Logarjevi Demokrati so veselo naznanili, da postajajo del Janševe vladajoče koalicije. Še več, v prihodnost z novim oziroma kar starim šefom zrejo z »velikim optimizmom«.
Nihče ni posebej presenečen. V besedilu o organizirani laži sem vpeljal dve tezi. Da bo Janševa nova oblast v nastajanju nelegitimna glede na vse predvolilne obljube in trditve ključnih akterjev v njej, je bila prva. Druga, da spremljamo povolilno prevaro, v kateri je organizirana laž postala konstitutivni temelj oblasti. Pričakovano so novinarji tudi to besedilo vrgli v koš.
Preskok je pomemben, ker laž ni več nekakšen obrobni moralni prekršek, ampak nekaj bistveno močnejšega: anomalija, ki je postala gradnik demokratičnih postopkov izgradnje oblasti, znotraj katere so resnicoljubne zaveze volivcem izgubile svoj smisel. Še več, laž in laganje sta postala orodje za prevzem oblasti in tehnika upravljanja. Kar je utemeljeno na njima, pa je nujno gnilo in od akterjev smemo pričakovati, da bodo z laganjem in manipulacijami preprosto vladali vsak dan. Nekaj, kar bi nas moralo pri katerikoli vladi, katere nastanek bo utemeljen na prevari, strahovito skrbeti.
Radi bi pozabo
Lažnivci so zainteresirani za hitro pozabo. Stari Grki so resnici dejali aletheia (ἀλήθεια), neskritost. Spomniti velja, od kod prihaja izraz. V grški mitologiji je Lethe reka pozabe v podzemlju. Duše umrlih naj bi pile iz nje, da bi pozabile svoje zemeljsko življenje, preden bi prešle v novo stanje ali se ponovno utelesile; lḗthē (λήθη) v grščini pomeni »pozaba«, »zabrisanost«, »skritost«.
Jasno, ambicija lažnivca je, da so njegove laži ravno takšne: skrite, nerazkrite in po možnosti pozabljene, če jih je že kdo razkril. K temu žal pripomore sloviti spomin zlate ribice, ki vlada množicam, včasih dolg res le kakšen dan, predvsem pa množični mediji, ki ne zmorejo opravljati svoje nadzorne funkcije in pozabo dovoljujejo. Dogajanje okoli Demokratov Anžeta Logarja je v tem smislu nazorno. Čeprav so svojo politično identiteto dobesedno gradili na energični retoriki preseganja polarizacije, politični širini in distanci do janšizma, so zdaj klonili na celi črti in zanikali svoj politični substrat na najbolj ultimativen način.
Njihovo navdušenje nad lastnimi lažmi ob vstopu v Janševo vlado je bilo celo soglasno in slišali smo, da je Tadej Ostrc odvzel besedo še edinemu poslancu, ki je okleval. Toliko o notranji disciplini strankarskega aparata in prostoru za širino in drugačno prepričanje! S tem se ni pokazalo le, da Demokrati varajo, ampak da je bila začetna retorika depolarizacije zgrajena na zavestni laži, saj nam niso privoščili nobenega pojasnila o svojem obratu in na tiskovni konferenci, kjer so sporočili veselo vest, Logarja sploh ni bilo! Na nek način so v njegovi stranki na cinični ravni celo konsistentni: tako kot so lagali od začetka, lažejo še naprej.
Če to štejemo za žalostno dejstvo, je trikrat bolj tragično, da novinarji, ki imajo privilegirani dostop do politikov, pojasnil o obratu ob izvajanju politike laganja sploh ne zahtevajo ali tega ne počnejo niti najmanj vztrajno. Kar zmorejo, je zgolj papagajsko sledenje vsem korakom, ki jih seveda trasirajo in diktirajo pri SDS, Demokratih, Resnici, Novi Sloveniji, SLS in Fokusu Marka Lotriča. Na trenutke se zdi, da novinarji neumorno letajo od enih do drugih in dolgočasno poročajo o premikih v smeri konstituiranja nove vlade, ne da bi sploh dojeli, kakšno ničvredno instrumentalizirano vlogo opravljajo. Najbrž se morajo ob njihovi nebogljenosti v naštetih strankah pošteno zabavati.
Dejansko vsakič znova nasedejo novem dnevnemu triku, ki ga prihajajoča oblast, ki je še sploh ni, izvaja. Ta zato vsak dan zato predlaga kak ukrep ali zakon, najbolj zloglasno zmazek, ki so ga poimenovali interventni in bo naredil milijardno luknjo, če bo realiziran.
Demokratična odgovornost medijev
V normalno delujoči javni sferi bi moral biti razkorak med javno izjavo in kasnejšim ravnanjem predmet osnovne novinarske obravnave. Toda naš medijski prostor je v zadnjih desetletjih razvil skoraj patološki odpor do zasledovanja etičnih ravnanj politikov. Še huje, novinarji praviloma niso več pripravljeni uporabiti besed, kot so »laž«, »prelomljena obljuba«, »zanikanje« in »izdaja lastnih načel«, če naštejem le nekatere opise, s čimer res ne izkazujejo profesionalne nevtralnosti, ampak izgubo osnovnega novinarskega poslanstva. Zakaj?
Če politik javno zatrjuje eno in nato ravna nasprotno, ne spremljamo le nekakšne spremembe politične strategije, kajti bolj čistega primera zavajanja v danem primeru volivcev res ne moremo najti. Od tod naprej sledi moja teza o nelegitimnosti tokratnih volitev, saj so prav vsi člani bodoče koalicije tako ali drugače počeli taisto. Razlog, zaradi katerega se mediji jasnim opisom izogibajo, ni nekakšna metodološka previdnost: če na to pomislimo, se žal motimo. Temu že dolgo časa pravim kastracija oziroma avtokastracija njihove kritične funkcije, le da je v dramatičnem položaju, v katerem smo se znašli zaradi že preverjeno avtokratske vlade, hitreje razvidna.
Slovensko novinarstvo izgublja sposobnost razlikovanja med »informativnim« beleženjem dogodkov in etično odgovornostjo, ki mora slediti resnici. Vloga novinarja ni zgolj v povzemanju izjav politikov; od njih pričakujemo preverjanje njihove konsistentnosti in ugotavljanje razlik med izrečenim in storjenim. Če tega ne bodo počeli, smo izgubili demokratično odgovorne medije. Žal smo na dobri poti.
Lagal in lagal
Naj spomnim na zgolj omenjeni primer: Logar je že skoraj obsesivno zadnji dve leti ponavljal, da z Janšo ne misli oblikovati vlade. Denimo 15. februarja 2026 je znova povedal podobno: »Govorijo nam, da bomo v prvih minutah po volitvah skočili v objem Janeza Janše. Ne, ne bomo. Janez Janša je že imel tri priložnosti, pa jih ni znal izkoristiti.«
No, kot vidimo, se ravnokar dogaja natanko to: Logar je skočil v ta objem in mu dal četrto priložnost. Isti objem so tik pred volitvami v deepfake tehniki lepo ponazorili na portalu Vladozlom: ja, na njem so dan po njih tako rekoč preroško napovedali, da se bo zgodilo ravno to.
Ni dvoma, da je sama Logarjeva izjava izrazito politično nedvoumna, da je podana kot tako rekoč performativna zaveza in ne kot naključno izrečeno stališče. V tem smislu je avtor nesporno lagal in izvajal politično prevaro.
Še preden je vlada sploh nastala, že spremljamo njene sveže agende, ki delujejo kot dimne zavese. Na primer predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč NSi, SDS in Demokratov, da se žrtve povojnih pobojev pokopljejo na ljubljanskih Žalah. Obnašanje medijev je tudi tokrat spet porazno: karkoli servirajo naštete stranke, novinarji nekritično poročajo.
Pregon protestnikov
Prav v takšnem kontekstu je treba dojeti tudi aktualne napade na nevladnika Filipa Dobranića. Njegova izjava o nujnosti izvajanja pritiskov na politike je bila interpretirana kot grožnja, čeprav ni omenjal drugega kot pritisk in naštel nekaj poslancev. Poslanka Resnice Katja Kokot se ni zadržala in je njegovo ravnanje celo prijavila tožilstvu zaradi kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva po 297. členu Kazenskega zakonika. Dodala je še prijavo svojemu šefu Zoranu Stevanoviću, od katerega pričakuje ukrepanje na funkciji predsednika parlamenta! Njena reakcija ni zgolj pravno absurdna in brezpredmetna, saj ne more biti uspešna, ampak predvsem politično strašljiva.
Demokratična politika zagotovo temelji prav na legitimnosti javnega pritiska. Brez njega ni civilne družbe, ni protestov, ni politične participacije in ni nadzora nad oblastjo. Interpretirati politični pritisk kot obliko nasilja pomeni nekaj globoko nedemokratičnega. Dejansko spremljamo tipičen primer semantične manipulacije, kjer kritika oblasti, ki še sploh ni na oblasti, postane ekstremizem, zahteva po odgovornosti pa oblika nezaslišanega pritiska. Kako perverzno in kaj šele bo!
Tovrstna strategija sicer ni nova in jo dobro poznamo iz avtoritarnih sistemov, ki tradicionalno napadajo civilno družbo in opozicijo na način, da ju predstavljajo kot nevarnost javnemu redu. V tem in podobnih primerih velja opozoriti, da se instrument kazenskega prava uporablja zastraševalno – ne računa se s tem, da obstaja resna pravna podlaga za pregon nevladnika, ker je ni, se pa stavi na učinke zastraševanja in utišanja, kjer se kriminalizira normalna demokratična dejanja. Na ta način se poskuša disciplinirati kritično misleče in odvzeti pravico do protestov. V praksi to pomeni, da bodo vladajoči tudi vsako etično oceno, da lažejo ali da so izdali voljo volivcev, tako ali drugače preganjali.
Ponavljam: to počnejo oblastniki, preden so sploh na oblasti. Kaj šele bo?
Perič kot izdajalec
Se še spomnimo Gregorja Periča? Tistega liberalca in politologa iz vrst SMC, ki je leta 2020 omogočil vlado Janeza Janše, potem pa k njemu prebegnil? Njegova reakcija na Dobranića je simptomatična. Danes govori o »servilnih mentalnih sirotah«, »stricih« in »diskreditacijah« z očitno željo, da bi naknadno, na podlagi predloga pregona, racionaliziral lastno politično biografijo. Perič je za protestnike leta 2020 postal »izdajalec«, eden izmed mnogih.
Postal je simbol političnega prestopnika, ki je omogočil oblikovanje Janševe oblasti mimo pričakovanj volivcev. Danes, ko poskuša kritičnost prikazati kot histerično gonjo liberalcev, ki se jim je očitno čez noč odpovedal, pravzaprav sodeluje v širšem procesu reinterpretacije politične odgovornosti. Izdaja je zanj nenadoma plemenito dejanje, podobno pa tudi laž.
Zaradi vsega naštetega bi morali vztrajati pri elementarni pojmovni jasnosti. Demokracija ne razpade zgolj takrat, ko oblast postane avtoritarna – o tem več nimamo velikih dvomov. Ne, še bolj se izgublja, ko v javnem političnem prostoru izgubimo sposobnost ločevanja med resnico in lažjo, med prevaro in zavezo. Ali celo, kot vidimo v zgornjih poskusih, kadar se oblastniki trudijo, da bi nas utišali, ko na moralne zaveze opozarjamo.
Ob vsem naštetem si Logarjevi Demokrati drznejo celo biti optimisti? Kakor da je avtokracija, utemeljena na lažeh, res nekaj, po čemer so od nekdaj hrepeneli.
Več:
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo
Ko kritičnost odpove: kdo bo odgovoren za vrnitev Janše?
Kdo še lahko ustavi Janševo vlado?
Desant na RTV Slovenija: politična ugrabitev javne radiotelevizije v letih 2020-2023
Skrajna desnica v Sloveniji: razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020
Kdo nam laže: je Golob želel odstraniti Urško Klakočar Zupančič?
Vlada mora pasti: o demoničnem šepetu Janeza v Golobovi glavi
Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?
Je Donalda Trumpa ustoličilo njegovo laganje? O fenomenu zmagovite laži.
You must be logged in to post a comment.