Ko gotofi licitirajo gotofe: rešitelji Slovenije kot ugrabitelji vstajništva

Današnji »vseslovenski protest«, z učnimi vajami v osvajanju spletnih množic navdahnjena akcija nekdanjega mariborskega župana, bo najbrž odšel v zgodovino kot paradigmatski zgled klasične politične ugrabitve ulice, tokrat skozi imitacijo vstaj, ki so po različnih mestih Slovenije, začenši z Mariborom, vzniknile predvsem proti koncu leta 2012 in v letu 2013.

Resničnostni šov Franca Kanglerja, h kateremu je privlekel velik del politične desnice, ki nam bo rešila Slovenijo, bo najbrž hkrati demonstracija novih formul domačega populizma, kjer se mora elita zvijačno pretvarjati, da je del ljudstva, in tudi moči tovrstne retorike, o čemer več v mojem besedilu Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem.

Po svoje pa najbrž želi dogodek osmešiti izročilo vstajniškega gibanja: tistega, in tu se sicer kopja lomijo, zaradi katerega je moral predčasno odstopiti Janez Janša in njegova vlada. Nekateri drugi bodo namreč za resnejši ali morda dokončni razlog navajali objavo poročila Klemenčičeve Komisije za preprečevanje korupcije 7. januarja 2013, ki je ugotavljalo veliko obremenjenost s korupcijskimi tveganji za dva politika, njega in Zorana Jankovića. Oba sta, ugotavljamo danes, še vedno čvrsto v sedlu politike.

Gotofi licitirajo nove gotofe

»Vseslovenski protest« gotofega mariborskega župna ob blagoslovu in izdatni pomoči prvaka SDS, tudi v obliki avtorske himnične pesnitve, moramo zato motriti ne zgolj z vidika nominalne uplenitve označevalca, pomemben vidik predstavlja že sama primerjava dogajanja na Prešernovem trgu danes in tistega šest ali sedem let nazaj.

SDS vseslovenski protest vabilo

Vabilo na vseslovenski protest na strani SDS. Organizator menda neznan.

Za začetek velja spomniti: danes bodo ulice, medijsko minutažo in javno mnenje uzurpirali tisti, proti katerim je veliko državljank in državljanov takrat protestiralo. Leta 2013 ni odstopil zgolj Janša, na zadnji dan leta 2012 se je poslovil tudi Franc Kangler. Oba sta postala »gotofa« po volji in izbiri ogorčenih množic.

In ravno zato moramo današnji shod ugledati tudi kot na nekakšno revanšo odstavljenih politikov. Toda če je vstajniško dogajanje v svoji prvi rundi imelo svoj smisel, saj je bilo bolj ali manj avtentični izraz rousseaujevske »obče volje«, zahteve množic, uperjene v koruptivne elite, je zdaj stvar perverzno obrnjena na glavo: taiste elite so zmanipulirale svoje pristaše in se pomešale med njih, da bi protestirale proti drugim elitam. S tem sta Kangler in Janša dejansko na simbolni ravni kastrirala državljanke in državljane in zasedla njihovo pozicijo organiziranega upora »od spodaj«.

Včasih proti zombijem, danes sami zombiji

Ne le to, leta 2013 je Janša protestnike razglašal za zombije in svaril pred levim fašizmom ter vlekel primerjave s holokavstom. V vstajnikih je videl nadaljevalce politike »od Čebin do Murgel« in prodajal svoje klasične konspiracizme z Milanom kot glavnim dirigentom načrtovanega scenarija. V strahu pred močjo množic je potem celo na isti dan organiziral »protishode« in v Zboru za republiko so mu takoj prisluhnili – ni naključje, da velmožje v njem podpirajo tudi današnji protest rumenih jopičev.

Če je takrat obveljalo, da je menda s protesti nekaj narobe, ker so izraz nedemokratičnega delovanja in nevarnega divjanja množic, šest let kasneje to več ne velja. Kot pravi Janša, je oditi na ulico zdaj najbolj domoljubna in slovenska gesta, ki jo naravnost pričakuje od slehernega zavednega državljana, zaskrbljenega za prihodnost »od Boga dane« domovine.

Izjemno groteskno je opazovati, kako današnjega shoda, čeprav so imeli na voljo kar nekaj dni ali celo tednov, niso bili zmožni miselno artikulirati množični mediji. Tega ni mogoče upravičiti s čakanjem na dogodek, kajti uzurpacija Tromostovja s strani starih političnih elit, tako ali drugače neuspešnih, politične opozicije in strank, ki hrepenijo po svoji priložnosti priti na oblast, je več kot evidentna.

A ne le to, v medijska poročila so se takoj prikradle informacije, da ga organizira »civilna družba in nekatere politične stranke«, kar je seveda popačitev realnega stanja. MMC RTV Slovenija danes piše o shodu pod naslovom »Rešimo Slovenijo: protestni shod civilnih iniciativ in političnih strank«, kjer so se civilne iniciative znašle na prvem mestu.

Tudi v podnaslovu Dela nam sporočajo, da »Marjan Podobnik, Franc Kangler in Janez Janša vabijo na protest, kjer naj bi ‘civilna družba dobila moč besede’«. Jasno, da imamo opraviti z nasprotnim procesom, z zlorabo civilne družbe kot takšne.

Rešimo slovenijo mmc

RTV Slovenija o shodu civilnih iniciativ.

Agitacija strankarskih portalov

V nečem pa se bo današnji protest, ki sledi čez nekaj ur, izkazal za koristnega. Pozornemu bralcu je namreč mimogrede razkril široko mrežo gverilskih strankarskih portalov, žal močno podcenjenih s strani domačega novinarskega ceha in javnosti.

O spletnem medijskem imperiju, ki ga obvladujejo anonimni novinarji in uredniki, seže pa onstran dovolj znanih portalov, časopisov, televizij in spletnih strani s prepoznavno strankarsko izkaznico, sem poročal v besedilu Spletne strani političnih strank in trojna ironija. Kakor da bi okoli današnjega protesta prejeli natančno navodilo, so ob vseh standardnih medijih strankarske provenience svoje glave iz vode pomolili naslednji portali z agitacijsko agendo: Moja Dolenjska, Moje Podravje, Naše Zasavje, Gorenjski utrip, E-Maribor, Celjski glasnik, E-Koroška, Spodnje Podravje, Slovenec, Pomurske novice in Utrip Ljubljane.

Bogdan sporoča

Najbrž še zdaleč nisem naštel vseh, omenjeni pa so svoje prispevke okrasili s takimi naslovi:

»V četrtek, 10. oktobra, protest Rešimo Slovenijo« (https://moja-dolenjska.si), »VIDEO VABILO NA PROTEST REŠIMO SLOVENIJO, KI BO 10. OKTOBRA 2019« (https://mojepodravje.si), »Protest REŠIMO SLOVENIJO v četrtek, 10. oktobra v Ljubljani« (https://nase-zasavje.si), »10.10.2019 se pridružite shodu rešimo Slovenijo« (https://gorenjski-utrip.si), »Večerova antipropaganda glede shoda “Rešimo Slovenijo”, se vrača kot bumerang! Mariborčani v naval na avtobuse!« (https://e-maribor.si), »Nimate prevoza? Na vseslovenski shod Rešimo Slovenijo bodo vozili avtobusi« (https://celjskiglasnik.si), »Na jutrišnjem protestu v Ljubljani tudi zahteve za 3. razvojno os« (https://e-koroska.si), »Za četrtek napovedan vseslovenski shod Rešimo Slovenijo«(https://spodnjepodravje.si), »Slovenija se je prebudila – na vseslovenskem shodu Rešimo Slovenijo pričakujejo več tisoč ljudi« (http://www.slovenec.org), »Vsi, ki želimo dobro ZA SLOVENIJO, gremo jutri na protestni shod REŠIMO SLOVENIJO, sporoča Bogdan, ki dnevno migrira na delo v sosednjo Avstrijo!« (https://pomurske-novice.si), »Video: Tudi mladi si želijo sprememb« (https://utrip-ljubljane.si).

Reševanje vojaka Franca

Kako bo steklo današnje reševanje vojaka Franca in politične desnice pod krinko reševanja Slovenije, lahko kar dobro predvidimo. Najbrž politični desnici pri nas ni težko spraviti do Tromostovja kakšnih 1000 in nekaj udeležencev, jim ponuditi topel obrok in rumeni jopič.

Bistveno bolj intrigantno bo spremljati, v kakšnih oblikah se bo potem širila »medijska resnica« o uspehu protestnega dogodka in analizirati poročila. S svojo lastno mrežo medijev gre seveda bistveno lažje in s svojimi podaniki še bolj. Čakamo.

rešimo slovenijo jopič barve

Rumeni jopič, ki je vmes pričakovano postal rumeno-moder.

Državotvornost ogrožajoče zveri in vonj po krvi

Na kakšen način uspeva prvak SDS vedno znova konstruirati zunanjega sovražnika? Na včerajšnji protest pod geslom »Slovensko podeželje ne bo zverinjak«, organiziral ga je Sindikat kmetov Slovenije, je svoj lonček takoj in nemudoma v široki akciji pristavil na način, ki razkriva njegovo prepoznavno politično in retorično gesto obenem. Ne edini: tudi Marjan Podobnik iz SLS je skorajda napovedal, da bo lastnoročno razredčil število volkov v državi.

Prva gesta ni posebej prikrita in je obenem zelo predvidljiva, celo šablonska: tam, kjer je mogoče zase kovati profit, v danem primeru ob protestu kmetov, bo to nekdo nemudoma izkoristil za pridobivanje novih točk, mimo mnenja stroke in s pomočjo že izdelane psihopolitične matrice napihovanja čustev v apelih množicam. Na načine, ki so mojstrom populističnih manir lastni.

Zunanji sovražnik

V drugo, bolj retorično gesto, pa se pri Janezu Janši vedno in nemudoma naselita dva konstitutivna elementa. Prvi je paranoidna identifikacija zunanjega sovražnika, ki nas ogroža, in fiksacija nanj. Drugi je državotvorniška ali »nacionalistična« posplošitev. Naj pojasnim.

nova24 janša zveri

Zveri ogrožajo obstoj ciljev ustvarjalcev države: začetek članka na Nova24TV

V prvem koraku potrebuje takšna retorika fetišistično izločitev tujega, umazanega, nevarnega, sovražnega elementa, da bi se lahko konstituirali skozi svojo nacionalno in politično identiteto: mi postanemo »mi« skozi simbolno izločitev bodisi komunista (»komunajzarja«), levičarja (»levaka«), pripadnika LGBT skupnosti, izbrisanega, Roma, tujca, begunca. Mehanizme že poznamo, inovacija je v zadnjem »lovskem« kontekstu zgolj, da je ta fetišizirani drugi postal žival in je skozi potujitveni učinek fetišiziran v Živali katerekoli vrste: trenutno sta to medved in volk, emblematizirana v Zveri. Kar lepo ponazarja slogan kmetov: ne bomo zverinjak! In vzklik kakšnega Franca Breznika: ne dovolimo, da naše podeželje postane živalski vrt!

Državotvornost in Zver

Naslednji element je specifičen za Janševo samodojemanje, ko apelira na svojo osamosvojiteljsko vlogo in se prišteva med »founding fathers« države: tisto, kar nas ogroža, ta izločeni fetišizirani Drugi, posega v našo bit države, v državotvornost in vse, kar smo želeli doseči. V seštevku se zato retorični učinek, saj se oba elementa vselej spreminjata le variablah in kontekstih, a ostajata v temelju ista, zlije v naslovno ugotovitev njegovega propagandnega portala:

»Zagotovo države Slovenije nismo delali zato, da bi bile v njej zveri bolj zaščitene kot slovenski kmetje.«

V kakšnih že videnih inačicah nevarnega Drugega nas homogenizira kot narod, kot Slovence, domoljube in podobno. Tokrat je zunanji ogrožajoči element Zver, kar nas konstituira in lahko zato steče identifikacija s slovenskim kmetom. Komični element nastopi, ko Janša, za njegovo retoriko šablonsko in spontano, k temu doda še drugi element svoje geste: zveri zdaj ogrožajo našo državotvornost, našo idejo in namero po ustanovitvi države.

Vonj po požegnani krvi

In podobno kot je v vseh preteklih situacijah fetišizirani Drugi vsakič veljal za privilegiranega in bolj zaščitenega od nas, kajti preveč pravic so imeli izbrisani, begunci, LGBT skupnost, Romi, da o komunajzarjih ne govorimo, je zdaj vizija naše Slovenije ogrožena, ker vlada Marjana Šarca, venomer osnovna tarča kritike, nesramno ščiti preveč zaščitene zveri.

Poslanec Breznik je na protestu dal vedeti, kako je še dobro in sreča, da je tudi Bog na strani slovenskega človeka, ne živali!

Breznik kmet žival protest

Demokracija o živalskih vrtovih in tem, kdo tvori podeželje

Ogrožala nas je Umetnost, vsi mogoči in nemogoči sovražniki, zdaj nas že Žival. Vonj po požegnani krvi je že v zraku in se širi po domači dolini šentflorjanski. Rešitev je v tej naši, precej dobesedni verziji blut-und-bodenske mentalitete, po mnenju udeležencev protesta in manipulatorjev le ena.

Sobota, dan za etiko

Je s tem, ko je dr. Žiga Turk, nekdanji Janšev minister, izstopil iz stranke SDS, v resnici ravnal neetično?

Zgodbo poznamo: po tistem, ko se je odločil kot član SDS kandidirati na listi Nove Slovenije na evropskih volitvah, je pritrjeval prav temu: bilo bi neetično, če bi izstopil zdaj, ko nastopa za drugo stranko:

Na nek način bi bilo tudi neetično, da bi zdaj izstopil iz SDS in bi izpadlo, da si z izstopom kupujem položaj na listi NSi.

Neetična ločitev

No, tik pred volitvami se je zgodilo ravno to, izstopil je. Predstavljajmo si za trenutek moža, ki se spopada s skušnjavo skoka čez plot in na koncu prevara svojo ženo. Ko je razkrit, je žena zelo huda in od njega pričakuje ločitev. Vesten družinski očka, kakršen je, svojim prijateljem pojasnjuje odločitev: če se ločim, bodo dejali, da se dobrikam svoji ljubici in bom izpadel nezvesto. Na koncu z enako argumentacijo poskuša še pri ženi. Zato se ne bom ločil, zaključi, bilo bi neetično.

turk izstop župrnal

Turkovo neetično dejanje na Žurnal24: izstop tik pred volitvami

Turkova racionalizacija je dosegla svoj vrhunec minulo soboto. Dan pred volitvami, med volilnim molkom, je izstopil iz SDS. Neetično dejanje? Javno je odločitev komentiral takole:

Pred soboto bi bila to predvolilna poteza. Po soboti bi jo interpretirali v luči rezultatov.

Peklenske muke, ki jih je preživljal s sedenjem na dveh stolih in si jih lajšal z opravičili po tem, zakaj se enemu ne odpove, se je odločil salomonsko presekati na pol in vendarle zahvaliti Janševim. Pojasnilo je ganljivo: pred soboto na volilni dan tega ni mogel, izstop bi bil razumljen kot predvolilna poteza, s katero napihuje svoj imidž, po soboti bi bilo zgrešeno, dejali bi, da je zaradi rezultata.

Če ni vrlina, naj bo krepost

In s tem je sobota postala edini dan za etiko. Še pravočasno, saj se nam v naslednjih letih lahko zgodi, da nam bodo ta precej anahroni institut volilnega molka ukinili. Le kdaj bodo potem nekateri imeli čas za etičnost? V svojem komentarju Nekateri mislijo resno: s strankarsko nezvestobo na evropske volitve sem že podrobno analiziral Turkovo argumentacijo: opisal sem jo skozi formo racionalizacije in zanikanja antecedensa.

Za racionalizacijo je značilno dajanje napačnih in neprepričljivih izgovorov za našo trditev – takšnih, za katere vemo, da bodo zamašili tiste prave razloge, ki jih moramo prikriti, ker nas pravi preveč spravljajo v zadrego. Pri Turku smo lahko zaznali veliko željo, da bi svoje dejanje opravičil – še več, iz nečesa, kar ni vrlina, ustvariti premišljeno in krepostno dejanje.

Njegovo zadrego pač lahko razumemo, menjati stranko res ni biblični greh. Način, na katerega je izpeljal menjavo, pa je na koncu izpadel ne samo smešno, ampak tudi protislovno. Ker je vendarle pred volitvami zapustil svojo stranko in jo zamenjal za nastop na listi druge, je s tem dobesedno storil neetično dejanje po lastnih začetnih kriterijih in se zanikal. V nerodnosti iskanja izgovorov se je potem še naprej zapletal in dodajal nove.

Turk nsi volitve

Turk o neetičnost izstopa na straneh Dela

Težko verjamemo, da se za zakasnelo dejanje odločil v skladu z načeli, ki jih je navedel. Minula sobota, menda edini dan, ko je njegovo dejanje bilo menda smiselno, je res smiselna izbira, ampak iz čisto drugega razloga: že na volilno nedeljo bi njegova etična zadrega postala še bistveno večja, če bi bil izvoljen za evroposlanca.

Menjava članstva da, ampak ne pred vsakimi volitvami

Turk je sicer prejel 4942 preferenčnih glasov, nekaj manj od Jožefa Horvata in precej več od Mojce Erjavec ali Ive Dimic, kar pomeni, da uvrstitev na listo Nove Slovenije za stranko ni bila čisto nekoristna, a še zmerom najbrž zelo daleč od začetnih želja.

Po dolgotrajni abstinenci medijev je v trenutku, ko je dvojno strankarsko članstvo postalo novinarjev zanimivo, še teden nazaj moral odgovarjati na omenjene očitke. Zato je na enem od soočenj nesojeni evroposlanec prejšnji teden povedal:

Članstva v stranki ne menjaš za stolček pred vsakimi volitvami.

Še ena nerodnost več z lažnim napihovanjem svoje etičnosti. Kolikor vemo, Turk sicer (še) ni član Nove Slovenije, je pa zdaj le izstopil iz Janševe, a je obenem pa ves čas pojasnjeval, da mu je program njegove nove stranke bistveno bližji in bolj všeč. S tem njegovo početje izpolnjuje skoraj vse pogoje opisane menjave stranke za stolček.  Iz česar sledi neizbežno še ena komičnost v pehanju za bolj moralnim vtisom, da namreč zadnje evropske volitve niso bile »vsake«. Bile so torej, vsaj zanj, izjemne.

 

Premier Šarec bi, a še ni razrešil Štefaneca

Svet24.si je objavil zgodbo o tem, kako je ostal brez pogovora s šefom protikorupcijske komisije Borisom Štefanecem. Ta je že pristal na intervju za časopis, potem prosil, da mu vprašanja pošljejo vnaprej, ko so mu ustregli, pa je brez pojasnila preklical dogovor za intervju.

Štefanec Svet vprašanja prestrašila

Svet24 in članek o tem, kako se Štefanec izmika medijem

Pustimo ob strani tabloidno napihovanje zapleta. V zgodbi je vendarle precejšnje zrno resnice: da se Štefanec očitno občasno izogiba podajanju izjav za medije in nastopanju pred novinarji. Zbode predvsem predsednikova samovolja v obliki pričakovanja, kdaj bi lahko pred novinarji nastopil. KPK je namreč mediju sporočil, da bi lahko nastopil šele konec maja letošnjega leta:

S Štefanecem smo zato želeli opraviti pogovor predvsem o stanju korupcije v državi, na kar je predsednik komisije sprva pristal. Zaradi neljube izkušnje, ko je Štefanec pred časom nastopil v oddaji ene izmed televizij, ki je bila bolj namenjena napadu nanj kot predstavitvi stanja v državi, so nas zaprosili, da vprašanja pošljemo vnaprej. Prav zaradi njegove neljube izkušnje s televizijskim nastopom smo na to izjemoma pristali in komisiji posredovali okvirna vprašanja, a to še vedno ni bilo dovolj. Želeli so imeti konkretna vprašanja in ta smo prav tako posredovali.

Po prejemu vprašanj bi nam v skladu z dogovorom morali poslati termin za intervju, vendar se je protikorupcijska komisija zavila v molk. Šele ob našem vnovičnem poizvedovanju so nam sporočili, da si je Štefanec premislil. Prek zadolženih za odnose z javnostjo je sporočil, da bi bil primernejši čas za pogovor nekje konec maja, ko bo protikorupcijska komisija pripravila letno poročilo.

Volja po medijskem nastopanju, ki je izginila

Doslej nismo opazili, da bi imel Štefanec voljo do medijskih nastopov le ob pripravi letnih poročil, ravno nasprotno. KPK je državni organ in Zakon o medijih zavezancem, tudi KPK, nalaga dolžnost, da se na pisno vprašanje medija odzovejo do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja pisno obvestijo medij, če zavrnejo ali delno zavrnejo odgovor na vprašanje. Oziroma da v sedmih delovnih dneh od prejema vprašanja mediju posredujejo odgovor na vprašanje.

Težko rečemo, da ima zgornji primer status zavrnitve medija v čisti obliki. Pri Svetu24 so namreč svoje povabilo na pogovor kombinirali s pošiljanjem vprašanj, ki so jih naknadno dostavili na željo predsednika KPK. Zato je nastal vtis, da se izogiba odgovoru nanje in to prelaga na konec maja, a dejansko je šlo za njegovo sugestijo mediju, da bi raje nastopil šele takrat. In zato nekaj težje rečemo, da na tej točki neposredno krši zakonodajo, kakorkoli zveni njegova zavrnitev sumljivo in predvsem nenavadno »izbirčno« za državni organ.

Nihče mu nič noče

A moja poanta bo druge vrste. Napako bi storili, če bi mislili, da Štefanec ne ve, kaj počne. Izhajajmo raje iz nasprotnega spoznanja, da se še kako zaveda svoje samovolje in tega, da mu v tej državi nihče nič ne more. Pardon, nihče nič ne hoče. Vključno s pasivnimi mediji.

Namreč bolj intrigantno za analizo je njegovo že dolgo nazaj napovedano obnašanje in ravnanje: ob odhodu namestnice KPK, Alme Sedlar, smo vsi v en glas ugotavljali, da je Štefanec porinil boj proti korupciji na čisti rob nedogajanja in da vsem političnim stranem, ki so pri tem aktivno sodelovale, obglavljeni organ maksimalno ustreza. Da nanje deluje kot kamilični čaj, da jih pomirja. Naj spomnim, zgodbo je zakuhal in je v nobeni točki ni želel razrešiti predsednik republike, Borut Pahor. Ne le, da je anemični predsednik na čelu anemične institucije po volji vseh politik, očitno je po volji tudi tistih, ki vodijo institucijo.

Na hitro bi dejal, po analizi strankarskega odnosa do Štefaneca, da sta ga pri življenju vzdrževali predvsem dve stranki: Cerarjeva SMC in Janševa SDS. Ne le zato, ker sta bili zadnja leta politično najmočnejši, predvsem zato, ker sta mu vselej dejansko priskočili na pomoč.

Politika bi ga morala razrešiti

Zdaj, ko imamo na oblasti nadvse popularnega Marjana Šarca in njegove obljube o boju proti korupciji, pa je prišel čas, da ga spomnimo, kaj vse je o vlogi KPK in njegovem predsedniku že povedal. Naj spomnim na prvo Šarčevo izjavo:

Tako kot vsak državljan sem lahko preko medijev spremljal pozive gospe Sedlar, da se nekaj stori glede slabega delovanja KPK in izgube zaupanja v javnosti. Zgodilo se ni nič. Gospa je imela dosti in je odstopila. Vse skupaj kaže na nevzdržno stanje v senatu KPK, ki bi ga morala aktualna politika razrešiti, če ima resen namen v boju proti korupciji.

Predsednik LMŠ je zaprisegel kot novi predsednik vlade 17. avgusta 2018. Ni videti, da bi se kaj zgodilo od takrat. Pa poglejmo, kakšen poseg je Šarec predlagal:

Brez državnega zbora ne bo šlo. Zato bi bilo potrebno pozvati državni zbor, da začne postopek razrešitve predsednika KPK v skladu z zakonom ter razrešitev tudi temeljito argumentirati. Je pa res, da v treh letih od imenovanja komisije ne predsednik republike, ne vlada, niti državni zbor niso pokazali resne pripravljenosti, da se o razrešitvi odloča, čeprav vsi govorijo o slabem delu komisije.
Druga možnost je sprememba zakona. Na način, da lahko predsednik republike predlaga državnemu zboru razrešitev celotnega senata KPK ali samo posameznega člana. Seveda mora predlog vsebovati tudi zelo tehtne razloge za razrešitev.

Stanje, ki ne koristi državi, ljudem in našemu ugledu

No, omenjene predloge je podajal kot kandidat za predsednika republike. S tem je želel povedati tudi, kaj bi po njegovem moral storiti Pahor, pa tega ne stori. V istem odgovoru je pojasnil, da nikakor ne bi pristal na scenarij čakanja do konca Štefanečevega mandata (31. marca 2020), kajti »stanje, kot smo mu priča na KPK, ne koristi državi, ljudem in našemu ugledu v tujini.« V nadaljevanju je še povedal, da bi v kratkem času sklical posvet vodji poslanskih skupin parlamentarnih strank in utemeljil, zakaj predsednik senata ni več primeren za funkcijo, ki jo opravlja.

In zdaj nestrpno čakamo na Šarčeva dejanja, na njegovo prislovično odločnost, zaradi katere mu raste popularnost, in moč verodostojnosti njegovih besed – sicer v funkciji predsednika vlade.

Več:

Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

Štefanec o Štefanecu: znano je, da je 22 let odvetnik

Feniks Štefanec in medijski pepel

Trije pahorizmi* in en Štefanec

Hibridna vojna in Vinko Möderndorfer kot ruski obveščevalec

Že vsaj od leta 2016 nam predvsem Janšev poslanec Žan Mahnič, prej vodja parlamentarnega odbora za obrambo, v Šarčevi vladi pa podpredsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, vbija v glavo, da je slovenski obrambnovarnostni sistem v nevarnosti, da ga ogroža Rusija in da lahko na vsakem koraku zaznavamo »tveganja za grožnje nacionalni varnosti«.

Za strahove stranke SDS v odnosu do Rusije vemo že dolgo, za paranoidno podstat njenega psihopolitičnega delovanja tudi – no,  morda bi moral raje uporabiti prvo osebo – malo manj znano pa je prepričanje nekateri njenih poslancev o ne le »rusofilni« Sloveniji, temveč že trenutni popolni infiltraciji obveščevalcev v slovensko družbo.

Nekaterim je znana dve leti stara zgodba o Pahorjevih odkritih bojaznih glede začetka tretje svetovne vojne, ki jo utegne sprožiti Rusija, in kako se bo Slovenija branila pred njenim napadom –  izjave v intervjuju za prorusko Russia Today je sicer predsednikov slovenski medijski servis, kot se zanj spodobi, strumno zalučal v koš, o čemer več v Kako bo Rusija napadla Slovenijo in kako nas bo Pahor obranil in drugih s tem povezanih zapisih.

Skorajda slovenski McCarthy

A najprej o ruskih obveščevalcih. Mahničev tvit nemudoma po letošnji proslavi ob dnevu kulture odkriva konspiracizem epskih razsežnosti, vreden kakšnega Josepha McCarthyja in njegovega antikomunizma, kakor da bi jih izluščili iz navodil bizarne knjige na 128 straneh iz leta 1949, ki nosi naslov Sto stvari, ki jih morate vedeti o komunizmu v izdaji Kongresne komisije za protiameriške dejavnosti, polne bizarnih opažanj, kje in kako prepoznati komunistično nevarnost.

Po mnenju slovenskega poslanca so ruski obveščevalci že razgrnili vse svoje mreže v Sloveniji in obvladujejo praktično vsa ključna politična dejanja, povezana z nakupi orožja, obnašanjem slovenske vojske in se infiltrirali celo v navidez nedolžne vrhove slovenske kulture:

Ruski obveščevalni prodor je v Sloveniji uspel bolj, kot bi si Rusi sami lahko želeli. Odložitev nakupa 8×8, metanje @Slovenskavojska s Počka in današnje besede Vinka Möderndorferja o zvezi @NATO na državni proslavi, so šolski primer ruskega hibridnega vojskovanja.

Teza o ruski hibridni vojni pri nas

Mahnič je aprila 2017 na posvetu stranke SDS povedal, da tretja svetovna vojna na nek način že poteka, vendar ne kot konvencionalna, v stilu boja mož na moža, ampak kot »hibridna vojna, ki je veliko bolj učinkovita, kajti z manjšo silo in z manjših vložkom dobiš boljši rezultat«. Ravno migranti so zanj čisti primer hibridnega vojskovanja, saj so destabilizirali Evropo.

Po njegovem, če citiram Janševe politične medije,  »hibridno vojskovanje ni nekaj novega, pojavlja se že dlje časa pod različnimi imeni, gre pa za neko nekonvencionalno bojevanje, ki vključuje tako ekonomsko, kibernetsko, pa tudi propagandno bojevanje«. Nekako od leta 2016 je Mahnič večkrat opozarjal na to, da je Slovenija »tarča ruskega hibridnega vojskovanja«, v spregi z njim pa tudi propagande.

mahnič hibridno vojskovanje tvit

Mahničevi šolski primeri ruske vojne v Sloveniji

Slovenski Sputnik

Ob tem je opazil, da je v slovenskih medijih mogoče »zaslediti veliko proruskih in protiameriških stališč – predvsem v primeru krize v Siriji in Iraku in krize v Ukrajini. Danes smo dobili potrditev, da so tu aktivne ruske obveščevalne službe in da targetirajo tudi nekatere slovenske novinarje, ki jim ob tem asistirajo.«

V zvezi s tem je omenjal, da se bo v slovenskem medijskem prostoru pojavila tudi slovenska verzija Sputnika. Kasneje je na zasedanju odbora spraševal, na plačilni listi katere ruske obveščevalne službe je urednica ruskega spletnega portala RBTH v slovenščini, ki da je sredstvo ruske propagande.

Protifašizem in migranti kot del ruske strategije

Slovenija je Rusiji zanimiva zaradi članstva v Zvezi Nato in Evropski uniji, čemur sledi »bolj intenzivno hibridno vojskovanje« v naši deželici. V njegov sklop po Mahniču spada tudi ustanavljanje protifašističnih gibanj »z namenom destabilizacije Evropske unije in Zveze Nato, kar pa je tudi eden od modelov hibridnega vojskovanja«.

Ob Boštjanu Permetu, nekdanjem obveščevalcu in strokovnjaku za nacionalno varnost, ki sicer na javnih omrežjih Mahniča podpira, v Večeru in Demokraciji pa razvija svoje teze hibridni vojni, je 29. januarja lani svojega poslanskega kolega v parlamentu branil tudi Franc Breznik in odkrival poceni ključavnice:

Torej šlo je za teme, ki jih je tudi kolega Žan Mahnič odpiral, pa so se z njega nekako smejali v teh zadnjih 2 letih, ko je govoril o hibridnem vojskovanju, ko je govoril tudi v bistvu o specialnih vojnah, ki se dogajajo tudi v sami Evropski uniji. Torej Evropa je ranljiva. Jaz sem nekoč dejal, da je Evropa izredno bogata hiša, ki ima na svojih vratih izredno poceni ključavnice. Del tudi migrantov je del hibridne vojne proti najbolj razvitemu delu sveta, kar prihaja.

Anything goes

No, resnici na ljubo Mahnič ni edini, ki opaža rusko hibridno vojno, nekaj podobnega mislijo tudi pri Natu ali v Beli hiši. Čeprav ne gre dvomiti v realni obstoj koncepta, zadrega nastopi v točki, ko želimo opredeliti njene metode, našteti akterje, s prstom pokazati na njene manifestacije, ponuditi evidenco v dokaz njenega obstoja. Konspiracizem prepričanj tu velikokrat dobi prosto pot, ob pomanjkanju slehernih dokazov se, sploh v kombinaciji s psihopolitiko paranoje, izkaže za »anything goes«, ko iščemo ilustrativne primere: Rusi so že okupirali Poček in nagajajo naši vojski, ustavljajo dobavo oklepnikov in pišejo tekste Vinku Möderndorferju. Vsi vemo, da vsak dan šepetajo Marjanu Šarcu, podtaknili so nam poljsko meso s tumorji in izbrali letošnje Prešernove nagrajence.

Konspiracist je neprekosljivi mojster v izvajanju napake potrditve (confirmation bias). Ne samo, da je pripravljen zanikati sleherno evidenco, ki potrjuje njegovo teorijo, ampak bo vsakič znova taisto evidenco razložil sebi v prid. V tem smislu mu pride prav katera koli že, njegova dovzetnost za navajanje nasprotnih dokazil pa se bo hitro približala ničli.

Ko si identificiral sovražnika in si dolga leta uspešen v politiki paranoje, postanejo dejstva vse manj pomembna: bolj kot se kaj zgodi po naključju, bolj je sumljivo, če je nekaj videti racionalno in smiselno, je v ozadju zanesljivo skrit peklenski motiv, in bolj kot so stvari dejansko vzročno nepovezane, manj smemo verjeti, da so res.

Klikvaba je medijsko orožje. Vzemi ga v roke. Sploh na kulturni dan.

Množični mediji nas danes množično ugrabljajo. Postajamo ujetniki vab, v katere se mimogrede ujamemo, in da bi stvar bilo še bolj zapletena, nam je največkrat to celo všeč. Da bi nam bilo ob tem fletno, so že spretno poskrbeli uredniki. Govorim o težavah borbe proti clickbaitom ali klikvabam, ki ima morda sicer čisto vsebinsko ali vsebinsko-tehnično podlago. Nekoč sem verjel, najbrž naivno, v nujnost prevzgoje medijev, ki je zelo verjetno nikoli ne bomo dočakali. In v to, da je klikvabam mogoče dokaj enostavno očitati kršitev profesionalnih načel.

Manipulacija in kršitev kodeksa?

O tem sem že pisal, skozi to, kako slovenski novinarji manipulirajo v naslovih, kakšne so posledice za novinarstvo in kako se ceh ob tem dovolj ne zgane,  predvsem v luči permanentnih kršitev 10. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi:

Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.

Tudi danes, na dan kulture, ni nič drugače. Moja kritika je tedaj letela še zlasti na nenehno kršitev tega člena v uporabi novic agencije STA – in skoraj polovica slovenskega novinarstva itak temelji na gesti povzemanja slednje. Zato so učinki seveda drastični. Njeni odjemalci si pri poobjavi po tekočem traku izmišljujejo najbolj neverjetne načine povzemanja vsebine, velikokrat politično ali ideološko motivirano. Še več, celo takrat, ko so »kaznovani« – tudi na podlagi mojih prijav na sodišče – in je NČR prepoznal njihovo ravnanje kot kršitev, že naslednji dan nadaljujejo z enako prakso.

Zavajajoče manipuliranje v naslovih, seveda ne zgolj pri nas, je doseglo že tako alarmantno stopnjo obsega in visoko frekvenco, da bi že zdavnaj terjalo močnejšo regulacijo najmanj v kodeksu: trenutna se zdi nezadostna. Še več, počasi je na tem, da izrine poslanstvo medijev in kot normalne povsem sprejme najbolj krute oglaševalske principe delovanja. Ker gre za izrazito spolzek teren, ker je težko najti pravo orodje za njeno omejevanje, se sicer resni novinarji senzacionalizmu v naslovih preprosto izogibajo, toda zgolj sklicevanje na njihov etični čut vpričo njene absolutno dominantne prisotnosti in nezaustavljivo agresivne tendence tabloidizacije množičnih medijev počasi ne bo dovolj.

Samokritika in učna ura iz Slovenskih novic

Irgl clickbait v roke sn

Slovenske novice o seksi Janševi poslanki

No, danes s pomočjo Slovenskih novic in seksi slovenske poslanke izrekam samokritiko. Že res, da retorika naslovja danes rumene in tabloidne medije, a ne le njih, tržno »sili« v načrtovano klikabilnost in včasih ob načrtovani lascivnosti poraja tudi komične učinke. Toda ugotovitev, da po navedenem členu klikvabe v naslovih nujno temeljijo na potvarjanju vsebine, na vsebinskem odmiku od tega, kar bralec ali uporabnik medija pričakuje, ter tistim, kar nato »dobi« v besedišču novice, ni dovolj dobro utemeljena.

Logika klikvab se preprosto velikokrat perfidno izmakne omenjeni kršitvi, kar sem poprej očital, kajti včasih ni mogoče povsem enoznačno trditi, da se v naslovju zares potvarja vsebino – drži zgolj, da se največkrat manipulira s pričakovanjem bralca in igra na pomensko dvoumnost. Kolikor je zavezana dvoumnosti in ostaja znotraj njene sfere, pa ji je težko očitati »polno« potvarjajočnost. Kar pa je bržkone pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bi lahko očitali kršitev omenjenega člena.

No, bilo je na letošnji praznik kulture. Pojutrišnjem bo praznoval Bertolt Brecht.

Snežičev oglas na 24ur.com: o konfliktu med novinarsko in oglaševalsko prakso

Skozi kakšna uredniška in oglaševalska sita presoj romajo oglasni izdelki, objavljeni v slovenskih medijih? Današnji primer je pomenljiv in obenem za novinarski ceh neroden iz več razlogov. Pro Plus se je odločil na straneh 24ur.com oglaševati podjetje razvpitega dr. Roka Snežiča, o katerem smo se nazadnje intenzivno pogovarjali ob lanskem spornem posojilu SDS po razkritju mariborskega Večera, ko so posel v vrednosti 450.000 evrov številni povezali ne le z Dijano Đuđič iz Prijedora, temveč ravno s Snežičem, o čemer sem že pisal v spodaj navedenih zapisih.

Kasneje je Janez Janša pogodbo komentiral z argumentom, da je dosegel imenitne posojilne pogoje ter da ne zaupa slovenskim bankam, a je bila zaradi pritiska javnosti kasneje prekinjena. Tudi dotacija iz Madžarske mu ni škodovala pri javnem mnenju, lani je s SDS na državnozborskih volitvah zmagal.

Primož Cirman, Tomaž Modic in Vesna Vuković so nedavno objavili članek o poslih slovensko-bosanske mreže slamnatih oseb, v katerih igrata ključni vlogi prav Snežič in Đuđičeva. A pri prvem ne gre le za to: v celem nizu medijskih nastopov je v zadnjih dveh letih zelo odkrito pred kamerami razlagal, kako se je z osebnim stečajem in prenosom premoženja v Bosno in Hercegovino rešil skoraj milijona evrov dolga slovenski državi. Še več, v medijih je skoraj vsak nastopil izkoristil za porogljivo dajanje napotkov državljanom in podjetnikom, kako domnevno optimizirati svoje premoženje in kje izkoristiti luknje v sistemu. Danes nadaljuje svojo začetno prakso s plačanimi oglasi.

Snežič podjetje 24ur

Snežičev današnji oglas na 24ur.com

Od Doba do Bosne

Leta 2010 je Snežič doktoriral na zasebni Evropski pravni fakulteti Nove Univerze v Novi Gorici pod mentorstvom dr. Jurija Toplaka. Pred leti eden največjih davčnih dolžnikov v Sloveniji je kasneje priznal krivdo za davčne utaje in preživel nekaj časa na odprtem oddelku zapora. Tam je po lastnih besedah srečal Janšo, v njem prepoznal sorodno dušo, vredno zaupanja in kasneje preko svoje žene postal delničar strankarske televizije Nova24TV, o čemer sem pisal Janšev sozapornik v službi resnice: kako utajiti davke.

Doktor davčnih utaj, kot mu ljubkovalno pravijo tudi na POP TV, je prav pri njih zdaj naročnik današnjega, najbrž ponovljenega in torej že objavljenega oglasa – no, natančneje rečeno je njegov naročnik podjetje »Snežič davčni inženiring, d.o.o.«.

Pod naslovom »Zakaj odpreti podjetje v BIH?« nas v njem prepričuje, da bomo preko bosanskega podjetja »prihranili 60 % vašega trdo zasluženega denarja«. Oglas je spisan v zelo praktičnem slogu, avtor v njem razlaga, da če razmišljamo o nakupu dragega avtomobila ali plovila, preprosto ustanovimo podjetje v BiH, ki bo nato kupilo avtomobil in plovilo:

V Sloveniji boste za primer ob nakupu dražjega avtomobila morali državi plačati davek na motorna vozila, davek na luksuz in DDV, kar vas bo v skupnem znesku stalo tudi več kot 60% od neto vrednosti vozila. Za isto vozilo boste v BiH plačali le 17 % od neto vrednosti vozila. Če poenostavimo na primeru: nov avtomobil znamke BMW 750 vas bo v Sloveniji stal 160.000 EUR (bruto), v Bosni pa 117.000 EUR (bruto).

Zakaj Ciper, če lahko tri ure stran?

Doktor davčnih utaj je še pred razkritjem posojila stranki SDS večkrat hitel reklamirati Bosno kot idealno destinacijo za davčno optimizacijo, kot temu pravi:

Sam vsem govorim: zakaj hodite na Ciper, če potrebujete letalo in morate plačati prenočišče za dva ali tri dni, če imate Bosno tri ure stran.

Septembra lani ga je obiskala Irena Joveva, novinarka POP TV, in ga spraševala o tem, zakaj je Bosna danes zaradi neobdavčenega dobička priljubljena davčna oaza – hkrati tudi ujeta v obroč korupcije, zaradi česar ji je dodobra onemogočeno približevanje Evropski uniji.

V pogovoru je sicer Snežič zanikal svoj opis, da je Bosna »idealna davčna oaza«, kajti zanj je zgolj »idealna država« za postopke, ki jim sam opiše z »davčno optimizacijo«. Od tod naprej se oglas za POP TV spiše kar sam.

Snežič vabi 24ur

Prispevek  POP TV septembra lani: Irena Joveva v pogovoru z doktorjem davčnih utaj

Oglaševanje davčnih čudodelstev

Če pustimo ob strani, da bi se zanj morala zelo zanimati vsaj slovenska davkarija in politika, nam preostane še nerešljivo vprašanje moralne spornosti oglasa z vidika medijske etike: kakšen smisel ima objavljati takšne, ki interesno zadevajo avtorje in njihova podjetja, kadar so njihova ravnanja s strani novinarjev, celo v istem mediju, ali širše javnosti prepoznana kot sporna?

V tem primeru ne govorimo o tako imenovanih kontekstualnih flopih v oglaševanju, kjer algoritem na spletni strani po naključju najde in »prilepi« oglas, ki sovpada z brano vsebino in povzroči humorno, ironično ali tudi prepoznavno neetično konotirano asociacijo. Oglas s Snežičevim podjetjem bi bil sporen že brez poprejšnjih novinarskih prispevkov o njegovem davčnem čudodelstvu. V kombinaciji z njimi je grotesken.

Več:

Novinarji kot teroristi: o inteligenci, Snežiču in njegovem cimru

S praznim moraliziranjem nad utajevalce davkov

Slovenska stvar na nacionalki: kako se je slovenski denar pral v Bosni