::: Quis custodiet ipsos custodes? :::
Slovensko javnost v zadnjem letu ali širše večkrat prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste. Zakaj v današnjem času, primerno dozorelem, ni videti dinamičnega vrenja dogodkov, odvitih leta 2012 in nato še leto kasneje? Tistih, ki so ljudskim množicam dali toliko nove samozavesti in jih opolnomočili? Nostalgičen spomin, pospremljen s pričakovanjem ponovitve,... Continue Reading →
Vsaj polletni val nenavadnih novinarskih simpatij do zdravnika Ivana Radana se morda počasi končuje. Ali pa tudi ne. Nekdo, ki so ga na začetku ob izbruhu zgodbe povzdigovali v prvega domačega humanista med domačimi belimi haljami, ker si je drznil izvesti pri nas v cehu silno nepriljubljeno evtanazijo, je žel odobravanje in nato še zgražanje... Continue Reading →
Izmišljeni oglas z ledvico, ki so mu v veliki meri slepo sledili mediji, zbuja nelagodje novinarjev in hitro, že po nekaj dneh, brez miselne vaje mineva v pozabo. V preteklih beležkah sem pisal o tem, kako se gesta problematizacije medijske odgovornosti in celo refleksije v primeru, ki ne meče ravno najbolj prijetne luči na medije,... Continue Reading →
Kako so se mediji odzvali na razkritje policije, da je domnevni prodajalec ledvice navaden goljuf, ki na hrvaškem otoku oddaja apartmaje, zraven pa skrbi še za dodaten zaslužek z »oddajanjem« svoje ledvice? V prejšnjem zapisu sem že nakazal na brezrezervno promocijsko vlogo, ki so jo nekateri zavzeli v tej zgodbi. Navzlic številnim indicem so nepreverjeni... Continue Reading →
Obstaja žanr, ki bi mu lahko rekli »novinarski socialni populizem«? Da je takšen, je najlažje razbrati na margini, ko gre malce predaleč. Zgleden primer v zadnjem času je navzven pretresljiva zgodba o oglasu prodajalca svoje ledvice, ki je kakšen teden intezivno okupirala medijski prostor in sprožala polemike o človeškem dostojanstvu na pragu revščine. Od danes... Continue Reading →
Večkrat se spomnim na naslednjo parafrazo znane krilatice: V našem mediju ni cenzure. Prejšnji teden smo cenzurirali zadnjega, ki je to menil. Hvaležen sem Večerovim novinarjem, ker so mi jasno in brez pretvarjanja namignili, da v njihov časopis ne sodim: iskrenost je pač vrlina. Ampak vsakič brez slehernega dodanega argumenta. Verjetno za medijskega kritika –... Continue Reading →
»Ti časi so mimo,« nostalgično in užaloščeno ugotavljajo nekateri Večerovi novinarji v obrambo Violam. Njihovo ogorčenje je namenjeno spoznanju, da poslej na tekmah več ne bo mogoče tako nedolžno vzklikati »Ubi, ubi žabara!«, kar je zanje močno krivično in sodniška neumnost prve vrste. Pa je res? Koga bi smeli (vsaj) verbalno ubijati in pod kakšnimi... Continue Reading →
You must be logged in to post a comment.