::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Seznam grešnih kozlov, ki kopljejo jamo našemu novinarstvu

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je ob letošnjem svetovnem dnevu tiska znova izdalo posebno sporočilo za javnost. Za razliko od njihove vsebine prejšnjih let je bilo tokrat eksplicitno in verjetno še nikoli bolj kritično celo do samega sebe. Bolje rečeno: do nekega svojega dela. Od zunanjih sovražnikov je končno prešlo do prepoznavanja notranjih. Opazili so, med drugim, da medijem samim manjka samorefleksije in da postajajo karikatura samih sebe:

Mediji niso sposobni samorefleksije in priznanja napake tudi ob najbolj resnih kršitvah etičnih standardov, na katere opozarja Novinarsko častno razsodišče. S tem resno novinarstvo postaja parodija samega sebe. Odtujuje si bralce, poslušalce in gledalce. Reže si vejo na kateri sedi in dolgoročno koplje jamo, v katero bo prej ali slej padlo. Kar je najhuje, za takšnim novinarstvom ne bo žaloval nihče.

DNS izjava ob svetovnem dnevu 2015

Po svoje sem vesel omembe »samorefleksije«, saj je prav ta značilnost tista, ki sem jo eksplicitno tudi sam večkrat omenil kot manjkajočo potezo v delovanju domačega novinarstva. Samozadovoljstvo, igranje malih bogov, politična zlizanost in premajhna kritičnost na svoj račun preči sleherni razvoj, napor mišljenja je pač eden najtežjih. Če bi želel biti bolj točen, bi moral prej govoriti o bežanju proč od samopremisleka, razlogi zanj pa so pestri.

Linija samoobtožbe v izjavi DNS je tu bolj ozko začrtana: odsotnost refleksije se očitno nanaša na en dogodek, ti. »medijski umor mariborskega ravnatelja« in obtožbo DNS, naslovljeno na tiste, ki so o tem dogodku sploh pisali ali objavljali prispevke. V nizu zapisov sem razvil bojazen, da je društvo s tem uprizorilo množični scapegoating, očitno tudi ali predvsem zato, da bi sebe odvezalo od krivde, ker je do samomora ravnatelja molčalo o primeru in ni storilo ničesar – niti obsodilo drugih ali dalo smernice. Kot sem nekajkrat dejal: skupaj z umazano vodo je izlilo tudi dojenčka. Kazati s prstom na druge, da bi ubežal soodgovornosti, je nekako v psihološki naravi bežanja od krivde– ampak ravno tistih, ki ne zmorejo avtorefleksije. Prav to, molčanje, ob implicitni predpostavki, da ni v zgodbi bilo niti trohice javnega interesa, pa je bilo predpostavljeno kot edina prava, pravilna novinarska hexis.

Obtožbe o pomanjkanju samorefleksije se zato v citatu vežejo izrecno na razsodbo NČR, ki je v tej zadevi odkrilo, da je kar 48 novinarjev in urednikov kršilo različne člene novinarskega kodeksa:

»Kodeks je kršilo 48 novinarjev in novinark,  urednikov in urednic,  voditeljev in voditeljic,« so zapisali.

Sam sem jih sicer naštel le 44. Zato se ugotovitev, da novinarstvo ni sposobno samorefleksije, v prvi vrsti navezuje na omenjene kršitelje, ki jim je očitano še, da zdaj ne znajo priznati svoje napake, s čimer (in zaradi njih) novinarstvo postaja nič manj kot parodija. Zaradi 48 (ali 44) novinarjev, verjetno še koga zraven, si slovensko novinarstvo koplje jamo in reže vejo – in zaradi njih ne bo nihče nikoli žaloval za njim.

To so hude obtožbe, najhujše doslej, kar jih pomnim. Močne besede, ki imajo svojega prepoznavnega naslovnika. Koga že? Tega izrecno in poimensko niso povedali, a jih lahko izluščimo iz sklepov sodb. Seznam mojstrov parodije, ki režejo vejo novinarstva, je v podobi kršiteljev tale:

Anja Zupanc

Matej Košir

Ir. K.

Gregor Trebušak

Nuša P. Lesar

Mojca Hanžič

Danica Ksela

Barbara Bašič

Tjaša Dugolin

Jani Muhič

Tomaž Perovič

Tjaša Slokar

Bojan Budja

S.N.

S.U.

Saša Krajnc

Ana Marija Bosak

Rosvita Pesek

Nada Lavrič

Ksenija Horvat Petrovčič

Maja Mastnak

Anja Ciglarič

Sandra Ezgeta

Mirko Mayer

Uroš Slak

Bojan Traven

Gabrijel Toplak

Sašo Avramovič

R.T.

P.R.

M.J.

T.C.

Karmen Špacapan

Sonči Nered Čebašek

Pavel Vrabec

N.J.

Aljaž Pogorelčnik

Marijan Jurenec

Klemen Bunderla

Primož Siter

Simon Prelesnik

Denis Avdič

Miha Deželak

Andrej Vodušek

Ne, ne želim si biti advokat omenjenih kar počez, mnogi med njimi so res kršili profesionalne standarde. Vendar, kot sem že pokazal, ne vsi in ne vseh členov. V imenu resnice in pravice zato trdim, da je takšna obsodba krivična posplošitev, pospremljena s pretežkimi besedami, korak proč od resnične razprave in ocene o krivdi »resnih« in »rumenih« medijev, zaščitniško dejanje tistih, ki ne želijo poglobljene nevtralne analize novinarskega postopanja in etičnih dilem ob mariborski tragediji.

Kakor sem pokazal, je bila interpretacija kršitve 12. člena kodeksa za cel niz kršiteljev presenetljivo in nerazumljivo napačna. Ker se kršitev tega člena očita večini s seznama sramotilcev novinarskega poklica, se v prav takšni meri ne more šteti za utemeljeno.

V nizu zapisov sem objavil tudi sedem stališč tujih strokovnjakov za medijsko etiko o mariborski tragediji – prav vsi so menili, da je bil v tej zgodbi navzoč javni interes. In če je bil, ne more držati teza, da o zgodbi nismo smeli poročati: vprašanje je le, kako smo to storili. Nenavadno, da bi uporabljala stroka zunaj meja povsem drugačne vatle od domačih: tako posebni pa kleni Slovenci ne v novinarstvu in niti percepciji zasebnosti ali javnega interesa tudi nismo.

Čeprav so posamezni člani NČR in DNS poznali ta mnenja še pred sprejetimi razsodbami, jih očitno niso niti malo prepričala. Niti nanja niso reagirali, pač v maniri dosedanje arogance. Zgoraj citirana izjava društva konec aprila letos je zato še zadnji v nizu dokazov, da DNS in NČR še dalje vztrajata pri oceni, da je iskanje slehernega javnega interesa bilo popolnoma zgrešeno in da bi, tako kot oni, morali profesionalni novinarji ob tem gledati proč. Brez njega pač ne bi sestavili dolgega seznama skruniteljev novinarstva, ki utegnejo doseči, kot dramatično piše v komunikeju, da za tem poklicem kmalu nihče več ne bo točil solz.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/04/08/na-izpitu-padli-mediji-in-12-clen-kodeksa/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

%d bloggers like this: