Kazen iz hvaležnosti: kako me želijo na Delu utišati

Delov odgovorni urednik Uroš Urbas je v kolumni z naslovom Hvala za reklamo užaljeno repliciral na nekatere javne očitke ob očitno zgrešenem novinarskem zapisu na straneh svojega časopisa, v njem mimogrede obračunal z mojo malenkostjo in še kom.

Njegova reakcija bo najbrž, čeprav je močno značilna, odšla v anale največjih uredniških kiksov v dolgi zgodovini Delovega novinarstva: namesto da bi zmogel nekaj samokritičnosti in priznal napačen pristop, se je ihtavo lotil vseh negativnih odzivov in poskušal z reinterpretacijo in nekaj retoričnimi triki vztrajati pri svojem.

hvala za reklamo Urbas kolumna izsek

Izsek iz Urbasove kolumne: hvaležni za reklamo

Težko skrivajoč jezo se je potem zahvalil kritikom za nekaj, kar je arogantno razglasil za reklamo (!) svojim prizadevanjem in mediju, ki ga ureja. Toda v posebej izpostavljeni, odklenjeni in za komentarje zaprti kolumni kakšne posebej strahovite hvaležnosti ni prepričljivo izpričal. Še več, moj prispevek Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta je njegovo uredništvo vznemiril do te mere, da mi je istočasno ob očitno iskrenem, nikakor ne ciničnem javnem zahvaljevanju, njihova direktorica enako iskreno odredila plačilo civilne kazni v višini 150 evrov! Ob takšnih izrazih nenadejane hvaležnosti več v nadaljevanju.

Kaj jih je razjezilo?

V svojem zapisu sem problematiziral premalo problemski pristop novinarja Novice Mihajloviča v dolgem prispevku o Štajerski vardi dne 5. avgusta letos, tako v reportaži kot v njegovem spremljajočem komentarju, grafično umestitev članka in že naslov, s katerim so ga pospremili. Očital sem, da je naracija v prispevku vardi nepričakovano naklonjena, opozoril pa sem tudi, da v njegovem koncu skušajo popraviti vtis z apeli politikom (na kar javno vztrajno opozarjam sam!) in namigi, da bi organizirane paramilice v našem okolju morali obravnavati resno.

Delov prijem spominja v najboljšem primeru na tabloidne manire, čemur se je časopis v svoji častitljivi zgodovini uspešno izogibal. Že na podlagi naslovja (»Preživeli smo nedeljo s Štajersko vardo«) je vsak povprečen bralec brž ugotavljal, da Šiškovim prejkone res delajo reklamo, če uporabim Urbasovo poenostavljeno interpretacijo očitkov. Kako tudi ne bi, saj se je novinar na »nedeljski izlet s fotografom na Kozjansko« odpravil »poln predsodkov«, tam pa jih je uspešno odpravil in terapijo kronal s spoznanjem, da so to »povsem običajni ljudje s povsem običajnimi skrbmi in veselji«.

Običajnost pa takšna! Še več od tega, v čudovitem naravnem okolju se je družil s takimi, »ki se zavedajo, na kako lepem koščku planeta živimo, in jih skrbi, da jim nepredvidljive spremembe na tem planetu jutri ne prinašajo prav veliko dobrega«. In potem nizal sugestivne opise z izdatno mero sočutnega razumevanja, kajti po njegovem so udeleženci Šiškovega vadbenega poligona na las podobnim nam, recimo temu navadnim državljanom (»Kdo med nami ni negotov? Koga med nami ne skrbi za prihodnost naših otrok?«), s poti pa lahko skrenejo šele, če pride do »trenutka stiske« – takrat lahko naredijo veliko škode. Kar seveda predpostavlja, da njihovih stisk zaenkrat še ni, zato je z njihovim trenutnim obnašanjem vse v redu in prav.

Napihovanje in kontrast naslovnic

Najmanj, kar lahko v članku in komentarju avtorja grajamo, je strahovita neposrečenost, ki je ne more odpraviti niti blago distanciranje od fenomena vaških straž v njunem izteku. Nekdo je zdaj, ko je zgodba prešla v tuje medije, na najbolj nazoren način demonstriral srž uredniškega zdrsa: poiskal je kontrast v naslovnicah Dela in Jutarnjega lista, v katerem se celo sklicujejo na reportažo slovenskega časopisa. Razlika v primerjavi levo-desno je takoj opazna in pove dovolj. S tem, da se mora Urbas pretvarjati, da je Delova naslovnica tista na levi, v resnici je tista na desni…

kontrast dveh naslovnic delo varda

Primerjava naslovnic levo-desno: Jutarnji list in Delo

Svojega besedila ne bom podrobneje obnavljal. Ker je zdaj Urbasova obrambna strategija, s katero želi upravičiti svoj izdelek, v sklicevanju na to, da je reportaža služila namenu opozarjanja na delikatnost nastajanja obrambnih paraformacij v državi, bo celo nepozornemu bralcu komični učinek takoj prezenten. Od kod vendar tak dramatični razkorak med namenom in dejansko realizacijo članka, neverjeten nesporazum ob vtisu, da je reportažni zapis Šiškovemu postroju preveč naklonjen, če so v njem želel opozarjati na njegovo problematičnost?

Ogledal sem si in prisluhnil številnim reakcijam na Delov prispevek; čeprav sem se trudil, nisem naletel na niti enega pozitivnega. Nasprotno pa se je zdaj Urbas odločil za neverjetno prepotentno napihovanje, da bi prekril očitke: njegov novinar da je spisal kolosalni preiskovalni prispevek, brez katerega bi bili pogreznjeni v nevednost in ne bi imeli pojma, kakšno stopnjo nevarnosti predstavljajo tisti, ki želijo pravico vzeti v svoje roke. Še več, »brez Novice Mihajlovića in Leona Vidica bi še vedno živeli v prepričanju, da je varda le en zmeden čudak neartikuliranih stališč, vreden ljudskega posmeha.« Naj takoj dodam in spomnim znova: po zaslugi Dela vemo, da gre za odgovorne osebe s polnim zavedanjem, na kako lepem koščku planeta živimo.

Bolj načelni kot New York Times

Ne vem, čemu toliko pretvarjanja: seveda časopis ni odpiral oči pred fenomenom doslej menda neznane paravojaške formacije, za to nima nobenih posebnih zaslug. Za Šiškovo vojsko je širša javnost izvedela že v začetku septembra 2018 – in takrat sem, kakšna ironija, ravno sam pred to nevarnostjo opozarjal med prvimi. Delo tudi ni bilo prvo, ki se je k vardi odpravilo na obisk, saj smo prve neposredne fotografije postroja videli ob obisku novinarjev Janševega spletnega portala Politikis. O bizarnem postroju iz štajerske goše so mediji poročali na veliko v naslednjih dnevih slabo leto nazaj, in prav je tako, pa tudi o priporu njihove vojvode in sojenju. Nikoli ni bilo vprašanje, da o tem pišejo, temveč kako to počnejo, na kar sem, prav na primeru Dela, usmeril pozornost že v lanskem prispevku Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki.

Kar zadeva mojo malenkost: tudi ob prvih podatkih o belokranjskih vaških stražarjih dva tedna nazaj sem se čudil z enako vnemo in grajal politiko, ker se na ekscesnost in »nekaznivost« njihovih pojavljanj ne odziva dovolj, npr. v besedilu Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava. V kaj potem mene in druge sploh želi Urbas prepričati, če delimo enaka mnenja o eksplozivni nevarnosti nastajanja in delovanja takšnih skupin? In ko se samozavestno ne ustavi niti v namigih, da imata slovenska družba in domača medijska scena neverjetno srečo, ker osrednji slovenski časnik vodi odgovorni urednik, ki ne bo pokleknil na način, kot je to storil New York Times, ko je pod pritiskom družbenih omrežij spremenil svoj že objavljeni naslov.

Ne, Delo bo pokončno vztrajalo pri odlično opravljenem novinarskem delu. Že iz tega lahko zaslutimo, da se še kako zaveda množičnosti kritik in slabega odziva na svoje pisanje.

Čustveni apeli s Hitlerjem

In kakor da napihovanja ne bi bilo dovolj, poseže še po čudežnem zdravilu, apeliranju na čustva z zgodovinskimi primerjavami: »Pred manj kot stoletjem so se nekemu kaplarju vsi smejali. Nihče ga ni jemal resno, dokler ni prišel na oblast, oborožil najmočnejšo vojsko v Evropi in 1. septembra pred 80 leti začel napadati njihove države.«

Zdaj, ko je preformuliral očitek proti sebi in ga popačil, kakor da bi kdo Delo pokaral, ker piše o vardi in ne zato, kako se tega loteva, se je užaljeno zatekel v trkanje po prsih: njegov časopis je na strani tistih, ki pravočasno opozarjajo na vpliv populistov, skrajnežev in nastop novih kaplarjev. Zato lahko samovšečno in potencirano zaključi s stavkoma: »Nikar ne recite, da vam nismo povedali ali da vas nismo opozorili, ko je bil še čas za ukrepanje.« in »Lahko bi se še naprej delali nevedne, da ta grožnja ne obstaja, dokler se morda ne bi zgodilo kaj zelo nesrečnega in bi iskreno moralizirajoče vili roke, kako da tega pojava nismo pravočasno zaznali.«

Seveda, brez njihovega svarilnega »nedeljskega izleta na Kozjansko« in druženja »s povsem običajnimi ljudmi« bi še zdaj ne slutili, kako zlovešča je lahko prihodnost.

Strelske vaje »ad hominem«

Ne le, da se Urbas meni in drugim zahvaljuje za reklamo, nenehno intenzivno apelira, da bi se državljani morali zahvaliti njemu in Delu za novinarska razkritja. Sam imam še srečo, da nisem edini, s katerim je obračunal; sicer bolj mimogrede omenja še vsaj sedanjega sodelavca nekdanje notranje ministrice, ki je »čivknil, da bi odgovorni urednik Dela moral zaradi varde na naslovnici časopisa pospraviti svojo pisarno.« Priznati moram, njegova zaskrbljenost je povsem na mestu: zaradi očitno ne le meni spornega prispevka sem naletel na neredke odzive ogorčenja, vse do napovedi po odpovedovanju naročnine.

Odgovorni urednik Dela za obračun s svojimi kritiki nima težav z uporabo celega arzenala negativnih psiholoških karakterizacij, označi jih celo za družbi enako nevarne, kot je štajerska varda! Ne le to, za nameček operira s frazami, kot je »samooklicani medijski strokovnjak, »družbenopolitični delavci, ki živijo v svojem salonskem svetu« ali celo v bolj kompleksnem jeziku najdeva tiste, ki »iz svojega slonokoščenega kabineta v drugem nadstropju fakultete zlivajo svoj gnev v slogu zagretega družbenopolitičnega delavca«.

S tem brez zadržkov prevzema politično ustrojeno adhominalno izrazje za potrebe osebnih diskvalifikacij, skovano na straneh Nove24TV in podobnih medijev. Še več, ker je očitno njihov zvesti bralec, uporablja kar dobesedno njihovo utečeno besedje zame, kar ni težko dokazati (1, 2). Bralcem Dela in širši javnosti prepuščam sklepanje, ali je morda svojo privrženost jeziku sovraštva in žalitev razvil na podlagi ideološke pripadnosti ali pa je morda šele namenjen uredniške smernice svojega časopisa približati medijskim zgledom, iz katerih črpa (najmanj) svojo terminologijo.

Civilna kazen za tiste, ki delamo reklamo

Najbrž je odveč opozoriti, da je tudi njegova hvaležnost za reklamo močno zlagana. Sicer si človek težko razloži, zakaj sem že naslednji dan po objavi svoje kritike iz njegove hiše prejel »civilno kazen« v višini 150 evrov, ker sem domnevno kršil Zakon o avtorskih pravicah in objavil dve njihovi fotografiji.

Delo civilna kazen izsek

Delov zahtevek za plačilo civilne kazni – izsek iz dopisa

Kršitve nisem storil: kar sem objavil, sta zgolj posnetka zaslona (ti. screenshot) članka na njihovi spletni strani, iz katerih je jasno razvidno dvoje: avtorstvo obeh fotografij in samo dejstvo, da gre za posnetek zaslona. Obenem sem navedel povezavo na članek.

Na spletnih straneh časopisne hiše Delo jasno piše, da se smejo njihove vsebine uporabljati le za osebne in nekomercialne namene. Moja stran, formalnopravno brez statusa medija, pa je ravno to, kar sem že pred leti objavil v svojem »disclaimerju« na uvodni strani:

»Stran vezjak.com, ki jo prebirate, je izključno osebni blog, v katerem izražam zgolj svoja prepričanja in ugotovitve; kajpak je nekomercialne in neprofitne narave. Za svoje zapise ali urejanje strani ne prejemam nobenega denarja, nimam sponzorjev ali prišepetovalcev, izražena stališča so izključno moja, drugih ne objavljam. Uporabljeni tekstovni ali slikovni material, povzet iz medijev, je namenjen zgolj analizi medijev ali družbeni kritiki in podan v ilustracijo ali kontekstualno dopolnitev lastnega besedila.«

Pod dopis podpisana direktorica Dela se ob kazni sklicuje na odločitev uredništva. Hvaležnost, ki mi jo izkazujejo za opravljeno reklamo, si ne znam razložiti drugače kot obliko pritiska na medijsko kritiko in analizo, s katero se intenzivno ukvarjam že od leta 2001 – od napada na takratnega novinarja Večera Mira Petka. Sploh zato, ker še nikoli nisem prejel nobenega podobnega zahtevka.

Vendarle cenim Urbasa

Naj na koncu priznam, da odziv odgovornega urednika, in to mislim smrtno resno, po svoje cenim. Poskušam razumeti, da me v njegovem časopisu nimajo v čislih: na tej strani sem sproti pisal o odpuščanjih na Delu po Petričevem prevzemu in kritiziral njihove novinarske prakse. Pred tem recimo o Janševem prevzemu Dela in podobnih usodah novinarjev. Ker se ukvarjam z medijsko kritiko redno in intenzivno že vrsto let, sem navajen marsičesa. Običajna taktika slovenskih urednikov in novinarjev, vztrajna ignoranca in prezir, se izjemno dobro obneseta, ker se naslovniki dobro zavedajo svoje moči, vpliva in pomena damage control: če te ni v medijih, te pač ni, o tvojem »biti ali ne biti« odločajo oni in kakorkoli obrneš, tvoja spoznanja in argumenti ne bodo dosegli večine; več o tem na Javna recepcija te strani.

Dostop do širokih množic imajo pod nadzorom sami, na srečo pa veljavnost trditev in teža argumenta nista odvisna od dosega. Zato jim preostane le igra preštevanja: da bo številka, koliko ljudi bo dosegla tvoja »resnica«, ostala večja od tiste, ki jih je prepričala kritika. Skoraj vedno je to otročje lahka in enostavna naloga, v medijskih časih vladavine nemišljenja in hipnih vtisov pa so uredniki in novinarji lahko načeloma povsem varni pred navalom kakšnih pomislekov.

Toda Urbas se je hvalevredno odločil za izjemo, ne bojkot, kar v osnovi omogoča izmenjavo mnenj in argumentov. Seveda bi bilo veliko bolje, če bi sledil dobri praksi in se ne zatekal v osebne žalitve. In ker kritične opazke hvaležno razlaga kot reklamo, mu sporočam, da lahko moj zapis, tako kot katerega koli za nazaj ali za naprej, brezplačno objavi na svojih straneh. Sploh zato, ker bralke in bralci njegovega časopisa sploh niso imeli možnosti seznanitve z besedilom, s katerim polemizira. Rad pomagam.

Verjamem, da Delo za oglaševanje porabi ogromno denarja, o čemer sem v preteklosti tudi že večkrat kritično poročal. Ampak njegovih kazenskih položnic vseeno ne bom plačal.

Oblastniki v narekovajih ali brez: Zobec na Višarjah

Le kaj nam sporoča Slovenska tiskovna agencija, ki se je že v naslovu svojega prispevka odločila besede iz govora sodnika Jana Zobca postaviti v narekovaje?

V besedilu so zapisali tole: »Na Svetih Višarjah je bilo danes že 31. leto zapored romanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Letošnji osrednji govornik je bil vrhovni sodnik Jan Zobec, ki je bil predvsem kritičen do aktualnih »oblastnikov«, ki da imajo »odpor do vrednot ustavne demokracije«. In potem so narekovaj prelili še v naslov:

Sodnik Zobec na Svetih Višarjah kritičen do »oblastnikov«

zobec višarje

STA in njeno postavljanje narekovajev

Prepričan sem, da vrhovni sodnik, ki ne skriva svoje naklonjenosti politični desnici in Janezu Janši, o oblastnikih ni želel govoriti pod narekovajem. S tem bi zmanjšal težo svojih besed, ko je ob odporu do vrednot ustavne demokracije prst usmeril v aktualno levo oblast; ker se ta krčevito bori proti takim vrednotam, ker te ogrožajo »njihove monopole, interese in njihovo vladavino«, je zato ocenil, da so s tem povezana tudi »prizadevanja po praktičnem in normativnem omejevanju svobode izražanja«.

Zelo pričakovano, sodnika zelo moti razprava o sovražnem govoru, še bolj pregon, ker je to preveč zoprno za desnico, ki v njem prednjači.

Usodnost narekovajev

O usodnosti postavljanja ljudi, oseb ali pojmo v narekovaje sem spregovoril v besedilih Takoimenovanizacija kot način vpisa v register izbrisanih, Tako imenovani novinarji in njih pregoni in Tako imenovani »intelektualci«, ki so tako imenovani kaviar levičarji. Na kratko: besedna zveza »tako imenovani« je v političnem žargonu zadnjega desetletja postala variacija uporabe narekovaja, ki je kot navidez minorno in nepomembno ločilo doživelo zanimive stilske preobrazbe.

Z njim, nam razloži slovar, označujemo premi govor, citate in naslove ali dajemo besedam poseben pomen. In potem navaja rabo: »To je prijatelj v narekovajih« moramo pojasniti s »To ni prijatelj«. Dvom v pravšnjost ali resničnost sta tu odločilna elementa njihove uvedbe.

Včasih prevzamejo nalogo, podobno ironičnemu govoru. V njem običajno želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar povemo dejansko. »Prijatelja« z narekovaji opišemo kot nepravega prijatelja ali kot neprijatelja, točno na način, kot z vzklikom »Kako si pameten!« ironizirano zakrivamo nasprotje: »Kako si nespameten!«

Lingvistika jezikovnih dodatkov

Povedano drugače, z rastjo diskreditacijskega diskurza so se vloga, obseg in pomen narekovaja malce obogatili. Če želite koga ali nekaj diskreditirati, osebo ali stvar postavite v narekovaj ali ga/jo takoimenovanizirate.

A Zobčev primer je drugačen in zato zanimiv. Je namreč temu nasproten, postopanje STA pa zelo poučno. Ker gre vendarle za državno agencijo, ki mora biti usklajena z vlado, torej z oblastniki, je kritika govornika za novinarja in urednika postala malce preveč zoprna. Oblastniki so v tem primeru vendar tisti, ki nam režejo kruh! Zato so se najbrž odločili, da jih postavijo v narekovaj in izpeljejo svoj damage control.

Če je želel Zobec oblastnike diskreditirati, v svoje izhodišču pa ima beseda zaničevalen in pejorativni naboj, jo s postavitvijo v oklepaj seveda omilimo. In ravno to so storili avtorji novice: da ne bi Marjan Šarec in njegovi preveč trpeli, so ustavnega pridigarja na Svetih Višarjah malce utišali z dodanim narekovajem.

Antideskreditacijska funkcija

Primer je ilustrativen, ker ima lahko narekovaj, kot vidimo, lahko izjemoma tudi antidiskreditacijsko funkcijo: z dodatnim narekovajem žalimo in diskreditiramo manj, ob izpolnjenem začetnem pogoju, da je izraz v njem slabšalen.

Časnik Delo je sicer sledil invenciji STA in narekovaje ohranil, medtem ko so jih spet drugi mediji, morda zaradi površnosti in nehoteno, ob povzemanju iste novice opustili. Zobčev ideološko obarvani govor na Svetih Višarjah bi si zaslužil najbrž še dodatno pozornost, tako kot dejstvo, da kontroverzni sodniki, ki javno napadajo svoje nadrejene in o njihovi etični spornosti odločajo organi institucije, pripade čast osrednjih govornikov na tovrstnih dogodkih.

Zobec oblastniki Delo

Delov povzetek STA

Zanikati fašizem

Naj omenim le drobno malenkost. V poročilu najdemo tudi naslednji opis iz sodnikovega nastopa:

Dodal je še, da bi morali tudi Slovenci svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma.

Zanikati je mogoče le zatečeno stanje in dejstva: če Zobec poziva k zanikanju fašizma, s tem nehote priznava, da ta obstaja. Najbrž se je, če to ni krivda novinarja, zgolj okorno izrazil in želel sporočiti, da moramo fašizem, nacizem in komunizem omejevati in preganjati.

Če je res uporabil to frazo in smo manj dobronamerni v razlagi, pa je zagrešil že skoraj freudovski lapsus.

Srečna neženskost Roka Čeferina in novinarska verodostojnost

Dr. Rok Čeferin je postal novi ustavni sodnik. Po pričakovanjih ob tem slovenska desnica zaradi njegovih stališč okoli sovražnega govora ni pokazala največjega zadovoljstva, nekolikanj pa je razočaral tudi sam, ko je, verjetno v pehanju za podporo poslancev vseh barv v parlamentu, moral komentirati svojo izjavo o tem, da sta tednik Demokracija in Nova24TV »tovarni sovražnega govora«.

No, na vprašanje predstavnice te tovarne, ali pri nekje resda bolj mimogrede navrženem stališču še vztraja, je zelo prijazno pojasnil, da ga je izrekel »pod vplivom jeze«, zato tega »morda ne bi smel« reči, kajti »morda sem užalil vas in druge«.

Tehtanje med reakcijo užaljenosti in govorjenjem po resnici ni dobra popotnica, ki bi jo smel manifestirati ustavni sodnik – čeprav sploh ne dvomim, da bo večino najbolj prepričal argument o dostojnosti v komunikaciji. Skrajno rezerviranost do njegovega imenovanja je še pred izvolitvijo pokazal tudi nek drugi bivši ustavni sodnik in najbrž bil razkurjen, ker je svoj že itak radikalni apel opremil s tremi klicaji:

 »Če bo Čeferin izvoljen, je to še ena degradacija ustavnega sodišča. To je treba preprečiti … !!!«

Poznavajoč retoriko te vrste bi pričakovali, da bi jo uporabil kakšen od vehementnih in ognjevitih poslancev stranke SDS. Pa je bila le še ena od številnih šokantnih trditev nesojenega politika, profesorja in bivšega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki so jo v Večeru pospremili z dodanim opažanjem (Večer, 15.6.2019, str. 3):

Boštjan M. Zupančič ima seveda pravico do svojega pogleda na kandidaturo Roka Čeferina za ustavnega sodnika, kljub temu pa ugotavljamo, da ima Rok kljub napadu nekoč uglednega sodnika veliko – srečo. Je namreč moški in samo predstavljamo si lahko, kaj bi Zupančič kot avtor številnih seksističnih izjav tvitnil, če bi bila kandidirala ženska.

bmz čeferin

Večerov komentar o Boštjanu M. Zupančiču

Zelo lepo, duhovit in ravno prav zbadljiv komentar, ki si ga omenjeni seksist tudi zasluži. O medijski promociji nevzdržnih stališč omenjenega sodnika in pravnika sem doslej pisal v vrsti pribeležk in v njih obravnaval sporne sodnikove trditve, povezane z mizoginijo in sovraštvom do žensk, včasih razvitih v bolj kompleksne teze o pretirani feminizaciji politike, šole, sodstva in pravosodja pri nas in po svetu, pa o kemičnih konspiracizmih in ideji o demaskulinizaciji možganov ter sploh strahovitem razrastu tako imenovanih prededipalcev, kar nas vse pelje v čisto pogubo.

Večerov komentar o srečni neženskosti Roka Čeferina, prvi te vrste, smemo jemati za izrazito dobro novico, kajti najbrž pomeni končno slovo tega časopisa od dosedanje prakse: namreč v preteklih letih so tam nekritično polnili svoj prostor s antifeminističnimi in mizoginimi idejami istega avtorja, prikazanega kot brezpogojna avtoriteta – in ki so si ga zdaj drznili cinično zbosti.

Tudi o takšni promociji avtoritet sem že nekajkrat pisal, nazadnje v prispevku BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci, kjer analiziram njihov intervju z omenjenim in ga začnem s stavkom:

Večer se je z Vanesso Čokl odločil malce promovirati avtorja starih seksizmov, dr. Boštjana M. Zupančiča, najbrž iz čiste fascinacije nad njimi.

Vzpodbudno je spoznanje prišlo, sicer zelo pozno. Če bodo pri Večeru še kdaj tako ali drugače širili Zupančičeve seksizme in konspiracizme, bodo po tistem, ko so ga rade volje objavljali in zdaj zaradi tega sarkastično pokarali, še drugič izgubili svojo verodostojnost.

Več:

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Pri Alenki Bratušek menda zagotavljajo elektriko, da lahko ekologi tvitajo

Nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek,  zdaj ministrica za infrastrukturo, ima več kot očitno velike težave v razumevanju delovanja medijev in funkcije javnosti. S tem povezano pa verjetno tudi s svojo lastno podobo v njih in posledično – ali izvorno – s samopodobo. Kar se, nenazadnje, zrcali že v neverjetno bizarni poti za slovenske razmere izjemno popularnega trenda poimenovanja strank po lastnih voditeljih.

Je namreč prva domača političarka, ki je glede tega storila kar dva koraka: leta 2014 je ustanovila svoje »Zavezništvo Alenke Bratušek«, nato se je leta 2016 preimenovala v »Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov«, potem pa leta 2017 znova v njenemu imenu bolj prijazno »Stranko Alenke Bratušek«.

Alenka, reši nas!

O njenem nerodnem delovanju v odnosu do medijev sem večkrat pisal še v času, ko je vodila vlado, recimo v zapisih  Alenke Bratušek vaje v izmikanju, Njena želja je naša želja ali Alenke Bratušek vaje v poziranju.

Resnici na ljubo vsega ni kriva sama. V nekakšno idolatrijo svoje predsednice se je ujel tudi njen sedaj že umaknjeni podpredsednik stranke Marko Bandelli, nekoč župan občine Komen, ki je moral odstopiti z mesta ministra za kohezijo iz razlogov, ki so pri tej stranki očitno tradicionalni, namreč v preziru, pravzaprav že v nekakšni neintelegibilnosti vloge medijev, kjer je svojo kratko kariero zaključil z neposrednim nadiranjem novinarjev: »Kaj bi še radi imeli? Mar me niste že dovolj očrnili?« Namreč Bandelli je na svojem tviter profilu januarja lani objavil fotomontažo transparenta s protesta javnega sektorja, na katerem je pisalo »ZDAJ PRIŠEL JE ČAS, DA ALENKA REŠI NAŠ«, o čemer sem podrobneje pisal v Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo. Montažo je sicer kasneje zanikal, podobno kot se je nedavno opravičeval, ker je zapisal, da »z veseljem pozdravlja odločitev Rusije s kaznovanjem novinarjev, ki žalijo politike in javne osebe.«

Roka cenzure

Da ignoriranje funkcije medijev in udeležbe javnosti v političnih procesih v tej stranki ni več naključno, dokazuje zadnji primer, predvsem po petkovem po petkovem protestnem shodu Štrajk za Muro, ob katerem se sedanja ministrica za infrastrukturo obnaša strahovito ignorantsko. V želji po nevtralizaciji protestniških očitkov je posnela video, ga objavila na Facebooku in v njem poskušala hvaliti pozitivne vidike delovanja hidroelektrarn. Ob tem je spregledala zagotovilo iz koalicijskega sporazuma, ki nesporno govori o tem, da bo ta vlada zaščitila reko Muro in na njej hidroelektrarn ne bo gradila.

Najbrž je ena terminalnih faz v preziru nadzorne funkcije medijev, ko se kakšna politika ali politik zatekata k neposredni cenzuri. K sreči so mediji pri nas še relativno avtonomni, tako da dolga roka cenzure običajno ne pomaga, vsaj ne v delu medijev, ki nanjo ne pristajajo. Pri tistih, ki jih ima pri roki politika sama in jih lahko nadzira, recimo svoja socialna omrežja, pa kaže svoje omejeno dojemanje demokracije.

Alenka Bratušek video mura

Bratuškova v svojem video nagovoru, objavljenem na FB profilu

Komunikacijska čistka

Na ta način je Monika Weiss zelo natančno in z veliko mero duhovitosti opisala nekajdnevno izkušnjo, kdo in na kakšen način administratorji socialnih omrežij sproti brišejo sicer nežaljive in vsebinske komentarje, ki očitno niso pogodu ministrici in tej stranki – in to na Facebook profilu ministrice in predsednice stranke. Če prav razumemo, je administrator te strani generalni sekretar stranke Jernej Pavlič.

Lekcija, da z drugače mislečimi državljani ne morete opraviti z veliko radirko v roki, sploh tedaj ne, ko se borijo za svoje pravice in proti projektu, ki ga imajo za okolju škodljivega, v tej stranki po vsem sodeč še ni dozorela, kar kaže na resno anomalijo v dojemanju ne samo medijev, ampak tudi funkcije javnosti in tega, v čigavi službi so politiki – da so tukaj zaradi ljudi in ne ljudje zaradi njih. Zapis Monike Weiss objavljam spodaj.

O komunikacijski čistki Jerneja P., ki proizvaja elektriko za Twitter 

Po petkovem shodu proti gradnji hidroelektrarn (HE) na reki Muri, shoda v Ljubljani se je udeležilo več sto ljudi, je med vikendom potekala zanimiva izmenjava mnenj na FB profilu ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek, pod katero sodi tudi področje energetike. Potem ko se Bratuškovi od nastopa funkcije infrastrukturne ministrice kljub prošnjam ni uspelo sestati z organizacijami za zaščito Mure – časa ni imela niti v petek ob protestu, je uspela v soboto na rečnem bregu posneti video izjavo, v kateri protestnike proti gradnji HE obtožuje zavajanja in med drugim govori o pozitivnih vplivih HE na podtalnice.

No, v resnici omenjena izmenjava mnenj na FB profilu pod omenjenim videom ni potekala, saj so administratorji FB strani vse komentarje, ki so navajali stališča proti gradnji HE – tudi, če je šlo za uradna stališča pristojnih državnih institucij, kot je Direkcija RS za vode, po kateri je s strokovnega vidika gradnja HE na Muri nesprejemljiva – , brisali in komentatorje blokirali. Tako je zdaj pod video izjavo Bratuškove nekaj čez deset komentarjev, tipa »Prekmurce na sveče, ne samo Prekmurke«, »Super izgledate«, psiček z napisom »I srček U« in »Standardna zgodba! Polresnica, laž, zavajanje…vse se dopušča«. Ta zadnji komentar v podporo Bratuškovi je napisal Jernej Pavlič, vodja njenega ministrskega kabineta in generalni sekretar njene stranke SAB, ki se je cel vikend močno angažiral tudi za obrambo lika, dela in videa ministrice na socialnem omrežju Twitter.

Razprava na Twitterju je tekla o predlogu uredbe, ki so jo za Vlado pripravili na ministrstvu za okolje tik pred odstopljenjem bivšega okoljskega ministra Jureta Lebna in s katero bi prenehala veljati uredba iz časa vlade Janeza Janše, s katero so leta 2005 državne Dravske elektrarne Maribor dobile zeleno luč za izgradnjo osmih HE na Muri. Ker je Pavlič na Twitterju zanikal, da ministrstvo Bratuškove kakorkoli zavlačuje z uredbo ter da je razlog, da uredbe še ni na Vladi ta, da je katastrofalno napisana (»Katastrofalno je bila napisana z ogromno napakami!«), sem ga vprašala, kateri od obeh členov uredbe je katastrofalen z ogromno napakami. Predlog uredbe ima namreč dva člena. Prvi se glasi, da s to uredbo preneha veljati uredba iz leta 2005, drugi pa, da začne uredba veljati dan po objavi v Uradnem listu.

Pavlič je odgovoril: »Brez panike. Mi zagotavljamo elektriko, da vi lahko twittate.« (Huh.) In nadaljeval, da očitno sploh ne vem, da obstaja še obrazložitev uredbe, ki da je bila zelo slaba z napačnimi podatki, in da mi ne more pomagati, če tega ne vem. Ker imam celotno besedilo predloga uredbe – gre za dva A4 lista, na enem sta oba člena, na drugem obrazložitev – , sem ga vprašala, če denimo drži del v obrazložitvi, ki pravi, da predložene variante izgradnje HE predstavljajo tveganje za zagotavljanje pitne vode za 46.000 prebivalcev 12 občin Prekmurja in za sistem vodooskrbe v Pomurju, ki je bil sofinanciran iz evropskih sredstev v višini 38,6 mio EUR. Ni odgovoril.

Je pa reagiral na pripombo, naj ne bo žaljiv, naj zgolj komunicirajo jasneje in izpolnijo koalicijsko zagotovilo, da HE na Muri ne bo. Na to pripombo je namreč zapisal: »Koalicijska pogodba, ne veste, kako je bila napisana in kaj je to pomenilo. Ampak, vam želim lep večer.«

Ker se stavek o HE na Muri v koalicijskem sporazumu glasi: »Zaščitili bomo reko Muro, pri čemer hidroelektrarn na tej reki ne bomo gradili«, je res precej težko ugibati, kaj dodatno naj bi to pomenilo poleg tega, kar dejansko piše. Gre namreč za enega najbolj nedvoumnih in konkretnih stavkov v koalicijskem sporazumu. Res pa ne vem, kako je bil koalicijski sporazum napisan – in zdaj me to dejansko zanima. Se pa da napovedati, da bo Bratuškova, če bo ogrozila lik predsednika vlade Marjana Šarca, morala oditi, saj je že pokazal, da »njegova ministrska ekipa« ne obstaja, da se za nobenega člana »svoje ekipe« ne postavi oz. je vsak član povsem nadomestljiv.

Kakorkoli, način, na katerega komunicirata ministrica za infrastrukturo in njen vodja kabineta na socialnih omrežjih, je neprimeren in nedostojen.

P.S. Ob tej priliki se v imenu vseh uporabnikov Twitterja zahvaljujem Jerneju Pavliču, da on oz. njegovi zagotavljajo elektriko za Twitter. Ker v nasprotnem marsičesa in marsikoga ne bi prebrali.

Mali Adolfino in anonimno novinarstvo

Pri Janševih so sestavili natančen Šarčev življenjepis, parafrazirali besedilo iz Mladine in ga obtežili z diskreditacijskimi kvalifikacijami, začnejo takole:

»Zaradi nepoznavanja ali načrtno v tančico zavitih podatkov o rojstvu, naj  povemo naslednje:  Marjana rodijo 2. decembra 1977. Bioloških staršev ni poznal in se tudi nikoli ne potrudil, da bi o njih kaj izvedel. Od  tretjega leta naprej ga vzamejo rejniški družini v Moravčah,  posvoji ga starejši par, Franc in Marija Šarec iz Šmarce pri Kamniku. Franc je mizar, Marija računovodkinja. Imata tudi manjšo kmetijo. Od tod tudi Marjanova naklonjenost do mizarstva, pa tudi svetopisemska prispodoba pride zelo prav. Da je mizar po osnovnem poklicu, vemo in da je tako rekoč brezmadežno spočet, to tudi skorajda vemo, tudi zato, ker  vedenja o izvornih staršev ni. Simpatično vernikom, da je (kot da je res) korelacija z vero, »hostarjem,« je enako pri srcu pa tudi,  ker je po njihovi klasifikaciji samorastnik, brez koreninski primerek.«

Šarec Hitler

Demokracija in portal V fokusu

Ker ni šlo drugače, ker je v demonizaciji »ad Hitlerum« očitno vse dovoljeno, so prešli v neposredno stigmatizacijo: »To lepo nadaljuje z podzavestnim oponašanjem Adolfa, njegovega vzornika iz partizanskih filmov in ostalih dokumentarcev, ki jih je uspel pogledati pred vstopom v politiko«, »Najprej je verjel vsakomur, sedaj ne verjame nikomur. Tukaj je vsaka podobnost z Adolfinom primerna in zaželena« in »Sledi, glede na vse nižje standarde plovbe in samo prijave samovšečnih političnih mornarjev, dober uspešno insceniran trk v veliko in neizogibno skalo ki bo dokončno razklala Vladno ladjo z malim Adolfinom v red.« Demokracija besedilo povzema po svojem medijskem satelitu.

No, lep dokaz, da smo zaradi splošne in neustavljane politizacije medijev, zaradi katere več ne govorimo le o pristranosti, temveč tudi o pristrankarskosti, v duhu brezplačnikov in anonimnega novinarstva v slovenskih medijih dopustili že skoraj čisto vse.

Prostovoljna razorožitev borcev: kako se je Turnšek ujel v past

V zgodbi o sklepu predsedstva ZZB za vrednote NOB, ki je spominskim partizanskim četam prepovedalo nošenje muzejskega orožja na prireditvah, že dolgo ne gre le za orožje. Če je kdaj sploh šlo.

Protesti, ki se zdaj širijo v borčevski organizaciji proti njihovemu predsedniku Titu Turnšku, pravzaprav kar majhni upori, češ da ukazu ne bodo sledili, v medijski razpravi odrinjajo bistvo dogajanja, ki ni le v slaboumni presoji predsednika, temveč enkrat več tudi v njegovi popolni neprimernosti, da bi vodil to častitljivo organizacijo.

Ko se od smeha držijo za trebuh

Dikcija prepovedi ne pušča veliko dvoma: »Na komemoracijah, svečanostih in drugih slovesnostih, ki jih organizirajo zveza ali združenja borcev za vrednote NOB, je kakršnakoli uporaba orožja, muzejskega, replik oziroma kateregakoli orožja, prepovedana.« V čem je največja težava sklepa? V slepoti, ki jo izžareva Turnškova odločitev, v spregledu politične manipulacije, ko se je predsednik pustil sprovocirati in nasedel na medijsko propagando novinarskih postreščkov neke stranke. Ki so pohiteli z manipulativnim vsiljevanjem za lase privlečene primerjave med nošenjem orožja v Šiškovi vardi, trenutno kriminalizirane tudi s priprtjem vodje tega paravojaškega postroja, ter borčevskimi spominskimi slovesnostmi.

Turnšek je, evidentno intelektualno nedorasel, klonil pod medijsko orkestrirano tezo, da imajo »njegovi« spominski postroji status paravojaških enot. Očitek največje opozicijske stranke in Janševih medijev in portalov – teh je res vsak dan več – ga je očitno globoko prepričal. Najbrž se omenjeni postreščki od smeha še danes držijo za trebuh. Predstavljajmo si za en samcat trenutek, kako se ob kakšni od retoričnih bravur o tem, da je Milan Kučan nekoč predlagal likvidacije, kar naj bi domnevno izrekel 23. februarja 1994, odločil obsoditi besede svojega tovariša. No, dobili bi enak učinek. O tem, kako velja trik »Najprej diskreditacija, nato likvidacija!« za eno kolosalnih manipulacij, ki jo Janšev krožek ponavlja že celih 24 let ad nauseam, sem pribeležil v prispevku z naslovom Jezikovne likvidacije in primer JJ. Ta častitljiva obletnica nam demonstrira neverjetno trdoživo privrženost propagandističnim tehnikam laganja – saj je popolnoma jasno, da izvajalci, ki so zgodbo fabricirali, še kako dobro vedo, da ne govorijo resnice.

Turnšek orožje Nova

Le eden od zapisov, pod katerim je klonil Turnšek: Nova24TV

Deklasirati svoje na raven Šiškovih

A nazaj k Turnškovi mentalni podobi. Kdor opazuje arbitrarne vojaške vaje Šiškovih fantastov, ki so se v svoji fantaziji ali realnosti odcepili od države in bi jo radi z orožjem obvarovali pred enako namišljenim sovražnikom, nato pa je nenadoma v lastnih vrstah v primeru komemorativnih in drugih svečanosti sposoben ugledati nekakšno tej sorodno paravojsko, je kognitivno res močno obubožal. S tem je dejansko deklasiral svoj tovarišice in tovariše na raven čudakov iz štajerskih goš.

Slepota in kratkovidnost, ki pri Turnšku nista prav nobeno presenečenje, sta na koncu pripeljali do zmagoslavja politično-medijskega alt-right postroja, razvidnega že v naslovih, kot je »Nevarni za ustavni red države: Tit Turnšek priznal, da so na paravojaških partizanskih proslavah sodelovali oboroženi pripadniki – kje je bila takrat policija?«

Policija, kje si?

Najbolj koncizno se debakel predsednikovega sklepa kaže v pričakovani reakciji šefa SDS, takšni, pri kateri ta resnično zna vedno zadeti v sredino tarče in »kaznovati« svojo žrtev. V njej je predsednik borcev označen za Tita:

Ukaz poglavarja Tita, s katerim: 1. priznava, da ZZB ustanavlja uniformirane paravojaške formacije; 2. pove, da imajo “spominske čete ZZB” poleg trofejnega še vsakovrstno “drugo orožje”; 3. prepoveduje uporabo orožja na javnih prireditvah. Hm, kje je bila @policija_si doslej?

JJ Turnšek orožje tvit

Ko se počutiš zmagovito, ker je druga stran kapitulirala: Janšev tvit

Čeprav ga zgodba s Šiškom nikoli ni tangirala in paravojaškega postroja nikoli ni obsodil, z razkritjem vpletenosti članov njegovega stranke in podmladka pa je za kaj takega imel še manj tehtnih razlogov, je Turnška povsem pritisnil ob steno: tako rekoč ni mogoče spregledati užitka, ki se mu je porodilo ob opazovanju nesmiselnega dejanja. Zadovoljstvo, ker mu je pri propagandistični operaciji trapasto nasedel, se kaže v finalni ugotovitvi o Turnškovem priznanju, da ZZB NOB vodi uniformirane paravojaške formacije – in resnično je videti, da pritrjuje razumevanju, po katerem je ZZB NOB s svojim komemoracijskim nošenjem orožja vsa leta ravnala nezakonito.

Rovte kot napačen argument

Janša ga je torej ujel v past – s sprejetim sklepom je Turnšek storil nekaj, česar ne bi rabil: priklonil se je tezi o nezakonitem nošenju orožja tam, kjer takšne prepovedi ni. Kot so te dni pojasnili na ministrstvu za notranje zadeve, po Zakonu o orožju ni problematično uporabljati orožja, ki je onesposobljeno in ima potrdilo MNZ, podobno pa velja še za imitacije orožja, a le pod pogojem, če gre za prireditev, na kateri je takšna raba smiselna. Spominske in komemorativne slovesnosti v čast NOB pa nedvomno so takšnega značaja. No, iz istega razloga so nasedli tudi nekateri drugi mediji, ki so priskrbeli še popolnoma nesmiseln argument, češ da se orožje nosi tudi na domobranskih postrojih v Rovtah – da pa tega Janševi niso obsodili. Če trdimo kaj takšnega, smo se nehote že priklonili smiselnosti argumenta proti nošnji orožja na proslavah NOB.

Treba se je pogovoriti o pravih orožarnah

Toda edino orožje, o katerem bi se v tej zgodbi res morali pogovarjati, je tisto iz orožarn medijsko-politične propagande. In dejstvu, da uspeva razorožiti postroje borčevskih organizacij. Turnškova reakcija je zato velik, za izkušene izvajalce te propagande že prav neverjeten uspeh, nad katerim so upravičeno odkrito navdušeni. ZZB NOB pa je ob tako škodljivem predsedniku vredna vsega pomilovanja.

Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje?

Ima novopečeni predsednik Državnega zbora, sicer doktor veterine, res še en magisterij? Zakaj se je v dopisu iz hrama demokracije znašel podatek, da je Dejan Židan tudi magister poslovodenja in organizacije, o čemer pa, kot kaže, ni mogoče izslediti dokazil? Razkritje se je 30. avgusta pojavilo v Janševih politično-diskreditacijskih medijih, kjer svoje članke sicer dobesedno reciklirajo med sabo in so, ravno zaradi tega razloga, v en glas lahko ugotovili in zapisali naslednje: da je Židan lažnivec.

Čarobnost diskreditacije: »Mojster za reprodukcijo plemenskih svinj«

Članek z naslovom »Socialni demokrati osemenjevalca svinj prodajali kot magistra poslovodenja in organizacije« o domnevno manjkajočem magisteriju ni požel prav nobene pozornosti množičnih medijev pri nas. Šel je gladko mimo in v pozabo. Kaj točno so pri Janševih zapisali? Zapičili so se v dokument z naslovom »Predlog za izvolitev predsednika državnega zbora RS«, objavljen na strani Državnega zbora, v katerem piše, da je Židan magistriral na mariborski fakulteti:

Skupina poslank in poslancev je v uradno proceduro za predsednika državnega zbora vložila dokument, v katerem so mag. Dejana Židana razglasili za magistra poslovodenja in organizacije na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. V resnici je mojster za reprodukcijo plemenskih svinj.

Dejan Židan je postal predsednik državnega zbora z lažjo, razkriva dokument, objavljen na parlamentarni spletni strani. 23. avgusta so poslanci koalicijskih strank LMŠ, SMC, DeSUS, SAB, Levice in prvopodpisani poslanci SD, na čelu katerih je podpis Matjaža Hana, v parlament vložili predlog za izvolitev predsednika državnega zbora. Kot lahko preberete v dokumentu, so v obrazložitev zapisali: “… leta 1999 pa je to (izobrazbo, op. p.) mag. Židan nadgradil z znanstvenim magisterijem poslovodenja in organiziranja na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.”

Predlog podpisuje prvopodpisani Matjaž Han in skupina poslank in poslancev, med katerimi je na drugem mestu s podpisom udeležen sam Dejan Židan! Torej ga je moral, če ni ravnal malomarno, prebrati in se že na prvi strani zaleteti v podatek, ki je videti sporen, a nanj ni imel pripomb. No, bodimo prizanesljivi, se zgodi, ljudje nonšalantno podpisujejo marsikaj in spregledajo tudi kakšno netočnost o sebi.

predlog za izvolitev v naziv Židan dz

Dokument, dostopen na spletnih straneh Državnega zbora: Židan je magister poslovodenja in organiziranja

Kako so prišli do trditve, da je Židan lažnivec?

Metoda preiskave je bila v Janševih politično-medijskih delavnicah silno preprosta, pogledali so v bibliografski sistem Cobiss, v njem pa omenjenega magisterija niso našli. Ob seznamu za leto 1999, ugotavljajo, je zaveden le nek drug, a je iz veterine, z naslovom »Spremljanje reprodukcije plemenskih svinj za oceno zdravstvenega stanja reje«. Iz tega so potem sklepali: Židan laže, da ima tudi ekonomski magisterij, s katerim je nadgradil diplomo, dejansko ima le veterinarskega. Je takšen očitek na mestu ali morda pričakovano prehiter?

Židan magisterij veterine

Cobissov zapis o Židanovem magisteriju o reprodukciji plemenskih svinj

Kaj bi Židana razbremenilo obtožb?

Obstajata dva možnosti, da pojasnimo enigmatično stanje v prid obtoženemu laganja glede magisterija.

(1) Neomemba v sistemu Cobiss še ne dokazuje, da nekdo študija ni tudi dokončal. Povsem možno bi bilo, da takšen magisterij ima – dokazila so očitno na voljo na fakulteti, ustrezne izkaze pa ima najbrž tudi Židan sam. A to bi pomenilo, če verjamemo dikciji iz dokumenta in obenem zapisu v Cobissu, da je leta 1999 pridobil dva znanstvena magisterija. Vendar Židan tega ni storil: na zapise sploh ni javno reagiral. Niti tega ni storila njegova stranka. No, tudi odsotnost reakcije še ne dokazuje ničesar.

(2) V citiranem dokumentu je prišlo do neljube napake. Tisti, ki ga je sestavljal, morda Han, je po čisti in sicer težko doumljivi pomoti v obrazložitev dodal še izobrazbo, ki je Židan nima. Se dogaja tudi v najboljših družinah – čeprav se v hramu demokracije, sicer ekskluzivnem družinskem krožku, ne bi smelo. Se dogaja tudi, ko gre za novega predsednika te ustanove in za njegovega tesnega strankarskega sodelavca, ki je prvopodpisani pod omenjeni dokument in ga zanesljivo zelo dobro pozna. Malce čudno, ampak verjetno se. Vendar so tudi v tem primeru vsi ostali nemi: razkritja o laganju ni komentiral Han in tudi ne strokovne službe parlamenta.

Kaj bi Židana obremenilo obtožb?

Na drugi strani obstaja več možnosti, ki bi predsednika obremenile – in to ne zgolj kot lažnivca, kar je po sebi premalo natančna opredelitev, ampak tudi kot nekoga, ki se je lažno predstavljal z nazivom, a ga nikoli ni dosegel. Naj takoj povem, da neposrednega dokaza (zaenkrat) ni.

(1) Tole ni trditev, je hipotetično: Židan je iz nekega razloga v nekaterih od svojih poprejšnjih biografskih skic namerno ponudil lažen podatek o svoji izobrazbi, ki ga je nato predlagatelj Han našel in citiral, na desetine drugih poslancev in poslank nastajajoče koalicije pa nič hudega sluteč podpisalo, vključno z Levico. Kako in kje ga je Židan lansiral, zaenkrat ne vemo. S tem je v preteklosti res zavajal in lagal, kar se je zdaj z izvolitvijo preneslo v parlament, ki ga bo vodil, in širšo javnost. Situacija je bolj nerodna, kot bi kdo utegnil pomisliti. Slovenski mediji so v preteklosti že trdili, da si je novi predsednik parlamenta pridobil omenjeni naziv. Slovenska tiskovna agencija, avtorja sta Jernej Šmajdek in Mojca Zorko, je to navedla ob njegovem imenovanju v zapisu z naslovom »Dejan Židan – Z vrha kmetijskega resorja na čelo hrama demokracije (biografija)«. Ni bila edina. V njem sta zapisala:

Študij je zaključil na veterinarski fakulteti v Ljubljani in pridobil naziv doktor veterinarske medicine. Ima tudi znanstveni magisterij in naziv magister poslovodenja in organiziranja, ki ga je pridobil na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.

Židan STA magister citat

Izsek iz citiranega prispevka STA

Čeprav na prvo žogo ta navedba prvenstveno ni obremenjujoča zanj, pa je v primeru, če ni točna, spet ni demantiral – članek nosi datum 23. avgust, vendar je nespremenjen in brez popravka tudi na dan 3. september. Človek na tako pomembni funkciji bi verjetno to lahko storil ali moral storiti. Strogo vzeto torej nimamo neposrednega dokaza, da bi Židan lagal ali se lažno predstavljal – in naloga medijev bi bila, da v takšni situaciji to preverijo.

(2)  Spet bi bilo možno, da novinarski zapisi temeljijo na dokumentu predloga za izvolitev, ki je pač napačen. Kar je malce bolj zoprno za Židana, je naslednja situacija na uradni strani vlade Republike Slovenije. Sistem Wayback Machine nam za povezavo (na tem naslovu) pokaže, da je tam najmanj od 23. novembra 2014 minister za kmetijstvo predstavljen takole:

Dejan Židan

rojen 16. 10. 1967

dr. veterinarske medicine, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani
mag. poslovodenja in organiziranja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru

Omenjeni zapis zabeleži enako stanje tudi na dan 11. junij 2017. Najmanj v tem obdobju dveh let in pol je torej Židan na tej strani predstavljen kot minister z magisterijem iz ekonomije. Vendar ker sistem ne beleži čisto vseh sprememb, to niso merodajni datumi nastopa omenjenega zapisa – ta se je zelo verjetno pojavil takoj po imenovanju vlade leta 2014, torej 17. septembra 2014.

Presenečenje šele pride. Situacija se je spremenila – če omenjeno povezavo odpremo danes, 3. septembra 2018, bomo na njej zasledili takšno spremembo:

Dejan Židan

rojen 16. 10. 1967

dr. veterinarske medicine, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani,

magister veterinarskih znanosti, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Židan je bil torej prekvalificiran iz »mag. poslovodenja in organiziranja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru« v »magister veterinarskih znanosti, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani«. Kdaj je prišlo do spremembe? Tega nam Wayback Machine in Google Cache Viewer ne pokažeta, vendar se je to morda zgodilo nedavno in morda po objavi članka v Janševih političnih medijih, torej 30. avgusta letos – na ta dan je sprememba že nastopila, saj sem si jo shranil v obliki zajema slike.

V dokaz prilagam spodnje zajeme posnetka zaslona.

Židan vlada.si 23 11 14

Wayback Machine: zapis na strani vlada.si z dne 13.11.2014

Židan vlada.si junij 2017

Wayback Machine: zapis na strani vlada.si z dne 11.7.2017

Židan vlada.si sprememba v veterinarja

Spletna stran vlada.si dne 30. avgusta 2018 in vse do danes

Kaj lahko iz tega sklepamo?

Sprememba izobrazbenega profila na uradni strani vlade Republike Slovenije nam daje slutiti, da navedeni podatek o magisteriju iz ekonomije morda ni točen. Le zakaj bi ga sicer nekdo brisal? Vendar še ne dokazuje, da se je Židan osebno lažno predstavljal in bi lahko obveljal kateri od prej navedenih scenarijev, ki ga v tej domnevi razbremenjujejo.

Na žalost ne moremo vedeti, kateri je pravi, ker tega nihče ni raziskal in najbrž tudi ne bo. Zakaj ne? Vprašanje je zavito v naslednjo dilemo: morda zato, ker političnih trobil prvaka SDS povsem upravičeno nihče ne jemlje resno, žal tudi takrat, ko je v njih objavljen celo kakšen gram resnice, ali pa iz refleksa prijaznosti, ki jo Židanova stranka velikokrat pleni s strani medijev? In še: je to morda lahko iz obeh razlogov, če bi že upoštevali, da se ni moglo zgoditi iz tretjega, splošne lenobe in apatije urednikov ali novinarjev, ker je menda z našo medijsko srenjo čisto vse v najlepšem (povprečnem) redu?

V vsakem primeru je trojni niz objav (uradna spletna stran vlade, množični mediji, dokument »Predlog za izvolitev predsednika Državnega zbora RS«) precej nerodna okoliščina, četudi bi bilo možno, da vsi nizi koreninijo v enem, ki so ga drugi povzemali, pri začetnem zapisu pa je prišlo, če naj verjamemo, da nekakšne »tehnične napake«. Da minister za kmetijstvo nikoli ni protestiral ob taki navedbi in v skoraj štirih letih on in njegovi zaposleni niso opazili napačnega podatka na strani vlade, se zdi na meji bizarnega.

Nekdo, ki ima dostop do medijskih arhivov in drugih virov, bi lahko raziskal, ali se je v preteklosti Židan morda še kje nehote predstavljal kot magister ekonomije. Mojega zgornjega utrujajočega ugibanja pa ne bi bilo, če bi omenjeno dilemo slovenski mediji vzeli resno in se naslovili na predsednika državnega zbora s preprosto poizvedbo: »Imate magisterij iz ekonomije in zakaj je na uradni strani vlade štiri leta pisalo, da ga imate?« No, pričakovati kaj takega od naših novinarjev bi bilo že hudo pretiravanje.

Spreminjanje tekstov v kabinetu predsednika republike

Opisani zaplet me je spomnil na podobnega lanskega – žal je ostal, z eno majhno izjemo, intriganten le meni. Kot pasionirani opazovalec populističnih trikov predsednika republike in njihovega vpliva na čredno obnašanje Slovencev sem ugotovil, da so na njegovi spletni strani tudi spreminjali tekste – za nazaj.

Kontekst je bila izjava, ki sem jo večkrat kritiziral in o njej izčrpno pisal: da Borut Pahor ne želi biti moralna avtoriteta. Mislim, da sem kot prvi opozoril na dejstvo, kako je v preteklosti zatrjeval nekaj temu povsem nasprotnega – da to predsednik mora biti, recimo: »Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.«. Še več, v kampanji leta 2012 je svojega protikandidata sesuval ravno z navedenim očitkom: da pri njem pogreša takšno moralno dimenzijo delovanja.

Pahorjeva že skoraj obsesivna drža upora proti lastni moralnosti se je na koncu prelevila v ekscentrično dejanje spreminjanja dokumentov na njegovi spletni strani – tistih stavkov, ki bi ga lahko obremenili, da je predsednik po lastnem poprejšnjem prepričanju vendarle moralna avtoriteta, on pa po novem meni, da to ravno ne želi biti. Razkritje o spreminjanju spletnih omemb za nazaj sem opisal v zapisu z naslovom Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto.

Doslej še nisem komentiral edine medijske zaznave tega sicer po usodnosti in teži ne ravno posebej epohalnega razkritja. Do nje je prišlo v sobotnem Delu dne 6. oktobra 2017, v času predsedniške kampanje torej in pred volitvami, kjer je v drugem krogu, na svojo osuplost, le za las premagal Marjana Šarca. Novinar je predsednika vprašal naslednje:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Pahor se je neposrednemu odgovoru na veliko izognil, ne zgolj z argumentacijskimi triki, ter mimogrede omenil, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da bodisi ne bere moje nepomembne strani ali svoje lastne strani. Glede prve: nikoli nisem mislil, da jo. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten in se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave za nazaj.

Zlahka si predstavljam, da bi se zgodba, če bi se sploh kakšen novinar odločil to raziskati, ponovila tudi pri Židanu, sicer velikem podporniku Pahorja: tega se pač ne bere. Če pa je že res kje pisalo, da je on magister ekonomije, četudi na uradni strani vlade, v medijih ali v predlogu za izvolitev predsednika državnega zbora, ki ga je sopodpisal, s tem nima nič. Prišlo je do tehnične napake.

Več:

Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije

Huda zima za kulturo

Herbicidna medijska pomirjujočost