Avtorica »Odprtega pisma Evropi« na poti k psihologu

Nerodno, ko Delo »Odprto pismo Evropi« avtorice Athene Farrokhzad označi za delo visoko travmatizirane osebe in jo tako rekoč pošilja k psihologu.

Peter Rak je storil ravno to, pismo švedske pesnice iranskih korenin Athene Farrokhzad, lansirano ob Festivalu poezije in vina na Ptuju in za nameček pred tem objavljeno v istem Delu, je opremil s svojimi dvomi, ki so prešli v nespodobnost:

Najbolj pa je v zapisu vendarle čutiti osebno prizadetost, jezo in grenkobo, velikokrat je zaslediti tudi ton izrazitega sovraštva. Psihologi bi znali zadevo verjetno bolj strokovno utemeljiti, vendar ni dvoma, da gre za globoko travmo, ki se manifestira v neprizanesljivem in grobem obračunu z vsem, kar se imenuje Evropa. Ali z besedami avtorice – »besede so lahko majhni odmerki arzena«. Nanizana je cela vrsta stvarnih dogodkov, aluzij in namišljenih situacij, ki ustvarjajo vtis, da je Evropa ne samo zgodovinski vir vsega zla, temveč to zlo pooseblja tudi danes.

Kakšen komentar Athene Farrokhzad bi bil zato smiseln, vendar je bil najin pogovor na festivalu kratek. Ker je krepko zamudila, je bilo časa le za nekaj vprašanj, njeni odgovori pa so bili kratki in povsem brez vsebine. Škoda, če imaš privilegij za pisanje tovrstnih odprtih pisem, je utemeljeno pričakovati tudi kakšno pojasnilo, sicer vse skupaj ostane na ravni lahkotnega, neobveznega čtiva, začinjenega s pavšalnimi obtožbami in danes tako modnim etiketiranjem s fašisti.

Kot vidimo, se za njegov pristop značilni adhominalna redukcija na sovraštvo (»Kdor je napisal to pismo, sovraži«), še ena adhominalna redukcija na travmo (»Avtorica je doživela travmo, zato nas mora zanimati mnenje psihologa o njej, ne pa vsebina pisma«) in končno ocena besedila kot retorično in vsebinsko praznega opletanja s fašističnimi etiketami (»Avtorica ne ponuja drugega kot pavšalne obtožbe na ravni floskul o fašizmu«). Pa še zamuja na pogovore.

No, če je tako hudo, potem je bila uredniško nesmiselna že objava besedila v Delu. V duhu istega avtorja bi marsikdo lahko dejal: kako zelo travmatizirani morajo šele biti naročniki Dela?

Peter Rak Athena Farrokhzad

Izsek iz Dela: ko je Odprto pismo Evropi označeno za delo travmatizirane osebe

Kolumnistka kot »stara debela baba iz Srbije« in prisilnost uredniških izbir

Lepo, da se je Večer postavil za svojo kolumnistko dr. Svetlano Slapšak, ki je trenutno deležna huronskega gneva Janševih krogov zaradi kritičnih analiz njegovega političnega in medijskega delovanja. Ni prva žrtev in tudi ne zadnja, značilno pa je, da so ji takoj naprtili dva poglavitna greha: predvsem spol in narodnost.

Princip medijsko orkestriranih osebnih kompromitacij s političnim predznakom sicer poznamo že do obisti, a bi bil vreden podrobnejše elaboracije: še zdaleč ni več operativni cilj s sistematično govorico sovraštva, niza diskreditacij, žaljivk in »medijskih umorov« stigmatizirati, očrniti in razvrednotiti posameznike in posredno njihove ugotovitve, ampak takšen diskurz na vse pretege normalizirati in ga narediti za vsakodnevno mero, ker vodi do konkretnih blagodejnih učinkov v načrtovanem psihopolitičnem delovanju. Za tistega, ki ga izvaja. Dogajanje bi si morali predstavljati kot nekakšen mentalni politični monopoli, namenjen manipulaciji ljudstva: kdor bo uspel čim bolj radikalno zastrupiti mentaliteto naroda z jezo, sovraštvom, gnevom, paranojo in konspiracizmom, kdor bo čim bolj politično nekorekten, računajoč na dejstvo, da »druga stran«, recimo ji politična levica ali sredina, v svoji korektnosti ne bo niti poskušala stopati po tej poti, bo na koncu politično obvladal narodno substanco in si jo ukrojil po svoji meri. Lov je odprt, vprašanje je zdaj le še, kje se bodo zarisale nove meje nizkotnosti in kdo si bo upal s svojo nesramnostjo, žalitvami, mačizmi, cinizmom, norčevanjem in kompromitiranjem iti še dlje. Do novega dna. S tega vidika je tak diskurz, ki ga vodi zmagovita stranka, v zadnjih petih letih prepoznavno podivjal – ampak vedno gre še nižje.

Stepišnik Božidar Novak Slapšak

Božidar Novak o Stepišnik

Izmenjava mnenj med urednikom in kolumnistom o božonovakovskem in matijastepišnikovskem tipu vulgarnega primitivizma

Kolumnist proti kolumnistu

Sovraštveni in nizkotni napadi na Slapšakovo pa so v resnici doma že kar v samem Večeru: ko se je odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik potegnil za svojo kolumnistko, je moral ustavljati svojega drugega občasnega kolumnista, Božidarja Novaka, ko je ta na tviterju zapisal, da je Slapšakova »ena stara debela baba iz Srbije, ki je tam potne stroške kradla«.

Novaka na Večer, še zlasti pa recimo na RTV Slovenija in POP TV, dokaj redno vabijo kot strokovnjaka za politični marketing. Njegova kolumnistika v Večeru je sicer zadnja leta res usahnila, v letu 2015 je recimo objavil šest avtorskih kolumen, kar pa kompenzirajo z drugačnimi vabili.

Ko je Stepišnik kot dolgoletni urednik in novinar Večera stopil na stran Slapšakove, se je potemtakem moral opredeliti do ravnanja prvega svojega kolumnista v odnosu do drugega. Tega nam seveda niso povedali. Situacija ni nova: v zadnjem letu ali dveh jo spremljamo predvsem ob mesarskem klanju dveh novinarskih taborov revije Reporter – v prvem so Janševi lojalisti, ki skupaj udrihajo po svojih  kolegih, ker so ti menda političnega vodjo izdali. In za takšne, izdajalce, jih občasno razglaša sam vodja.

Opisana scena je malce drugačna in izvorno moralna. V časopisu, kjer jim v sedanjosti in ne tako davni preteklosti ni bilo nerodno gostiti tvorcev najbolj zanikrnih seksizmov pri nas, kot so Roman Vodeb ali Boštjan M. Zupančič, kjer redno gostijo kot komentatorje tvorce najhujših korupcijskih afer v državi in dežurne ksenofobe, Novakova prezenca ni v ničemer posebej izstopajoča.

V preteklih desetih letih sem večkrat opozoril na Večerovo neverodostojnost, ko se časopisu ni zdelo posebej vredno poročati o zadevah, povezanih s politično oglaševalsko trgovino, delovanjem Novakovega podjetja Media Polis, ki je v zgolj dveh letih in pol ustvarilo za več kot 60 milijonov oglaševalskega prometa v času Janševega režima 2004-2008. Se mu je pa zdelo smiselno v tistem času in kasneje Novaku dajati prostor za kolumnistiko in ga spraševati za politične ocene trenutnega stanja. Dobro, spomniti velja, da je v teh letih bil tudi Večer v Janševih rokah.

Etičnost ali/in nuja uredniških presoj

Uredniki imajo vso pravico v svoj medij vabiti osebe, za katere so presodili, da imajo znanja, kompetence in jim državljani želijo prisluhniti. In obratno: vratariti in zavračati tiste druge, tudi kritike na svoj račun. A v zadevi Novakovih žalitev na račun Slapšakove je dilema postala konkretizirano realna in s tem neznosna: prejkoslej so se morali ali se bodo morali odločiti za eno izbiro, ne dve. Končno pa za več iskrenosti, poštenosti in moralnosti, kajti bralcu najbrž ne morete v nedogled privoščiti legitimacije tega, da tvoj avtor nizkotno žali in hujska proti drugemu. Ampak morda se motim in bo presoja tudi v prihodnje, da lahko oba avtorja koeksistirata dalje.

Odločitev odgovornega urednika bo še bolj kompleksna, saj se bo moral intimno odločiti tudi za to, ali sprejema prijateljska javna povabila na šampanjec in jagode, ki ga čakajo tam nekje pri Arehu. Seveda je čisto njegova zasebna stvar, s kom prijateljuje, smuča in uživa v penini, toda k ugledu časopisa včasih kolumnisti, s katerimi prijateljuješ ali si prijateljeval, ravno pretirano ne prispevajo.

Novak Stepišnik jagode šampanjec

Šampanjec in jagode za odgovornega urednika Večera

Prisila, imenovana skrb za naklado

Zgoraj opisani kontekst je najbrž kar ključen, da bi razumeli globino večerovske solidarnosti s svojo kolumnistko. O fenomenu Milojke Balevski alias Božidar Novak sem pred časom pisal zato, ker sem bil sam diskreditiran in sem se moral braniti. Nihče drug me ne bi. Tudi kot kritik mariborske Evropske prestolnice kulture, za katero sem izčrpno dokazoval, v kakšni meri je njen uspeh rezultat Večerove logike medijskega zaščitništva, ki zavestno ubija sleherni dvom in kritiko – in pri kateri je v bližini Mitje Čandra in njegovega kroga igral ključno vlogo ravno Božidar Novak. Več o tem v besedilu Resnica mesta in mesto resnice.

Situacijo z denigracijo Slapšakove razumem tudi kot obliko zunanje prisile, morda niti ne etične, v kateri so uredniki primorani, želeli ali ne, reflektirati svoje izbire iz prej omenjene nuje zaščite svojega ugleda in recimo iz strahu pred padcem branosti. Neka korelacija med branostjo časopisov in etičnostjo izbir torej k sreči vendarle še obstaja – sicer zelo »utilitaristična« in ta je zadnje upanje. Po drugi plati nam perspektiva žalitev enega kolumnista na račun drugega razpre še eno novo dimenzijo razumevanje tega, čemu sem zgoraj rekel podivjani psihopolitični diskreditacijski diskurz. Ker nesporno kaže na to, da se kvantitativno in kvalitativno govorica sovraštva vedno bolj radikalizira in postaja neznosna celo znotraj nekega partikularnega medija.

Skratka: v tem, ko vse bolj tonemo, se večata odgovornost medijev in njih urednikov.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Milojka, posebnica s Pohorja

Gašpar Gašpar nič nič kriv

Avtoprovokativnost in EPK

EPK in kulinarična skrb za človekove pravice

P.S.

Novak Božidar Stepišnik prijatelj

Prijateljska varda: 26. september 2018

Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika

Zgodba z »burkinijem«, ki zadnji teden pleni pozornost množičnih medijev in se je iz Janševih preselila v skoraj vse druge, na koncu pa od podpori poslancev SDS pljusknila še v parlament, je lep zgled domačega prekomernega »napihovanja« ksenofobije: ne samo, da ima nesrečna obiskovalka Term Vivat ponesrečeno letovalno izkušnjo, najbrž nič hudega sluteča ne more niti malo razumeti, zakaj in kako je postala »rjuharica«, kot so ji zasmehljivo dejali Janševi, ker pač ni mogla niti slutiti o bedni in nizkotni politični nestrpnosti v neki neznatni Sloveniji. Zato tudi ne, kako majhne, res nepomembne dražljaje in dogodke si tukaj zmagoviti politični akterji jemljejo za svojo sovraštveno agendo. Ker si jih, če je treba, tudi izmislijo.

Da bi kdo ne razumel narobe: ko omenjam prekomernost, ne ciljam na to, da je ksenofobija v »pravi meri« sprejemljiva, ker ni, temveč na značilnost domače politične folklore sovraštva,  ko se mora za svojo propagandne namene zadovoljiti že z bizarno majhnimi in zaradi tega praktično zdravi pameti komičnimi spodbudami, saj tistih večjih ni na vidiku. In tudi če bi bile, seveda, nestrpnost ne bi bila nič bolj sprejemljiva. Zaradi takih okoliščin lahko čisto mimogrede v mentalno zahojeni državi po spletu naključij postaneš neprostovoljna medijska zvezda.

Jelinčičevo prvo poslansko vprašanje

Javnemu linču »rjuharic« so se pridružili še na RTV Slovenija v včerajšnjem Dnevniku, kjer so reklamirali Jelinčičevo »prvo poslansko vprašanje«, kot so dejali, ministrici za zdravje. Zakaj? Ker mora ta menda skrbeti za javno zdravje v kopališčih, kot je v kamere pojasnilo še en politik, ki se ima zgolj ksenofobiji zahvaliti, da znova sedi v parlamentu. Nato je nonšalantno dodal, da je njena naloga urediti, kdo se sme kopati v slovenskih bazenih! No, to ni njena naloga, to je lahkotna in mizerna ksenofobna insinuacija. Je pa naloga javnega servisa, da ne daje prostora nevarnemu hujskaštvu proti muslimanom. A kaj, ko očitno Manica Janežič Ambrožič misli drugače – najbrž to, da je potrebno javnost informirati o poslanskih vprašanjih…

Jelinčič burkini

Utrinek iz Dnevnika RTV Slovenija (20.7.2018): kako legitimirati ksenofobijo

Koncept kužnosti in količina kalcija v krvi

Pred leti sem v kontekstu analize tehnik politične diskreditacije razvil koncept »kužnosti« – včasih je dovolj že, da ste se kje na ulici rokovali z politično kontaminirano osebo, pa bodo o vas objavili članek o tem, da ste kužni tudi vi. No, v primeru ksenofobije je ta spet postal aktualen, le da se z njim ne diskreditira političnega nasprotnika, ampak Drugega, okoli katerega gradimo čustva sovraštva. V Janševem mediju so na ta način povzeli potencialno kužnost kopalke iz Term Vivat, v kateri kot glavni akter skrbi za naše zdravje nastopa omenjeni magister farmacije. Seveda zgolj zato, da bi zakamufliral svojo ksenofobno idejo:

Jelinčiča predvsem skrbi, da takšno početje ogroža zdravje preostalih kopalcev, “saj naj ne bi bilo kopanje oblečenih osebkov z obutvijo na nogah v evropskih, tako tudi slovenskih javnih kopališčih, dovoljeno”. Ob tem je spomnil, kako zdravstvene inšpekcije ministrstva po dolgem in počez preverjajo zaposlene v firmah, ki imajo stik s strankami, jemljejo brise rok, preverjajo prostore in omarice zaposlenih ter tudi prostore, v katerih se izvajajo določeni procesi. “Tudi v bolnišnicah si osebje stalno umiva roke, prav tako pa so v bolnišničnih prostorih, kjer je fluktuacija obiskovalcev velika, nameščena razkužilna sredstva.”

Predsednik SNS ugotavlja, da glede na to, “da kopalka prihaja iz krajev, kjer je struktura bolezni, pa tudi njih razširjenost, popolnoma drugačna kot v kontinentalni Evropi, je možnost okužbe s pri nas neznanimi agensi zelo možna”. Kot magister farmacije opozarja, da “že samo pomanjkanje vitamina D vodi do motenj uravnavanja količine kalcija v krvi in je povezano s številnimi hudimi motnjami, vključno s kardiovaskularnimi boleznimi, diabetesom tipa 1, multiplo sklerozo in revmatoidnim ter še čem”. A so naštete bolezni mačji kašelj v primerjavi, da vzamemo v obzir “prenosljive oziroma infekcijske bolezni Afrike, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti in glive”, ter ki se lahko “širijo direktno ali indirektno z osebe na osebo”. Jelinčič ravno zaradi tega ocenjuje, da sta ravnanje in odgovor Term Vivat zaskrbljujoča.

burkini Demokracija

Zgolj ena izmed zgodb v stampedu proti burkinijem v Janševi Demokraciji

Rasist in njegov sram (ki ga ni)

V skupini Danes je nov dan so zapisali vse bistveno, kar je treba vedeti o tej zgodbi: »Vsi vemo, da je rasizem neumen. To, da si mora nekdo s sovraštvom do »drugačnih« nabildati svojo šibko samopodobo, ni kakršen razlog za zaničevanje milijard ljudi na podlagi odtenka kože. A kako reagirati v primerih, ko razumski argumenti ne zaležejo?

Z vzponom Trumpa in t.i. alt-right so fašistična prepričanja spet postala moderna. Fasada radikalne desnice se je zgladila, rasisti so postali prisotnejši v javnem prostoru – s tem pa njihove nazadnjaške ideje spet širše družbeno sprejemljive.

Frank Turner na svoji novi plošči nekoliko okorno, a pomenljivo opeva potencialno strategijo protesta: doseči moramo, da se rasisti svojih idej in dejanj sramujejo. In očitno pristop deluje: če jih ne moremo prepričati v nasprotno, jim lahko damo vsaj javno vedeti, da so njihova prepričanja zmotna in sramotna, s svojim aktivnim pristopom, pa napravimo javni prostor bolj odprt za vse tiste brez neutemeljenih sovražnih idej.«

Kandidati za ministre

Sicer pa: le kaj bi bila SDS brez sirskih brivcev iz Roga in »rjuharic« iz Term Vivat? En prazen ništrc. Zato bi moral, že zaradi zaslug pri volilnem rezultatu, Janša nedvomno prvemu ponuditi mesto notranjega ministra, drugi pa mesto ministrice za zdravje.

Butli, piškotkarji in modeli brez časti: kako in zakaj z njimi v koalicijo?

Danes je v pismu, ki ga je poslal Pahorju, prvak SDS sporočil, da v Državnem zboru nima potrebne večine za oblikovanje stabilne vlade. Dodal je, da pa obstaja možnost, da se takšna večina kljub vsemu oblikuje v naslednjih tednih. Izraz »stabilna vlada« je v sicer kratkem pismu uporabil petkrat.

Ko je Matej Tonin v prvem krogu pogajanj glede vladajoče koalicije zaloputnil vrata Marjanu Šarcu, je to bilo le nekaj dni po tistem, ko je za Janšo obveljal za Kučanovega sina. Čeprav je slednji naredil prvemu veliko uslugo s tem, ko je vsaj začasno zrušil možno koalicijo 5+1. Argument košarice Šarcu na koncu ni bil vsebinski, ampak »formalni«. Natanko tisti, ki ga zdaj po Toninu uporablja še Janša, češ Šarčeva koalicija ne bi bila stabilna in bu ohranjala konfliktnost, zaradi česar vanjo ne želi vstopiti. Hkrati je prvak NSI napovedal, da ne zapira vrat pri drugem krogu – kakor da bo v njem ta koalicija kaj bolj stabilna in takšna, kot si je želi! Pričakovani menever »bildanja«, napihovanja Nove Slovenije, ki si s tem želi močno dvigovati ceno, češ brez nas ne bo nič, ne na levi ne na desni.

Pogovori o uspešnosti rime?

S tem so se Toninovi spretno izognili tudi morebitni zameri s strani Janše, s katerim se je nato sestal že naslednji dan – torej s »Kučanovim sinom«. Vprašajmo se zdaj, kaj točno poraja stabilnost v domačih političnih razmerah – in kaj pripomore k njeni nestabilnosti?

Zmagovalec zadnjih parlamentarnih volitev je uspel tudi v zadnjih tednih zasmehovati praktično vse svoje politične sopotnike. Razen tiste v svojih vrstah – in pričakovano Boruta Pahorja. Je morda faktor te nestabilnosti že manifestiran v globoki kloaki domačijske politične govorice ki jih v Evropi težko najdemo par? Je postalo v Sloveniji nadvse samoumevno, da za pogajalsko mizo glede prihodnje vlade in ministrskih stolčkov komunicirate z nekom, ki vas je, celo po utečeni navadi, še prejšnji dan obilno zasmehoval in žalil? Naklonjenost množičnih medijev že imate, saj tega ne bodo sposobni problematizirati.

Tovrstna govorica je v teh krajih tako neznosno normalna, da je pomembnejša dilema od tega le še tista, zakaj so omenjeni mediji in širša javnost do nje nenormalno strpni, anemični in stoični. Kajti o čem sta se potem pogovarjala Janša in Tonin? O uspešnosti rime, ki jo je nedavno objavil prvi in se glasi »Milan Kučan nima sina, a nič ne de, ima Tonina?« Najbrž sta vse to preskočila.

Tonin Kučanov sin JJ

Izsek iz zapisa na Svet24: Tonin kot Kučanov sin

Hlinjenje neprizadetosti

Na to, kako pomemben element psihopolitike je diskreditacijski diskurz, analiziram že nekaj časa; toda nihče še ni poskušal sistematično izmeriti njegovih pravih učinkov na mentalno pohabo državljank in državljanov, njihovo percepcijo politike in splošno kulturo. Toda zakaj se politični akterji v Sloveniji pretvarjajo, da zasmehovanj in cinizmov na svoj račun ne slišijo in ne vidijo? Morda zato, ker ne želijo poglabljati slabih odnosov. Ker jim to praktično ustreza. S čimer zavestno normalizirajo Janšev diskurz – iz svojih pritlehnih računic. Ker bi bilo odgovoriti na isti način napaka – in res bi bila. A napaka je ob tem tudi molčati.

Logika dolgotrajne, v bistvu že kar permanentne politične retorične tehnike žalitev, norčevanja, diskreditacij in zasmehovanja, za katero se skriva bolj temeljna gesta sovraštva, nestrpnosti in izključevanja, je možna le zaradi pozicije moči, prezrcaljene v realna politična razmerja: Janša ve, da se govorici ne rabi odpovedati niti za hip, iz dveh razlogov.

Prvi je, da je solidno uspešna, da žanje učinke pri njegovi volilni bazi, jo homogenizira in ustvarja skupnega političnega sovražnika, ki »ni naš«; sicer jo zastruplja s sovraštvom, a jo mentalno disciplinira sebi v prid. Drugi je pragmatičen: izgubiti s takšno tehniko niti v tem hipu kaj prida ne more, saj v pat položaju sestavljanje vlade kvečjemu sledijo predčasne volitve, na katerih bo znova zmagal. Zaradi svoje zveste, že psihološko preparirane volilne baze, ki daleč presega podporo kateri od razbitih levosredinskih ali kvazilevosredinskih strank, če levih ne omenjamo. Ne pridobiva novih volivcev, a jih tudi ne izgublja: od tod luksuz nedostojnega besedičenja.

V praksi to pomeni, da se svojim retoričnim tehnikam prvak SDS nikoli ne rabi odpovedati, ker mu ne škodijo, hkrati pa tudi ne svoji neverodostojnosti: vabiti v koalicijo partnerje, ki jih simultano zasmehuješ in žališ, že sodi v tak register nesprejemljivega. Zato velja: njegova zmaga na volitvah ni bila zgolj politična, bila je tudi psihološka zmaga diskurza diskreditacij in zasmehovanja. Ta je postal legitimen, običajen, normaliziran in končno zmagovit. Njegova spirala se lahko kvečjemu le še nadaljuje, od manj ekstremnega k bolj norčavemu in nedostojnemu.

Janša butl Cerar

Miro Cerar, razglašen za butla

Butli, piškotkarji in modeli brez časti

Nič od tega ni novo, norčevanje, sarkazem in zasmehovanje so elementi te politične javne govorice že dolga leta – še zlasti na družbenih omrežjih. V zadnjem obdobju dveh let se je ta radikalizirala in žal eno preredkih meja dosegla v tvitu, namenjenem novinarkama RTV Slovenija, ki ju je razglasil za medijske prostitutke. K sreči sta ga uspešno tožili.

Logika sovraštva ima torej dve ločeni tarči. Prva zadeva zunajpolitično sfero v širšem smislu, največkrat ogrožujočega Drugega: izbrisane, skupnost LGBT, etnične manjšine, muslimane. Druga je znotrajpolitična, usmerjena v politične nasprotnike – ampak ti so potencialno vsi, ki ne želijo pod danimi pogoji sodelovati in paktirati s tabo. Ločnica je enostavna: eno so »naši«, zunaj te so drugi, »njihovi«.

Trenutno so Tonin, Jelinčič, Šarec, Židan, Cerar, Erjavec, Bratušek potencialni koalicijski partnerji. Ampak vsi po vrsti so ob sedanjem povabilu bili deležni Janševih zasmehovanj. Prej ali zdaj. Poslanska kolegica ga je prepričala s tvitom, da ima Šarec plan B – dopust. V drugih retvitih – in res gre največkrat za njih – brije norca iz Serpentinška, ga razglaša za Hitlerjevega oboževalca, pa seveda Kučanovega odposlanca. Hkrati se je ponorčeval iz nekaterih imen morebitnih prihodnjih ministrov. Ne gre spregledati, da rad diskreditira rafalno. Počez. In če to počne, lahko res v naslednjem koraku smiselno pričakuje, da se bodo odzvali povabilu v koalicijo?

Včasih diskreditacijski diskurz zaplava v izjemno nizke vode. Dejana Židana je dober teden nazaj skupaj s svojimi mediji napadel, češ da rad objema fante. K temu so priložili goro fotografij, ki menda dokazujejo zanimanje predsednika SD za moški spol. V tviterašem dopisovanju z njim se je nato pretvarjal: »So fotke ponaredek? Ali v čem je problem?«

JJ židan mediji objemi tvit

Janša o Židanu in neponarejenih fotkah

Mira Cerarja je mimogrede razglasil za »butla«, »model brez časti«, seveda tudi Kučanovega odposlanca in nekoga, ki mu je ukradel volitve. Alenko Bratušek je, položeno na konja Vladimirju Putinu, zasmehoval v »scenariju za vestern v Tatrah«. Že omenjenemu Toninu je večkrat ponujal piškotke, kar je pač del internih norčavih žargonov, ki jih občasno vzpostavi za potrebe bolj učinkovitega smešenja.

JJ o Šarec

Janša o Serpentinšku kot potencialnem partnerju

 

Kolosalna bruna v očesu

Janša je danes v svojem pismu Pahorju obtožil množične medije, da »v javnosti načrtno vzpodbujajo (ne)kulturo izključevanja«. Mar ni povsem jasno, kdo dejansko izvaja takšno nekulturo, kdo ne opazi bruna v očesu? Oziroma, natančneje: kdo nesramno projicira lastna dejanja v druge?

Še več, naklonjeni novinarji v množičnih medijih v goste bolj vabijo politične lobiste v funkciji komentatorjev, ki ponavljajo Pahorjevo mantro o vključevanju, pogovoru in sodelovanju. Kdor bi analiziral goste Petre Kerčmar in Uroša Slaka v njunih večernih oddajah na POP TV, bo v raznih Miloših Čiričih, Matejih Makarovičih, Sebastjanih Jeretičih, Matevžih Tomšičih in podobnih analitikih takoj dojel poanto.

Pozivi k veliki koaliciji z relativnim zmagovalcem so pač pozivi k temu, da politične govorice norčavega izključevanja ne jemljemo resno, da jo dopuščamo in toleriramo. Ne zgolj govorico nestrpnosti, ksenofobije, islamofobije in sovraštva. Podobno velja za goste tretjega nacionalkinega kanala, ki ga usmerjata Jadranka Rebernik in Igor Pirkovič. Ta je postal že skoraj ekspozitura politične desnice, s posebnim poudarkom na afiniteti do stranke SDS in neplačnikov RTV prispevka.

Janša tvit Putin in Bratušek

Janševa zabava ob Bratuškovi in Putinu

Ne komentirajo

Seveda bi bilo razumno vprašanje, čemu si nekdo želi v koalicijo s samimi butli in Kučanovimi hlapci. A pomembna je tudi obratna reakcija. Dnevnikov prispevek danes poskuša najti odzive na politično govorico zasmehovanja in nestrpnosti pri politikih samih. Z neposrednim izzivom, tokrat strankama Marjana Šarca in Alenke Bratušek:

Ob tem se zastavlja vprašanje, katerim besedam v LMŠ in SAB bolj verjamejo – vabilu prvaka SDS na pogovore, ker brez njihove podpore ne more računati na oblikovanje vlade, ali odzivom Janše na twitterju? V LMŠ na naše vprašanje odgovarjajo: »Tvitov ne komentiramo. Je pa neprimerno pričakovati od nekoga vstop v koalicijo, hkrati ga pa z lažnimi novicami napadati v lastnih trač revijah.« V stranki Alenke Bratušek pa so nam posredovali sledeč odgovor: »Prejeli smo pisno vabilo SDS na pogovore za sestavo koalicije in kasneje, ko smo sodelovanje zavrnili, tudi preklic vabila. Večkrat smo že jasno povedali naše stališče o možnem sodelovanju v vladi, v kateri bi bila tudi SDS.«

Enkrat več se je pokazalo, da niti politiki sami ne znajo ali želijo obsoditi takšne govorice. Da se temu izogibajo v velikem loku. Lep zgled je izmikanje celo takrat, ko so sami neposredne žrtve ali so k temu neposredno izzvani.

Namesto tega, da bi stranke leve sredine v tednih mukotrpnih pogajanj, kjer vsakič nova papagajsko ponavljajo zgolj to, da z Janšo ne želijo sodelovati, izkoristile neverjetno medijsko minutažo, ki se jim ponuja v siceršnji povolilni inerciji političnega dogajanja, možnost vsakič znova zavračajo. S tem pa tudi čas za javno refleksijo in argumente o tem, zakaj Janševa politika, kar je sicer njihova začetna trditev, ni verodostojna in jo je vredno prezirati. Tudi na ta način padajo standardi domače politične kulture in še bolj argumentacije.

Več:

Miro Cerar je butl

Vse Janševe medijske prostitutke

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Janšev posvojeni diskreditacijski teror

 

Kritika RTV kot pritisk in napad na novinarsko avtonomijo

Zadnje poročilo Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev za mesec junij je zanimivo. Med podatki morda izstopa pritožba nad tretjim televizijskim programom, ki ga vodi Jadranka Rebernik, ker so na njem intervju Igorja Pirkoviča v desetih dnevih ponovili 17 krat. Kar je varuhinja Ilinka Todorovski označila za »moteče pretiravanje«.

In potem sem naletel na samega sebe. Presenečen seveda nisem: moja kritika Odmevov je pri urednikih in urednicah TV Slovenija bila deležna simpatične oznake iz časov menda totalitarne predhodnice naše države, postala je nesramen pritisk in napad, s tem tudi osnovni izvor problema, kot je v pojasnilu zapisala urednica Uredništva dnevnoinformativnih oddaj Nataša Rijavec Bartha:

Zapise, kot je spodaj prilepljen blog, razumemo kot neposreden pritisk in napad na novinarsko in uredniško avtonomijo.

Za razkritje sem ji iskreno hvaležen. Kot trdim vedno znova, je približno takšen status sicer redke medijske kritike v naši državi: če te že ne ignorirajo na polno, te razglasijo za razrednega (ali državnega) sovražnika, ki se vmešava v uredniško avtonomijo. O nekaterih rečeh se pri nas pač ne sme pisati. Saj se ve: novinarji in uredniki so nedotakljivi in dvomiti vanje je bogokletno dejanje. Več o tem v mojem razmišljanju o medijski kritiki. Da se to zgodi avtorju bloga kot avtorju bloga, je vendarle dobra novica za ta pri nas zaničevani medij.

poročilo varuhinje julij 18

Začetek citiranega dokumenta: mesečno poročilo o odzivih občinstva

Realnost etične dileme

O čem govori Rijavec Bartha? Zmotil jo je moj zapis o povabilu Sebastjanu Jeretiču v Odmeve, ki sta ga meni neznana gledalca I. B. in D. K. priložila k svoji pritožbi varuhinji in pri tem, sklepam, posvojila moje argumente. Ali kot so pribeležili v njenem poročilu:

Pritožbi sta gledalca priložila še blogovski zapis, ki naj bi utemeljil njuno stališče (avtor bloga uredniško odločitev problematizira predvsem zaradi dejstva, da je eden od vabljenih v dolgotrajnem sporu z eno od novinark Informativnega programa).

Naj spomnim: v njem sem dovolj nazorno pokazal na odsotnost sleherne novinarske empatije in solidarnosti, ki jo prakticirajo uredniki in vodstvo javne RTV v odnosu do svoje znane in cenjene novinarke Eugenije Carl. Zakaj? Ker v svoje prostore vabijo tistega, ki tako rad neženirano pljuva tako po javni radioteleviziji in njihovi novinarki – in to v funkciji plačanega piarovca koprskega župana in le zato, ker je novinarka desetletja razkrivala njegove nečednosti in pogumno opravljala svoj posel.

O vsem sem dovolj podrobno poročal v omenjenem zapisu z naslovom Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu, še pred tem pa še v Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija in Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje.

Trdil sem, da v situaciji, ko RTV nikoli ni niti poskušala zaščititi svoje novinarke pred nizkotnimi, osebnimi, žaljivimi javnimi napadi Jeretiča in njegovega delodajalca in ko se ne odziva na delovanje spornega portala Ekoper niti takrat, ko je kot institucija sama žrtev teh obračunov, povabilo uredniku portala in svetovalcu župana preprosto ni samoumevno. Še več: je izjemno sporno.

Ne mislim, da Jeretiča ne bi smeli vabiti, prepričan pa sem, da načete dileme niso niti poskušali reševati – raje so se pretvarjali, da je ni in so svoji novinarki obrnili hrbet. S tem je sam akt povabila pridobil status sporočila novinarki in manifestiral popuščanje pritiskom; in tudi najbolj pozorno prebiranje zapisa v poročilu varuhinje pokaže, da konteksta s pritiski na Carlovo niso omenili niti z eno samo besedico. Na analogen način trdim, da je, razen v izjemnih primerih, ko je to nujno, npr. predvolilnih kampanjah ali informativnih oddajah, neupravičeno in obenem mazohistično medijsko minutažo namenjati osebi, ki javno sistematično poziva proti neplačevanju RTV prispevka – pa četudi je to zadnji zmagovalec volitev. Znova opozarjam na kontekst: po tistem, ko javni servis ni zmogel problematizacije tega dejanja politika!

Redukcija na osebni spor

Že citirani stavek »Avtor bloga uredniško odločitev problematizira predvsem zaradi dejstva, da je eden od vabljenih v dolgotrajnem sporu z eno od novinark Informativnega programa« je zavajajoč opis stanja in tudi intence mojega zapisa, ki želi izpostaviti realnost etične dileme uredniškega dela. Intrigantna in že čisto simptomalna se mi zdi že redukcija intence na »dolgotrajni spor«, kar pomeni, da urednica Rijavec Bartha sodelavke v svoji hiši ne obravnava kot žrtve napadov, temveč vidi težavo zgolj v nekakšnih osebnih peripetijah, na podoben način pa evidentno obravnava tudi njeno novinarsko delo.

Povedano drugače: v tej zgodbi se je že na strani terminologije dobesedno postavila na stran Jeretiča, ne Carlove, saj je prav on tisti, ki nenehno manipulira s kontekstualizacijami o »osebnem sporu« in celo s tezo o manični novinarki, ki osebne spore razplamteva v državno stvar. Naj v dokaz temu citiram Janšev medij, v katerih sicer nenehno gostuje, a ga tokrat le navaja:

Očitno se s tem strinja tudi politični analitik Sebastjan Jeretič, na spletni strani ekoper.si je tako zapisal: »Nekoga, ki svoje osebne spore dviguje na raven vprašanja nacionalnega interesa, in vse, ki se ji pri tem ne klanjajo in sodelujejo, zelo hitro popljuva. (vir: Škandal24).

Referenčnost kot alibi

Da RTV medse vabi urednike drugih medijev, ki permanentno napadajo, diskreditirajo in omalovažujejo sam javni servis in njeno novinarko, in to na načine, ki so v čisti opreki z novinarskim profesionalizmom, je urednica nato želela upravičiti z navajanjem referenc, zaradi katerih je po mnenju urednice bilo smiselno povabiti Jeretiča:

Aljaž Bitenc Pengov je eden izmed prvih blogerjev na slovenskih tleh, tviteraš, politični komentator, direktor in odgovorni urednik Radia Kaos. Sebastjan Jeretič je odgovorni urednik portala Ekoper, vendar pa tudi dolgoleten politični komentator, strokovnjak za volilne kampanje, v številnih je aktivno sodeloval, jih tudi vodil, v Sloveniji in v tujini. Menimo, da imata oba dovolj referenc za nastop v Odmevih, kjer smo gostili in še bomo najrazličnejše komentatorje in analitike. Oba sta pogosto gosta tudi drugih oddaj in medijev, tudi neposredno konkurenčnih.«

Za Barthovo je torej referenca »biti odgovorni urednik portala Ekoper« – tistega, ki krši novinarske standarde na opisani način, tudi po mnenju Novinarskega častnega razsodišča. Referenca je nastopati na Nova24TV in Požarjevi oddaji VV Faktor, torej konkurenčnih medijih. Da se ve, čemu javni servis konkurira. Končno je referenca tisto, kar nenehno kritiziram na tej strani: za urednike je biti vodja kampanj, svetovalec in piarovec odlika uravnoteženega političnega komentatorja, ne ovira. Če si plačan za svojo politično pristranost, imaš torej najboljše kvalifikacije za povabilo v informativne oddaje javne radiotelevizije. Vedno znova je treba urednikom čestitati za ta briljanten kriterij.

Kam plove RTV barka?

In tako kot se je aktiv novinarjev RTV Slovenija molče strinjal z navodilom vodstva RTV Slovenija, da njihovi delavci javno ne smejo izražati svojih političnih stališč, se najbrž vodilni možje in gospe strinjajo z Natašo Rijavec Bartha. Gorje, če bi kdo kritiziral javni servis, to se ne dela, to se ne sme. Da je s tem argumentom nekaj narobe, je opazila celo varuhinja, ki me je delno vzela v bran in zapisala svoje nestrinjanje z uredničino interpretacijo, »da je sleherni zapis v blogosferi ali na družbenih omrežjih že mogoče razumeti kot pritisk; v skrajni konsekvenci bi takšna razlaga pomenila, da je pritisk na uredništvo že vsaka javno izrečena ali zapisana kritika (ali pritožba pri varuhu).«

Imel sem srečo, da je nekdo opazil, kako bi s pritrditvijo urednici padel cel inštitut pritožb na javni servis, s tem pa inštitut varuha. A kaj, ko se Ilinka Todorovski že v naslednjem stavku spomni ponoviti tezo o »sporih«, ki jih je treba reševati »po mirni poti«, s tem pa poglobi argument, ki sem ga zavrnil že zgoraj in ga naredi za še bolj komičnega: njen poziv se torej bere kot ideja o mediaciji med Jeretičem in Carlovo. Bizarno!

Še več, ob tem varuhinja moralizira o bunkerjih in prepovedih nastopanja, ki si jih hiša ne sme privoščiti. A to resno? Uredniki Odmevov v svoj studio ne vabijo cele vrste ljudi, med drugim tudi avtorja teh vrstic. Ne oporekam, ker se zavedam, da je takšna pač usoda medijskega kritika v državi brez demokratične in medijske kulture. Še vedno pa menim in vztrajam, da so povabila nekaterim gostom v kontekstih, ki sem jih opisal, neokusna in skrajno moralno sporna.

Cinizem izbire

Na koncu se želim ustaviti ob še enem neverjetnem momentu v cinizmu urednice, ki se pritožuje nad mojim »neposrednim pritiskom in napadom na novinarsko in uredniško avtonomijo«. Zanje v njenih očeh šteje moja medijska kritika in izpostavljanje etičnih dilem novinarstva, medtem ko tistega, ki žali ustanovo in novinarke, diskreditira in ponižuje – o čemer celo govori taista kritika – naredi za referenčnega, ga povabi in nato slavi svojo imenitno izbiro. Povedano drugače: Jeretič ne napada novinarske avtonomije, četudi počne prav to, pač pa jo jaz, ker na to opozarjam!

Tudi s tega vidika me res ni začudilo, kako pičlega odziva v širšem domačem medijskem prostoru so bila deležna sicer redka opozorila pred nevarnim poskusom erozije svobode javne besede zaposlenih na RTV Slovenija, denimo popolna cenzura izjave Alternativne akademije. »Forma mentis« absolutističnih prepričanj vselej manifestira sprevrženost, prepoznaš jo po pervertiranosti, privrženosti rablju, prostovoljnem sadizmu in občutku, da si svoboden šele takrat, ko nimaš svobode. Ko je vse to opravljeno, je treba locirati samo še zunanjega sovražnika in se zaslepiti, da je največji sovražnik tisti, ki te opazuje v zrcalu.

Dvojna žrtev

Za konec sem bom, preslišan, preprosto ponovil. Psihologi bi znali pojasniti, zakaj in kako je Eugenija Carl dejansko značilna dvojna žrtev svojega novinarskega dela: najprej zaradi tega, ker nosi glavo na pladnju in tvega številne ovadbe politikov proti sebi, diskreditacije in žaljivke, na koncu pa se, v čisti posmeh svojemu delu, njene urednice na tovrsten način perverzno priklanjajo in promovirajo osebe, ki bi si zaslužile popoln prezir. Ne, da ne vedo, da je to narobe: še kako dobro vedo, a to vseeno počnejo, celo navzlic opozorilom: formula, ki jo je svojčas Slavoj Žižek prepoznavno opisal kot cinično.

Več:

Koga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

Medijska kritika

Lažne novice na FDV: zakaj Grimsa ni treba biti strah

Kako so množični mediji pokrili ciklus dogodkov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede (FDV) in kakšno spoznanje lahko, če sploh, iz takšne metareprezentacije izluščimo?

Prvič, naj spomnim na eksternalije: finalno dejanje tega ciklusa je predstavljala okrogla miza z naslovom »Lažne novice – med lažmi in novinarstvom«, kjer so z moderatorjem doc. dr. Igorjem Vobičem debatirali Ali Žerdin (Delo), Jure Trampuš (Mladina), Kristina Božič (Večer), Tanja Lesničar Pučko (Dnevnik) in profesor FDV in kolumnist Mladine Vlado Miheljak.

Osrednji četrtkov dogodek (18.1.2018) sicer širšega sklopa delavnic, krajših predavanj in pogovorov pod naslovom »Proti kulturi laži«, je bil presenetljivo in pohvalno vsaj pri dve pomembnih nacionalnih medijih predvajan skozi »live streaming«: na spletni strani Dela in Dnevnika.

STA FDV fake news

Okrogla miza v povzetku STA

Iz zapisanega na spletni strani fakultete lahko razberemo, da je bil večdnevni festival naravnan zelo pedagoško, da naslavlja dijake in študente s sporočili o »fake news«, s katerimi se srečujemo vsak dan. Kako? »Pogosto nezavedno«, so zapisali. No, tokrat je že sam dogodek o »fake news« bil deležen lažne fabrikacije, zato se splača didaktično vajo izpeljati kar na metaravni.

Medijsko poročanje o okrogli mizi

Na tem mestu nimam namena v celoti presojati ali vrednotiti vseh medijskih poročil o navedeni okrogli mizi z eminentnimi novinarji in publicisti. Načeloma bi rekel, da je za takšen rang razprav odmevnost bila solidna – vsekakor boljša kot na razpravi o temi »poresničnosti« nedavno v Mariboru, o čemer sem nazorno pisal.

Pa vendar je že isti dan postalo dovolj otipljivo jasno, da bomo lahko ob isti okrogli mizi izmerili zanimive reprezentacijske učinke. Ne samo, da tudi dan kasneje, z izjemo STA, Dela in še kakšnega »resnega« medija, ki ga nisem uspel zaznati, ni bilo omembe vrednih novinarskih povzetkov z dogodkov, na katerem so na mojo presenečenje ugotavljali, vsaj tako v naslovu STA, da je treba medije kritično spremljati, bolj kot takšen morda blag izostanek interesa je začudil nek drugi kontrast. Tale: kdor je uspel včeraj zvečer ali danes pregledati vse javne zapise o njem, je moral priznati dominacijo negativnih, s politično retoriko posmeha obarvanih odzivov.

Kakšni so navedeni medijski odzivi? Predvsem prihajajo iz Janševih in desno usmerjenih medijev. Prvih pet zadetkov googla ob iskanju ključnih besed je še isti dan zvečer pokazalo, kdo prevladuje – zapis Dela se je znašel šele na šestem mestu, prvih pet so zasedli zapisi na teh straneh: stranke SDS, portala Domovina.je (dvakrat), portala Nova24tv in tednika Reporter.

FDV fake news 18.1.18

Iskalni zadetki na googlu: koga je zanimala okrogla miza?

Če so dan pred tem Janševi mediji protekcionistično spraševali po tem, zakaj na takšno »levičarsko« sceno niso povabili pri njih čislanega Petra Jančiča, avtorja nedavno izdane knjige, ki v naslovu obljublja temo o »fake news«, ne pa tudi po vsebini, saj v njej niti za trenutek konceptualno ne razpravlja o tem fenomenu, celo omeni jih le skromnih tri ali štirikrat, je poglavitni očitek, izrečen pred ali tik po okrogli mizi, letel predvsem na »levičarski« izbor gostov, porajani dvom v politično nepristranost in je končno meril na diskreditacijo dogodka kot takšnega.

Kompromitacija kot prava novica

Pri Janševi SDS so poslansko vprašanje Branka Grimsa, sicer ironično magistranta FDV, začinili s pričakovano insinuacijo:

Najbrž so organizatorji seminarja in delavnice o »fake news« kot sodelujoče izbrali uredništvi Dela in Mladine osnovi njihovih izjemnih dosežkov na področju izdelave in objave lažnih novic.

Opisana dolga tradicija napadov in zavojevanj različnih uredništev ravno s strani iste stranke nam kaže na vnovični vdor politične diskreditacije v debato o resnici in laži v medijih, delujoče po principih osebne kompromitacije.

Poslansko vprašanje o financiranju

Poslanec Grims, sicer edini avtor Zakona o RTV Slovenija, je v prvem delu svojega vprašanja, naslovljenega na vlado, povzel nekaj napovedi dogodkov, v katerih se je očitno še posebej prepoznal, potem pa kar naslovniku naprtil pričakovano odgovornost in vednost o financiranju in celo vsebinah dogodka:

Na FDV poteka dne, 18. januarja 2018, poseben dogodek na temo lažnih novic (»fake news«), sestavljen iz predavanj ter praktičnega dela – delavnic za udeležence.

Organizatorji so kot izhodišče teoretičnega dela zapisali misel, ki odraža očitno hudo zaskrbljenost nekoč dominantnih tradicionalnih medijev: »Novinarstvo tradicionalnih medijev, ki se soočajo s krizo verodostojnosti, pozornosti in poslovne vzdržnosti, izgublja dominantno vlogo posredovalca informacij in interpretacij, pri čemer se zdi, da poklicni novinarji ostajajo brez ustreznih odgovorov na normalizacijo laži v družbenih odnosih in procesih.«

Očitno je, da se zaradi prodora novih medijev, zlasti internetnih, razgalja neverodostojnost tradicionalnih (mainstream) medijev, zaradi česar se soočajo s krizo verodostojnosti in izgubljajo dominantno vlogo.

V praktičnem delu današnjega dne pa je očitno pomembna delavnica lansiranja lažnih novic, ki bo potekala z naslednjim izhodiščem in cilji: »Sodobna (politična) propaganda se vse preveč rada skriva za imenom »fake news«. Da besedni zvezi »fake news« manjka določnosti, je propagandistom seveda všeč, mi pa se bomo na interaktivni performativni delavnici naučili, kako »fake news« delujejo, in sicer tako, da bomo lansirali čisto prave lažne novice. Določili boste tarčo, skovali besede ter pripravili slikovno gradivo. Skozi analizo najuspešnejših lažnih novic in najbolj slavnih internetnih trolov bomo sestavili komunikacijski načrt, ki ga boste potem izvedli. S seboj prinesite dobro mero poguma, svoje pametne telefone, prenosne računalnike in račune na socialnih omrežjih. K širjenju laži sodita dobra mera adrenalina in sociopatije, zato moraliziranje pustite v kakšni drugi predavalnici.«

Poleg profesorjev FDV na celodnevnem dogodku na temo lažnih novic sodelujejo tudi člani nekaterih uredništev, med njimi sta na spletni napovedi FDV na prvih mestih navedena  Delo in Mladina, ki sta očitno torej po mnenju organizatorja za temo lažnih novic najbolj kompetentna. Organizator ju je postavil na prvo mesto najbrž na osnovi izjemnih dosežkov na področju izdelave in objave lažnih novic.

Vlado Republike Slovenije na osnovi Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije zato sprašujem:

Kolikšni so stroški dogodka na temo lažnih novic na FDV, saj je v okviru univerze FDV financirana iz javnih sredstev?

Ali je Vlada Republike Slovenije seznanjena s podrobnim programom dogodka in bo izobraževanje potekalo tudi s predstavitvijo najbolj razvpitih primerov lažnih novic (politične propagande najslabše vrste) uredništev časopisa Delo in Mladina, ki so bili doslej objavljeni v Sloveniji:

Objave lažne novice, da je denar od Patrie končal v SDS (preklic na naslovnici objavljene  lažne novice je uredništvo časopisa Delo objavilo v  neopazni pasici nekje na dnu notranje strani);

Objave lažne novice, da so udeleženci iz vodstva SDS na prireditvi na Brezjah zasedli prostor namenjen starejšim duhovnikom (preklic na četrt celotne strani objavljene lažne novice je uredništvo časopisa Delo objavilo sredi nekega drugega članka, tako da ga je bilo skoraj nemogoče opaziti);

Objave lažne novice (z elementi sovražnega govora), da je poslanec SDS, ki je dvakrat predlagal v sprejem Državnemu zboru Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih, ki obsoja fašizem, nacizem in komunizem, zaradi udeležbe z družino pri sv. maši na Brezjah »šaljivo« primerljiv z nacističnim veljakom Nacionalnega socializma, ki je svojo družino pobil, s posebnim uvodnikom takratnega odgovornega urednika Mladine, zakaj da naj bi bila taka primerjava nujna; kar so kasneje povzeli tudi skoraj vsi tradicionalni mediji v Sloveniji…?

Grims fake news sds

Spletna stran SDS in poslansko vprašanje – še isti dan

Insinuacijski prijem

Takoj opazimo, da poslanec s svojimi vprašanji ne misli resno, da prepoznavno fejka. Vlada res ni dolžna pojasnjevati, od kod je steklo financiranje dogodka na FDV, tudi ni pomembno, ali je seznanjena z dogodki festivala, preostala vprašanja o »seznanjenosti« z domnevno lažnimi novicami, ki zadevajo stranko SDS ali osebno Branka Grimsa, pa sodijo v argumentacijsko kategorijo nabitih vprašanj z namenom okrivljanja. Povedano drugače: niso namenjena pridobivanju odgovorov, temveč zlorabi instituta poslanskega vprašanja, vsebinsko so povsem nerelevantna za naslovnika in služijo napadu nanj.

Če bi iz tega kdo znova izpeljal prepričanje, da bi poročanje o pritiskih Grimsove stranke predstavljalo nepotrebno promocijo, zaradi česar sta molk in cenzura enkrat več na mestu, me znova ne bi prepričal. Ker ne verjamem, da se kultura laži in manipulacij, ironično kalibriranih ravno na temo laži in manipulacij v medijih, lahko izkoreninita z molkom. Ter istočasno medlostjo v ambiciji po profesionalnem ali strokovnem »pokritju« omenjene teme, ki jo kritiziram zgoraj.

Prevlada negativnih in politikantskih mnenj

O čem nam govori očitna prevlada negativnih, v resnici kar političnih odzivov? Najbrž o več vrstah politične nevtralizacije ali apropriacije diskurza o lažnih novicah. S psihološkega vidika nam priča o strahu pred razkritjem, npr. v SDS: mi bomo obtoženi širjenja »fake news«, zato smo se dolžni braniti, tudi preventivno. S tem del politike v Sloveniji posredno priznava, da je promotor lažnih novic.

Drugič, s političnega vidika govori o damage control, izvajanju nadzora nad možnimi slabimi posledicami. Tretjič, s propagandnega vidika je omenjeno postopanje stvar širjenja kulture strahu in nelagodja: če boste že govorili o lažnih novicah, ne omenjajte nas, ker vas bomo problematizirali. Zato utihnite. Ali še: če boste nastopili na okrogli mizi tega kova, boste, vključno z mediji, prišli na tapeto »naših« medijev.

Dvojna napaka medijev

Ko upoštevamo navedeno »dinamiko« odzivov na okroglo mizo in jih razumemo paradigmatsko, lahko pred seboj znova narišemo tako značilen vzorec začaranega kroga domačih medijev, namenjenih delovati v skladu s standardi profesionalne objektivnosti: ne samo, da ne kažejo pretiranega angažmaja v smeri širjenja javne razprave o nevarnosti lažnih novic, prvenstvo svojega odzivanja prepuščajo političnim konstruktom in tistim, ki so dejansko lažni, politikantski mediji. Se pravi, da kar dvakrat izgubljajo bitko.

Ne gre spregledati, da omenjeni množični mediji, ki jim načeloma ne moremo očitati posebne politične pristranosti, niso zgolj skromno poročali o dogodku, temveč so obenem tudi zamolčali politikantske reakcije nanj. Ali čisto konkretno: niso spregovorili niti o negativnih odzivih in političnih pritiskih na fakultetni dogodek in njegove organizatorje. Pri čemer bi morala univerza uživati posebno avtonomijo. Morda se bo komu zdelo, da je zadnji dogodek dovolj obroben, da mu ne rabimo pridodajati prevelikega pomena. Morda. Je bila pa reakcija dovolj simptomalna in vsaj v smislu številčnosti lahko nesporno ugotovimo, kakšna poročila so prevladala.

Das Kind mit dem Bade ausschütten

Ne vem, v kakšni meri hote, toda resni mediji so znova skupaj z umazano vodo iz kadi izlili tudi dojenčka. V svoji agenda setting, pri zastavitvi in dopuščanju neke teme, so ravnali na način dvojnega zamolčanja, nekako v stilu: ne bomo posebej poročali o dogodku in tudi ne o pritiskih nanj. Ali celo morda: ne bomo poročali o dogodku, ker bi potem morali poročati tudi o pritiskih. Vsaj pretekle izkušnje nas učijo o te vrste logiki samocenzure, morda nonšalance. O tem, da bi se dobro iztekla, mediji običajno ne poročajo.

Več:

Živi pokopani: fake news, Oliver Dragojević in novinarska fikcija

Nove službe za razdiralce KPK: o lažnih novicah in vlogi ‘namiga’

Medijska kritika

Janko in Milan – novi upi slovenskega novinarstva

S takšnim podmladkom je lahko pot slovenskega novinarstva samo svetla. Približno v to smer gredo odkritja o tem, kdo so novinarji tabloida Škandal24, pri katerih se je razkrilo, da za njimi stojijo izmišljena imena postavnih mladeničev.

Fotograf Marko Pigac in morda še kdo je na tviterju opazil, da njihovi profili niso pristni. Spet drugi so razkrili še, da prihajata »Janko, 35« in »Milan, 77«, uveljavljeni peresi tega Janševega časopisa, iz nekega drugega filma. Namreč iz kampanje stranke SMC.

Pigac škandal fake novinar

Marko Pigac in njegov tvit o novinarskem profilu avtorja Škandala24

Eva Košak je Dnevniku povzela nenavadno trolanje z novinarskimi psevdonimi:

V novem časniku Škandal sta med pogostejšimi avtorji člankov, ki menda razkrivajo vse tisto, česar si drugi mediji ne upajo, »Janko, 35« in »Milan, 77«. Nekaterim poznavalcem domače scene ni dalo miru, da še niso slišali za postavnega petintridesetletnika, ki je menda prvo pero Škandala, in zadevi so na twitterju prišli do dna s pomočjo sodobnih spletnih orodij za iskanje fotografij. Portret moškega, ki ga poznamo kot Janka, tako lahko kupimo na enem od spletnih servisov, kjer so na voljo generične fotografije za opremljanje člankov ali oglasov, enako velja tudi za sedeminsedemdesetletnega Milana, ki za Škandal piše črno kroniko. Zgodba postane še bolj nenavadna po ugotovitvi, da smo se nad temi fotografijami zgražali že pred leti – omenjena Janko in Milan sta z istim imenom in starostjo kot zdaj nastopila že v razvpiti kampanji Cerarjeve stranke SMC, kjer so na primerih življenjskih zgodb običajnih Slovencev razlagali, kako nam bodo izboljšali življenje. Janka smo spoznali v vlogi osnovnošolskega učitelja zgodovine, Milana pa so predstavili kot upokojenega inženirja elektrotehnike, razočaranega nad neinovativnim pristopom domačih podjetij in s kroničnimi bolečinami v hrbtenici. Razvedelo se je, da fotografije niso pristne, in verodostojnost so izgubile tudi zgodbe, stranka pa se je soočila z manjšo piarovsko krizo. Takšno, o kateri bi Milan in Janko gotovo z veseljem poročala v Škandalu.

Večno vračanje istega anonimarstva

Nič novega: tako kot sem, očitno celo prvi, poročal o izidu Škandala24 v povezavi z Janševimi brezplačniki, bi to morali storiti tudi v primeru zaščitnega znaka Slovenskega tednika in Ekspresa – se pravi, njihovih novinarskih mojstrov, Vidov Vidcev in drugih etabliranih novinarjev politične provenience, ki so si rade volje nataknili svoje beneške maske psevdonimov. Janko in Milan sta danes postala komični resentiment večnega vračanja in ohranjanja istega. V praksi to pomeni, da slavimo deseto obletnico novinarske apatije, da bi kakorkoli uspešno artikulirali svoje stališče do anonimnega novinarstva. Še manj, da bi ga ustavljali.

Trolanje kot posledica stanja

Simptom povedanega je najbrž novinarka čudovitega stasa, ki sliši na ime Milojka Balevski. Kolumnistka Večera, ljubljenka TV Slovenija in številnih drugih medijev. Težko se bomo borili proti takemu novinarstvu, če mu cvetober odgovornih v DNS na stežaj odpira vrata.

Sam sem se moral ponižati na ta način, da sem leta 2008 vlagal prijave kršitev kodeksa na Novinarsko častno razsodišče proti nekaterim omenjenim anonimnim novinarjem Slovenskega tednika in Ekspresa: vedoč, da prejkone pač ne obstajajo: prva, druga, tretja. Podobno tudi proti Milojki Balevski. Jasno, pričakovati je bilo, da se ne bo zgodilo nič: v nobenem oziru.

Kateri bedak bo, vsem novinarjem v posmeh, danes potencialno vlagal ovadbe proti Janku in Milanu iz Škandala24? Deplasirano in demodirano. Ne, nekoč bo ceh, če bo imel čas, pač moral opraviti s takim neznosnim stanjem nesankcioniranosti, ki si ga lahko nato privošči, v vseh ozirih, kar sama politika.

Omenjeno trolanje Škandala24, izumljanje novih izmišljenih psevdonimov, usmerjeno v vladajočo SMC, je v resnici že posledica novinarske indiference, kar v praksi pomeni, da je tudi v prihodnje anonimnemu novinarstvu odprta pot v domača medijska nebesa.

Ko gre za mlajše, neuveljavljene avtorje

Še več, vedno se bo našel kakšen medijski ljubljenec, ki nam bo pojasnil, da sta Janko in Milan iz Škandala24 simpatična dečka: »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«. Kajti, kot je povedal deset let nazaj isti maziljenec, »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost«.

Evo, pa imamo Janka in Milana. Mlada in ambiciozna novinarja na začetku svoje kariere, dovolj skromna, da bosta navzlic svojim nezvenečim imenom v prihodnje uspešno utirala pot v novo medijsko družbo. V kateri se velja zanašati na »avtoriteto argumentov«, sledi poduk, in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. Novinarski maziljenec bo že vedel, saj je bil vendar kolumnist v omenjenih brezplačnikih, čisto mimogrede pa tudi dekan in univerzitetni profesor: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.«

Mentalni ku-klux-klan

O kom govorimo, si lahko bralec prebere v tejle Mladinini kolumni in v odlomku v nadaljevanju. Anonimno novinarstvo je simptom izgubljene identitete, politično ugrabljene. Skratka, v posmeh novinarski pasivnosti in celo podpiranju nerešitev se nam dogaja medstrankarsko trolanje, uporaba istih psevdonimov.

Edini korak naprej, ki smo ga doživeli, ne zadeva novinarstva, temveč odpoved mimikriji glede medijskega lastništva. Slovenski tednik in Ekspres, so kot mantro ponavljali v Janševi SDS, nista njihova projekta, z njimi nimajo nič. Z nastopom novega kroga medijskega zavojevanja deset let nazaj pa so karte odprte: Janša in Orban več ne tajita, kdo stoji za takšnimi projekti. Tistimi, kot pravi Marko Crnkovič, ki štejejo za »prispevek k mentalni ku-klux-klanizaciji slovenske družbe«.

Zgodovinski konteksti: leta 2008 isto anonimno sranje, zdaj novo pakovanje

Pisalo se je leto 2008. Toda bere se, kot da je bilo včeraj. Preden prisluhnemo cenenim izgovorom o tem, da živimo v svobodni državi, kjer lahko vsakdo piše, kamor želi, navedimo nekaj dejstev, ki Makarovičev angažma konkretneje pojasnijo post festum. Prvič, če naš avtor trdi, da ob svojem zadnjem zapisu v Ekspresu (17. 9. 2008) sploh ni vedel, da je to zadnja številka, potem verjetno trdi, da tega ni vedel niti ob prvi. Kako si potemtakem razlaga nenadno prenehanje izdajanja nečesa, kar navdušeno sprejema kot »nov medijski projekt«? Zdi se, da bi ga moral, v skladu s svojim začetnim navdušenjem, zdaj močno obžalovati. Ali pa je mogoče mislil na »predvolilni projekt«? In če je, čigav projekt in zakaj je v njem sodeloval? Drugič, če je vedel, da Ekspres prinaša članke, katerih avtorjev etablirani novinarji ne poznajo in zanje domnevajo, da so izmišljeni, kako se je na to odzval kot medijski strokovnjak? Kako se je znašel med njimi, med ljudmi, ki verjetno ne obstajajo? Tretjič, če ni vedel, da je Ekspres projekt, ki je vezan na volitve, kako si je razložil njegovo homogeno desno, provladno in protiopozicijsko vsebino? Četrtič, ker v zadnji kolumni izraža zaskrbljenost nad medijskimi tajkuni in Boškom Šrotom, ali se je kdaj vprašal, kdo financira slovenske brezplačnike, kdo naroča njihovo vsebino? Petič, v Ekspresu je zanesljivo opazil propagandne, diskreditacijske in žaljive vsebine. Če ne drugega, ga je na to moral opozoriti kolega Tomšič. Kakšno je bilo njegovo mnenje o njih in zakaj jih je podprl kot del zanimivega medijskega projekta? Šestič, se mu je Ekspres v kakšnem trenutku zazdel uravnotežen časopis? Če bi na FUDŠ-u znova delali raziskavo o medijski svobodi po naročilu vlade gospoda Janše ali katere druge, kako bi klasificiral članke v Ekspresu? Kot provladne, protivladne, proopozicijske, protiopozicijske, če naštejem izraze iz raziskave, »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«, da je prepričan, da »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost« in da se je treba zanašati na »avtoriteto argumentov« in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. In še nekaj sociološke soli je dodal, da zakrije sledi sramote: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.« No ja, v tem zapisu poskušam slediti zapovedim moderne družbe in se zadržati glede tradicionalne, če uporabim njegov žargon. Sicer ne pričakujem, da bom na postavljena vprašanja prejel pojasnila, želim pa, da mu jih slovenski novinarji, ki se nenehno pulijo za njegovo mnenje o politični in medijski sceni, vsaj mimogrede postavijo. S tem bodo dokazali dvoje: da izbirajo med tistimi oblikovalci javnega mnenja, ki so verodostojno objektivni in da jih ne vabijo po profesionalno smrtonosni liniji uravnoteževalskega kriterija v smislu »povabimo enega levega pa enega desnega, Janševega strokovnjaka«.
Makarovič je v svoji topli dobrodošlici Ekspresu vanj zapisal tole: »Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.« Zmotil se je, »Prava smer« izdaja Reporter, Ekspres je izdajal »Zame-tek«. Ne dvomimo, da sta oba na pravi poti (tako kot Slovenija), le da se je pot drugega nenadoma iztekla. Je zdaj začutil kakšno potrebo, da bi se imel za žrtev, ki so jo prevarali? Ali da bi obžaloval nenaden konec »majhnih korakov«? Nič od tega. Je torej Makarovič instrumentaliziral ali bil brez protesta hote instrumentaliziran? Videti je, da drugo zagotovo, in le upam lahko, da razni eksperti in oblikovalci javnega mnenja svoje akademske časti in ugleda niso prodali za majhne strankarske denarce. Kajti potem so največja žrtev med vsemi, večji kot anonimni »novinarji« ali najeti odgovorni uredniki in direktorji. Pred kratkim sem vložil tri prijave na Novinarsko častno razsodišče, v katerih dokazujem, da so besedila v brezplačnikih in recimo v Demokraciji včasih povsem identična. Večjega profesionalnega brodoloma slovenskih medijev od tega, da v neki državi vnaprej pripravljene propagandne strankarske članke nekaznovano »pišejo« fiktivni novinarji in potem vse to izhaja v nakladi, bistveno večji od naklade vseh slovenskih dnevnikov skupaj, si ne znam predstavljati. No, brodolom je še večji, ko takšno gverilsko taktiko nazadnje požegnajo še medijski strokovnjaki z izrecno hvalo in s svojim vdanim sodelovanjem; natanko tisti, ki navadno vse druge izključujejo s »tako imenovanimi«. Moj sklep je torej tak: če bi Makarovič odkrito nastopal v strankarskem glasilu, s tem ne bi imel težav. Toda če želimo resnično pojasniti enigmo politične instrumentalizacije medijev, se nikar ne pustimo poučevati tistim, ki so hote privolili, da so njen aktivni del. Makarovič je lep primerek tega, da se je Sokrat motil, ko je trdil, da nihče ne dela slabega vedoma. Nekateri to počnejo še kako vedoma, pri vsej svoji pameti in trezni presoji.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Kdo so mafijski novinarji?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Dnevnik Košak Škandal

Citirani Dnevnikov zapis o novih obrazih novinarstva