Poslanski heroji in izdajalci: kje je po novem meja svobode izražanja?

Množični mediji so pohiteli in se široko razpisali o tem, da sta poslanca Gregor Perič (SMC) in Branko Simonovič (Desus) policiji prijavila plakate z napisom Heroj ali izdajalec?.

Čeprav ni čisto jasno, kakšno kaznivo dejanje sta pri tem prepoznala, saj nas o tem nista obvestila, lahko nekaj obrazložitve razberemo iz Peričeve komunikacije z javnostjo: takšen plakat se je pojavil ob njegovem domu, izjave tega tipa pa sta »v pisni izjavi dogodke označila za nedopustne, saj poslance pri njihovem delu varuje ustava in niso vezani na kakršna koli navodila«.

Šus v glavo ni problem

V medijih bi si želeli prebrati pravno mnenje, končno pa tudi stališče policije in kasneje tožilstva, kakšen verbalni delikt predstavlja omenjena besedna zveza, na katero se sklicujeta – če merita predvsem nanjo. Naj spomnim, da živimo v državi, v kateri tožilstvo sicer ne preganja pozivov k streljanju beguncev, tudi ne izjav poslancev sredi parlamenta, da je potrebno beguncem poslati »šus v glavo«. Trenutno čakamo, kaj bo storilo tožilstvo glede stališč o večvrednosti bele rase – glede vsega trojega sem podal kazenske prijave, prvi dve sta bili zavrnjeni, na odločitev glede tretje pa še čakam (Ovadba zoper kolumnista Demokracije Aleksandra Škorca in odgovornega urednika Jožeta Biščaka, Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti).

Čvrsto stojim na stališču, da je potrebno v državi, kjer se politika pretežno vedno bolj odvija s pomočjo širjenja propagandnih in sovražnih sporočil, sovražni govor zelo nujno tudi preganjati. Toda Peričev in Simonovičev primer je povsem drugačen – težko je spremljati, s kakšno lahkoto slovensko novinarstvo brez zadržkov širi informacijo, po kateri se po novem kriminalizirane celo besede in fraze, ki vsebujejo vprašaj in so sestavljene iz besed »heroj« in »izdajalec«. V nadaljevanju bi kot državljan vsekakor pričakoval podrobnejša medijska pojasnila pravne stroke in policije, kajti lahko bi se izkazalo, da se s pregonom takšnih stavkov dejansko krati pravica do kritike, ki jo imajo državljani do izvoljenih politikov in ki je hkrati tudi njihova pravica do svobode izražanja. Še več, ta bi morala biti tudi ustavna pravica, naša medijska pravica pa, da smo vsestransko obveščeni.

Svinjska glava je svoboda izražanja

V možno ilustracijo navajam zelo različna stališča glede »dometa« takšne pravice. Znana pravnika dr. Andraž Teršek in dr. Jurij Toplak sta pred dvema letoma dejanje neznanega akterja, ki je na podstavek Borisa Kidriča v mestu Kidričevo nastavil svinjsko glavo, vzela v bran in energično dokazovala, da policija ne sme preganjati nastavljalca svinjskih glav, ker da ima popolno pravico do svobode izražanja. Po njunem mnenju storilec nikakor ne sme biti preganjan.

S tem se v danem primeru sicer globoko ne strinjam, vendar nam lahko primer služi za vzpostavitev zanimivega kontrasta – med uporabo svinjske glave, ki so jo neznanci pred tem nastavili že na gradbišče džamije v Ljubljani, očitno spet z vso pravico do svobode izražanja, in omenjeno rabo zapisanih besed »heroj« in »izdajalec«.

Če bi Peričeva skrb držala, vsaj glede prve polovice fraze, bi že zdavnaj pričakovali, da Janez Janša preganja lastnega poslanca Marijana Pojbiča, ki rad izreka stavek »Janez Janša je heroj!«:

Spin, politična občutljivost in sramota

Je morda gesta, ki sta jo uprizorila oba poslanca, zgolj dober medijski spin, pri katerem novinarji rade volje sodelujejo? Stavek, ki je vznemiril Periča in Simonoviča, je verjetno rezultat nezadovoljstva posamičnih državljanov; kot vemo, prebega strank Desus in SMC pod okrilje Janševe koalicije ni mogoče pojasniti drugače kot z nenačelnostjo teh strank in vseh poslancev, zato je očitek kritiziranima tudi upravičen in ne zgolj stvar svobode izražanja. Iz dveh razlogov: ker so (a) s tem dejanjem izdali svoje volilno telo, ki jih je izvolilo na podlagi njihovih podanih obljub in javno izraženih poprej drugačnih političnih stališč, in tudi zato, ker (b) njihovo ravnanje pod okriljem nove vlade dokazuje, da ravnajo nemoralno in neetično na prej opisani način tudi v času od marca letos naprej.

Nedavno smo lahko podobno lahkotnost uredniških agende, kar zadeva »novo« politično občutljivost na izrazje, ki bi utegnilo leteti proti oblasti, videli tudi v uporabi zapisa »sramota«, ki so ga neznanci v znak protesta proti političnim menjavam direktorjev napisali pred nekatere kulturne ustanove in muzeje. Zgodba klicanja na pomoč policije se je ponovila, kot je poročalo Delo: »Dogodek so nemudoma prijavili policiji. V izjavi je direktorica zapisala, da v muzeju vandalizem ostro obsojajo in se pri tem zaskrbljeno sprašujejo o vlogi ter pomenu kulturnih inštitucij danes.«

Dejanje je bilo spet označeno za »ustrahovanje«, kar pomeni, da mediji spontano pristajajo na artikulacijo in širitev razumevanja, po katerem so »heroj«, »izdajalec«, »sramota«, včasih opremljeni z vprašajem, po novem kriminalizirani, nekakšna resna vandalska grožnja. Upam, da ne s smrtjo. Toliko težje razumemo, da to niso apeli k streljanju beguncev, supremacizem in »šus v glavo«.

Več:

Prašičje glave in invencija obsodbe nestrpnosti

Bodo tožilci sploh sledili sodbi Vrhovnega sodišča? Nič ne kaže na to.

»Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora