Samopresenečeni Grošelj o političnih vplivih

Dr. Klemen Grošelj, kandidat za evropskega poslanca na drugem mestu liste stranke LMŠ, obenem tudi državni sekretar na obrambnem ministrstvu, je po novem tudi član te stranke.

V intervjuju za Dnevnik sta ga spraševala Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič, med njimi pa se je razvil takšen pogovor:

Ste član LMŠ?

Sem.

Kdaj pa ste vstopili v Šarčevo stranko?

Ko sem že bil na ministrstvu za obrambo.

Ste bili pred tem član stranke Zares?

Ne, bil sem pa blizu tamkajšnjim krogom.

Ima Gregor Golobič še vedno vpliv na vas?

Ne.

O statusu »ne«-ja

Kakšen status ima njegov odgovor »ne« na poizvedbo o Golobičevem vplivu? Če je želel iskreno potrditi izjavo »Gregor Golobič je imel vpliv name, ampak zdaj ga več nima«, v kar malce dvomim, potem težave v odgovoru ni. Če tega ni želel, potem se je ujel v past tako imenovanega nabitega vprašanja.

O njem sem pisal na več mestih, nazadnje v besedilu Ali je še koga zlorabljal? O nabitem vprašanju. Klasičen primer bi bil naslednji: če vas nekdo vpraša »Ali si že nehal pretepati svojo ženo?«, dejansko ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste – vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«.

Recimo, da je, seveda, nikoli niste tepli. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej in je več ne tepete, kar vas naredi za krive. Če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani, saj jo vendar še dalje pretepate.

Grošelj je morda izsiljeno izbral »ne« na vprašanje, ali ima Golobič »še« vpliv in ga s tem priznal za nazaj. Kot rečeno, morda je pri tem želel biti zgolj iskren in ga potrditi, kar bi bilo možno. A tudi če je to res, nabito vprašanje kot retorična novinarska tehnika ni bilo nič manj na delu.

Biti presenečen nad sabo

Da je bil iskren? Če namreč preberemo njegova preostala stališča, v kateri sicer oporeka populizmu, katerega del zganja dejansko njegov predsednik stranke, resda populizma sui generis (o tem več v besedilu Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti), takšne odkritosti ne manjka:

»Bom pa odkrito priznal nekaj, kar s piarovskega stališča morda ni najboljše: pred petimi leti si ne bi mogel predstavljati, da bova z Damirjem Črnčecem sodelovala v isti vladi. Zdaj je to mogoče.«

In nekaj kasneje pove: »Tudi sam sem včasih nekoliko presenečen nad sabo, ampak tako pač je.«

No, takšni so ti novi elmešejevski časi samopresenečenj.