Profesor na katedri za kulturologijo na FDV, redni profesor dr. Peter Stanković, raziskovalec popularne kulture, se je znašel pod udarom politike, političnih medijev in tudi tistih, ki radi širijo diskurz tabloidnosti in senzacionalizma.
Njegov greh je, da je za Val 202 spregovoril o tem, kar so preoblikovali v splošno tezo napada proti njemu, da je »novejšo narodnozabavno glasbo povezal s fašizmom«, zaradi česar je zdaj deležen splošnega pogroma. Povabilo k odličnemu intervjuju, opravila sta ga Mitja Peček in Klara Zupančič, je sledilo izidu njegove knjige »Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe«. Med drugimi je profesorja s FDV vehementno zasmehoval tudi avtor zadnjega resnega novinarstva nevrednega Utripa Igor Pirkovič, zraven pa kar naravnost ščuval proti svojim radijskim kolegom:
»Dragi NZ ansambli, dragi Čuki, Ansambel Modrijani, Ansambel Spev, Alfi Nipič, Jan Plestenjak, Ansambel Nemir in mnogi drugi, nasledniki Avsenika in Slaka, zdaj veste, da ima NZ glasba fašistične nastavke. Jaz tega nisem vedel, me je pa podučil VAL 202, ki kot javni zavod, med drugim tudi izobražuje. Noro, noro, noro. Najboljše, da začnemo (začnete) pakirat.«
Rekel celo nasprotno, ampak ni pomagalo
Stankovićeva analiza in razlaga imaginarija sodobne narodnozabavne glasbe pri nas je prepričljiva in ji težko očitamo akademsko nesubtilnost. Kar je zmotilo njegove pretežno strankarsko motivirane kritike, je povezava avtokratskega »ideala« politike s tradicionalnimi vrednotami. Edino eksplicitno mesto razprave o fašizmu, ki je v 13 minut dolgem pogovoru razjezilo tiste, ki so v tem prepoznali preveč eksplicitne kritike na račun aktualne oblasti, je bilo naslednje:
»S tradicionalnimi družbami ni nič narobe. Tradicionalne vrednote v modernem kontekstu pa so lahko problematične iz različnih razlogov. Ljudje, ki poslušajo to glasbo, živijo v tem svetu in razmišljajo izrazito uniformno: ena vrednota, en narod ‒ v nekem trenutku bodo rabili samo še enega voditelja, pa bomo tam, kjer ne bi radi bili. Lahko vidimo, da politika z bolj avtokratskimi težnjami apropriira, podpira, uporablja, izrablja tudi to glasbo, ne samo v Sloveniji. Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve.«
Kot vidimo, je Stanković povedal prav nasprotno od tega, kar se mu očita, da namreč takšna narodnozabavna glasba po sebi ni fašistoidna, ampak tudi izrecen disclaimer mu ni bil pomoč pri obrambi pred agitpropovskim besom. Nekateri drugi poudarki iz pogovora, kako oblast skrajne desnice pri nas povzroča krčenje in celo zatiranje neodvisnih oblik ustvarjanja, čeprav je denarja za kulturo celo več kot poprej, saj je odtegnilo sredstva za prireditveno prizorišče Gala hala na Metelkovi v Ljubljani, Gledališče Glej, Zavod Maska ter kulturno glasbeno in multimedijsko zasedbo Laibach, verjetno tudi niso prispevali k prijaznosti do intervjuvanca.
Anketa Slovenskih novic
Politično motivirani napadi na avtorja študije in profesorja bi seveda terjali reakcijo njegove fakultete in ljubljanske univerze, ki bi morali braniti akademsko neodvisnost in avtonomijo. Najbrž so povezani tudi s poskusi političnega podrejanja javne radiotelevizije, tudi poskusa verjetnega naskoka na Radio Slovenija po tistem, ko je politična eksekutiva na TV Slovenija že dobro vzpostavljena.
Toda eno so pritiski na avtonomijo akademskega dela, bolj ali manj neposredno sponzorirani s strani vladajočih, čisto nekaj drugega pa je anketa Slovenskih novic, v kateri so Stankovića dobesedno defamirali in žalili. V svojem anketnem vprašanju so njegova stališča že v izhodišču predstavili kot vprašljiva, kajti netočno govorijo o »vzporednicah« med slovensko narodnozabavno glasbo in fašizmom. Temu pa so nato dodali tri možne odgovore, ki jih uporabniki dnevnika, izdaja ga časopisna hiša Delo, lahko uporabijo v anketi: »Prav ima«, »Svetujem, da ga pregleda zdravnik specialist« in »Očitno nas pred volitvami čaka popoln razdor v družbi. Tudi ob pomoči akademikov, ki postajajo ceneni politični agitatorji«.
Tako kot je začetno vprašanje tendenciozno, sta dva od treh sugeriranih odgovorov evidentno žaljiva in v funkciji osebne in profesionalne diskreditacije. Da je Stanković oseba, ki bi jo moral pregledati zdravnik specialist, po sebi predpostavlja pravilnost oziroma resničnost začetne trditve, toda hkrati nizkotno namiguje, da je z njo nekaj narobe, ker je umsko prizadet sam profesor.
Nič boljša ni naslednja možnost, s katero se znanstvenika označuje za agitatorja in nekoga, ki zaradi prihajajočih volitev vnaša razdor v družbo, ker znova pomeni namig, da so njegova spoznanja instrumentalno zlorabljena, znanost pa je popolnoma podredil političnemu cilju. Da sta kar dva od treh odgovorov v funkciji medijskega osebnega napada ad hominem in močno diskreditacijska, je eklatantna in huda kršitev 2. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki govori o tem, da se mora novinar izogibati osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev. Odgovorni urednik časopisa Slovenske novice in portala slovenskenovice.si je sicer Bojan Budja.
Ker pa je tovrstno osebno intonirano hujskaštvo skrito v obliko ankete, predstavlja oteževalno in ne olajševalno okoliščino, saj s tem bralcu še intenzivneje namiguje, da ponotranji kar dveh neprimerni in žaljivi oceni profesorja. Si predstavljamo, da bi takšne bile kar vse tri možnosti odgovora? Ali je bilo vodilo pri sestavljanju te metodološko in vsebinsko skrajno sporne ankete zgolj privabljanje uporabnikov medija s pomočjo žaljivega tabloidnega žargona, ali pa moramo v ozadju razbirati tudi politično agendo, je z vidika obsodbe nedopustnosti tovrstne prakse sicer nerelevantna dilema.
Pirkovičev Utrip
Novinar in pesnik Pirkovič, sicer avtor himne SDS, ki je kasneje proti Stankoviću napisal kar celo pesem, težko zdrži brez dokazovanja svoje afinitete do domače glasbe, ki jo agitpropovsko vključuje v siceršnjo politično agendo. V svoji pesnitvi proti intervjuvancu mu zato ni bilo težko domoljubno vplesti niti ksenofobnih čustev do glasbe »z juga«, recimo do omenjene Severine.
V že omenjenem Utripu je pribijal na pranger Roberta Goloba in člane opozicijskega Kula, ker ne želijo sodelovati z Janšo. Kakor da vladajoči, ki nenehno kompromitirajo, ponižujejo in žalijo omenjene, iz srca hrepenijo po povezovanju …
Pri tem je seveda zamolčal srž težave ravno v točki, ki jo vladajoča SDS perfidno očita: normalno je, da si normalna politika pač ne želi sodelovati z avtoritarci, rušitelji demokracije in orbanizatorji države. Pomenljivo je, kako je Pirkovič to storil: svoj politikantski Utrip je dobesedno v prvi sekundi začel s posnetkom osladne pesmi »Golob miru« Giannija Rijavca in nato sugestivno dodal:
»Ja, kako idilično, golob miru, sreča, roka v roki….kako združevalno, kako lepo! A eno so pravljice oziroma pesmi, drugo slovenska stvarnost.«
S tem je svoje politično in ideološko stališče več kot prepoznavno in tudi pocukrano serviral kot samoumevno, takoj zatem pa kontrastno usmeril puščico v tarčo: po Rijavcu je zavrtel izjavo Roberta Goloba, kajti golob in Golob se kajpada homonimno rimata, češ da z Janševo politiko, ki deluje na vrednotah ustrahovanja, razkola in sovraštva, ne vidi možnosti za sodelovanje. Nato je v oddajo dodal še enakopomenske izjave šefov opozicijskih strank v Kulu. Končno sporočilo je bilo agitpropovsko jasno: Golob in Kul nam kvarita pravljično idilo, o kateri prepeva Rijavec, s čimer Sloveniji prinašajo eno samo škodo, razkol in nesrečo!
Domoljubni turbofolk z rovinjsko veduto
Tudi sicer se vladajoča stranka ne brani asociacij z narodnozabavno glasbo. Glasbenika Korado in Boško, turbofolk duet z novo spremljevalno skupino Domoljubi, sta spisala novo himno SDS, kasneje pa tudi uglasbila besedilo o Sloveniji, ki ga je prispeval kar Janša, kot smo lahko prebrali v »zahvali in podpori našemu premieju«.
V njem nastopa močan političen in celo religijski moment, vzpostavljen v trikotniku Bog – domovina Slovenija – stranka SDS. Glasbeni »narodnjaško-ljudski diskurz« več kot razpoznavno igra pomembno konstitutivno vlogo pri oblikovanju politične in celo strankarske identitete. Kasneje so sicer ravno pri verzu »domovina moja« v videospotu iste pesmi namesto Pirana pokazali kar Rovinj. Nerodno, ampak ne dovolj pri tistih, ki jim ni nerodno razprodajati slovenskih podjetij in turističnih biserov madžarskim oligarhom blizu Viktorja Orbana.
Več:
You must be logged in to post a comment.