Prijava zoper sodnika Zvjezdana Radonjića, podana Sodnemu svetu

25/11/201925/11/2019 / Boris Vezjak

Spodaj podpisani dr. Boris Vezjak podajam prijavo zoper sodnika Zvjezdana Radonjića (Okrožno sodišče v Ljubljani) zaradi hudih kršitev Kodeksa sodniške etike pri Komisiji za etiko in integriteto, ki jo vodi mag. Nina Betetto, vrhovna sodnica svetnica, pri Sodnem svetu, ki ga vodi dr. Erik Kerševan, vrhovni sodnik.

V skladu s kodeksom so sodniki dolžni pri svojem službenem in zasebnem ravnanju postopati neodvisno, nepristransko in pošteno ter skrbeti za ugled sodniške službe. Nadalje so dolžni spoštovati kodeks sodniške etike pri opravljanju sodniške službe in zunaj nje (53. člen Zakona o sodnem svetu – ZSSve). Do takšnega dolžnostnega ravnanja ni prišlo, celo več, etičnost v delovanju sodnic in sodnikov je bila grobo prekoračena, zato svojo prijavo utemeljujem na primeru do mene žaljivih Radonjićevih zapisov v njegovi kolumni z naslovom »O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?« na strani Portal Plus (25. 10. 2019), kasneje povzeti v nekaterih drugih politično motiviranih medijih, ob čemer ugotavljam, da omenjeni ni kršil le X. člena Kodeksa sodniške etike, ki govori o tem, da sodnik z osebnim zgledom varuje ugled sodstva in se pri vseh svojih dejavnostih izogiba neustreznemu ravnanju ali obnašanju, ampak je njegovo ravnanje natančno nasprotje takega opisa: torej do konca prignano nedostojno, vulgarno in žaljivo obračunavanje s posamezniki v javnosti.

S kaznivim dejanjem razžalitve, z lažmi o meni, nizkotnostmi in svojim postopanjem z izrazitim namenom osebnega in profesionalnega zaničevanja, poniževanja in povzročanja škode skozi uporabo pejorativnih izrazov in besedja, kot je »bedni filozof«, »retardiran«, »ima IQ višji od številke čevljev?«, »vaški psihoanalitik«, »ta klozet-poet«, z namigi o »plačanih namenih« in številnimi podobnimi kvalifikacijami, je Radonjić v svojem zapisu prikazal niz postopanj, ki se nikakor ne pričakujejo od nekoga, ki opravlja sodniški poklic, pri čemer mu ni bilo težko poniževati niti mojih strokovnih kvalifikacij, čeprav sem doktor znanosti, zaposlen na univerzi, trenutno tudi predstojnik oddelka, avtor enajstih monografskih publikacij, od tega ene v soavtorstvu, številnih znanstvenih, strokovnih in drugih člankov (v bibliografskem sistemu COBISS je več kot 600 vnosov).

Radonjić se je odzval na moj zapis z naslovom »Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila«, objavljenem na strani vezjak.com (povzela ga je tudi spletna stran tednika Mladina) in ni dvoma, da je s svojim ponižujočim odgovorom kršil temeljno poslanstvo sodnika, ki je v Komentarju kodeksa sodniške etike (KKSE) zapisano takole: »Od sodnika se pričakuje, da spoštuje zakone, pravila in etične norme. Sodnikova kršitev pravil ali zakonov lahko ogrozi ugled sodstva, spodbuja nespoštovanje zakonov in ruši zaupanje javnosti v sodstvo« (KKSE, str. 49). Na eklatanten način je celo demonstriral, zakaj in kako (se) v javnosti zaradi neetičnih ravnanj ruši omenjeno zaupanje, ključno za delovanje pravne države in ugled sodnikov kot državnih funkcionarjev – o čemer več v nadaljevanju.

Komentar kodeksa sodniške etike vsebuje poklicne in osebnostne etične zapovedi, zapisane v obliki vrednostnih priporočil, in njihov cilj je usmerjati delovanje in obnašanje sodnikov pri izvajanju sodne oblasti in v zasebnem življenju. Ne le v mojem primeru, v svojih številnih zapisih in tudi v nastopu v oddaji Intervju na TV Slovenija (20. oktober 2019), ki ga sam komentiram z vidika sledenja novinarskim poklicnim standardom, je Radonjić prekršil pravilo, da se mora sodnik zaradi ohranjanja videza nepristranskosti vsakič »vzdržati dajanja (javnih in zasebnih) vrednostnih sodb glede odprtih primerov (sub judice), ki jih obravnava sam ali jih obravnavajo njegovi kolegi« (KKSE, str. 28). Načela ni upošteval, celo grobo ga je poteptal: komentiral je še vedno nepravnomočno sodbo v primeru Novič, v katerem je na koncu oprostil osebo, poprej spoznano za krivo umora. Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev ter Programski svet RTV Slovenija sta kasneje ravnanje novinarja in urednikov označila za uredniško napako. Za nameček je v oddaji neposredno žalil vdovo brutalno umorjenega Janka Jamnika in njenega odvetnika Miho Kuniča.

Nadalje je bilo kršeno pravilo, ki se glasi: »Neprimerno je, da se sodnik po zaključku posameznega primera zaplete v polemično korespondenco glede sprejete sodbe bodisi s strankami bodisi s kom drugim, ki ni zadovoljen z odločitvijo« (KKSE, str. 29). Njegova reakcija na moj nežaljiv komentar oddaje Intervju ima natančno takšen status: skozi razžalitev z očitnim namenom odkritega zaničevanja je grobo posegel v moje osebno dostojanstvo in čast, navzlic temu, da komentar kodeksa nalaga, da mora biti sodnik »previden pri izražanju svojega mnenja tudi, ko se sooča z javno kritiko ali napadi na svoje odločitve« (KKSE, str. 29). S tem je zanikal tudi poduk kodeksa, da se mora sodnik zavedati upravičenosti kritike javnosti v demokratični družbi kot ustreznega načina uveljavljanja odgovornosti sodstva in sodnikov (KKSE, str. 29).

Omenjeni je neposredno kršil tudi načelo, da »o svojih odločitvah govori predvsem skozi razloge v sodbi« in »da se mora javnemu zagovarjanju svojih odločitev izogibati« (KKSE, str. 29), obenem je grobo in obenem zavestno prezrl številna priporočila, denimo o delovanju sodnika v duhu »spoštljivega dialoga z javnostjo in mediji« (KKSE, str. 20), razen tega s svojim pisanjem ni niti poskušal ohranjati videza nepristranosti. Ob tem mu očitno ni bilo niti malo mar za navodilo, da je sodnikov poklicni in osebni ugled »jamstvo zaupanja javnosti v neodvisnost sodstva, zaupanje javnosti pa (poleg ustavnih in zakonskih jamstev) temelj legitimnosti sodstva« (KKSE, str. 17). Njegovi javni vulgarni in žaljivi komentarji zelo otipljivo neposredno spodkopavajo zaupanje v takšen temelj.

Radonjićevo javno obnašanje je karseda oddaljeno od pričakovanja, da bo sodnik »s svojim vedenjem (v službi in zunaj nje) zgled drugim« (KKSE, str. 49) in še manj ustreza opisu, da postopa »vedno častno in neoporečno« ter »v skladu s splošno sprejetimi standardi in vrednotami« (KKSE, str. 49). Komentar h kodeksu celo jasno veleva, da če je določeno sodnikovo obnašanje mogoče označiti kot družbeno nesprejemljivo, z vidika povprečno razumnega in poučenega opazovalca, to javnost lahko razume kot dvoličnost. Nato sledi zaključek: »To pa neizogibno vodi v izgubo zaupanja javnosti v sodnika in sodstvo kot celoto« (KKSE, str. 49). Povsem drži, grobe razžalitve so svetlobna leta oddaljena od tega in v sramoto slovenskemu sodstvu!

Še bolj neposredno in eklatantno navzoče zasledimo upiranje zahtevi, da mora biti sodnik pri izražanju v javnosti zadržan in skrbno »izbrati forum, v katerem izrazi svoja stališča, in se zavedati, kakšna je vrsta posameznega medija ali dogodka, na katerem izraža svoje mnenje, ne glede na pojavni način javnega izražanja« (KKSE, str. 28). Javna govorica poniževanj, razžalitev in zaničevanj je v posmeh pričakovanju piscev kodeksa, da bo sodnik umirjen in ne preoster ter da ni primerno, da uporablja nezmeren, tendenciozen ali provokativen jezik (KKSE, str. 27). Spomniti velja, da je Sodni svet kritično stališče o podobnem postopanju zavzel na svoji 19. seji (27. 6. 2013) glede sodniškega pisanja kolumne v reviji Pravna praksa in na 51. seji (9. 4. 2015) glede izražanja prek družbenih elektronskih omrežij.

Prepričan sem, da mora Sodni svet obravnavati primer člana sodniškega ceha, kadar je javnost priča njegovemu neprimernemu obnašanju in ko ga ne ustavi niti po vseh kriterijih prepoznavno kaznivo dejanje razžalitve z namenom zaničevanja, izpeljano ob pomoči odgovornega urednika Dejana Steinbucha, ki je takšno dejanje omenjenemu z objavo omogočil. Ob tem velja navesti še druge časovno sovpadajoče okoliščine, kot je ta, da je 2. oktobra 2019 kar trideset sodnic in sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani, na katerem Radonjić deluje, spisalo javno pismo, v katerem zavrača vse njegove trditve, ki jih je izrekel o njih in pritiskih v sodstvu, ali da je proti njemu zaradi suma več kršitev Zakona o sodniški službi sprožen disciplinski postopek, ki še teče, ali da je sodnik ob razglasitvi sodbe Noviču nedavno že bil spoznan kršitev kodeksa sodniške etike.

Zavedam se, da nisem edini, ki ga Radonjić žali. V svojem zapisu, objavljenem na spletnih straneh glasila SDS (Demokracija, 25. september 2019), je sodnik nedavno izmenično napadal celo sam Sodni svet in njegovo Komisijo za etiko in integriteto, svoje kolegice in kolege ali njihova dejanja pa označeval z zaničevalnimi izrazi, kot so »marjana pogačnika (mali začetnici nista posledica slovnične nepoučenosti)«, »zadnja partijska sekretarka ZKJ na sodišču Milena Jazbec Lamut«, »osokoljeni pogačnik«, »podlost procesuiranja pogačnikovih mazohizmov, »bestialna, psihopatska pogačnikova udbo-mafijska pobuda«, »vsi našteti likvidatorji«, »satrapi srednjeveškega aziatsko-predinkvizicijskega tipa«, »etična beteto«, »med disciplinskimi ‘sodniki’ bodo zlahka našli tri nove mesarje«, »trije neuki ali pokvarjeni disciplinski sodniki«. Iz česar se lahko vsak, tudi neposvečeni bralec, nemudoma poduči, da omenjeni nima nobenega zadržka javno zaničevati niti svojih nadrejenih in bližnjih sodelavk in sodelavcev, kakor tudi ne Sodnega sveta in tudi ne Komisije za etiko in integriteto.

Če upoštevamo še dodatne politične in novinarske zlorabe sodnika v grotesknih časih normalizirane medijske podivjanosti, tovrstno obnašanje meče katastrofalno slabo luč na slovensko sodstvo in obenem poraja številne dvome v ustreznost nekaterih sodnih postopkov. Zato Sodni svet naprošam, da v okviru svojih dejavnosti preuči Radonjićeve žalitve in zaničevalne zapise v mojem primeru in ukrepa glede na zaznane kršitve kodeksa, podrobneje navedene zgoraj, s tem pa zaščiti tudi svoj ugled v situaciji, ko ga je intenzivno zamajal eden izmed njegovih aktivno delujočih in trenutno medijsko izjemno izpostavljenih sodnikov.

S spoštovanjem,

dr. Boris Vezjak

Maribor, 20. november 2019

Članek iz Demokracije, v katerem sodnik obračunava tudi s članicami in člani Sodnega sveta (citate navajam v zgornji prijavi)

Varuhinja pritrdila oceni, da je oddaja Intervju kršila novinarske standarde

18/11/201918/11/2019 / Boris Vezjak

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija je dala prav mojim očitkom o oddaji Intervju, v kateri je dr. Jože Možina gostil sodnika Zvjezdana Radonjića.

O tem, na kakšen način so voditelj oddaje, urednica oddaje Lidija Hren in odgovorna urednica Manica J. Ambrožič več kot očitno kršili »Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija«, v katerih je zapisano, da je nepristranskost temeljna vrednota teh programov, sem obširno pisal v zapisu Šepeti o krivosodju na TV Slovenija: kako javni servis krši Poklicna merila, na katerega se je kasneje odzval Radonjić s svojimi zmerjaškimi in osebno skrajno žaljivimi stališči.

Insert iz enostranske oddaje Intervju

Storjene kršitve zadevajo medijsko komentiranje nepravnomočnih sodb, opozorilo iz Poklicnih meril, da javni zavod ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev z neuravnoteženostjo, kar je s storil s tem, ko v oddaji očitno povsem zavestno niso bila uravnoteženo predstavljena bistvena dejstva in stališča, pa tudi s pristranostjo, ko o disciplinskem postopku zoper sodnika in njegovem spornem ravnanju voditelj ni zastavil nobenega resnega vprašanja.

Stališče odgovorne urednice

Poglejmo si, na kakšen način je varuhinja Ilinka Todorovski obravnavala pritožbe na omenjeno oddajo in najprej predvsem, kakšna pojasnila je ponudila odgovorna urednica. Ta so bila v oktobrsko poročilo varuha vključena z naslednjim komentarjem:

»O zadevi Novič smo poročali v različnih oddajah, osvetljevali so jo različni sogovorniki. Med sogovorniki oddaje Intervju je bilo letos že nekaj sodnikov, gospod Možina se je za pogovor s gospodom Radonjičem odločil, ker je ta javno opozoril na domnevne pritiske na svoje delo. To ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki je ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Kot vidimo, je Manica J. Ambrožič zavzela pričakovano stališče, da oddaja Intervju na noben način ni bila profesionalno sporna. Pričakovano zato, ker je v preteklosti v podobno spornih oddajah že zaščitila novinarja Možino. Čeprav je identiteta pritožnikov v poročilih vedno prikrita, ti so namreč navedeni z inicialkami, pa so tokrat storili izjemo. Iz pojasnila odgovorne urednice namreč lahko zaznamo identiteto enega izmed njih:

»Sprašujete me, kdaj bomo celovito raziskali postopke in dogodke, ki so povezani s tragedijo vaše družine. Menim, da bo pravi čas za daljše raziskovalno delo, ko bodo končani sodni postopki.«

Ambrožičeva kar samo sebe postavlja v protislovje: pritožniku ali pritožnici iz vrst družine brutalno umorjenega Janka Jamnika priznava, da je RTV Slovenija s povabili odvetniku Jožetu Hriberniku (tudi nedavni gost Možinove oddaje), samega Milka Noviča in zdaj še sodnika, ki je Noviča oprostil, zavzela pristransko pozicijo, vendar bo »daljše raziskovalno delo« prišlo na vrsto šele kasneje. V tem času pa javni zavod več kot evidentno popolnoma pristransko in neuravnoteženo poroča o tem primeru in se ob tem pri komentiranju nepravnomočnih sodb obenem arogantno sklicuje še na čas, ko bodo sodni postopki končani! Kako torej, da odgovorna urednica dovoljuje njihovo (enostransko) obširno komentiranje že pred tem?

Stališče varuhinje

Varuhinja, ki sicer moje zapise vztrajno in vedno znova ignorira, čeprav sem tudi v tem primeru pisal zelo obširno in zanesljivo tudi prvi, se v svojem mnenju sklicuje na kršitve novinarske etike v točkah nepristranskosti, uravnoteženosti in pravičnosti iz Poklicnih meril, pomenljivo pa je njeno pričakovanje, ali bodo v isti oddaji Intervju ali morda v drugih programskih pasovih Informativnega programa kasneje morda dali besedo »nasprotni strani«, predstavili drugo plat in drugačne argumente, analizo dosedanjega poteka procesa Novič, kar se potem ni zgodilo vse do danes. Po njenem prepričanju občinstvo javne televizije upravičeno pričakuje takšno uredniško načrtovanje programa, kjer bo primer obravnavan celovito in večplastno.

Zato je v svojem mnenju in priporočilu pograjala ne zgolj omenjeno oddajo, ampak celo ugotovila, da se je podobna kršitev Poklicnih načel odvila že v tisti z odvetnikom Jožetom Hribernikom (tu je priimek napačno zapisala) in ugotovila, da je šlo za enostranski prikaz dejstev. Njeno daljše stališče v tem delu objavljam v celoti:

»Zavedam se, da je takšne oddaje težko odgovorno in kredibilno pripraviti v času, ko sodba še ni pravnomočna, saj kompetentni sogovorniki iz tožilstva in sodstva zadeve ne morejo komentirati dokler postopek še poteka. Ta okoliščina in omejitev pa je bila znana tudi uredništvu oz. jo je uredništvo lahko predvidelo in bi jo moralo upoštevati. Menim, da je bila vnovična obravnava zadeve Novič z zgolj ene strani uredniška napaka.

Argument odgovorne urednice Manice J. Ambrožič je, da Intervju s sodnikom Radonjićem »ni bila oddaja o zadevi Novič, pač pa o delu sodnika Radonjiča, ki ima za sabo več kot 20 let sodniške kariere, v kateri je razsojal o številnih odmevnih zadevah. V oddajo Intervju smo torej povabili sodnika, ki je opozoril na pritiske na svoje delo.«

Menim, da je oddaja potrdila, da v konkretnem primeru tematik ni mogoče mehanično razločevati, saj so sodnikovi očitki o pritiskih neločljivo povezani prav z zadevo Novič. Zato se je neizogibno ponovil primer intervjuja z odvetnikom Jožetom Hribarjem, ki prav tako ni bil le pogovor o njegovi karieri, ampak predstavitev enega pogleda na konkretno zadevo Novič.

Menim, da je bila uredniška napaka tudi izbira žanra intervju, ki zaradi imanentne enostranskosti ni primeren za obravnavo kontroverznih tem, saj ne more razjasniti večplastne in kompleksne tematike. O tem sem pisala že večkrat, uredništvu sem prav v kontekstu nedeljske oddaje Intervju priporočala notranje razprave in upoštevanje pravil žanra.

Menim, da je v pripravi oddaj, ki se dotikajo najhujših kaznivih dejanj in s tem tudi pravic žrtev, treba vnaprej predvideti možnost nepietetnega govora ter načrtovati ustrezno ravnanje v takšnem primeru. Obžalujem, ker je bilo gostu omogočeno, da v oddaji javne televizije izreče kategorično trditev o vdovi oz. vdovinem ravnanju.

Menim, da je šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem sama zaščitila sebe in svoje dostojanstvo. Vnovič poudarjam, da v javnem mediju ne more biti prepovedanih tem ali gostov, velja pa dolžnost odgovornega načrtovanja programskih vsebin, z določitvijo fokusa, konteksta in žanra – ob upoštevanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Ko sodnik javno spregovori o pritiskih nase, na svoje delo in napade na neodvisnost sodstva, je treba biti vse plati zvona, javni medij mora z dolžno skrbnostjo in v imenu javnosti takšno tematiko obravnavati posebej vztrajno, natančno, poglobljeno, analitično, raziskovalno. Enostranskega prikaza z enim akterjem po mojem mnenju ni mogoče šteti za takšno obravnavo.

Odgovornim za programsko vsebino priporočam natančno branje in dosledno spoštovanje Poklicnih meril in načel novinarske etike ter Programskih standardov, z namenom, da se napake v tehtanju, presoji, odločanju ali izvedbi ne bi ponovile.«

Do naslednjih kršitev

Čeprav se z varuhinjo Ilinko Todorovski velikokrat ne strinjam in sem zavrnil nekatera tudi zgornja navedena prepričanja v zapisih, navedenih v spodnjih povezavah, njeno reakcijo razumem kot pravilno in ustrezno. Pozdraviti velja, da je javno zapisala oceno o uredniški napaki. Dragoceno je opozorila na dejstvo, da je v oddaji šlo za neprimeren poseg v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem zaščitila sebe in svoje dostojanstvo – tukaj ima v mislih žaljivi napad na vdovo pokojnega Janka Jamnika in morda tudi njenega odvetnika.

Podobno je pritrdila moji oceni, da je oddaja bila zgolj enostranski prikaz, s tem pa nedostojna in narejena s premalo skrbnostjo in natančnostjo. Ob tem opozarja tudi na nekaj, kar sem sam spregledal: da tako občutljivih tem ne kaže predvajati v žanru intervjuja zaradi njemu »imanentne enostranskosti«, zato je to še ena uredniška napaka – torej voditelja, odgovorne urednice in urednice oddaje Lidije Hren.

Varuhinja je torej povsem jasno opozorila, da so bile v oddaji Intervju storjene napake in kršitve dveh dokumentov, Poklicnih meril in Programskih standardov. Spregledala je sicer močno politično motiviranost tega primera in intenzivne medijske agende, ki iz tega dejstva izvirajo. Težava je v tem, da za napake najbrž nihče ne bo odgovarjal in da bo javna radiotelevizija takšno postopanje, kot vsakič, pometla pod preprogo – vse do naslednjih oddaj in naslednjih kršitev.

Več:

Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje?

Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

O diskreditaciji in argumentih ad hominem

14/11/201915/12/2019 / Boris Vezjak

Slovenski politični in medijski diskurz je zanesljivo naporen, na trenutke tudi utrudljiv in nedostojanstven. Zdi se, da je takšen vedno bolj in da nas odvrača od zainteresiranega zanimanja zanj. Eden od razlogov za stanje v njem ni npr. v predvolilnem času, temveč v njegovi prevladujoči argumentativni naravi; ko ga ocenjujemo in se nam zdi izrazito osebno konfliktno obarvan, se pretežno zadovoljimo z označevalci, kot sta »diskreditacija« in »žalitev«, včasih omenjamo paranojo in teorije zarote, skoraj nikoli pa ne pogledamo pobliže, kaj tvori njegovo zmotnost in kakšne načine prepričevanja ubira.

Ena dominantnejših in prepoznavnejših značilnosti v slogu besedovanja slovenskih politikov, medijskih plačancev in ljudi sumljivega slovesa je zagotovo prav diskvalifikacija, ki jo hitro označimo kot napad na človeka, ad hominem.

Največkrat po pravici, kajti tovrstna retorika je izjemno razširjena, navzoča malodane agresivno in tako rekoč zimzelena. Državljanska (rado)vednost se žal na tej točki ustavi. Kajpak bi veljalo na javni diskurz, predvsem političen in medijski, pogledati prav skozi očala slabe argumentacije, ki se ji je v zadnjih letih uspelo prepoznavno prebiti v vse pore družbenega življenja; začela je prečiti normalno razpravo ne le na političnem parketu, temveč recimo v gospodarstvu, spletnih forumih in seveda na ulici.

Takšen vidik bi nam razodel, da je ad hominem logična zmota (ki je zaradi svoje razširjenosti niti ne bomo vedno slovenili) s svojimi posebnostmi, da ni nujno žaljiva in da je morebiti ne poznamo tako dobro, kot si domišljamo. Njene zgodovinske korenine vodijo vse tja do Aristotelovih Sofističnih ovržb, kjer grški filozof med sabo primerja »usmeritev« ovržbe proti nekemu argumentu ali proti osebi. Nekateri drugi avtorji sicer verjamejo, da je invencijo tega tipa argumenta treba pripisati šele J. Locku in G. Galileu. Toda njene prave mojstre videvamo tukaj in zdaj.

Ad hominem ni le ena najbolj razširjenih zmot, čeprav ob njej poznamo še desetine drugih, temveč tudi ena najbolj hitro prepoznavnih, zato ima določeno recidivno vrednost za množice in politike – najhitreje bi smeli upati, da bodo državljani zaradi nje lažje sprejeli odločitev, ali se bodo pustili voditi tistim, ki argumentirajo slabo, ali tistim, ki to počnejo dobro. Od tega je ne nazadnje odvisna tudi kvaliteta demokracije, pa tudi politične in medijske argumentacije ob predpostavki, da akterji napak ne bodo več ponavljali, če bodo zanje na volitvah (in sicer) kaznovani. Kar seveda ni nujno, zato se sovražnost in netoleranca v razpravi lahko hitro sprevržeta v njihov običajen modus vivendi. V nadaljevanju bom na kratko predstavil štiri tipe te zmote.

Zmerjalni ad hominem

Temu tipu večkrat pravimo tudi ad personam (napad na osebo), sloviti teoretik argumentacije Douglas Walton ga imenuje »etotičen«. V aristotelski retoriki občinstvo vselej ocenjuje govorčev argument ob pomoči ethosa, torej predpostavljenega govorčevega značaja. Če je ta moralno dobra oseba, bo njegov argument sprejemljivejši, in obrnjeno. Sklepanje, ko je iz verodostojnosti govorca izpeljana sprejemljivost njegove argumentacije, je po Waltonu nekoliko pozabljena komponenta, ki jo sam imenuje za »etotično« (značajsko) zato, da bi jo jasneje razlikoval od moralne. Beseda za moralnost sicer izvira iz iste besede in njenega pridevnika ethikos. Etotičen argument je torej element formalne dialektike, ki v argumentacijo vpelje moralno verodostojnost govorca kot faktor, ki vpliva na presojo prepričljivosti njegovih izjav. No, oblika tega tipa zmote je enostavna: »Oseba A ima slab značaj, torej njenega argumenta ne moremo sprejeti.«

Zmerjalni ali neposreden argument ad hominem je brž prepoznaven, zlasti če je zelo oseben in ker se govorec želi z njim jasno izogniti razpravi o stvari, ad rem. Odpoved vsebinski debati in preusmeritev pozornosti na neko značilnost pri sogovorcu je sicer lastna vsakemu njegovemu tipu, skupni imenovalec postopka pa je le eden: izreči sum, dvom ali celo obtožbo, nesramnost ali žalitev na račun tistega, ki mu odgovarjamo, pri čemer tak korak vsakič korenini v moralni karakterizaciji napadenega. V širši diskurzivni (ali socialni) razsežnosti so seveda napadi ad hominem največkrat prav to – poskusi diskvalifikacije sogovorca.

Okoliščni ad hominem

Čeprav slovenska politika in medijsko brezno premoreta brezmejno število odličnih eksemplifikacij etotičnega argumenta, si raje oglejmo naslednjo vrsto, okoliščni ad hominem (latinsko ad hominem circumstantiae). Pri njem in vseh drugih se je žaljivost nekako izgubila, od tod težja prepoznavnost. Klasičen primer zanj je prepoved kajenja. Predstavljajte si, da ste eden izmed zaskrbljenih staršev, ki želijo svojim otrokom odreči ta omamni užitek, vaš otrok pa vam zabrusi: »Hej, stari, glede na to, da kadiš tudi sam, si povsem neprepričljiv.« Če je za zmerjalni ad hominem značilen očitek o slabem značaju napadenega, se okoliščni sklicuje na nekonsistenco. In če kadite in karate svoje otroke, da tega ne smejo početi, ga boste nekoč zanesljivo deležni. Argument bi na kratko predstavili v takšni obliki: »Oseba A zagovarja trditev X, toda izvaja dejanje, ki implicira, da je zavezana trditvi, ki je nasprotna X. Torej je A slaba oseba in njene trditve X ni treba sprejeti.« Pomembno pri tem je, da se nekonsistenca povezuje z moralnostjo osebe, da torej očitek leti na vas kot kadilca in kot nekoga, ki »pridiga«, kar pomeni, da izpostavlja vašo »sprijenost«. Da se ne povezuje, pa se zgodi zelo poredkoma.

Spomnimo na zgodbo o medijskem uravnoteževanju in iskanju alibijev za njihovo politično delovanje. Temu se nemalokrat pridruži še racionalizacija, sicer redkokdaj izrečena na glas: če mediji že ne bi bili vaši, če jih vi že ne bi prevzeli, nam jih ne bi bilo treba »osvobajati«. S tem se delu slovenske politike (osebno) očita, da počne ali je počel nekaj drugega od tega, kar pridiga. Dodati velja, da nekateri avtorji včasih omenjajo še ad hominem vrste »tudi ti« kot avtonomen tip zmote, vendar ne preveč prepričljivo; zdi se, da gre za okoliščno varianto. »Tudi ti« (latinsko tu quoque), sicer druga vrsta zmote, pa postane prevladujoč ad hominem, ko je uporabljena za namen »protinapada«, zanj pa je hkrati značilen očitek o nekonsistenci. Oblika argumenta je v tem primeru taka: »Oseba A trdi, da sem slaba oseba, ker sem počel X, toda v resnici je sama počela X.« Tako vrača udarec in se osredotoča na »nevtralizacijo« argumenta ad hominem s tem, da napade sogovorca.

Pristranski ad hominem

Če je za okoliščni ad hominem karakterističen očitek o nekonsistenci (»Pravite, da prevzemamo medije, ampak vi počnete isto«), je za tretjega pristranskost. Pristranski ad hominem temelji na poudarku o nekredibilnosti oziroma neverodostojnosti. Splošna oblika argumenta je lahko takšna: »Oseba A je v svoji trditvi pristranska, ker je povezana s stanjem stvari S. Torej je njen argument treba zavreči.«

Za domače razmere zveni zelo znano: pri nas se za posameznike obsesivno išče predvsem povezave s strankami in neformalnimi skupinami civilne družbe. Včasih upravičeno, včasih ne. V primeru, da je očitek upravičen, seveda ne moremo govoriti o tipu logične zmote.

Zastrupitev vodnjaka

Četrti argument tipa ad hominem je dobil ime »zastrupitev vodnjaka«: v skladu z bajko iz srednjega veka, ko so verjeli, da so Judje krivi za zastrupitev studenca, kar je bil le izgovor, da se jih preganja. V tem tipu napada na človeka predpostavljamo, da je oseba močno in dogmatično zavezana zagovarjanju neke trditve, zaradi česar ji v njeni presoji ne smemo nikoli zaupati. Opis zmote bi lahko bil naslednji: »O osebi A poznamo ali vemo X. Torej X kaže na to, da njeni argumenti niso resnični.« Za »zastrupitev studenca« je velikokrat značilna sovražnost, napad na človeka pa nujno sploh ni povezan s temo razprave. Izgovor za diskreditacije sogovorec običajno najde v njeni preteklosti ali pripisu, pri nas pa je izjemno priljubljeno, da jo uvrstimo v določen »klan«, pri čemer vas lahko specifično »obremenjuje« ne le članstvo v kakšni stranki ali društvu, temveč že kakšen partikularen dogodek, recimo »napačno« kosilo z »napačnim« človekom ali vaša udeležba na naključnem cvetličnem festivalu.

»Zastrupitev vodnjaka« je v svojem bistvu togo izpeljana različica prejšnjega tipa pristranskega argumenta v stilu »enkrat komunist, vedno komunist«. Za slovenske razmere je izrazito značilna zaradi agresivnosti političnega etiketiranja, ki se ne zadovolji z očitkom o pristranskosti, temveč dobesedno demonizira nasprotnika, o njem govori z gnusom in prezirom. Notorična delitev na »naše« in »vaše«, logika izključevanja torej, parazitira na takšni demonizaciji in jo naravnost zahteva. Značilno za tretji in četrti tip argumenta je, da ju govorec velikokrat usmeri proti napadenemu človeku, še preden je ta sploh spregovoril, postopa torej z vnaprej določenim mnenjem o njem in ga zaradi tega že predhodno izključi iz razprave.

Napad na človeka torej ni nujno žaljiv – množice ga verjetno zato manj hitro prepoznajo in ovrednotijo, če ni takšen. Toda v primerjavi z drugimi napakami je še zmerom zelo identifikabilen, zaradi česar ima določeno instruktivno ali pedagoško vrednost, kakopak če državljani sploh kažejo voljo po učenju in zavračanju neveljavne argumentacije. Za vse različice te napake je nadalje značilno, da razpravo speljejo proč od relevantne teme, zato spadajo pod zmote ustreznosti ali relevance. V političnem diskurzu je ad hominem največkrat taktika (nemočne) opozicije, v slovenskih razmerah pa je, zelo neobičajno, lahko tudi taktika vladajočih, če se spomnimo zgodb z brezplačniki, ki so vmes postali s pomočjo domačega in tujega kapitala financirana strankarska trobila.

Razprava o veljavnosti argumentov, njihovi moči in šibkosti, bi seveda bila nujna za izboljšanje stanja argumentacije v političnem diskurzu, ki na trenutke kaže znake akutnega vnetja, zaradi česar je naša demokracija videti oziroma je bolna. A bi si česa takšnega vse strani najprej morale želeti. Zato smo bolj na tem, da žalostno odkimavamo, ker je ad hominem samoumevno postal tako rekoč intrinzični sestavni del političnega in medijskega delovanja, vključno z nekaterimi novinarskimi sateliti.

Diskreditacijski diskurz žalitev zadnja leta postaja normalno diskurzivno stanje velikega dela medijev in širše družbe, njihove nosilce pa, navdušene nad uspešnostjo lastne nizkotnosti in včasih podlosti, dela celo za ponosne.

Lepa agentka: Šarčeva zasebnost kot lažna dilema

04/10/201905/10/2019 / Boris Vezjak

Minuli teden je minil v pričakovanju političnih učinkov razkritja nove domnevne afere o zaposlitvi neznane N.H. na Sovi, Slovenski varnostno-obveščevalni agenciji. K novi službi naj bi ji pomagal nihče drug kot predsednik vlade in morda tudi nekdanji direktor Sove dr. Damir Črnčec, danes tesen sodelavec prvega, njegov večni »alter ego« in državni sekretar, nekoč direktor Sove.

Predsednik vlade med pojasnjevanjem, ali pozna agentko Sove

Še več, Bojan Požar, ki je razkritje sprožil, na svojem portalu namiguje, da je premier omenjeni novopečeni agentki priskočil na pomoč tudi ob drugih priložnostih, sicer še pred zasedbo sedanjega položaja, in da je z njo bil ali je intimno povezan.

»Afera« je sledila razkritju, da sta dve Požarjevi podjetji, Lanaka Media d.o.o. in Report d.o.o., za oglaševanje s Telekomom Slovenije lani podpisali pogodbi v višini 76.000 evrov in še eno z Darsom v vrednost za 111.694 evrov, o čemer je tik pred tem prvi pisal Vladimir Vodušek in s tem odprl več starih, a nikoli rešenih vprašanj: kdo že leta financira Požarjev portal in s kakšnim namenom, o statusu sklenjenih pogodb z državnimi podjetji in končno tudi, kako lahko v naši državi novinarji brez slehernega zadržka ceha opravljajo kar dve funkciji hkrati, kot politiki in novinarji (ali komentatorji) obenem.

Logika kontra-afer

Požar je zarotniškega delovanja proti sebi obtožil prav Črnčeca, v praksi torej tandem Damir-Marjan, in svoja prepričanja podkrepil s številnimi posegi Šarčevega spornega sekretarja v podjetje Telekom in njegove povezave z nekaterimi mediji (več dogajanju v tem podjetju npr. v Obramboslovec in vojak na čelu TSmedia in Antenna TV SL in Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih). Zato zadnja afera o »lepi agentki«, kot so jo poimenovali, najbrž ni prišla povsem naključno na spored domačih medijskih kinematografov v obliki politično-medijske kloake, v katero je Slovenija zdrsnila že leta nazaj in v kateri naši novinarji nadvse radi čofotajo z različno velikimi rokavčki in je nikakor nočejo zapustiti.

V prispevku me bo zanimalo, na kakšen način so po razkritju množični mediji prezentirali omenjeno afero v luči pravilne in ustrezne novinarske prakse. Recimo: bi omenjeno domnevno zaposlitev Šarčeve znanke morali obravnavati kot primer nepotističnega ravnanja in zlorabe položaja? Imamo sploh dokaze, da je do njega prišlo in bi se morali pisanja in poročanja o tem primeru vzdržati, če dokazov nimajo? Kaj storiti s posegom v zasebnost zaradi namigov o intimni povezavi med premierjem in omenjeno agentko?

Pokrivanje zgodbe

Pokrivanje medijske zgodbe ni odstopalo od izjemno pričakovane dosedanje izkušnje: po začetnem pisanju in nizu Požarjevih zapisov o povezavi med N.H in Šarcem je najprej sledila faza reciklaž afere v Janševih medijskih satelitih. Šele ko se je Šarec odzval na svojem profilu na Facebooku in je pred kamero zanikal, da bi posredoval pri zaposlitvi omenjene, ker »ni vršil nobenih pritiskov glede zaposlitve«, in po pojasnilu, da agentko sicer pozna, vendar je že dolgo ni srečal, pa so se opogumili tudi nekateri drugi mainstream mediji na že tradicionalni način previdnega povzemanja in reciklažnega razkritja začetne zgodbe.

Pri tem jih je najbrž vodil običajen dvom, v kakšni meri naj tabloidnemu novinarju par excellence, ki je prvi poročal, sploh zaupajo, nato pa so počasi oblikovali osnovno novinarsko dilemo: poseči v zasebnost predsednika vlade, če je zgodba resnična, ali raje ne? Blaž Petkovič in Asja Lednik sta v Večeru odprla temo prav takšno temo o vdoru v zasebnost javnih oseb, vendar bom poskušal pokazati, da je ta v zadevi agentke šele drugotnega pomena, hkrati pa je podatek o znanstvu med Šarčem in agentko konstitutiven, da bi se o možni zlorabi položaja sploh pogovarjali.

Opozicija na preži

Opozicija se ni obirala in je v Sovo, ki jo vodi Rajko Kozmelj, nemudoma poslala komisijo Knovsa v sestavi Matej Tonin, Žan Mahnič, Zvonko Černač in Monika Gregorčič, kjer so opravili nenapovedani nadzor in preverjali postopke kadrovanja ob očitkih o nepravilnostih pri zaposlitvi. 2. oktobra je nato v Odmevih nastopil Tonin in Igorju E. Bergantu pojasnjeval, kaj so počeli med svojim nenapovedanim obiskom Sove.

Šarec, ki sicer po lastnem zatrjevanju v nekem intervjuju vsak svoj delovni dan začenja s prebiranjem poročil obveščevalcev, je potem ob vseh namigih značilno zamahnil z roko, jih označil za običajne diskreditacijske prijeme oziroma insinuacije vedno istih medijev. Tako da so ravnali že v primeru njegove posvojitve, je spomnil, pa da je »šiptar« in da doma pretepa ženo. Govorice je torej želel v paketu označiti za izmišljene in pri tem pozabil, da ni navedel enakovrstnih primerov: svojo posvojenost je nekoč že priznal. Takšen zdrs mu lahko spregledamo, če upoštevamo, da pri tem ni grajal resničnosti ali napačnosti trditev o sebi, temveč njihovo kompromitacijsko funkcijo.

Glede njene zaposlitve je povedal, da je službo »dobila zato, ker se je prijavila in je šlo vse po postopkih«, glede razmerja pa se je zatekel v sedanjik in zapisal, da »niti z njo nimam nobenega razmerja«. Se pravi: imamo kandidatko, ki se je prijavila in obenem bila izbrana mimo razpisa. Na drugi strani pa očitno Sova ni dovolj preverila svoje nove zaposlene in predvidela, da bo z njeno zaposlitvijo morda ogrozila predsednika vlade. No, morda se za to iz čisto določenega razloga ni zmenila.

Minimizacija škode

Novinar bi v takih in podobnih primerih moral postopati v skladu z načelom minimizacije škode – žal tega enostavnega gesla ne bomo našli v registrih tukajšnjega novinarstva, sploh pa ne v glavah predstavnikov ceha. Etična podlaga razkrivanja zasebnosti politikov temelji na aksiomu, da mora javni interes pri razkrivanju osebnih podatkov izrazito prevladati nad pravico politika po njegovi zasebnosti, kar zahteva veliko občutljivost postopanja.

Se je to v primeru Šarca in njegove »lepe agentke«, kot so jo opisali, zgodilo? Pobrskajmo po domači praksi. Nedavno so se mediji razpisali o romanci med predsednikom ultradesničarske stranke Domovinska liga in njihovo glasno članico, znano homofobinjo in nasprotnico splava. Pred leti so nekateri poročali o razmerju med tedanjim predsednikom republike in znano pravnico. Načelo medijske etike je tukaj zelo preprosto in nedoločeno obenem: če se javna osebnost, denimo politik, v svoji karieri sklicuje na vrednote in ideale, ki so v nasprotju s tem, kar dejansko sam prakticira, je pravica javnosti po obveščenosti močnejša od njegovega sklicevanja na zasebnost. Vendar ta nikoli ne more veljati absolutno, tudi ne pri ti. absolutno javnih osebnosti. Enega samcatega univerzalnega pravila ni, presojamo lahko le od imena do imena in upoštevamo vsakokratne okoliščine.

Dilema je zanimiva tudi z vidika etične teorije. V podobnih situacijah se novinarji pri razkritju radi zatekajo v utilitaristično argumentacijo, da bi upravičili poseg v zasebnost in kršitve pravic posameznika, medtem ko se kritiki bolj sklicujejo na deontološke pojme, kot so pravice in dolžnosti.

Nepapeško življenje

Za privlačen mejni primer je poskrbel sedanji predsednik republike, ki rad šarmira javnost s svojimi spolnimi fantazmami. Znan po tem, da se je že moral kdaj pa kdaj soočati z novinarskimi drezanji o svojem »nepapeškem« življenju, a je radovednost javnosti vedno spretno ukrotil s svojim ponavljajočim se odgovorom, da »ne kandidira za papeža« (več npr. v Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja).

Po popolnem političnem polomu 2011 pa se je kot neuspešen premier s predčasno zaključenim mandatom naslednje leto odpravil na predsedniške volitve, domislil uspešno depolitizacijsko strategijo svoje kampanje in se s svojimi populističnimi gegi uspel prebiti na mesto prvega državnika in prvega med uporabniki instagrama. Zdaj že v času drugega mandata nima težav za enake potrebe uporabljati blagih oblik samopromocije, se prikazovati kot družinska figura ob svojem sinu Luki in partnerki na daljavo Tanji Pečar – namreč niti tega podatka, da ne živita skupaj, ne poskuša skrivati.

Borut Pahor, prekaljeni politični maček, je tudi v tej perspektivi domislil genialni trik in mu mojstrstva na tem področju res ne moremo odreči: po eni strani instrumentalno kapitalizira vse »dobrobiti« javne podobe družinskega človeka in očetovske figure, po drugi strani ni zavezan ničemur, kar takšno življenje od njega zasebno zahteva.

Šarec ni Tonin

Dilema, ali ostaja kakšna pravica javnosti po tem, da (s)pozna zasebno življenje Marjana Šarca glede na njegova politična in svetovnonazorska prepričanja, s pomočjo katerih je bil izvoljen na volitvah, zdaj pa od takih prepričanj odstopa, je torej prekratka in nam ne opiše trenutnega zapleta glede zaposlitve agentke Sove. Ta del lahko namreč povsem zanemarimo: Šarec ni Matej Tonin, ki izpostavlja svoje družinsko življenje, ni Ljudmila Novak in tudi ne Lojze Peterle, kjer bi bil podatek o ljubicah in ljubimcih neposredno predmet legitimnega javnega zanimanja, s tem pa tudi obveze novinarjev, da o tem pišejo – in takšen je bil po mojem prepričanju tudi v zadevi domnevnega očetovstva kardinala Rodeta, o čemer več v nizu zapisov na tej strani, npr. v Vrhunska igra kardinala Rodeta in novinarska supervednost.

Zakaj Šarec posebej ne izpostavlja svoje družine, žene in otrok, je povsem njegova zasebna stvar z možnimi različnimi motivi – in najbolj pričakovan je najbrž, da želi sfero svoje zasebnosti ločevati od političnega življenja. Pri čemer bi moralo, ne glede na njegove izjave o obiskovanju maš in redni hoji v cerkev, tudi ostati.

Črtomir in Bogomila

Toda nakazani primer je res drugačen, bolj zapleten in napako bi storili, če bi se zadržali zgolj znotraj začete razprave o javnem interesu okoli zasebnosti predsednika vlade. Dilema je celo zavajajoča, če se usmerimo le vanjo: javni interes je v zgodbi povezan izključno z njegovo možno zlorabo svojega položaja in tem, ali je predsednik res pomagal agentki do zaposlitve.

In zdaj nastopi naslednja težava: da bi sploh razumeli težo in okoliščine tega domnevnega nepotističnega in koruptivnega ravnanja, ta ni nujno odvisna od njegovega osebnega razmerja z agentko, vendar je podatek o njunem znanstvu za presojo o tem, ali je do zlorabe oblasti prišlo, dejansko ključen. Ta podatek novinar preprosto mora vključiti v zgodbo. Obenem ni bilo dejanje nič manj sporno, če ji je pomagal do nove službe zgolj na podlagi znanstva. Kakšne narave je bil ta odnos, intimen ali ne, morda podoben tistemu med Črtomirjem in Bogomilo, kot je svoje razmerje z Bredo, mamo nesojenega sina Petra, na podlagi Krsta pri Savici opisal kardinal Rode, je manj pomembno. Kot vemo, je bil slednji prepoznan za nedolžnega očetovstva s štampiljko nemškega sodnomedicinskega inštituta.

Lažna dilema

Resen novinar bi torej moral v danem primeru preseči prekratko razpravo o pravici javnosti o tem, da pozna Šarčevo zasebno življenje, ker je ta dilema v danem kontekstu drugotnega pomena in s tem lažna. Tudi vsi neupravičeni in upravičeni namigi v to smer deplasirano pomikajo žarišče drugam. Kar ostaja kot edina problematična dimenzija primera, je preprosto le »rihtanje službe« svoji znanki, takšno razmerje pa Šarec priznava na podoben način, kot kardinal priznava znanstvo z Bredo – in do tega posega je lahko prišlo ali ne. Čeprav tvegam posmeh, moram zapisati, da je to vprašanje v tej aferi edino verodostojno in vredno novinarskega truda, v tem smislu pa je treba dati prav samemu Požarju v trenutku, ko večinsko mnenje novinarjev gravitira k ignoranci in sprenevedanju. Skratka: takšna zaposlitev, sploh v kontekstu vseh sumljivih dejanj v njegovem kabinetu, v katere je vpleten njegov sekretar, je vredna novinarskega podjetja, ker obstaja javni interes po takšnem razkritju.

Zaposlitev agentke mimo razpisa, ki je potekal istočasno in kar je priznal sam direktor Sove, gotovo pušča sledi marsikaterega dvoma in odpira vrata ugibanju o zunanji pomoči. Toda brez žvižgaške izpovedi in dokumentiranja bo tovrstno dejanje zlorabe položaja, če je do njega sploh prišlo, silno težko dokazati. Kar je spet okoliščina, ki jo zlahka v zameno zlorabljajo politični in tabloidni mediji.

Pozicija resnega in odgovornega novinarstva bi tudi v tej situaciji morala biti v poročanju o stvareh, ki jih je do konca mogoče raziskati, v operiranju z dokazi in ne zgolj namigi. Dilema je spet zelo realna v svoji izmuzljivosti: naj novinar povsem opusti zgodbo o možni zlorabi položaja, če nima popolnih dokazov, saj bo s svojimi namigi povzročal škodo, ali naj po principih indukcije vendarle javnost obvešča, če le precejšnja verjetnost o tem? Ter seveda: kdaj in kako naj to stori?

V novinarski recepciji se je zato začetno stanje dvoma »Kako poročati o tem?« dejansko prevesilo v »Ali sploh poročati?«. Toda če smo odkriti, si domači mediji najbrž z ničemer od obojega niso niti poskušali beliti glave. Da »raziskovalno delo«, vendar strogo v narekovajih, v državi opravljajo tabloidni novinarji, ki jim ne gre zaupati in s tem intonirajo politično dogajanje v državi zaradi pasivnosti prvih, je v bistvu vsa resnica groteskne medijske situacije v državi.

Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike

15/09/201915/09/2019 / Boris Vezjak

V Sloveniji še vedno veljajo in na trenutke celo še bolj prihajajo do izraza stari in univerzalno preverjeni kriteriji za merjenje stopenj medijske demokracije v državi. Eno izmed takih načel je pregovorno preprosto: povej mi, kako novinarji branijo politike na oblasti in povem ti, kakšne medije imate.

Merilo postane še bolj uporabno, kadar je situacija zaostrena. Recimo da civilna družba, vsaj v enem delu, zahteva odstop kakšnega politika. Nič drugega ni treba storiti kot preveriti, za koga se bo postavil novinar, kakšne argumente bo uporabil in kaj nam bo razkrila njegova orientacija. Poglejmo si zadnji primer s tradicionalno in častitljivo oddajo Utrip na TV Slovenija (14. september 2019) in avtorjem Gregorjem Drnovškom. V kateri je novinar začutil, da mora stopiti v bran politiku.

Dnevnik in Utrip: skoraj ni večjega kontrasta

Naj takoj na začetku povem, da ni vse tako črno in da obstajajo tudi kontrasti. Prvi prispevek v osrednjem dnevniku TV Slovenija je bil izrazito korekten: podpisal ga je Seku M. Conde in v njem jasno izpostavil Pahorjeve besede in obenem problematičnost, na katero so v javnem pozivu k odstopu predsednika republike opozorili v krogu akademskih intelektualk in intelektualcev. Zdaj zato nadvse osovraženih pri državljanih in bi se zgolj o genezi tega sovraštva splačalo narediti posebno raziskavo.

Osrednjo temo omenjenega pisma, ki ga sopodpisujem in zahteva odpoklic predsednika republike, sem že analiziral v zapisu Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? V marsičem se bom moral ponoviti, ker je bilo preslišano, vendar po nekaj dnevih od objave javnega pisma (11. september 2019) ugotavljam, da so ga mediji pretežno dovolj povzeli, vendar ga skoraj niso komentirali. Zato je Drnovškov komentar eden prvih in s tem še bolj nujen razčlembe.

Kako je novinar postopal? Temo je vključil v tedenski pregled dogajanja kot zadnjo v prispevku, sprva opozoril na dogodek, omenil pismo in podpisnike, v grafiki prikazal prav vsa podpisana imena, kot da jih je želel, glede na nadaljevanje naracije, postaviti na pranger vsakega ločeno in vse skupaj, potem pa je na ravni argumenta pismo neposredno ovrednotil, v resnici kar razvrednotil, s svojim ključnim poudarkom:

»Več kot očitno populistična poteza, s katero so se postavili ob bok prav tistim populistom tipa Trump in Salvini, s katerimi tudi sami primerjajo predsednika.«

Novinarjev očitek o populizmu podpisnikov pisma

Čeprav je imel veliko možnosti, da bi, tudi kritično, naslovil vprašanja, ki se odpirajo v pismu (Pahorjeva prekoračitev pooblastil, upravičenost zahteve po odstopu, odstopanje od slovenske zunanje politike, protislovje z njegovimi poprejšnjih stališčih), se za to ni odločil.

Drnovšek je namreč takoj izhajal iz prepričljivosti Pahorjevega pojasnila – tistega, ki sem ga v analizi že ocenil za absolutno in celo absurdno neprepričljivega. Posebej je navedel dejstvo, da je predsednik menda že ob različnih priložnostih zavzel podobno stališče do Ukrajine in Turčije – čeprav je prav temu na blejskem strateškem forumu neposredno oporekal turški zunanji minister.

turški minister izjava pismo do lani je zagovarjal pahor

Turški zunanji minister v oddaji Dnevnik (11. september 2019): o Pahorjevi zunanji politiki sui generis.

Dovolj obširno sem že pokazal, kako zanič je Pahorjevo pojasnilo: če nekdo večkrat ponovi nedopustno stališče, zaradi tega to ne bo postalo ali ne bi smelo postati nič manj nedopustno. Če večkrat lažete in se na to sklicujete, ko so vas ujeli, vaša laž ni prav nič bolj sprejemljiva. Če večkrat vozite prehitro, vaše nerodne obrambe policist, ki vas je ustavil in mu to pojasnite, ne bo nič bolj upošteval pri izrekanju kazni. In če RTV Slovenija vedno znova nedopustno niža novinarske standarde, se zaradi tega ne bi smeli kar sprijazniti s stanjem.

Toda ne, novinar je bil nad predsednikovim pojasnilom (in izmikanjem odgovoru na očitke) naravnost očaran. Še več, iz njega je izpeljal zgoraj navedeni sklep: ker so avtorice in avtorji pisma morali vedeti, da je to Pahorjevo stališče (domnevno) znano, je njihova zahteva po odstopu populistična poteza. »Precej selektivna obravnava problematike torej,« je komentiral omenjeno dejstvo.

Pet razlogov

Sklepanje jemljem za vratolomno iz več razlogov. Prvič, ker izhaja iz domneve, ko vednost drugim enostavno pripiše – in to takšno, kot rečeno, ki za obsodbo njegovega zavzemanja za obravnavo Ukrajine in Turčije ni bistvena. Drugič, ker predsednikove besede brez preverjanja jemlje za suho zlato. Tretjič, ker se mora pri tem sprenevedati: že Seku Conde je v svojem prispevku prikazal pojasnilo turškega zunanjega ministra, ko je dejal, da je Pahor še lani zagovarjal članstvo Turčije v EU, zaradi česar velja očitek obrniti proti Drnovšku: avtor Utripa je moral vedeti za ta podatek. Četrtič, ker v pismu intelektualcev piše, da predsednik česa podobnega ni rekel prvič – in ker je, spet ponavljam, okoliščina res nerelevantna. Petič, ker je njegovo sklepanje iz domnevne vednosti na populističnost »poteze« pisma ne samo neutemeljeno, ampak tak vpeljani divji non sequitur več kot očitno služi le temu, da bi se diskreditiralo podpisnice in podpisnike.

Najbrž je toliko sprenevedanja ob sklepanju visoka cena, ki jo pač moraš plačati za svoje politično navijaštvo. Mnogi jo plačajo mimogrede in brez slabega občutka. Dejstva, da je Pahor zamenjal svoje stališče do Turčije in da je takoj po objavi pisma na njegovo soliranje znova spomnil še zunanji minister Miro Cerar, sploh ne bom znova načenjal.

Populizem in diskreditacija

Drnovškova gesta, zgrajena na infantilnem obratu tudi ti, tj. v slogu domislice »Sami drugemu očitajo populizem, v resnici pa so (tudi) sami populisti«, terja podrobnejšo razlago.

Res je, pismo nesporno namiguje, da je predsednik Pahor populist, ker svoje zavračanje Turčije utemeljuje na ksenofobnem vzgibu ustavljanja islama, zaradi česar je tudi vpeljana primerjava s Trumpom in Salvinijem. Drži, marsikdo bi ugovarjal, kajti za predsednikovo posebno obravnavo Turčije bi lahko stal še kak drugačen motiv, npr. njegova zaskrbljenost nad stanjem demokracije in človekovih pravic. Marsikdo daje Pahorju prav iz slednjega razloga, vendar je tudi odziv na pismo nesporno pokazal, da daleč največja skupina državljanov vztraja pri prvem motivu.

V že omenjenem zapisu sem obravnaval oba. Tudi opisal cinično reakcijo Janeza Janše, ki je za ravnokar opisano razumevanje indikativna. Nova podpora Pahorju je bila anticipirana, saj je vendar v naravi populizma, da piha na dušo najširših množic in da se bodo te hvaležno odzvale.

Ko sta Janša in npr. Dejan Steinbuch s svojo zanj značilno zaničljivostjo, nadvse cenjeno v Odmevih TV Slovenija, opozorila na to zelo pričakovano dejstvo, češ množica je (ali bo) po objavi pisma podprla Pahorja, ker jo bo pri srcu grela latentna ksenofobija, sta se priklonila prav tej okoliščini. Ali kot je zmagovalno zapisal zadnji: v komentarjih na zahtevo po odstopu se je 99,99 odstotkov ljudi opredelilo v podporo predsedniku. Zaradi česa že? Vsekakor ne zaradi skrbi za demokracijo v Turčiji!

Janševemu podoben argument: Steinbuch o tem, da ima 99,99 % ljudi na forumih pač vedno prav. Toliko o teži intelektualcev.

Ad populum

Oglejmo si zdaj Drnovškov podobno zaničljivi sklep v tej luči: gledalkam in gledalkam je želel dokazati, če se izrazim po steinbuchovsko, da 0,01 odstotka »nasprotnikov« Pahorja zganja všečnost in poskuša prepričati 99,99 njegovih podpornikov!

S takšno povsem razrahljano in ohlapno definicijo populizma je nekaj strašansko narobe, če se izrazim milo. Še več, novinarju se ni težko motiti niti v 99,99 odstotkih. Poskušajmo si za hip predstavljati osamljenega nesrečneža, ki se odloči stopiti na ulico, kjer nepopisne množice skandirajo v podporo svojemu izbrancu. Ker mu nasprotuje, se iz množic in nato iz državnega medija zasliši obtožba: »Kakšen populist!«

O mentalnih vzorcih populizma v družbi in predvsem njemu lastni logiki razmišljanja na ravni argumentacije sem pisal v knjigi Ad populum: analize družbenega diskurza. Značilna zmotnost omniprezentnega argumenta ad populum bi morala biti hitro prepoznavna tudi novinarjem, če bi pri sebi gojili kanček argumentacijske kompetence: samo dejstvo, da večina (ljudstvo, populus) verjame v trditev X, tega dejstva res ne naredi za bolj resničnega. Samo dejstvo, da 99,99 odstotkov državljanov verjame Pahorju, njegova stališča ne naredi za pravilnejša. In tudi okoliščina, da 0,01 odstotka preostanka državljanov zahteva obsodbo izjave, ki jo podpira teh 99,99 odstotkov, njihove trditve ne naredi za manj resnične.

Kdo je potemtakem v krogu treh možnih osumljencev res ravnal populistično in se dobrikal večini? Predsednik, novinar ali avtorji pisma po tistem, ko je odobravajoča pozitivna reakcija pritrdila začetni tezi o njegovem populizmu?

Grafični pranger

Novinar se ni ustavil le pri zgornjem sklepanju, navdušeno in motivirano je izpeljal še grafični poklon Pahorju in nekakšen pranger za podpisnike. Zato je na ravni vizualnih sporočil po »listanju« imen podpisnic in podpisnikov svojo imenitno misel o populistični izjavi podkrepil s fotografijo predsednika, ki v znak zmagoslavja nad vsemi dviguje prst, nemudoma zatem pa še s posebno grafiko izpisanim svarilom.

Ni težava v njegovi podpori prvemu politiku v državi, če bi to storil utemeljeno in z argumenti. Raje je izbral preverjeno taktiko: ubraniti ga pred očitki ne s spoštljivo obravnavo, temveč s poniževanjem, ne z argumentacijo, temveč s cenenimi retoričnimi manevri. Vtis nekdanjega novinarja TV Slovenija in voditelja njenih dnevnikov Branka Maksimoviča, zapisan na Facebooku, je bil zato maksimalno trd:

Nisem mogel verjeti že začetku obtožujočega stavka, kar je sledilo, pa ne pomnim niti iz časov TV Ljubljana. Nekaj podobnega sem prebiral v arhivskem časopisju v poročilih o dachauskih procesih, torej pred pojavom TV pri nas.

Argumentacijska mizerija, za svoje vodilo jemajoča politično opredeljevanje, v tem primeru zaščitništvo do Pahorja, ki pa jo plačujemo vsi, je dosegla nivoje čiste politične propagande, dobro znane iz strankarskih trobil. Naj pojasnim.

Semantika prsta

Semantika (in semiotika) Pahorjevega dvignjenega prsta, ki ga je zmagoslavno v izbranem trenutku dobesedno naslikal novinar, je bolj kot ne nenaključna in enopomenska: zame, predsednika, je to še ena zmaga, nič ne bo z mojim odstopom. Vendar s pomembnim dostavkom: vedno znova je njegova zmaga tudi zmaga medijev, ki so ga, nekritično reciklirajoči njegov komunikacijski populizem, v takšni podobi tudi ustvarili in ohranili.

Prešerni Pahor in njegov prst: še ena zmaga. Populizma, seveda.

Sporočilo, zgoščeno v znaku dvignjenega prsta prešerno nasmejanega predsednika po izboru novinarja, moramo interpretirati na način, ki dvojno dogajanje zlije v eno: zmagali smo mi in on. Mi, mediji, in on, predsednik republike. Take zmage so vedno naše skupne, zato si jih ne bomo pustili vzeti. Sploh ne tistim, ki pozivajo k odstopu in nas ogrožajo. Razen tega imamo na svoji strani 99,99 odstotkov ljudstva.

Avtor Utripa nam svojih občutkov ni znal posredovati na bolj jasen način, za kar mu moramo, če odmislimo novinarsko pritlehnost, pač biti hvaležni.

Nasveti o razmišljanju s svojo glavo

Samospodbijajoči stavek, ki ga je potem v naslednjem trenutku prihranil za konec prispevka in ki hkrati tudi končuje Utrip kot oddajo, gledalcu dobesedno na veliko in čez celoten ekran v črnem ozadju sugerira priložnostno modro sentenco: »Tudi o tem nasvetu razmišljajte s svojo glavo.«

Utrip: novinar Drnovšek s svojimi pomodrelimi nasveti.

Katerem in čigavem nasvetu? Sugestija, ki se gledalcu nujno porodi kot prva, je glede na v tistem hipu ravnokar lansirano poanto predvsem ena: povezal jo bo s sporočilom tistih, ki nasprotujejo predsedniku.

Kako dolgo je svojo modro poanto izbiral in kaj je želel doseči z izbiro »samonanašalnega« stavka, ki bi ga v njegovi metanivojski intenci lahko razumeli kot fatalnega za njega samega in s tem nerodno izbranega (v smislu: če je nasvet, da moramo slediti pametnemu predsedniku, ne butastim intelektualcem, potem razmislite tudi o tem novinarjevem nasvetu), pač ne vemo. Da figurira kot nekakšna lekcija, kot podaljšek Pahorjevega zadovoljno dvignjenega prsta, pa je z vidika psihološkega učinkovanja neizbežno.

Prezir in graja

Ni prvič, da so mediji v obrambi Pahorja postopali na zelo podoben način. Ker podpisujem dve javni pismi, bi rad spomnil na dogajanje oktobra 2017 v času predsedniške kampanje; takrat smo podpisniki argumentirali, zakaj kompromitirani Pahor ni ustrezna izbira za ponovitev mandata. Več o sorodni medijski recepciji pisma v tedanjem komentarju Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju.

Presenetilo me ni nič od obojega: če so novinarji in uredniki ustvarili sedanjo podobo predsednika republike in omogočili njegov komunikacijski populizem, če garaško gradijo žanr politainmenta in v predsedniku vidijo domačega pionirja, najbrž ne bodo pljuvali po njem, ampak skrbeli za simbiozo. Obe pismi skupaj pa v njuni recepciji kažeta tudi na to, v kakšen zatonu se je znašla civilna družba pri nas in kako je medijsko obravnavana, kadar komentira politične zadeve: največkrat s prezirom in grajo.

Ampak ali ni to pričakovana lekcija v kritiki populizmov vseh vrst, programirana osamljenost v upiranju tisočim, slepo sledečim svojemu vodji in fasciniranih nad lastno močjo, ki jo daje občutek pripadnosti množicam?

Komunikacijski vs. politični

Ker sem se na tej strani in drugod z analizo Pahorjevega komunikacijskega populizma zelo izčrpno ukvarjal od leta 2012, ob nobeni novinarski obravnavi že dolgo nisem preveč presenečen. Ves čas ponavljam, da so populistično flirtajočega Pahorja skreirali mediji. Zadnji primer je poučen predvsem v luči odpiranja dimenzije njegovega ne samo komunikacijskega, temveč tudi političnega populizma: pojmi, ki sem jih poprej že večkrat definiral. In če sem doslej mislil, da ga novinarji branijo le pri prvem, je tokrat hitro zaznati, da ga tudi pri drugem.

V državah s takšno medijsko demokracijo in (sicer mehkimi) populisti na oblasti, kot je Slovenija, tudi ob prepoznavnem medijskem profilu, lahko na dnevni ravni spremljamo, kako intenzivno intelektualno mnenje pospešeno izgublja na veljavi in kako ga nadomeščajo senzacionalizem, infotainment, argumentacijski populizem in tabloidnost. Kot običajno je intelektualec zavezan ravnanju v skladu z resnico svojih spoznanj neglede na to, koliko ljudi bo pri tem prepričal. Bizarno je spremljati novinarske očitke, ki se potem temu dejstvu naravnost posmehujejo.

Pač avtorska oddaja

Oddajo podpisuje odgovorna urednica Manica J. Ambrožič. Seveda bodo na TV Slovenija znova dejali, da je Utrip avtorska oddaja, v kateri lahko vsakokratni avtor pove, kaj misli. Lepo in prav, kajne. Z enakim argumentom, češ da gre zanjo, bi lahko odpravili skoraj sleherni »subjektivni« opis, sleherno izjavo novinarja.

Toda plačniki prispevka se smemo vprašati, kje so meje novinarskega profesionalizma. Tuintam bodo kakšnega novinarja tudi umaknili, kot so Jadranko Rebernik, o čemer več v Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili in Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju. Kam? Morda na tretji parlamentarni kanal, kjer potem smejo biti politično pristranski in navijaški. Ali razvijati svoje majhne medijske populizme in se navduševati nad mnenjem večine.

Zgodba medijskega populizma danes (v različnih segmentih procesov oblikovanja odnosov med javnim mnenjem, novimi mediji in populizmom, mediatizacije politike, učinkovanja medijskega populizma na kvaliteto demokracije, ipd.) je sploh ena najmanj raziskanih v domačem prostoru. Prepričan sem, da bi morali novinarji biti branik pred njim, ne navijači, da bi morali novinarji ravnati v javnem interesu in se zoperstavljati plehkemu mnenju večine, sploh tedaj, ko ga vodijo nestrokovni, včasih tudi nestrpni, nasilni in ksenofobni razmisleki, saj so v nasprotnem primeru postali zgolj zvočnik množic. Populizem ni zgolj strup za politiko, je tudi za medije!

Moj skromen in hkrati odkrito ironičen predlog je po kakšnih 80 ali več analizah poročanj v primeru Pahorja tale: resnično potrebujemo še četrti kanal nacionalke. Predsedniški. Zagnanih novinarjev z vseh koncev, ki so pripravljeni tam delati, očitno ne bo zmanjkalo.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Marjan proti Marjanu: kako politika ujeti na laži

27/08/201927/08/2019 / Boris Vezjak

Kaj se mora zgoditi, da bi se neka medijska zgodba lahko osredinila okoli možnosti politika ujeti na laži?

Seveda je vse odvisno od njene teže in okoliščin, v katerih je nastopila. V običajnih razmerah profesionalne in demokratizirane skupnosti bi si novinarji ob tem obliznili vse prste, kajti v njej se kompletira vse, kar želijo doseči v svojem poklicu: učinkovito nadziranje oblasti in širše politične sfere v imenu javnosti, profesionalni izziv novinarskega preiskovanja in dokazovanja, da je lagal, privrženost moralnim in etičnim standardom. Kot vemo, ameriški mediji laži svojega predsednika celo preštevajo in imajo resnično polne roke dela.

Skrivnostni sel iz vlade in stava za malico

Blizu temu je tudi domači primer Marjana Podobnika, razpisovalca strankarskih denarnih nagrad za vsakega ubitega volka – njegova morebitna laž visi v zraku in predstavlja novinarski izziv. Res je takšne narave, da je verjetno na koncu ne bo mogoče neposredno dokazati in zanjo velja situacija »besede proti besedi«. Govorim o sumljivi zgodbi o sestanku s skrivnostnim vladnim pogajalcem. Tatjana Pihlar piše v Dnevniku o skrivnostnem vladnem slu, ki naj bi v zadnjem hipu zadovoljil pričakovanja prvaka SLS, zaradi česar se je tik pred zdajci odločil protest svoje stranke na kmetijskem sejmu odpovedati:

»Jutri zjutraj si bo Marjan nekaj izmislil in bo protest odpovedal. Za eno malico upam staviti, da se bo to zgodilo. Zelo dobro ga poznam in vem, kako deluje. Me pa prav zanima, kakšen izgovor bo tokrat potegnil iz klobuka,« nam je dan pred odprtjem sejma Agra v Gornji Radgoni dejal ustanovni član Slovenske ljudske stranke (SLS) in podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič.«

Iz Dnevnikovega članka: skrivnostni pogajalec, ki ga nihče ne pozna

»Prinašalec dobrih novic«

In res se je zgodilo nekaj, kar spominja na omenjeno prognozo; nekdo bi lahko v stavi dobil najmanj malico. Podobnik je le dobro uro pred uradnim odprtjem 57. kmetijsko-živilskega sejma sporočil: »Z velikim veseljem sporočam, da smo ponoči preko prinašalca dobrih novic s strani slovenske vlade dobili izraz polne pripravljenosti, da se v celoti realizirata obe zahtevi Slovenske ljudske stranke. Imamo zagotovila, da bosta pristojni ministrstvi izpeljali spremembo ureditve, ki v tem trenutku še vedno omogoča zgolj odstrel osmih konkretnih volkov in v primeru, da je odstreljen neki drug volk, grozi lovcem in njihovim lovskim družinam visoka kazen. Prav tako je obljubljeno denarno nadomestilo kmetom v tistih okoljih, ki so obremenjena z napadi volkov, medvedov in šakalov.«

Marjan proti Marjanu: larifari!

Omenjena noč je očitno bila zelo dolga, pogovori pa zelo intenzivni. Neki drugi Marjan, predsednik vlade, je potem čez nekaj ur kar na sejmu v svojem govoru ostro demantiral obstoj prinašalca dobrih novic. Podobnikovo hvalisanje je označil za »larifari«, potem pa pred mednarodnim občinstvom močno udaril po njegovi trenutni in pretekli politični karieri. V včerajšnjem demantiju pod naslovom »V SLS obžalujemo napade predsednika vlade Marjana Šarca na kmete in slovenske osamosvojitelje« so v stranki seveda morali reagirati na ostre in za slovenske razmere nepričakovano nezadržane obtožbe.

Za potrebe naše detekcije, ali je Podobnik lagal ali ne okoli tihih dogovorov z vlado, je v njem pomemben le stavek, da »v SLS obžalujemo včerajšnje grobe in žaljive napade predsednika vlade g. Marjana Šarca na SLS in še posebno na predsednika Marjana Podobnika. V zgodovini radgonskega sejma se verjetno še ni zgodilo, da bi se katerikoli predsednik vlade tako spozabil pred visokimi domačimi in tujimi gosti ter javnostjo. V SLS ne želimo ugibati, ali je bil napad posledica živčnosti ob dejstvu, da se je vlada očitno ustrašila protestnega shoda, pristala na zahteve SLS, opogumljena po preklicu shoda pa besedo požrla in dogovor zanikala.«

Sprotno prirejanje scenarija?

Čeprav se Podobnikovi niso prav posebej trudili pojasnjevati realnega stanja, temu so se v bistvu na veliko izognili, je majhna referenca vendarle pomembna: z njo so znova pritrdili pogovoru s skrivnostnim vladnim predstavnikom. Šarčev napad so razglasili za izraz njegove psihične razbesnelosti, nato pa v njem že istočasno ugledali potrditev, da si je vlada premislila glede uresničitve podanih zahtev SLS in ne le zanikala pogovore z vladnim predstavnikom, ampak na že doseženi nočni dogovor takoj pozabila.

V SLS so torej sklepali zelo na hitro in zelo implicitno – čeprav je marsikdo pomislil, da si preprosto izmišljujejo in prirejajo scenarije sproti, glede na razplet dogodkov, kot jim paše. Iz tega, da jih je Šarec močno grajal, pač strogo vzeto še ne sledi, da obljube vladnega kurirja ne držijo več. So se pa najbrž marsikomu ob temu še poglobili sumi, saj prvak SLS že v drugo ni ponudil nobenega močnejšega dokazila, da res ne izvaja »larifari«, kot se je glasil očitek.

Kaj bi lahko storili novinarji?

Pri Podobnikovih, če o takšnih akcijah na koncu ne odloča zgolj sam predsednik, kot je namignil Franc Bogovič in s tem javnosti zaupal več, kot bi smel, bi po plazu hudih obtožb na svoj račun prejkone imeli precejšno moralno zavezo, da svoje trditve alibizirajo s podatkom, s kom iz vlade so se tistega večera pred otvoritvijo sejma pogovarjali. Žal tega niso storili in zato tudi ne zvečali verodostojnosti svojih besed v situaciji, ko jim ne verjamejo niti njihovi ustanovni člani.

Prvak SLS pa ima še en dober razlog za molk: nihče od novinarjev od njega takšnega podatka niti ni dovolj vztrajno zahteval. Sum, da je lagal, torej sploh niso poskušali do konca raziskati. Že mogoče in verjetno, da bi se naslovljeni temu izmikal, vendar bi lahko iz njega vsaj poskušali izvabiti podrobnejše pojasnilo. Vendar posebne vztrajnosti nisem zaznal: novinarka Dnevnika je pri tem prišla še najdlje. Če bi že poskušali, si ne znam predstavljati, da o tem ne bi potem brali.

Končno namreč politika še kako krvavo potrebuje medije in si svojega obstoja brez njim sploh ni mogoče predstavljati. Zlahka si predstavljam, kaj znajo novinarji storiti politiku, ki ga imajo na sumu, da debelo laže. Za začetek pa bodo morali storiti prvi korak.

Kazen iz hvaležnosti: kako me želijo na Delu utišati

12/08/201914/09/2019 / Boris Vezjak

Delov odgovorni urednik Uroš Urbas je v kolumni z naslovom Hvala za reklamo užaljeno repliciral na nekatere javne očitke ob očitno zgrešenem novinarskem zapisu na straneh svojega časopisa, v njem mimogrede obračunal z mojo malenkostjo in še kom.

Njegova reakcija bo najbrž, čeprav je močno značilna, odšla v anale največjih uredniških kiksov v dolgi zgodovini Delovega novinarstva: namesto da bi zmogel nekaj samokritičnosti in priznal napačen pristop, se je ihtavo lotil vseh negativnih odzivov in poskušal z reinterpretacijo in nekaj retoričnimi triki vztrajati pri svojem.

Izsek iz Urbasove kolumne: hvaležni za reklamo

Težko skrivajoč jezo se je potem zahvalil kritikom za nekaj, kar je arogantno razglasil za reklamo (!) svojim prizadevanjem in mediju, ki ga ureja. Toda v posebej izpostavljeni, odklenjeni in za komentarje zaprti kolumni kakšne posebej strahovite hvaležnosti ni prepričljivo izpričal. Še več, moj prispevek Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta je njegovo uredništvo vznemiril do te mere, da mi je istočasno ob očitno iskrenem, nikakor ne ciničnem javnem zahvaljevanju, njihova direktorica enako iskreno odredila plačilo civilne kazni v višini 150 evrov! Ob takšnih izrazih nenadejane hvaležnosti več v nadaljevanju.

Kaj jih je razjezilo?

V svojem zapisu sem problematiziral premalo problemski pristop novinarja Novice Mihajloviča v dolgem prispevku o Štajerski vardi dne 5. avgusta letos, tako v reportaži kot v njegovem spremljajočem komentarju, grafično umestitev članka in že naslov, s katerim so ga pospremili. Očital sem, da je naracija v prispevku vardi nepričakovano naklonjena, opozoril pa sem tudi, da v njegovem koncu skušajo popraviti vtis z apeli politikom (na kar javno vztrajno opozarjam sam!) in namigi, da bi organizirane paramilice v našem okolju morali obravnavati resno.

Delov prijem spominja v najboljšem primeru na tabloidne manire, čemur se je časopis v svoji častitljivi zgodovini uspešno izogibal. Že na podlagi naslovja (»Preživeli smo nedeljo s Štajersko vardo«) je vsak povprečen bralec brž ugotavljal, da Šiškovim prejkone res delajo reklamo, če uporabim Urbasovo poenostavljeno interpretacijo očitkov. Kako tudi ne bi, saj se je novinar na »nedeljski izlet s fotografom na Kozjansko« odpravil »poln predsodkov«, tam pa jih je uspešno odpravil in terapijo kronal s spoznanjem, da so to »povsem običajni ljudje s povsem običajnimi skrbmi in veselji«.

Običajnost pa takšna! Še več od tega, v čudovitem naravnem okolju se je družil s takimi, »ki se zavedajo, na kako lepem koščku planeta živimo, in jih skrbi, da jim nepredvidljive spremembe na tem planetu jutri ne prinašajo prav veliko dobrega«. In potem nizal sugestivne opise z izdatno mero sočutnega razumevanja, kajti po njegovem so udeleženci Šiškovega vadbenega poligona na las podobnim nam, recimo temu navadnim državljanom (»Kdo med nami ni negotov? Koga med nami ne skrbi za prihodnost naših otrok?«), s poti pa lahko skrenejo šele, če pride do »trenutka stiske« – takrat lahko naredijo veliko škode. Kar seveda predpostavlja, da njihovih stisk zaenkrat še ni, zato je z njihovim trenutnim obnašanjem vse v redu in prav.

Napihovanje in kontrast naslovnic

Najmanj, kar lahko v članku in komentarju avtorja grajamo, je strahovita neposrečenost, ki je ne more odpraviti niti blago distanciranje od fenomena vaških straž v njunem izteku. Nekdo je zdaj, ko je zgodba prešla v tuje medije, na najbolj nazoren način demonstriral srž uredniškega zdrsa: poiskal je kontrast v naslovnicah Dela in Jutarnjega lista, v katerem se celo sklicujejo na reportažo slovenskega časopisa. Razlika v primerjavi levo-desno je takoj opazna in pove dovolj. S tem, da se mora Urbas pretvarjati, da je Delova naslovnica tista na levi, v resnici je tista na desni…

Primerjava naslovnic levo-desno: Jutarnji list in Delo

Svojega besedila ne bom podrobneje obnavljal. Ker je zdaj Urbasova obrambna strategija, s katero želi upravičiti svoj izdelek, v sklicevanju na to, da je reportaža služila namenu opozarjanja na delikatnost nastajanja obrambnih paraformacij v državi, bo celo nepozornemu bralcu komični učinek takoj prezenten. Od kod vendar tak dramatični razkorak med namenom in dejansko realizacijo članka, neverjeten nesporazum ob vtisu, da je reportažni zapis Šiškovemu postroju preveč naklonjen, če so v njem želel opozarjati na njegovo problematičnost?

Ogledal sem si in prisluhnil številnim reakcijam na Delov prispevek; čeprav sem se trudil, nisem naletel na niti enega pozitivnega. Nasprotno pa se je zdaj Urbas odločil za neverjetno prepotentno napihovanje, da bi prekril očitke: njegov novinar da je spisal kolosalni preiskovalni prispevek, brez katerega bi bili pogreznjeni v nevednost in ne bi imeli pojma, kakšno stopnjo nevarnosti predstavljajo tisti, ki želijo pravico vzeti v svoje roke. Še več, »brez Novice Mihajlovića in Leona Vidica bi še vedno živeli v prepričanju, da je varda le en zmeden čudak neartikuliranih stališč, vreden ljudskega posmeha.« Naj takoj dodam in spomnim znova: po zaslugi Dela vemo, da gre za odgovorne osebe s polnim zavedanjem, na kako lepem koščku planeta živimo.

Bolj načelni kot New York Times

Ne vem, čemu toliko pretvarjanja: seveda časopis ni odpiral oči pred fenomenom doslej menda neznane paravojaške formacije, za to nima nobenih posebnih zaslug. Za Šiškovo vojsko je širša javnost izvedela že v začetku septembra 2018 – in takrat sem, kakšna ironija, ravno sam pred to nevarnostjo opozarjal med prvimi. Delo tudi ni bilo prvo, ki se je k vardi odpravilo na obisk, saj smo prve neposredne fotografije postroja videli ob obisku novinarjev Janševega spletnega portala Politikis. O bizarnem postroju iz štajerske goše so mediji poročali na veliko v naslednjih dnevih slabo leto nazaj, in prav je tako, pa tudi o priporu njihove vojvode in sojenju. Nikoli ni bilo vprašanje, da o tem pišejo, temveč kako to počnejo, na kar sem, prav na primeru Dela, usmeril pozornost že v lanskem prispevku Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki.

Kar zadeva mojo malenkost: tudi ob prvih podatkih o belokranjskih vaških stražarjih dva tedna nazaj sem se čudil z enako vnemo in grajal politiko, ker se na ekscesnost in »nekaznivost« njihovih pojavljanj ne odziva dovolj, npr. v besedilu Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava. V kaj potem mene in druge sploh želi Urbas prepričati, če delimo enaka mnenja o eksplozivni nevarnosti nastajanja in delovanja takšnih skupin? In ko se samozavestno ne ustavi niti v namigih, da imata slovenska družba in domača medijska scena neverjetno srečo, ker osrednji slovenski časnik vodi odgovorni urednik, ki ne bo pokleknil na način, kot je to storil New York Times, ko je pod pritiskom družbenih omrežij spremenil svoj že objavljeni naslov.

Ne, Delo bo pokončno vztrajalo pri odlično opravljenem novinarskem delu. Že iz tega lahko zaslutimo, da se še kako zaveda množičnosti kritik in slabega odziva na svoje pisanje.

Čustveni apeli s Hitlerjem

In kakor da napihovanja ne bi bilo dovolj, poseže še po čudežnem zdravilu, apeliranju na čustva z zgodovinskimi primerjavami: »Pred manj kot stoletjem so se nekemu kaplarju vsi smejali. Nihče ga ni jemal resno, dokler ni prišel na oblast, oborožil najmočnejšo vojsko v Evropi in 1. septembra pred 80 leti začel napadati njihove države.«

Zdaj, ko je preformuliral očitek proti sebi in ga popačil, kakor da bi kdo Delo pokaral, ker piše o vardi in ne zato, kako se tega loteva, se je užaljeno zatekel v trkanje po prsih: njegov časopis je na strani tistih, ki pravočasno opozarjajo na vpliv populistov, skrajnežev in nastop novih kaplarjev. Zato lahko samovšečno in potencirano zaključi s stavkoma: »Nikar ne recite, da vam nismo povedali ali da vas nismo opozorili, ko je bil še čas za ukrepanje.« in »Lahko bi se še naprej delali nevedne, da ta grožnja ne obstaja, dokler se morda ne bi zgodilo kaj zelo nesrečnega in bi iskreno moralizirajoče vili roke, kako da tega pojava nismo pravočasno zaznali.«

Seveda, brez njihovega svarilnega »nedeljskega izleta na Kozjansko« in druženja »s povsem običajnimi ljudmi« bi še zdaj ne slutili, kako zlovešča je lahko prihodnost.

Strelske vaje »ad hominem«

Ne le, da se Urbas meni in drugim zahvaljuje za reklamo, nenehno intenzivno apelira, da bi se državljani morali zahvaliti njemu in Delu za novinarska razkritja. Sam imam še srečo, da nisem edini, s katerim je obračunal; sicer bolj mimogrede omenja še vsaj sedanjega sodelavca nekdanje notranje ministrice, ki je »čivknil, da bi odgovorni urednik Dela moral zaradi varde na naslovnici časopisa pospraviti svojo pisarno.« Priznati moram, njegova zaskrbljenost je povsem na mestu: zaradi očitno ne le meni spornega prispevka sem naletel na neredke odzive ogorčenja, vse do napovedi po odpovedovanju naročnine.

Odgovorni urednik Dela za obračun s svojimi kritiki nima težav z uporabo celega arzenala negativnih psiholoških karakterizacij, označi jih celo za družbi enako nevarne, kot je štajerska varda! Ne le to, za nameček operira s frazami, kot je »samooklicani medijski strokovnjak, »družbenopolitični delavci, ki živijo v svojem salonskem svetu« ali celo v bolj kompleksnem jeziku najdeva tiste, ki »iz svojega slonokoščenega kabineta v drugem nadstropju fakultete zlivajo svoj gnev v slogu zagretega družbenopolitičnega delavca«.

S tem brez zadržkov prevzema politično ustrojeno adhominalno izrazje za potrebe osebnih diskvalifikacij, skovano na straneh Nove24TV in podobnih medijev. Še več, ker je očitno njihov zvesti bralec, uporablja kar dobesedno njihovo utečeno besedje zame, kar ni težko dokazati (1, 2). Bralcem Dela in širši javnosti prepuščam sklepanje, ali je morda svojo privrženost jeziku sovraštva in žalitev razvil na podlagi ideološke pripadnosti ali pa je morda šele namenjen uredniške smernice svojega časopisa približati medijskim zgledom, iz katerih črpa (najmanj) svojo terminologijo.

Civilna kazen za tiste, ki delamo reklamo

Najbrž je odveč opozoriti, da je tudi njegova hvaležnost za reklamo močno zlagana. Sicer si človek težko razloži, zakaj sem že naslednji dan po objavi svoje kritike iz njegove hiše prejel »civilno kazen« v višini 150 evrov, ker sem domnevno kršil Zakon o avtorskih pravicah in objavil dve njihovi fotografiji.

Delov zahtevek za plačilo civilne kazni – izsek iz dopisa

Kršitve nisem storil: kar sem objavil, sta zgolj posnetka zaslona (ti. screenshot) članka na njihovi spletni strani, iz katerih je jasno razvidno dvoje: avtorstvo obeh fotografij in samo dejstvo, da gre za posnetek zaslona. Obenem sem navedel povezavo na članek.

Na spletnih straneh časopisne hiše Delo jasno piše, da se smejo njihove vsebine uporabljati le za osebne in nekomercialne namene. Moja stran, formalnopravno brez statusa medija, pa je ravno to, kar sem že pred leti objavil v svojem »disclaimerju« na uvodni strani:

»Stran vezjak.com, ki jo prebirate, je izključno osebni blog, v katerem izražam zgolj svoja prepričanja in ugotovitve; kajpak je nekomercialne in neprofitne narave. Za svoje zapise ali urejanje strani ne prejemam nobenega denarja, nimam sponzorjev ali prišepetovalcev, izražena stališča so izključno moja, drugih ne objavljam. Uporabljeni tekstovni ali slikovni material, povzet iz medijev, je namenjen zgolj analizi medijev ali družbeni kritiki in podan v ilustracijo ali kontekstualno dopolnitev lastnega besedila.«

Pod dopis podpisana direktorica Dela se ob kazni sklicuje na odločitev uredništva. Hvaležnost, ki mi jo izkazujejo za opravljeno reklamo, si ne znam razložiti drugače kot obliko pritiska na medijsko kritiko in analizo, s katero se intenzivno ukvarjam že od leta 2001 – od napada na takratnega novinarja Večera Mira Petka. Sploh zato, ker še nikoli nisem prejel nobenega podobnega zahtevka.

Vendarle cenim Urbasa

Naj na koncu priznam, da odziv odgovornega urednika, in to mislim smrtno resno, po svoje cenim. Poskušam razumeti, da me v njegovem časopisu nimajo v čislih: na tej strani sem sproti pisal o odpuščanjih na Delu po Petričevem prevzemu in kritiziral njihove novinarske prakse. Pred tem recimo o Janševem prevzemu Dela in podobnih usodah novinarjev. Ker se ukvarjam z medijsko kritiko redno in intenzivno že vrsto let, sem navajen marsičesa. Običajna taktika slovenskih urednikov in novinarjev, vztrajna ignoranca in prezir, se izjemno dobro obneseta, ker se naslovniki dobro zavedajo svoje moči, vpliva in pomena damage control: če te ni v medijih, te pač ni, o tvojem »biti ali ne biti« odločajo oni in kakorkoli obrneš, tvoja spoznanja in argumenti ne bodo dosegli večine; več o tem na Javna recepcija te strani.

Dostop do širokih množic imajo pod nadzorom sami, na srečo pa veljavnost trditev in teža argumenta nista odvisna od dosega. Zato jim preostane le igra preštevanja: da bo številka, koliko ljudi bo dosegla tvoja »resnica«, ostala večja od tiste, ki jih je prepričala kritika. Skoraj vedno je to otročje lahka in enostavna naloga, v medijskih časih vladavine nemišljenja in hipnih vtisov pa so uredniki in novinarji lahko načeloma povsem varni pred navalom kakšnih pomislekov.

Toda Urbas se je hvalevredno odločil za izjemo, ne bojkot, kar v osnovi omogoča izmenjavo mnenj in argumentov. Seveda bi bilo veliko bolje, če bi sledil dobri praksi in se ne zatekal v osebne žalitve. In ker kritične opazke hvaležno razlaga kot reklamo, mu sporočam, da lahko moj zapis, tako kot katerega koli za nazaj ali za naprej, brezplačno objavi na svojih straneh. Sploh zato, ker bralke in bralci njegovega časopisa sploh niso imeli možnosti seznanitve z besedilom, s katerim polemizira. Rad pomagam.

Verjamem, da Delo za oglaševanje porabi ogromno denarja, o čemer sem v preteklosti tudi že večkrat kritično poročal. Ampak njegovih kazenskih položnic vseeno ne bom plačal.