Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji

Obstaja žanr, ki bi mu lahko rekli »novinarski socialni populizem«? Da je takšen, je najlažje razbrati na margini, ko gre malce predaleč. Zgleden primer v zadnjem času je navzven pretresljiva zgodba o oglasu prodajalca svoje ledvice, ki je kakšen teden intezivno okupirala medijski prostor in sprožala polemike o človeškem dostojanstvu na pragu revščine. Od danes naprej je prepoznana kot dejanje goljufa. V tem primeru očitno dobro preskrbljenega Slovenca na otoku Iž, ki celo oddaja luksuzne apartmaje.

ledvica Večer goljufija

Če ne bi bila, ne bi obveljala za populizem – toda kar ga dela za takšnega, je zanesljivo način pristopa, ki v svoji nekritičnosti zaupljivo z jasno agendo pristopa k primeru, ne da bi preveril vse informacije. Tako kot številne druge zvrsti medijske tabloidnosti je bilo seveda mogoče pričakovati, da jo bodo ob razkritju zagrabili vsi, ki si želijo, morda z najboljšimi nameni, spregovoriti o stiskah ljudi, njihovi revščini in obupu. Večkrat se zdi, da je novinarska tema socialnih stisk vnaprej nedotakljiva: nihče nima srca, da bi vehementno podvomil v povedano, izrazil skepso ali celo na trenutke očital rumenilo in senzacionalizem, saj bi največkrat obveljal za neobčutljivega in brezsrčnega posameznika.

Ledvica Korade Večer 2

Toda v danem primeru se je zapletlo že na začetku: berljiva zgodba o očetu v zrelih letih, ki se je zakreditiral in ne more več pomagati svojim otrokom, je zvenela prepričljivo in privlačno, a so se kar hitro začeli pojavljati tudi dvomi o identiteti prodajalca ledvice, ker ga preprosto nihče ni poznal, nekatere njegove navedbe pa očitno niso bile točne.

Pri časopisu Večer so vztrajali, namenili so ji izrazito veliko prostora. Čeprav je bilo zaznati nekaj previdnosti »za vsak slučaj«, če bi se izkazalo, da navedbe niso resnične, so v svojih zapisih ves čas dajali prednost nepreverjenosti informacij in prepričanju, da z njo ni nič narobe. Verjeli so v resničnost namere oglaševalca, s katerim so se pogovarjali po telefonu. Novinarka Dragica Korade je v svoji kolumni demonstrirala, kaj točno je prenagljen sklep:

V četrtek, ko smo z njim govorili po telefonu, je povedal, da želi ostati anonimen, ker bedo, v kateri v resnici živijo, prikriva pred svojimi tremi otroki. In ker se mu že razpira rešitev vseh težav: dobil je namreč prvo ponudbo za nakup ledvice. Iz Avstrije. Včerajšnji molk bi lahko pomenil, da je ponudnik resen in da je do sestanka prišlo.

Sklepanje, da se je ponudnik ledvice odločil za operacijo, ker je našel kupca svoje ledvice in zato prekinil kontakte z novinarji in javnostjo, je bilo napačno. Danes vemo, da jih je prekinil, ker mu je postalo prevroče: policija ga je izsledila v bližini Zadra in ugotovila, da gre za prevaranta, ki je stkal niti, da bi se osebno okoristil. Vse, kar je natvezil medijem, je bila navadna laž.

V spet drugem zapisu je ista novinarka podoživljala njegovo tragedijo:

Ker sta oba z ženo, ki naj bi bila še delni invalid, brezposelna, kredita preprosto nista mogla vračati. Da še za hrano nimajo, je pripovedoval po telefonu. Da tri šoloobvezne hčerke ne bi tega občutile, ponoči krade po njivah krompir in po kantah za smeti pobira steklenice in jih potem proda v Murskem Središču. Star je 60 let in zaposlitve ne more dobiti, kvečjemu kako priložnostno delo. Za 15 evrov na dan recimo koplje jarke. Ker ima zemljo, je upravičen samo do enkratne socialne pomoči in ničesar drugega, je pripovedoval. In večkrat dal vedeti, da od nikogar nič ne pričakuje, da je “celo življenje pošteno delal in ne išče nobene miloščine”. V ledvici, za katero naj bi bil v četrtek že imel ponudbo, je videl častno rešitev svojega problema. Pozna tudi človeka, ki je s prodano ledvico poravnal bančni dolg “in sedaj z eno ledvico čisto dobro živi”.

Ves čas je govoril zbrano, prepričljivo, tu in tam je zaihtel. Zgodba je pustila za seboj kup velikih vprašanj, ki so se kljub nekaterim dvomom zgrinjala v eno samo: kaj lahko storimo, da rešimo ledvico.

Korade ledvica resnica

Kaj lahko storimo, da rešimo ledvico goljufa? Pri Večeru so, če prav razumemo avtorico, poskušali pomagati po svojih močeh in nepridiprava celo sproti obveščali o (morebitnem) poteku akcije, da bi ga morda odvrnili od njegovega cilja: »V četrtek je z velikim nezaupanjem spremljal naše ideje, da bomo do novembra, ko se mora zaradi neplačanih dolgov izseliti iz hiše, “zbobnali akcijo” in nekako zbrali tistih 42 tisoč evrov, zaradi katerih mu je banka zarubila hišo.«

Ledvica Večer celostranska

Zdaj, ko se je hvalevredna občutljivost izkazala za naivno in nepremišljeno solidarnost, bi se spodobilo, da se bralcem opravičijo in obljubijo nekaj več profesionalnega čuta in odgovorne previdnosti za prihodnje. Izgovarjati se na nečastne in nečedne poteze iznajdljivega goljufa pač ne bo dovolj.

Ledvica Večer naslovnica

Mariborski župan, domnevni odvisnik od drog

Slovensko novinarstvo se je že večkrat trudilo diskreditirati kakšnega domačega politika z namigi o tem, da je odvisen od drog. Zgodilo se je tudi, da so politiki vpričo uspešnosti govoric (in tovrstnih nesankcioniranih nivojev novinarstva) pohiteli na ustrezne sodnomedicinske institucije, da bi govorice demantirali v obliki zdravniških izvidov in premagali zanje škodljiv stampedo javnega mnenja o njihovi odvisnosti. Ni pomagalo, tipično slovenska medijska paranoja se je potem še poglobila in nadaljevala svoj pohod s teorijami zarot o ponarejenih izvidih, itd.

Zadnja od teh nepreverjenih govoric, odličnega humusa za rumene medije, zadeva mariborskega župana dr. Andreja Fištravca, ki se menda zdravi v Avstriji in zato »šprica« seje mestnega sveta, uradno pa je menda na dopustu. Novinar Gabrijel Toplak je v tabloidu Svet24 namigoval na prepričljivost novic v nizu trditev, ki po njegovem podpirajo začetno ugotovitev:

»Govori se, da je župan na avstrijski kliniki za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. Le zakaj bi sicer manjkal na tako pomembnih sejah, kjer je sam predlagatelj? Pa ne gre za prvoaprilsko šalo, saj so se govorice pojavile v torek. Ne nazadnje se župan ob kandidaturi ni upal testirati,«je sporočil anonimni vir. Dodal je, da je to začetek »velikega poka«, ki smo ga v časopisu Svet24 ekskluzivno napovedali že februarja in bi lahko maja odnesel aktualnega župana.

Fištrave svet24 zasvojen

Oglejmo si, v kaj točno nas poskuša prepričati novinar:

(1) Govorica G pravi, da se mariborski župan zdravi zaradi odvisnosti od prepovedanih drog.

(2) Dokaz zanjo je, da je manjkal na sejah, katerih predlagatelj je.

(3) Razen tega: govorica G se je pojavila v torek.

(4) Toda prvi april je bil v sredo.

(5) (Kar se pojavi na prvi april, lahko ima status govorice, kar se na kak drugi dan, takšnega statusa nima.)

(6) Torej pri G ne gre za govorico.

(7) Razen tega: župan se tudi ni testiral glede odvisnosti ob svoji kandidaturi.

(8) Iz (2), (6) in (7) lahko zato izpeljemo, da se mariborski župan res zdravi zaradi odvisnosti.

Walton in Gordon navajata različne možnosti logičnih napak znotraj tega, čemur v angleščini pravijo »jumping to a conclusion«, kar bi lahko v slovenščino ohlapno in neizogibno nerodno prevedli kot preskok k sklepu oziroma prenagljeno sklepanje:

Five errors that fit under the category of jumping to a conclusion are identified: (1)

arguing from premises that are insufficient as evidence to prove a conclusion (2)

fallacious argument from ignorance, (3) arguing to a wrong conclusion, (4) using

defeasible reasoning without being open to exceptions, and (5) overlooking/suppressing

evidence. It is shown that jumping to a conclusion is best seen not as a fallacy itself, but

as a more general category of faulty argumentation pattern underlying these errors and

some related fallacies.

Kakor vidimo, je novinar nemudoma iz dejstva o odsotnosti župana na občinskih sejah skočil v sklep o zdravljenju, ne da bi navajal kakšna dokazila za svojo trditev – bolj poljubnega preskoka iz navedbe neke premise si že skoraj ne moremo predstavljati.

Komični učinek poudari še krčevito iskanje dodatnih razlogov v potrditev končnega sklepa – ker se je govorica pojavila v torek, že ne more biti izmišljena, saj je bil prvi april v sredo. Kar je torej predmet govorice na dan, ki ni prvi april, ima nenadoma status uporabne evidence in zaradi tega šteje za verodostojno; tudi članek je izšel dan po prvem aprilu, kar verjetno spet prispeva k njegovi verodostojnosti, si je morda kdo za nameček domišljal.

Kot da kombinacija dveh različnih linij dokazil in evidence (odsotnost s sej, odsotnost prvega aprila) še ne bi bila dovolj, je tu za popolno sliko še nov domnevni indic: teza o zdravljenju zaradi odvisnosti bo menda kar držala, ker se župan glede odvisnosti ni testiral v času svoje kandidature in je menda to možnost odklonil. Priznam, da že dolgo nisem videl novinarskega poskusa, kjer bi se nekdo trudil dokazati neko govorico s tako obupno slabimi in neprepričljivimi navedbami. Pri čemer že prvo šteje za faux pas.

Fištrave svet24 zasvojen 2

Toda v vsakem slabem je včasih kaj dobrega, nehote smo s pomočjo novinarjevega poskusa dobili nazorno prezentacijo uporabnega »metra« za profesionalni in etični žurnalizem: manj evidence kot navaja kakšen novinar za svoje trditve, bolj kot preskakuje v svojih zaključkih, bolj bi se takšnemu novinarstvu morali izogibati in ga jemati za rumenega. Ter obratno. Podobno velja za uporabo argumentov v njem. Ampak kaj, ko se o tem niti ne želimo pogovarjati: kolikor vem, se razprave o uporabi pomenu argumentacije v dolgi zgodovini nihče še sploh ni dotaknil. Nič čudnega, da v takšnem kotlu rumeni mediji vedno bolj paradirajo, resni pa jim postajajo vedno bolj podobni.