je zmotilo njo, je dejstvo, “da noben medij ni obsodil početja dijakov – skritega snemanja z mobilnim telefonom in objave posnetka na spletu.” Kot pravi, je neupravičeno slikovno snemanje, ki bistveno poseže v zasebnost posnetega, v slovenskem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje. “Početje dijakov torej ni le nemoralno, ampak potencialno tudi protipravno. Njihovo početje ni samo ‘svinjarija’. S skrivnim snemanjem so nedopustno posegli v zasebnost posnetih, ki sta jo več kot očitno pričakovala (pa čeprav v kabinetu). Da pa so posnetek kasneje še objavili na spletu, kaže na njihovo trdno in premišljeno namero škodovati posnetima,” še navaja Pirc Musarjeva.

Nekdanja pooblaščenka torej spornost primera »mariborske afere« locira v samo dejstvo, da mediji niso dovolj obsodili snemanja dijakov, na kar je vehementno opozorila sama. Na svojem blogu pa je v razpravo dopustila tudi kakšno drugo obliko spornosti, ki bi šla onstran nezakonitega posega v intimo dveh posameznikov, kar je skromno nakazala s prislovom »le«, podanim v oklepaju.

Prepričan sem, da nezakonito snemanje ni edina topika, ki se nam kot legitimna poraja v razpravo v danem primeru, tako kot verjamem, da je spregled najslabša izbira soočanja z njimi.

Maribor seks afera svet24

 

Maribor sex IndiaToday