Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji

Obstaja žanr, ki bi mu lahko rekli »novinarski socialni populizem«? Da je takšen, je najlažje razbrati na margini, ko gre malce predaleč. Zgleden primer v zadnjem času je navzven pretresljiva zgodba o oglasu prodajalca svoje ledvice, ki je kakšen teden intezivno okupirala medijski prostor in sprožala polemike o človeškem dostojanstvu na pragu revščine. Od danes naprej je prepoznana kot dejanje goljufa. V tem primeru očitno dobro preskrbljenega Slovenca na otoku Iž, ki celo oddaja luksuzne apartmaje.

Če ne bi bila, ne bi obveljala za populizem – toda kar ga dela za takšnega, je zanesljivo način pristopa, ki v svoji nekritičnosti zaupljivo z jasno agendo pristopa k primeru, ne da bi preveril vse informacije. Tako kot številne druge zvrsti medijske tabloidnosti je bilo seveda mogoče pričakovati, da jo bodo ob razkritju zagrabili vsi, ki si želijo, morda z najboljšimi nameni, spregovoriti o stiskah ljudi, njihovi revščini in obupu. Večkrat se zdi, da je novinarska tema socialnih stisk vnaprej nedotakljiva: nihče nima srca, da bi vehementno podvomil v povedano, izrazil skepso ali celo na trenutke očital rumenilo in senzacionalizem, saj bi največkrat obveljal za neobčutljivega in brezsrčnega posameznika.

Toda v danem primeru se je zapletlo že na začetku: berljiva zgodba o očetu v zrelih letih, ki se je zakreditiral in ne more več pomagati svojim otrokom, je zvenela prepričljivo in privlačno, a so se kar hitro začeli pojavljati tudi dvomi o identiteti prodajalca ledvice, ker ga preprosto nihče ni poznal, nekatere njegove navedbe pa očitno niso bile točne.

Pri časopisu Večer so vztrajali, namenili so ji izrazito veliko prostora. Čeprav je bilo zaznati nekaj previdnosti »za vsak slučaj«, če bi se izkazalo, da navedbe niso resnične, so v svojih zapisih ves čas dajali prednost nepreverjenosti informacij in prepričanju, da z njo ni nič narobe. Verjeli so v resničnost namere oglaševalca, s katerim so se pogovarjali po telefonu. Novinarka Dragica Korade je v svoji kolumni demonstrirala, kaj točno je prenagljen sklep:

V četrtek, ko smo z njim govorili po telefonu, je povedal, da želi ostati anonimen, ker bedo, v kateri v resnici živijo, prikriva pred svojimi tremi otroki. In ker se mu že razpira rešitev vseh težav: dobil je namreč prvo ponudbo za nakup ledvice. Iz Avstrije. Včerajšnji molk bi lahko pomenil, da je ponudnik resen in da je do sestanka prišlo.

Sklepanje, da se je ponudnik ledvice odločil za operacijo, ker je našel kupca svoje ledvice in zato prekinil kontakte z novinarji in javnostjo, je bilo napačno. Danes vemo, da jih je prekinil, ker mu je postalo prevroče: policija ga je izsledila v bližini Zadra in ugotovila, da gre za prevaranta, ki je stkal niti, da bi se osebno okoristil. Vse, kar je natvezil medijem, je bila navadna laž.

V spet drugem zapisu je ista novinarka podoživljala njegovo tragedijo:

Ker sta oba z ženo, ki naj bi bila še delni invalid, brezposelna, kredita preprosto nista mogla vračati. Da še za hrano nimajo, je pripovedoval po telefonu. Da tri šoloobvezne hčerke ne bi tega občutile, ponoči krade po njivah krompir in po kantah za smeti pobira steklenice in jih potem proda v Murskem Središču. Star je 60 let in zaposlitve ne more dobiti, kvečjemu kako priložnostno delo. Za 15 evrov na dan recimo koplje jarke. Ker ima zemljo, je upravičen samo do enkratne socialne pomoči in ničesar drugega, je pripovedoval. In večkrat dal vedeti, da od nikogar nič ne pričakuje, da je “celo življenje pošteno delal in ne išče nobene miloščine”. V ledvici, za katero naj bi bil v četrtek že imel ponudbo, je videl častno rešitev svojega problema. Pozna tudi človeka, ki je s prodano ledvico poravnal bančni dolg “in sedaj z eno ledvico čisto dobro živi”.

Ves čas je govoril zbrano, prepričljivo, tu in tam je zaihtel. Zgodba je pustila za seboj kup velikih vprašanj, ki so se kljub nekaterim dvomom zgrinjala v eno samo: kaj lahko storimo, da rešimo ledvico.

Kaj lahko storimo, da rešimo ledvico goljufa? Pri Večeru so, če prav razumemo avtorico, poskušali pomagati po svojih močeh in nepridiprava celo sproti obveščali o (morebitnem) poteku akcije, da bi ga morda odvrnili od njegovega cilja: »V četrtek je z velikim nezaupanjem spremljal naše ideje, da bomo do novembra, ko se mora zaradi neplačanih dolgov izseliti iz hiše, “zbobnali akcijo” in nekako zbrali tistih 42 tisoč evrov, zaradi katerih mu je banka zarubila hišo.«

Zdaj, ko se je hvalevredna občutljivost izkazala za naivno in nepremišljeno solidarnost, bi se spodobilo, da se bralcem opravičijo in obljubijo nekaj več profesionalnega čuta in odgovorne previdnosti za prihodnje. Izgovarjati se na nečastne in nečedne poteze iznajdljivega goljufa pač ne bo dovolj.