Mediji in javnost imajo novo kost za glodanje, katere dramatičnost raste vsak dan. Kako tudi ne bi, saj se približujejo volitve in, kot sem že nakazal, je pravi jeziček na tehtnici prihodnje usode slovenske demokracije v rokah Anžeta Logarja. Pod Janezom Janšo kot zmagovalcem nas nesporno čaka napad na družbene podsisteme in pravno državo; o tem ne rabimo novih dokazov. Logar se zdi tisti, ki bi to lahko omogočil. Zato je skrajno pomembno, kaj bo storil: se bo odmaknil od svojega nekdanjega šefa, ga zavrnil in omogočil levosredinsko koalicijo?
Ni dvoma, da je omenjeno vprašanje ključno, a čistega odgovora nimamo predvsem zaradi njegovega neskončnega retoričnega izmikanja pred novinarji. Namesto tega spremljamo zgodbe o »javnem obračunu« med njima, ki je spet postal samostojen medijski dogodek: prebiramo o sporih na družbenih omrežjih, izključevanju iz koalicijskih projekcij in razklani desnici. Toda prav v tej samoumevnosti konflikta se skriva problem in vse več opazovalcev mu preprosto ne verjame. Ne zato, ker bi bili naivni ali nagnjeni k teorijam zarote, temveč ker empirični znaki političnega delovanja obeh akterjev temu nasprotujejo.
Racionalnost ali preračunana psihopolitika?
Zakaj bi namreč prvak SDS, ki mu ankete, denimo Mediana, skupaj z Novo Slovenijo pripisujejo okoli 35 poslanskih mandatov, tik pred volitvami začel izrivati človeka, brez katerega realno ne more sestaviti koalicije? Zakaj bi Janšo kaj bolj pomirila trenutna anketa Ninamedie, ki mu nameri 37 mandatov, saj jih ima brez Logarja odločno premalo? Zakaj bi slepo stavil, da mu bo vse to navrgel novonastali trojček NSi–SLS–Fokus, s katerim bo nenadoma dosegel zahtevanih 45 mandatov, kar se zdi utopija? Ne, saj ni tako matematično naiven, da bi v to res verjel!
Zakaj bi politik, ki je Logarja desetletja gradil, vanj investiral, ga postavil za predsedniškega kandidata in mu zaupal celo predsedovanje svetu stranke, zdaj ravnal lahkomiselno in grobo napadal nekoga, ki ga res krvavo potrebuje, sebi v škodo? Naj verjamemo, da je prvak SDS popolnoma iracionalen in ne zmore nobene predvolilne politične kalkulacije slaba dva meseca pred volitvami? Bomo res privzeli, da gre za spontani konflikt, če pa se ravno v ključnih točkah njuna dejanja ujemajo?
Konflikt mora izgledati resničen
Teza o njunem dogovoru kot »nečem velikem«, kot je rahlo lahkomiselno napovedal tik po porazu na predsedniških volitvah leta 2022 in bil pri tem videti zelo zadovoljen, je že stara. Po njej oba protagonista ves čas zgolj uspešno igrata razhod, v resnici pa sodelujeta ali vsaj vesta, da bosta. Toda taka igra ima pomemben pogoj: volilno telo ne sme podvomiti, da sta dogovorjena, kar je mogoče preprečiti le na en način – z javnimi napadi. Če Janša Logarja javno diskreditira, ga izloča iz koalicijskih projekcij in ga obtožuje paktiranja z levico, potem mora biti konflikt pristen, je marsikdo pomislil. In morda gre ravno za to, da ne bi mislili na kaj drugega.
A prav tu se pojavijo simptomi nenavadnega političnega obnašanja, ki razkrivajo umetnost takega uprizarjanja. Prvič: Janša nikoli ne napada Logarja vsebinsko. Ne najdemo resne kritike njegove politike, njegove ideologije ali njegovih konkretnih ravnanj, vidimo pa bližino. Drugič: Logar nikoli zares ne graja Janše, kar bi pričakovali, če se je od njega odmaknil z jasnimi razlogi. Tretjič: Logarjevo »izklapljanje« iz SDS je bilo nenavadno počasno, neodločno, skoraj ceremonialno. Četrtič: v parlamentu glasujeta dovolj usklajeno. Petič: Logar se sistematično izmika jasni obsodbi Janševih ravnanj, ko so ta graje vredna – tudi v neposrednih soočenjih, kot je bil izziv Nike Kovač, da obsodi napade na nevladnike. Šestič: v zadnji oddaji Tarča se Logar spet ni uspel jasno opredeliti, ali bi šel v koalicijo z njim, hkrati pa je brez zadržkov izjavil, da bi moral Golob odstopiti.
To ni vedenje politika, ki bi resnično gradil alternativo, temveč bolj obnašanje nekoga, ki mora ohranjati dvoumnost v stališčih, da bi ga bilo težje ujeti na nekonsistencah. Seveda bi mu verjeli, če bi jasno povedal, da ne bo dovoljeval razgradnje pravne države, demokracije, napadov na medije in da bo nasprotoval vsak korupciji tudi v Janševi vladi. A čakamo zaman.
Zabloda in močvirjenje
Moder in racionalen politik, ki potrebuje Logarja v vladi, ga ne bi agresivno mlel. Prav nasprotno: poskušal bi ga nevtralizirati in pomiriti. Toda delno napako v dihotomiji pripisa – ali ravna racionalno ali iracionalno – storimo zato, ker pozabljamo, da Janša deluje predvsem kot psihopolitični strateg. Ko deluje kot takšen, pa je maksimalno racionalen v tem, kar počne. Njegova politika temelji na proizvodnji konflikta, saj ta intenzivno proizvaja čustva, čustva pa mobilizacijo volivcev, ki jo sicer krvavo potrebuje. Na omrežju X je zato sprožil nov vihar z naslednjo objavo:
»Vidim, da nekateri v tem X-mehurčku ne verjamejo lastnim ušesom: »Če @JJansaSDS zmaga naslednje volitve, bomo mi @DemokratiSLO naredili vse, da se sestavi koalicija z največjo stranko na levi strani.«
»Če naš tretji steber zmaga naslednje volitve, bo naš sogovornik nekdo z leve strani.«
»Komu tu kaj ni jasno? Če želite v naslednji vladi še naprej Svobodnjake, volite @AnzeLog @DemokratiSLO. Brez njega ne bo leve vlade. Edina alternativa sedanjega norčevanja iz slovenskega človeka in vaših žepov je glas za @strankaSDS. Kdor ima s tem težave, lahko glasuje za skupno listo @NovaSlovenija @strankaSLS #Fokus. Potrebujemo močno večino največ dveh strank. Vse ostalo je zabloda in nadaljevanje sedanjega močvirjenja.«
Performativna narava
Izjava se nanaša na dva posnetka Logarjevega nastopa v studiu POP TV pri Urošu Slaku. Namen je enostaven: prvaka Demokratov prikazati kot nekoga, ki je izdajalec in bo sodeloval z Golobom, ne z njim. Nato pa pozvati volilno telo, naj raje glasuje za dvojček SDS skupaj s satelitskim NSi–SLS–Fokusom.
Za hip bi lahko domnevali, da avtorja ne skrbi toliko, da bo šel v koalicijo z njim in bolj, če se bo priključil predsedniku Gibanja Svoboda. Znova vidimo, da je Logar hkrati predstavljen kot nekdo, ki ni del desne alternative in kot ključni pogoj za obstoj leve oblasti. Toda pravo sporočilo je, da je nevaren in mora v očeh Janševega volilnega telesa prevzeti vlogo notranjega sovražnika; zato je postal del »zablode« in »močvirjenja«. Ker hkrati šef SDS zelo dobro ve, da brez njega ne more sestaviti vlade, se prav v tem protislovju razkriva performativna narava konflikta.
Mimogrede: predsednik Demokratov v svoji začetni izjavi sploh ne zanika, da ne bi tvoril koalicije z Janšo, ampak pove le, da jo pogojuje z vključitvijo neke leve stranke. Kar šefu SDS, ki se kot zmagovalec na volitvah vsakič baha s ponudbami o velikih koalicijah in partnerstvih, sploh ne bi smelo predstavljati nobene težave, nasprotno!
Dvojna mobilizacija
Logar torej nastopa kot pogumen borec proti polarizaciji, Janša kot velik borec zanjo. Vloge sta si lepo porazdelila in učinek strategije je dvoplasten: na eni strani pristaši SDS dobijo nov razlog za mobilizacijo, kajti notranji sovražnik je vedno nevarnejši od zunanjega. Če je Logar napaden, potem očitno ni »naš«; če ni »naš«, potem predstavlja grožnjo. Občutek ogroženosti utrjuje identiteto jedra SDS in aktivira volivce.
Na drugi strani Logarjevi podporniki prejemajo ravno nasprotni signal. Napad s strani Janše legitimira pozicijo šefa Demokratov, ki postaja vedno bolj jeziček na tehtnici prihodnje vlade, kar mu dviguje pomen in je kot tak vreden zaščite. Nastali konflikt volilno telo okoli Logarja konsolidira in ga prepričuje, da je ta res odpadnik, ki nikakor ni povezan s svojim nekdanjim šefom, s čimer dodatno mobilizira tudi njegovo volilno telo. Kar spremljamo, je torej dvojna mobilizacija, ki bo v seštevku na volitvah dala več, kajti 1 + 1 ni 2, ampak več kot 2.
Izmikanje kot stalnica
Logarjevo izmikanje je stalnica njegove retorike, ki ima dve značilnosti: večkrat analizirano vsebinsko, tj. pahorjansko praznino, skrito za navidezno sredinskostjo in bojem proti konfliktnosti, ter sistematično izmikajočost. V zadnji Tarči tudi ob vztrajanju voditeljice znova ni zmogel obsodbe Janševih agresivnih napovedi glede zapiranja pipice nevladnikom, ki jo je od njega pričakovala Nika Kovač. Šele v petem poskusu spraševanj je izsiljeno izrekel: »Mislim, da je izjava nepotrebna,« s čimer se pravzaprav niti ni distanciral in ničesar obsodil!
Pred tem je, soočen z vprašanjem soodgovornosti, mešal meglo in se na veliko čudil, zakaj »bi moral vnaprej povedati«, zakaj »bi moral dokazovati, da sem nedolžen«, in podobno. Pri njem je zato bolj bistveno tisto, česar ne pove. Izmikanje je postalo njegova politična tehnika in je na las podobno tistemu vicu, ki kroži po družbenih omrežjih, v katerem se pogovarjata dva upokojenca. Prvi pravi: »Anže Logar je zadnjič dve uri govoril na televiziji.« Drugi vpraša: »O čem pa?« in prvi odgovori: »Ni hotel povedati.«
Skorajda ne vemo več, ali vic posnema realnost ali realnost vic in enako velja za njegove izjave o aktualni vladi iz omenjene Tarče: »Bi sodelovali v vladi Roberta Goloba? Ne, ta vlada ni pravi odgovor. Vlada Demokratov je pravi odgovor.«
Je to končno tisto pojasnilo, s katerim je Janša zdaj zadovoljen?
Dokončna pika
Zelo eksplicitna pa je bila Logarjeva naslednja izjava: »Zame predsednik vlade, ki je kršil korupcijo, ne more biti predsednik vlade. Pika. Ampak res dokončna pika. In ne more biti tudi naprej predsednik vlade. To, kar zdaj gledamo, je dno dna politične kulture.«
Če torej nikakor ne pojasni, kdaj kako bi sodeloval z Janšo, je tukaj zelo odločen. Pomembno je predvsem, da o Janši ne izreče ničesar primerljivega. Kritika je selektivna, asimetrična in s tem politično pomenljiva in če je dosleden, v naslednjo vlado, če jo bo vodil Golob, sploh ne bo nikoli vstopil.
Zato so tudi njegova pogosto ponavljana optimistična stališča, da bo dosegel 20 odstotkov na volitvah, in v Odmevih je celo posmehljivo pripomnil, da ga Zoran Stevanović pri tem kopira, del istega izmikanja. Če namreč bahavo in nerealno razlaga, da bo on itak zmagovalec volitev in oblikovalec vlade, se elegantno izogne vsem pojasnilom, s kom jo bo sestavljal, saj bodo o tem predvsem odločali drugi.
Ni zanikanja
Če bi bil konflikt med obema resničen, bi se moral pokazati tudi v parlamentarnem delovanju. Toda tam ga ne zaznamo; njuna politična praksa ostaja sozvočna in tudi posebnih kritik na račun Janše ni. Zgovorna je tudi njegova starejša izjava: »Zakaj bi bil satelit? Slovenska politika je postala plitka, ker je najlažje nalepiti etiketo.« Pogosto se uporablja kot dokaz njegove samostojnosti, a v resnici razkriva zavračanje etikete, ne pa zavračanja odnosa.
Iz povedanega lahko izluščimo dvoje: nikjer ne zanika sodelovanja z Janšo, slednji pa se močno trudi ustvariti vtis nasprotnega. Najvišja cena, ki jo bo moral plačati prvak SDS, bo sicer predvidljiva floskula po volitvah, ko bo v primeru zmage sestavljal vlado in dejal, da bo v dobro Slovenije že potrpel in vzel k sebi tudi njega, ne glede na njune spore, s čimer bo pokazal svojo veličino in nezamerljivost.
Po drugi strani se Logar trenutno celo bolj trudi sporočiti, da z Golobom raje ne bi sodeloval, kar v izbiri obeh opcij pomeni, da je še bolj usodno vezan na drugo možnost. Vse skupaj deluje kot velik retorični cirkus izmikanja in »močvirjenja« – izraz, ki ga Janša po zgledu ameriških republikancev rad uporablja v populističnih napovedih o izsuševanju močvirja, v katerem nas menda zadržujejo politični nasprotniki. Tudi v tem smislu je Logarjeva napovedana »tretja pot« izrazito prazna obljuba navidezne alternative tam, kjer sta alternativi le dve.
Indici se krepijo
Indici, da je njun spor zaigran, ne slabijo, temveč se kvečjemu krepijo, čeprav čistega dokaza nimamo. Ključno vprašanje ostaja odprto in nerazrešeno: s kom bo Janša sploh sestavil koalicijo, če ne z Logarjem, ki bo na povabilo pristal? Kako verjetno je, da politik, ki je pionir propagande in psihopolitike v slovenskem prostoru, tega ne bi imel vnaprej preračunanega? Zato konflikt tu ne deluje kot psihološki zdrs, temveč kot premišljena gesta.
V tem smislu je aktualni spor z njim eden pomembnejših političnih manevrov zadnjih let, ker mobilizira različna volilna telesa in nikogar zares ne izključi. Morda celo uspava nasprotni tabor, ker se mu bo zdelo, da desnica nima možnosti za vladajočo koalicijo. Da ne bo presenečena?
Več:
Zadnji anketi: Anže Logar kot pravi jeziček nove vlade
Logar pripravlja nekaj velikega: bo Janši zarinil nož v hrbet?
Zelo kratek vodič po retorični praznini Anžeta Logarja
Logar na hiperventilatorju: kako z retorično praznino osvojiti politiko
You must be logged in to post a comment.