Sperma na obrazu in zarota v glavi: krivosodje, konspiracizem in hvaležni mediji

Slovenska politična in medijska sfera, hote ali nehote vedno znova združeni, imata novo kost za nekajtedensko glodanje, sveži material za elaboracijo vroče politične teme, upesnjene v nenehnih »pritiskih na pravosodje« in tezi o globoki državi.

Po sodniku Zvjezdanu Radonjiću, pokončnemu heroju tistega dela političnih mojstrovalcev, ki jim vsaka naracijska konstrukcija o pritiskih silno ustreza in z veseljem pomagajo pri njeni izvedbi, jim je morda rahlo nepričakovano v roke padla nova konspiracistična korifeja – mariborski tožilec Niko Pušnik je podal pisno prijavo, v kateri pojasnjuje, da se je nanj izvajal in se še vedno izvaja pritisk. Nenehno mu tudi prisluškujejo, dodaja, in to Sova. Ne le to, nekdo mu tudi sledi.

Navedel je temeljni razlog: menda ga naša obveščevalna služba preganja, ker je zavrgel vrsto ovadb proti Francu Kanglerju.

politikis pušnik radonjić

Značilna grafična prezentacija na enem od Janševih portalov: junaki v boju proti udbovskim spletkam

Da se mu kaj ne zgodi na poti v Ljubljano

Množični mediji zdaj zadovoljno predejo, sploh kakšen Uroš Slak, senzacija in šok sta zajamčena, imuna ni niti javna radiotelevizija. V torek se obeta tožilčevo zaslišanje pred parlamentarno komisijo (KNOVS), ki jo vodi Matej Tonin. Na enem od številnih Janševih e-para-portalov, ki brez kontrole in v tihem soglasju z oblastnim establišmentom in hkrati novinarsko srenjo politično zastrupljajo medijsko krajino, so dali besedo Kanglerju:

»Upam, da se temu tožilcu do torka ne bo kaj zgodilo na poti v Ljubljano!«

Do torka? Razen če bo tožilec na zaslišanje v prestolnico potoval kar nekaj dni, lahko izjavo štejemo za svež lingvistično obarvani kanglerizem. Nekdanji mariborski župan, sicer dvojni rekorder, najprej v prejetih kazenskih ovadbah in nato še v uspešnem dokazovanju kronične nesposobnosti naših organov pregona, postaja nadvse zadovoljen tudi sicer, ne le zaradi Pušnikovih zavrnjenih ovadb proti sebi.

Če smo se doslej spraševali, zakaj Kangler vodi s kar 22:0 proti policiji in tožilstvu, smo s Pušnikovimi evidencami o pritiskih najbrž bliže vsaj delni razlagi. Mimogrede, takšni, ki jo domači mediji spoštljivo in bogaboječe, najbrž v duhu lažne decentnosti v odnosu do institucij, posebej ne problematizirajo.

Ker so Janševi medijski sateliti po stari navadi pohiteli in javno objavili faksimile obtožb zadnjega promotorja zimzelene teze o krivosodju skozi besede novopečenega junaka njihove pravosodne kronike, lahko kar dobro presodimo, s kako tehtnimi dokazili operira mariborski tožilec. Naj jih nekaj podrobneje naštejem.

Izpuščaji, košnja trave in županovi žarometi

Pušnik je podal nekakšen kronološki opis dogodkov v nekaj zadnjih let, s katerim bo še zadnjega dvomljivca prepričal, da mu Sova prisluškuje in sledi. Moj izbor spodaj je selektiven, navajam najbolj impresivne, pri čemer preostali res ne zaostajajo veliko.

Sperma. V šali je Pušnik svoji sodelavki Kristini lani dejal, da so njeni izpuščaji na obrazu verjetno posledica sperme, ker ima novega partnerja. Potem je »punca«, kot ji pravi, odklonila »kafe«. Dejala mu je, da ima prepoved, kar ga je razhudilo. No, resnično iz povedanega zelo neizbežno sledi, da je skupno pitje kave preprečila Sova!

pušnik sperma

Tožilec, ki lascivno mobingira sodelavko, potem pa odkriva pritiske

Trava. Tožilec se je peljal s kolesom v trgovino. Pa k njemu pristopi Rado, brat Silva Cvetka, in mu pove, da »tu še lahko kosim pri bajti tak ne smem«. Ne, kontekst res ni pomemben, ker v skrajšani zgodbi ni nič bistvenega, kar bi manjkalo, a takoj je videti, da se je pripetil hud pritisk na delo tožilca kot posledica peklenskega prisluškovalnega dejanja obveščevalcev. Globoka država.

pušnik trava

Sovino vpletanje v košnjo trave okoli bajte

Aufcigar. Ob neki priložnosti je svojim staršem pri njih doma v šali povedal, da bi »usput« kupili sosedovo kmetijo. Kmet Franc Zapečnik ga je kasneje »v zvezi s tem napadel« in mu predočil, kaj da je slišal. Nesporno, Sova ne počiva in posledično zadaja strašne udarce neodvisnosti tožilcev.

Pušnik kmetija

Obveščevalci na sledi nakupu aucigarjeve kmetije

Predsednik občinske SDS. Pušnik se je udeležil piknika SDS v Ribnici. Predsednica regijske koordinacije te stranke mu je prenesla informacijo, češ da je bil on, Pušnik, predsednik občinske organizacije SDS. Ali je točna, ni razbrati. No, potem je bil iznenada vsega kriv sotožilec Moljk, ker mu je nekaj kasneje zabrusil.

Pušnik SDS

Piknik SDS v Ribnici in gospa Helbl z informacijo

Žarometi. Ko je nekoč igral tenis, je s kolegi malce pokritiziral župana Srečka Geča, se potem odpeljal v Ribnico na bankomat, ko se mu na cesti od zadaj približa isti župan in mu sveti v avto. Čisti dokaz, da se pritiski nanj vršijo nenehno, in to s prižganimi očmi.

Pušnik Geč

Župan z veliko hitrostjo na sledi tožilcu

Elisa. Tožilec je nekomu na sedmini pojasnil, da je ime Elisa, kakršno ima njena vnukinja, danes moderno. Vendar je nekaj dni kasneje prišla do njega snaha te osebe in mu razložila zmoto: to je staro in nikakor ne moderno ime. Obstaja kakšno bolj neposredno pričevanje, da Sova nenehno sledi in prisluškuje?

Pušnik Elisa

Sova o izvoru lastnih imen

Gosaki. Menda so v sorodstvu tožilca Gosaki bolj butasti kot Krušiči. Glej ga zlomka, ker so se o tem pogovarjali doma pri njegovih starših, mu je je nekoč Jasna Krušič, kdor koli že to je, postregla s tem podatkom. Še en dokaz, da prisluškujejo Pušnikovim.

Pušnik Krušič

Nabito vprašanje

»Se še na tožilstvu izvaja pritisk na tožilca Nika Pušnika, ker je ustavil nekaj pregonov proti Francu Kanglerju?«, je v svoji večerni oddaji na POP TV novinar Uroš Slak silil v generalnega državnega tožilca Draga Šketo. Sicer tudi omenjenega in »obremenjenega« v tožilčevi izpovedi.

Prislov »še« v novinarjevi poizvedbi, ki izraža nadaljevanje trajanja ali obstajanja nečesa, pomensko nesporno sugerira dve možnosti: ali tožilstvo še naprej izvaja pritiske na Pušnika, ali pa jih več ne izvaja. Ampak obe sta zmanipulirani in si jih ne želimo, saj je vprašanje zastavljeno na način, da obe »okrivita« tožilstvo. Videti je, kakor da je novinar zastavil nabito vprašanje, podobno kot v klasičnem zgledu takšne logične zmote, npr. v stavku »Si že nehal tepsti svojo ženo?« Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo tepli, če odgovorite z »ne«, pristajate na razumevanje, da jo še vedno tepete. Veste pa, da nič od tega ni res.

Vendar tokrat ni mogoče reči, da je novinar uporabil retorično manipulacijo, saj je zgolj reproduciral začetno tezo, kot je videti. In ta je bila: »Pušnik vztraja, da se je nanj izvajal in se še izvaja pritisk.« Svoje nabito vprašanje je izpeljal bolj po naključju, ne namenoma in najbrž ne zavedajoč se njegove dvoumnosti.

Šketa je nato mirno pojasnil: »Zoper omenjenega tožilca se nikdar niso izvajali pritiski in se tudi ne izvajajo.«

Pušnik Šketa Slak

Slak v elementu: “Še izvajate pritisk na tožilca?”

Konspiracizem in hvaležni mediji

Blodnjavost dokaznega gradiva, ki ga je predočil Pušnik, jemljem za dovolj dobro evidenco nečesa drugega: ne da se nad njim izvajajo pritiski in da mu prisluškuje Sova, temveč uporabnosti učinkov konspiracizma in politične paranoje v medijske potrebe, kjer z njima zelo enostavno večamo branost, gledanost, poslušanost. Ob tem ne potrebujemo neizbežno klasičnih fabulacij o judih, prostozidarjih, kuščarjih ali iluminatih, teorije zarot vseh vrst in paranoidni konstrukti po svoji naravi težijo k senzaciji in so nadvse primerni za medijsko naracijo, s čimer se velikokrat agenda največkrat izjemno naravno in tako rekoč nevidno zlije s politično. V danem primeru je podlaga standardna za domače razmere: komunizem je vrh vsega zla, njeni udbaši in sovaši ne počivajo.

Psihopolitiko konspiracizma zelo uspešno, že na dnevni ravni, zvito uporabljajo politiki za dosego svojih praktičnih ciljev. Kar se, kot rečeno, prilega sodobnim medijskim trendom tabloidnosti in senzacionalizma. Če skozi medije nenehno poslušate in »konzumirate« fantastične konstrukte, potem se ne gre čuditi, da v nenavadne povezave in skrite scenarije počasi začnejo verjeti uporabniki in množice. K temu dodajmo še namige, v katerih je Kangler mojster: ne zgolj zarota, tožilcu se na poti v Ljubljano lahko kaj zgodi.

Konspiracizem deluje skozi slepa prepričanja o vplivnem krogu izbrancev z vplivom, je nekakšen balon samoslepil in samoprevar, kjer se ta skušajo vedno znova racionalizirati in utemeljiti na imaginarni ravni. Vsebuje medijem najbolj dražeč element: senzacijo in šok, tokrat usmerjen v domnevno prikrito obvladovanje tožilcev. Utemeljeno lahko pričakujemo, da se bo medijska zarotniška naracija okoli Radonjića zdaj ponovila še ob Pušniku.

Po drugi strani je dovolj že, da v dani situaciji mediji, ki bi radi ohranili profesionalno distanco, reproducirajo sicer pričakovano nevtralno shemo zgolj skozi poročanje in obveščanje, da obstajajo trditve o pritiskih, da bo tožilec nastopil v parlamentu itd., ne da bi se ob tem sploh želeli opredeliti, a s tem že prispevajo svoj delež.

In potem še varuh

Kakor da konspiracizma v politiki in medijih ne bi bilo že v prekomernih količinah, pa je lahkomiselno dovzetnost zanj zaznati tudi v obliki povečane aktivnosti sedanjega varuha človekovih pravic Petra Svetine, ki je pozval vse pristojne, »da nemudoma ugotovijo, ali je v navedenem prišlo do nedopustnega poseganja v pravice vpletenih oziroma do zlorabe pooblastil«. In si s tem prigaral sicer pričakovani retvit Janeza Janše.

Varuh Svetina Kangler

Varuhova skrb in poziv glede pritiskov na tožilca

Očitke iz Pušnikovih namigov o spermi, košnji trave in županovih žarometih bodo v okviru svojih pristojnosti natančno preiskali tudi pri varuhu, so poročali.

O podobnem primeru sodnika Radonjića sem skozi medijski senzacionalizem, tezo o krivosodju in tudi konspiracizmu že pisal v prispevkih Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote, Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, Oddaja Intervju: dva dni nazaj v Demokraciji, danes že na RTV Slovenija, Parlamentarni kanal in sodniška semena, Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

Oba našteta primera imata še nekaj skupnega: kličeta po delu nadzorstvenih organov nad sodniki in tožilci, kajti zdaj se politika ubada s tožilčevim predlogom, da se opravi nadzor dela nad Sovo. Če obstaja kakšna medijska tema, potem je ta prava: hic Rhodus, hic salta.

 

Samopresenečeni Grošelj o političnih vplivih

Dr. Klemen Grošelj, kandidat za evropskega poslanca na drugem mestu liste stranke LMŠ, obenem tudi državni sekretar na obrambnem ministrstvu, je po novem tudi član te stranke.

V intervjuju za Dnevnik sta ga spraševala Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič, med njimi pa se je razvil takšen pogovor:

Ste član LMŠ?

Sem.

Kdaj pa ste vstopili v Šarčevo stranko?

Ko sem že bil na ministrstvu za obrambo.

Ste bili pred tem član stranke Zares?

Ne, bil sem pa blizu tamkajšnjim krogom.

Ima Gregor Golobič še vedno vpliv na vas?

Ne.

Grošelj intervju

Dnevnikov intervju z Grošljem: zavračanje populizma in nabito vprašanje

O statusu »ne«-ja

Kakšen status ima njegov odgovor »ne« na poizvedbo o Golobičevem vplivu? Če je želel iskreno potrditi izjavo »Gregor Golobič je imel vpliv name, ampak zdaj ga več nima«, v kar malce dvomim, potem težave v odgovoru ni. Če tega ni želel, potem se je ujel v past tako imenovanega nabitega vprašanja.

O njem sem pisal na več mestih, nazadnje v besedilu Ali je še koga zlorabljal? O nabitem vprašanju. Klasičen primer bi bil naslednji: če vas nekdo vpraša »Ali si že nehal pretepati svojo ženo?«, dejansko ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste – vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«.

Recimo, da je, seveda, nikoli niste tepli. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej in je več ne tepete, kar vas naredi za krive. Če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani, saj jo vendar še dalje pretepate.

Grošelj je morda izsiljeno izbral »ne« na vprašanje, ali ima Golobič »še« vpliv in ga s tem priznal za nazaj. Kot rečeno, morda je pri tem želel biti zgolj iskren in ga potrditi, kar bi bilo možno. A tudi če je to res, nabito vprašanje kot retorična novinarska tehnika ni bilo nič manj na delu.

Biti presenečen nad sabo

Da je bil iskren? Če namreč preberemo njegova preostala stališča, v kateri sicer oporeka populizmu, katerega del zganja dejansko njegov predsednik stranke, resda populizma sui generis (o tem več v besedilu Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti), takšne odkritosti ne manjka:

»Bom pa odkrito priznal nekaj, kar s piarovskega stališča morda ni najboljše: pred petimi leti si ne bi mogel predstavljati, da bova z Damirjem Črnčecem sodelovala v isti vladi. Zdaj je to mogoče.«

In nekaj kasneje pove: »Tudi sam sem včasih nekoliko presenečen nad sabo, ampak tako pač je.«

No, takšni so ti novi elmešejevski časi samopresenečenj.

Ali je še koga zlorabljal? O nabitem vprašanju

Je sodnik v procesu sojenja Stefanu Cakiću, obtoženemu uboja igralca Gašperja Tiča, storil nedopustno dejanje pristranosti s tem, ko je namigoval, da je pokojni zlorabil še koga?

V to je prepričana tožilka Tamara Gregorčič, zato je sojenje prekinjeno. Zahtevala je izločitev Cirila Keršmanca, saj je po njenem mnenju sodnik že zavzel stališče.

Primer je argumentacijsko zanimiv. Včerajšnja poročila o dogajanju v sodni dvorani so si bila enotna. Za začetek si poglejmo, kaj se je po pisanju Večera, ki trditve postavlja v narekovaje in s tem zagotavlja verodostojnost izrečenih besed, tam res zgodilo:

Tožilka Tamara Gregorčič je pričo Nejca Kupca spraševala, ali pozna še kakšne dobre prijatelje Gašperja Tiča, ki bi lahko kaj več povedali o tem, kakšen je bil Tič, ter o njegovem vedenju in karakterju. Priča je povedala, da je imel takšne prijatelje, navedel pa je ime in priimek nekega moškega z Obale. Sodnik Keršmanc je nato tožilko vprašal, zakaj to sprašuje, saj tega ni navedla v obtožnici ali na predobravnavnem naroku, kjer stranke sodišču predlagajo zaslišanje prič. Odvrnila mu je, da gre za novo okoliščino, saj je prejšnja priča A. O. govoril o tem, kako krasen človek je bil Tič in o njegovih karakternih lastnostnih. “Sicer pa je nova okoliščina tudi to, da je obtoženi govoril o spolnih zlorabah,” je dejala tožilka. Nato je sodnik vprašal: “Ali je še koga zlorabljal?“

Tudi druga medijska poročila nam v bolj opisni obliki sporočajo, da je sodnik vprašal, če tožilka sprašuje o imenih bližnjih Tičevih prijateljev »zaradi možnosti«, da je ta »koga še zlorabil«? Kar naj bi dokazovalo njegovo pristranskost.

Tič zlorabil Žurnal

Potencirano vprašanje že v naslovu prispevka: Žurnal24

Ne vem, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da bi uspešno pokazali na omenjeno dejstvo in zahtevali sodnikovo izločitev. Vem pa, da je formulacija, ki jo je uporabil Keršmanc, dejansko ti. nabito vprašanje.

Zanj sem na tej strani že večkrat navajal konkretne uprimeritve. Klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja« bi bil naslednji: če vas nekdo vpraša »Ali si že nehal pretepati svojo ženo?«, dejansko ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste – vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«.

Recimo, da je, seveda, nikoli niste tepli. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej in je več ne tepete, kar vas naredi za krive. Če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani, saj jo vendar še dalje pretepate.

Kot sem pokazal na drugem mestu, je argumentacijski trik nabitega vprašanja imeniten takrat, ko želite koga diskreditirati ali na nekaj neustrezno namigovati. V politični retoriki je to skrajno učinkovito orožje vseh vrst manipulatorjev, kot sem pojasnil v vrsti zapisov o logikah diskreditacijskega diskurza.

V zgornjem primeru sodnika je situacija povsem enaka. Vprašanje »Ali je še koga zlorabljal?«, pokojnik namreč, nas nujno pripelje do obeh enako slabih odgovorov. Če tožilka ali kateri koli naslovnik odgovori z »da«, potem je pokojnik dodatno kompromitiran. Se pravi: ne samo, da je zlorabil Cakića, kar je nedokazana trditev, ampak tudi druge osebe.

Če tožilka (ali katera druga oseba) odgovori z »ne«, potem je v tem odgovoru implicirano, da je Tič zlorabil Cakića, in samo njega. Ob začetni predpostavki, da je omenjeno zlorabo treba šele dokazati, je potemtakem sodnik s svojim nabitim vprašanjem dejansko zavzel pristransko stališče.

Cakić Tič sojenje sodnik nabito

MMC RTV Slovenija o zahtevi po izločitvi sodnika

Kar potem preostane, je le še možnost umika in pojasnilo, da se mu je nekako zareklo – vendar o sodni praksi, v katerem se sodniku zareče, in posledično morebiti prijaznejši obravnavi takšnih lapsusov pristranosti, res ne vem veliko, da bi lahko presojal.

Če vzamemo v obzir sodnikovo opazko, pa je onkraj dvoma, da je bila neprimerna in da implicira, da je ta zavzel neko interpretacijsko stališče, za katerega bi se moral najmanj opravičiti.

Več:

Janševa osmrtnica

 

 

Lažne novice na FDV: zakaj Grimsa ni treba biti strah

Kako so množični mediji pokrili ciklus dogodkov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede (FDV) in kakšno spoznanje lahko, če sploh, iz takšne metareprezentacije izluščimo?

Prvič, naj spomnim na eksternalije: finalno dejanje tega ciklusa je predstavljala okrogla miza z naslovom »Lažne novice – med lažmi in novinarstvom«, kjer so z moderatorjem doc. dr. Igorjem Vobičem debatirali Ali Žerdin (Delo), Jure Trampuš (Mladina), Kristina Božič (Večer), Tanja Lesničar Pučko (Dnevnik) in profesor FDV in kolumnist Mladine Vlado Miheljak.

Osrednji četrtkov dogodek (18.1.2018) sicer širšega sklopa delavnic, krajših predavanj in pogovorov pod naslovom »Proti kulturi laži«, je bil presenetljivo in pohvalno vsaj pri dve pomembnih nacionalnih medijih predvajan skozi »live streaming«: na spletni strani Dela in Dnevnika.

STA FDV fake news

Okrogla miza v povzetku STA

Iz zapisanega na spletni strani fakultete lahko razberemo, da je bil večdnevni festival naravnan zelo pedagoško, da naslavlja dijake in študente s sporočili o »fake news«, s katerimi se srečujemo vsak dan. Kako? »Pogosto nezavedno«, so zapisali. No, tokrat je že sam dogodek o »fake news« bil deležen lažne fabrikacije, zato se splača didaktično vajo izpeljati kar na metaravni.

Medijsko poročanje o okrogli mizi

Na tem mestu nimam namena v celoti presojati ali vrednotiti vseh medijskih poročil o navedeni okrogli mizi z eminentnimi novinarji in publicisti. Načeloma bi rekel, da je za takšen rang razprav odmevnost bila solidna – vsekakor boljša kot na razpravi o temi »poresničnosti« nedavno v Mariboru, o čemer sem nazorno pisal.

Pa vendar je že isti dan postalo dovolj otipljivo jasno, da bomo lahko ob isti okrogli mizi izmerili zanimive reprezentacijske učinke. Ne samo, da tudi dan kasneje, z izjemo STA, Dela in še kakšnega »resnega« medija, ki ga nisem uspel zaznati, ni bilo omembe vrednih novinarskih povzetkov z dogodkov, na katerem so na mojo presenečenje ugotavljali, vsaj tako v naslovu STA, da je treba medije kritično spremljati, bolj kot takšen morda blag izostanek interesa je začudil nek drugi kontrast. Tale: kdor je uspel včeraj zvečer ali danes pregledati vse javne zapise o njem, je moral priznati dominacijo negativnih, s politično retoriko posmeha obarvanih odzivov.

Kakšni so navedeni medijski odzivi? Predvsem prihajajo iz Janševih in desno usmerjenih medijev. Prvih pet zadetkov googla ob iskanju ključnih besed je še isti dan zvečer pokazalo, kdo prevladuje – zapis Dela se je znašel šele na šestem mestu, prvih pet so zasedli zapisi na teh straneh: stranke SDS, portala Domovina.je (dvakrat), portala Nova24tv in tednika Reporter.

FDV fake news 18.1.18

Iskalni zadetki na googlu: koga je zanimala okrogla miza?

Če so dan pred tem Janševi mediji protekcionistično spraševali po tem, zakaj na takšno »levičarsko« sceno niso povabili pri njih čislanega Petra Jančiča, avtorja nedavno izdane knjige, ki v naslovu obljublja temo o »fake news«, ne pa tudi po vsebini, saj v njej niti za trenutek konceptualno ne razpravlja o tem fenomenu, celo omeni jih le skromnih tri ali štirikrat, je poglavitni očitek, izrečen pred ali tik po okrogli mizi, letel predvsem na »levičarski« izbor gostov, porajani dvom v politično nepristranost in je končno meril na diskreditacijo dogodka kot takšnega.

Kompromitacija kot prava novica

Pri Janševi SDS so poslansko vprašanje Branka Grimsa, sicer ironično magistranta FDV, začinili s pričakovano insinuacijo:

Najbrž so organizatorji seminarja in delavnice o »fake news« kot sodelujoče izbrali uredništvi Dela in Mladine osnovi njihovih izjemnih dosežkov na področju izdelave in objave lažnih novic.

Opisana dolga tradicija napadov in zavojevanj različnih uredništev ravno s strani iste stranke nam kaže na vnovični vdor politične diskreditacije v debato o resnici in laži v medijih, delujoče po principih osebne kompromitacije.

Poslansko vprašanje o financiranju

Poslanec Grims, sicer edini avtor Zakona o RTV Slovenija, je v prvem delu svojega vprašanja, naslovljenega na vlado, povzel nekaj napovedi dogodkov, v katerih se je očitno še posebej prepoznal, potem pa kar naslovniku naprtil pričakovano odgovornost in vednost o financiranju in celo vsebinah dogodka:

Na FDV poteka dne, 18. januarja 2018, poseben dogodek na temo lažnih novic (»fake news«), sestavljen iz predavanj ter praktičnega dela – delavnic za udeležence.

Organizatorji so kot izhodišče teoretičnega dela zapisali misel, ki odraža očitno hudo zaskrbljenost nekoč dominantnih tradicionalnih medijev: »Novinarstvo tradicionalnih medijev, ki se soočajo s krizo verodostojnosti, pozornosti in poslovne vzdržnosti, izgublja dominantno vlogo posredovalca informacij in interpretacij, pri čemer se zdi, da poklicni novinarji ostajajo brez ustreznih odgovorov na normalizacijo laži v družbenih odnosih in procesih.«

Očitno je, da se zaradi prodora novih medijev, zlasti internetnih, razgalja neverodostojnost tradicionalnih (mainstream) medijev, zaradi česar se soočajo s krizo verodostojnosti in izgubljajo dominantno vlogo.

V praktičnem delu današnjega dne pa je očitno pomembna delavnica lansiranja lažnih novic, ki bo potekala z naslednjim izhodiščem in cilji: »Sodobna (politična) propaganda se vse preveč rada skriva za imenom »fake news«. Da besedni zvezi »fake news« manjka določnosti, je propagandistom seveda všeč, mi pa se bomo na interaktivni performativni delavnici naučili, kako »fake news« delujejo, in sicer tako, da bomo lansirali čisto prave lažne novice. Določili boste tarčo, skovali besede ter pripravili slikovno gradivo. Skozi analizo najuspešnejših lažnih novic in najbolj slavnih internetnih trolov bomo sestavili komunikacijski načrt, ki ga boste potem izvedli. S seboj prinesite dobro mero poguma, svoje pametne telefone, prenosne računalnike in račune na socialnih omrežjih. K širjenju laži sodita dobra mera adrenalina in sociopatije, zato moraliziranje pustite v kakšni drugi predavalnici.«

Poleg profesorjev FDV na celodnevnem dogodku na temo lažnih novic sodelujejo tudi člani nekaterih uredništev, med njimi sta na spletni napovedi FDV na prvih mestih navedena  Delo in Mladina, ki sta očitno torej po mnenju organizatorja za temo lažnih novic najbolj kompetentna. Organizator ju je postavil na prvo mesto najbrž na osnovi izjemnih dosežkov na področju izdelave in objave lažnih novic.

Vlado Republike Slovenije na osnovi Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije zato sprašujem:

Kolikšni so stroški dogodka na temo lažnih novic na FDV, saj je v okviru univerze FDV financirana iz javnih sredstev?

Ali je Vlada Republike Slovenije seznanjena s podrobnim programom dogodka in bo izobraževanje potekalo tudi s predstavitvijo najbolj razvpitih primerov lažnih novic (politične propagande najslabše vrste) uredništev časopisa Delo in Mladina, ki so bili doslej objavljeni v Sloveniji:

Objave lažne novice, da je denar od Patrie končal v SDS (preklic na naslovnici objavljene  lažne novice je uredništvo časopisa Delo objavilo v  neopazni pasici nekje na dnu notranje strani);

Objave lažne novice, da so udeleženci iz vodstva SDS na prireditvi na Brezjah zasedli prostor namenjen starejšim duhovnikom (preklic na četrt celotne strani objavljene lažne novice je uredništvo časopisa Delo objavilo sredi nekega drugega članka, tako da ga je bilo skoraj nemogoče opaziti);

Objave lažne novice (z elementi sovražnega govora), da je poslanec SDS, ki je dvakrat predlagal v sprejem Državnemu zboru Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih, ki obsoja fašizem, nacizem in komunizem, zaradi udeležbe z družino pri sv. maši na Brezjah »šaljivo« primerljiv z nacističnim veljakom Nacionalnega socializma, ki je svojo družino pobil, s posebnim uvodnikom takratnega odgovornega urednika Mladine, zakaj da naj bi bila taka primerjava nujna; kar so kasneje povzeli tudi skoraj vsi tradicionalni mediji v Sloveniji…?

Grims fake news sds

Spletna stran SDS in poslansko vprašanje – še isti dan

Insinuacijski prijem

Takoj opazimo, da poslanec s svojimi vprašanji ne misli resno, da prepoznavno fejka. Vlada res ni dolžna pojasnjevati, od kod je steklo financiranje dogodka na FDV, tudi ni pomembno, ali je seznanjena z dogodki festivala, preostala vprašanja o »seznanjenosti« z domnevno lažnimi novicami, ki zadevajo stranko SDS ali osebno Branka Grimsa, pa sodijo v argumentacijsko kategorijo nabitih vprašanj z namenom okrivljanja. Povedano drugače: niso namenjena pridobivanju odgovorov, temveč zlorabi instituta poslanskega vprašanja, vsebinsko so povsem nerelevantna za naslovnika in služijo napadu nanj.

Če bi iz tega kdo znova izpeljal prepričanje, da bi poročanje o pritiskih Grimsove stranke predstavljalo nepotrebno promocijo, zaradi česar sta molk in cenzura enkrat več na mestu, me znova ne bi prepričal. Ker ne verjamem, da se kultura laži in manipulacij, ironično kalibriranih ravno na temo laži in manipulacij v medijih, lahko izkoreninita z molkom. Ter istočasno medlostjo v ambiciji po profesionalnem ali strokovnem »pokritju« omenjene teme, ki jo kritiziram zgoraj.

Prevlada negativnih in politikantskih mnenj

O čem nam govori očitna prevlada negativnih, v resnici kar političnih odzivov? Najbrž o več vrstah politične nevtralizacije ali apropriacije diskurza o lažnih novicah. S psihološkega vidika nam priča o strahu pred razkritjem, npr. v SDS: mi bomo obtoženi širjenja »fake news«, zato smo se dolžni braniti, tudi preventivno. S tem del politike v Sloveniji posredno priznava, da je promotor lažnih novic.

Drugič, s političnega vidika govori o damage control, izvajanju nadzora nad možnimi slabimi posledicami. Tretjič, s propagandnega vidika je omenjeno postopanje stvar širjenja kulture strahu in nelagodja: če boste že govorili o lažnih novicah, ne omenjajte nas, ker vas bomo problematizirali. Zato utihnite. Ali še: če boste nastopili na okrogli mizi tega kova, boste, vključno z mediji, prišli na tapeto »naših« medijev.

Dvojna napaka medijev

Ko upoštevamo navedeno »dinamiko« odzivov na okroglo mizo in jih razumemo paradigmatsko, lahko pred seboj znova narišemo tako značilen vzorec začaranega kroga domačih medijev, namenjenih delovati v skladu s standardi profesionalne objektivnosti: ne samo, da ne kažejo pretiranega angažmaja v smeri širjenja javne razprave o nevarnosti lažnih novic, prvenstvo svojega odzivanja prepuščajo političnim konstruktom in tistim, ki so dejansko lažni, politikantski mediji. Se pravi, da kar dvakrat izgubljajo bitko.

Ne gre spregledati, da omenjeni množični mediji, ki jim načeloma ne moremo očitati posebne politične pristranosti, niso zgolj skromno poročali o dogodku, temveč so obenem tudi zamolčali politikantske reakcije nanj. Ali čisto konkretno: niso spregovorili niti o negativnih odzivih in političnih pritiskih na fakultetni dogodek in njegove organizatorje. Pri čemer bi morala univerza uživati posebno avtonomijo. Morda se bo komu zdelo, da je zadnji dogodek dovolj obroben, da mu ne rabimo pridodajati prevelikega pomena. Morda. Je bila pa reakcija dovolj simptomalna in vsaj v smislu številčnosti lahko nesporno ugotovimo, kakšna poročila so prevladala.

Das Kind mit dem Bade ausschütten

Ne vem, v kakšni meri hote, toda resni mediji so znova skupaj z umazano vodo iz kadi izlili tudi dojenčka. V svoji agenda setting, pri zastavitvi in dopuščanju neke teme, so ravnali na način dvojnega zamolčanja, nekako v stilu: ne bomo posebej poročali o dogodku in tudi ne o pritiskih nanj. Ali celo morda: ne bomo poročali o dogodku, ker bi potem morali poročati tudi o pritiskih. Vsaj pretekle izkušnje nas učijo o te vrste logiki samocenzure, morda nonšalance. O tem, da bi se dobro iztekla, mediji običajno ne poročajo.

Več:

Živi pokopani: fake news, Oliver Dragojević in novinarska fikcija

Nove službe za razdiralce KPK: o lažnih novicah in vlogi ‘namiga’

Medijska kritika

Nove službe za razdiralce KPK: o lažnih novicah in vlogi ‘namiga’

V teoriji zmot je znan primer tako imenovanega »nabitega vprašanja«. Če nekoga vprašate »Ali si že prenehal tepsti svojo ženo?«, potem ste ga vnaprej okrivili.

Vaš sogovorec, popolnoma ničesar kriv, bo v razpravi nujno zmagal: če odgovorite z DA, tj. da z zatrjevanjem, da ste jo  prenehali, boste posredno priznali, da ste jo pretepali, četudi ste s tem prenehali. Bi radi ustvarili takšen vtis? No, če odgovorite z NE, potem ste krivi po definiciji: jasno, pretepate svojo ženo.

»Nabita vprašanja« so eden izmed elementov tudi domačega novinarskega diskurza: tistega, ki ga res ne bi smeli ceniti. Sam bi jih uvrstil v kategorijo sugestivnih in namigovalnih tehnik pisanja, pri čemer je kontekst medijskega poročanja največkrat samo en: diskreditirati in osramotiti osebo, kolektiv ali dogodek.

Razdiralka KPK na misiji

Vzemimo enega svežih primerov. Po tistem, ko je zaradi molka politike in predsednika republike po dolgih letih opozarjanja na nepravilnosti in končno mobinga z mesta namestnice predsednika Komisije za preprečevanja korupcije odstopila Alma Maruška Sedlar, je bila v delu novinarske srenje, ki predsednika KPK očitno podpira, deležna številnih šikan. Med drugim celo, da je del homoseksualnega lobija, ki vlada Sloveniji.

Že zadnji naslov v Reporterju je iz prej pojasnjenega vidika maksimalno poveden:

Razdiralka KPK Alma Maruška Sedlar ima za nagrado že novo službo v Beogradu?

Alma Sedlar Reporter nova služba

Članek v Reporterju: za razdiralce KPK nove službe v Beogradu

Zgodbo želi novinar Igor Kršinar torej poglobiti. Ne samo, da je del novinarjev iz malomarnosti ali razlogov senzacionalizma dogajanje v KPK nenehno opisoval v kategorijah »zdrah«, razdora in konfliktov, s čimer je seveda zavestno izenačeval žrtev in tistega, ki ga je ta označila za storilca, po odstopu je bila bivša namestnica označena za »razdiralko KPK«, predvsem po zaslugi strank SDS in SMC pa je Boris Štefanec še danes čvrsto v sedlu. Namig, ki sledi že iz naslova članka, je potem hitro prepoznaven: vse to je Sedlarjeva počela iz drugih razlogov, zdaj je za svoje razdiranje prejela nagrado. V obliki nove službe v Beogradu:

Nekdanja namestnica predsednika KPK Alma Maruška Sedlar, ki je s 1. oktobrom prekinila delovno razmerje v komisiji, naj bi po naših podatkih dobila novo službo v Beogradu.

Natančneje, ukvarjala naj bi se z evropskimi projekti na Balkanu, iz Beograda pa naj bi se vsak vikend vozila domov v Slovenijo. Kaj konkretno bo počela, nam ni odgovorila, prav tako tudi ni znano, kako je prišla do nove službe.

Novinar za svojo trditev, kot vidimo v zapisu, ne ponuja nobene evidence. Da je prišla do nove službe zaradi »razdiranja KPK«, bi moral podkrepiti z dejstvi, pa se tej zahtevi niti ne približa.

Evidencializem in novinarska zadrega

Pred davnimi leti je angleški filozof in matematik W.K. Clifford postavil togo stališče. Po njegovem je »vsakič in povsod napak verjeti karkoli, kar ni utemeljeno na zadostni evidenci.« Kasneje je Stephen Law takšno stališče označil za evidencializem. Seveda, po tem stališču bi za obstoj škratov, čarovnic, jetija in končno Boga potrebovali evidenco, sicer so naša prepričanja o tem povsem zmotna.

Sam sicer vanj ne verjamem, a nam logiko medijskih »govoric« kar dobro pojasni: če kaj, je ta utemeljena na tem, kar je točno nasprotje evidencializma. V primeru novinarja Reporterja se namreč ni zgodilo nič od tega: ne samo, da ne obstaja zadostna evidenca, niti njenega poskusa navedbe ne bomo zasledili. V hipu, ko smo ugotovili, da od začetnega namiga (innuendo) ni ostalo nič, že sledi novi:

Znano je sicer, da se predsednica srbske vlade Ana Brnabić deklarira kot istospolno usmerjena, Sedlarjeva pa je zelo znana v slovenskih LGBT krogih. Po drugi strani pa ni znano, koliko vpliva na njeno novo službo je imela srbska premierka glede na to, da gre za projekte, ki jih financira EU.

Homoseksualnost kot element namiga

Na mestu, ko smo pričakovali dokazila, da se Alma Sedlar res nahaja v Beogradu, o čemer lahko enako utemeljeno dvomimo, oziroma o tem, da je bila za svoje »razdiralno« delovanje poplačana z novo službo v srbski prestolnici, je vzpostavljena še ena vzročna povezava: pri tej novi službi naj bi Sedlarjevi pomagala kar srbska predsednica vlade. Novi namig v seriji je zdaj tale: ker je Ana Brnabić istospolno usmerjena, Sedlarjeva pa je »zelo znana v slovenskih LGBT krogih«, je takšna pomoč očitno del tega, o čemer je pred tem isti tednik že pisal: solidarnostnega in morda še kakšnega delovanja homoseksualnih lobijev. Tokrat očitno ne več slovenskih, ampak mednarodnih.

Opazimo lahko, da so vsi trije namigi (kraj oziroma lokacija službe, nova služba kot plačilo za razdiranje KPK, delo homoseksualnih lobijev) še vedno nezadostni, da bi pojasnili, zakaj je Sedlarjeva domnevno nagrajena z novo službo za svoje domnevno škodljivo delo v komisiji. In ne samo to, če je želel novinar insinuirati, da je Sedlarjeva istospolno usmerjena, takoj vidimo, da je svoj poseg v osebnostne pravice spretno zamaskiral v frazo »zelo znana v slovenskih LGBT krogih«, kar spet lahko štejemo za formo namiga.

Nova24TV in njen dodatek

Ne samo to, Janšev portal  Nova24TV je serijo novinarske taktike namigov iz Reporterja nato še razširil v obliki povzetka »pravovernega« vira. In spet tradicionalno že v naslovu:

Levica vedno poskrbi za svoje: Alma Maruška Sedlar iz KPK prek srbske premierke Brnabićeve do dobro plačane službe v Beogradu?

Alma Sedlar Nova25 srbka premierka

Nova24TV in njena skrb za slovensko levico

Serija neopredeljenosti je zdaj še začinjena z novim podatkom: ne samo, da je Sedlarjeva v Beogradu, da je tam zaradi homoseksualnih povezav z Ano Brnabić, da dela z evropskimi projekti za nagrado po uspešni destruktivni misiji na KPK, temveč za vsem tem stoji levica. S tem so »prvi v službi resnice« na tri ali štiri ohlapno povezane namige na veliko razočaranje Clifforda dodali še četrtega. In res, če je kdo morda upal, da bo tudi ta namig vsaj malce utemeljen, četudi z lažnimi in manipulativnimi razlagami, se je uštel, kajti v besedilu se avtor naslovne trditve sploh ne trudi razložiti. Namesto tega zgolj obnovi zapis Reporterja:

Pred dnevi smo poročali, da je zdaj že nekdanja namestnica predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Alma Maruška Sedlar s 1. oktobrom prekinila delovno razmerje v komisiji. Zdaj pa Reporter poroča, da naj bi že dobila novo službo v Beogradu. Če gre verjeti pisanju omenjenega medija, naj bi se v glavnem srbskem mestu po novem ukvarjala z evropskimi projekti na Balkanu, iz Beograda pa naj bi se vsak konec tedna vozila domov v Slovenijo. Reporter Sedlarjevo, ki je znana v slovenskih LGBT-krogih, povezuje s predsednico srbske vlade Ano Brnabić, ki javno priznava, da je istospolno usmerjena. Sicer Reporter navaja, da ni znano, kakšen vpliv je dejansko imela srbska premierka pri podpisu pogodbe Sedlarjeve v novi službi, saj gre za projekte, ki jih plačuje Evropska unija.

Sklep

O tehnikah diskreditacij in sramotitev na podlagi retoričnih namigov sem na tej strani pogosto pisal. Zgornji primer morda od povprečja odstopa po tem, da nam servira pestrejšo in raznorodnejšo paleto njene rabe in da z neverjetno domišljijo, lastno trenutnim razsežnostim epidemije »fake news«, seže vse tja do srbske predsednice. Sedlarjeva je na socialnih omrežjih zapisano zanikala.

Janševa osmrtnica

»Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.« Natanko tako se glasi ocena predsednika vlade v televizijskem intervjuju nacionalke, ko je v svojem znanem slogu znova urejal medije in imenovani časnik podučil, da je z zadevo Rode dosegel profesionalno dno. No, saj vemo: edina osmrtnica, ki bi ji Janša v Delu verjel, je osmrtnica za Delo.

Ja, bili so časi, ko mu je menda premier dnevno urednikoval, kot je zatrdila njemu takrat zvesta državna sekretarka in prva nadzornica Dela za New York Times (»Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.«) Danes mu niti osmrtnice niso povšeči. Temu novinar Jože Možina, ki je vodil pogovor z njim, kajpak ni ugovarjal. Pravzaprav je bil tam, da ga dovolj »razgovori« na to temo in afirmira v stališčih.

Kako se odzovejo novinarji? Slabo. Pohvalno je temu sledil le protest IO aktiva novinarjev Dela, ki je, med drugim, zapisal:

Predsednik vlade Janez Janša je v sredinem večernem pogovoru za nacionalno televizijo znova napadel Delo. Na novinarsko vprašanje o problematiki bega možganov iz Slovenije, je dejal, da podatkov o tem ni ter da je o tem poročalo Delo, v katerem pa »ni za verjeti niti osmrtnicam«.

Obenem je v istem pogovoru še dejal, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov« ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu – meni, da tako nizko, kot je danes, še nikoli ni bilo.

IO Aktiva Dela protestira nad takšnimi neresničnimi sodbami medija.

Neresničnost vs. diskreditacija

Odziv se mi zdi neposrečen. Za diskreditacijski in hujskaški diskurz pač ne moremo reči le, da je neresničen. Trditve tega kova so vedno »loaded«, nabite z nečim, pred čimer se branimo. Niso kar tako neresnične, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso.

Naj navedem klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja«: če vas nekdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo, ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste (vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«). Recimo, da je seveda niste. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej, kar vas okrivi, če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru.

Če torej premier trdi, da v Delu ni verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove intence, je deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev »V Delu ni verjeti niti osmrtnicam« neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne. Ker kaj naj bi to pomenilo? Da je v Delu za verjeti osmrtnicam? Je to sporočilo aktiva? A naj to pomeni, da ni res, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov? Da ga torej še ni doseglo?

A so nam v IO aktiva novinarjev Dela želeli sporočiti nekaj takega? Domnevam, da ne: zgolj konceptualno so zgrešili naravo očitkov.

Logika diskreditacijskega diskurza

Na moč in neustavljivo (zmagovito) širitev diskreditacijskega diskurza v politiki in medijih opozarjam že vrsto let. Včasih se mi zdi, da ne le, da njegovo invazijo dopuščamo, temveč da novinarji njegove »logike« niti ne razumejo. Dovolj ironično sem o njem največ pisal ravno na primeru Dela. Naj spomnim na eklatanten primer, še zlasti, ker je prav J. Goebbels orodje ogorčenja in celo tožb SDS-ovih politikov proti novinarjem:

Lahko bi rekli, da skoraj ne mine dan, ko Janševa stranka in njegovi ministri ne bi nizkotno diskreditirali časopisa. Zelo nedavno sem na to opozoril na primeru izjave ministra Vinka Gorenaka, ki se veseli odpuščanj v tej medijski hiši (izjavo je obsodil tudi DNS). Moja kritika, namenjena stališču DNS, je bila, da prav tako usodno spregleda bistvo, ko v takih dejanjih politike obsoja nizko politično kulturo. S tem se znova izogne pravemu problemu: ne gre za kulturo, ne gre za resničnost, gre za kompromitacijo in propagando.

Pred tem sem (prvi) opozoril na degutantne izjave direktorja direktorata za medije Mira Petka, ko je tvitnil npr. tole: »Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!« in »Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.« Razen Mladine si neznosnosti takih stališč, še zlasti v kontekstu subjekta izjavljalca in njegove funkcije, skoraj noben medij ni upal niti omeniti. Prav nasprotno, v zadnji oddaji »Studio ob 17h« se Miro Petek, Matija Stepišnik in Igor Kršinar med sabo naslavljajo kar z imeni, trepljajo po ramenih kot stari prijatelji in nikomur niti na pamet ne pade, čemu direktorat za medije, če že res oporeka dvigu DDV za tisk, ne protestira pri ministrstvu za finance! Kot da ne gre za vladni organ!

Prav tako na primeru Dela sem na široko analiziral tezo o ti. komunizmu medijev, ki ji je, tako značilno, oporekal glavni kolumnist Dela Marko Crnkovič. Takrat sem ugotavljal:

V dokaz si poglejmo nekaj trditev, ki so jih v različnih zapisih javno objavili o časniku Delo isti ljudje v zadnjih nekaj tednih. Zanje je Delo »profesionalen in kvaliteten partijski časopis«, ki ima »veliko skupnega z nekdanjo beograjsko Politiko Express«, v njem so »obsedenci s SDS dobili nova partijska navodila«, Delo objavlja manipulacije in ponareja (»ponarejevalci iz Dela ponovno na delu«), njegovi pisci so »agitatorji«, sploh pa je to, kakor pravi še en ločen zapis, »glasilo centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije«.

Nič bolje se ne godi drugim medijem (z izjemo, na primer, Reporterja, Demokracije in dela RTV Slovenija); novinarji so ozmerjani za mafijce, lažnivce, propagandiste in manipulante. Diskvalifikacij teh medijev, poleg Dela predvsem še Mladine, Dnevnika, Večera in Žurnala, je preveč, da bi jih našteval. Temu sledijo javne podelitve nagrad, imenovane »novinarski flop tedna«, ki jih ne podeljujejo novinarske, temveč (znova iste) politične organizacije. Smemo torej govoriti zgolj o nezadovoljstvu neke politične stranke z našo medijsko krajino?

Kaj pa okupacija Dela?

IO aktiva novinarjev je v svoji izjavi pozabil omeniti tudi nesporen politični vpliv, ki ga je Janša na ta časopis že imel ob okupaciji v letih 2005 in dalje (po sloviti kupčiji Šrot-Janša et consortes, oziroma Mercator za Delo dne 12. avgusta 2005). Sicer omenja napad in grožnje, pa vendar. In tu je še ena ironija več: tako kot je Crnkovič za Delo in v Delu (!) ugotavljal, da je res komunistično trobilo, danes, le dan po objavi stališča aktiva novinarjev, tega kritizira in pledira za nekaj, kar bi označil kot pledoaje za brezbrižno ignoranco in več novinarskega stila:

Da se je Janša spet spustil v spopad z Delom, ni vredno pretirane pozornosti. Zamere, ki jih kuha, niso brez podlage, toda njegovi očitki so skregani z bontonom — tako kot je prav tako ne neutemeljena reakcija Dela skregana s stilom. Mnenje o medijih ni v premierovih pristojnostih, a tudi razglas izvršnega odbora aktiva novinarjev ni novinarski žanr. Janša kot posameznik ni Delova ciljna publika, ker je alone at the top, lahko pa nam služi kot primer človeka, ki ima svoje razloge, da nas ne mara brati in nam niti ne verjame.

Predvsem pa tak prepir v nasprotju s prevladujočim prepričanjem ni novica, ki bi jo osrednji slovenski politik moral delati, osrednji slovenski časnik pa pokrivati.

Delov mazohizem, ko na prvih straneh časnika pledira proti dvigu DDV za časopisje, potem pa nam nekaj strani kasneje njihov (isti) glavni kolumnist razloži, da morda ta ideja sploh ni slaba, se kar ponavlja: svojim stanovskim kolegom Crnkovič zdaj prijazno predlaga, da ob Janševih diskreditacijah zdolgočaseno zamahnejo z roko (in po možnosti tudi ob novi politični okupaciji), obenem pa naj vendar pomislijo, kako globoko prav in dobre razloge ima premier, ko uporablja Goebbelsa za dosego svojih propagandnih sporočil. Resnica gesla »Delo osvobaja« na zgornji fotomontaži s spletne strani SDS je pač: Delo potrebuje nove osvoboditelje. Ali še raje: osamosvojitelje.