Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

Slovensko javnost v zadnjem letu ali širše večkrat prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste. Zakaj v današnjem času, primerno dozorelem, ni videti dinamičnega vrenja dogodkov, odvitih leta 2012 in nato še leto kasneje? Tistih, ki so ljudskim množicam dali toliko nove samozavesti in jih opolnomočili?

Nostalgičen spomin, pospremljen s pričakovanjem ponovitve, vznemirjajo predvsem spoznanje o brezizhodnosti zaradi afer, ki spremljajo vlado Mira Cerarja, krvavo ožičena begunska kriza in splošen občutek nenehne fašizacije družbe, pa tudi posamični dogodki, kot je umik obtožnice proti Francu Kanglerju v zadevi, ki velja za povod vseh vstaj, mariborsko radarsko inštalacijo.

Če k temu priključimo še nenehno desničarsko izzivanje, ki iz odsotnosti protestov hektično dokazuje, kako so bili tisti pred tremi leti inscenirani specialno proti njihovemu nedolžnemu vodji, je slika hipertrofiranega občutka pogrešanja vstajniškega dogajanja kompletirana.

Bajka o nedolžnih  ljudeh

Sam sem sodeloval v mariborskih vstajah in kasneje, ker sem ljubitelj konsistence, pomagal v eni izmed vstajniških strank – takšen projekt je bil zame edino logično nadaljevanje začetega. Številni lepodušniki so takrat v tej nadaljnji gesti videli tako rekoč bogoskrunstvo in z veseljem delili svoje pljunke. Ne bi se mogli bolj motiti v presoji in prav takšni nam danes dolgujejo največ pojasnil.

Podobno nam ga dolguje ljudstvo v najširšem smislu: pravzaprav gledano širše in na zadnjih volitvah, razen v nekem zmernem obsegu v primeru Združene levice, vstajništva nikoli ni podprlo, čeprav je v kakšni anketi to prepričljivo nakazalo. Nasprotno, obsežno in zelo odločno je glasovalo za tistega, ki se nam je v kamere TV Slovenija v času vrenja ulice opravičeval, zakaj tja ne hodi, ker se mu ne zdi pravo mesto – Mira Cerarja.

Kangler gonja obtožnica MMC

Pustimo bajke o pravičnosti in pravilnosti vselej intaktno nezmotljivih množic ob strani – ne samo, da se ljudstvo velikokrat moti, včasih je prav hinavsko v svojih pričakovanjih. Temelj demokracije ni samo, da sprejmemo mnenje večine in priznavamo volilne rezultate, temveč tudi, da smo do ustreznosti mnenja skeptični.

Da bi odgovorili na začeto dilemo, zakaj danes ni vstaj, bi potemtakem morali sprva razčistiti, kdo jih sploh pričakuje in kako iskrena je njegova drža. Šele iz tega bo videti, zakaj vsebuje nostalgični resentiment po njih različne vzvode svojega porajanja. Če skrajno poenostavim, bi zato dejal: ko po tem sprašuje Janša, evidentno le provocira in razvija svoje teorije zarot. Nenazadnje je njihove kvote uravnotežil s svojimi »vztrajniki«. Ko se kolca ljudstvu, lahko njegove želje preskočimo in ga vprašamo, koga je obkrožilo na zadnjih volitvah. Ko po tem sprašujejo vstajniki, gnani od želje po ponovitvi, smo večkrat lahko tudi lakonični: izvolite, kaj čakate.

Konceptualna težava

Nekateri se z osnovno ponujeno tezo niti ne strinjajo: ni res, da danes ni vstaj, pravijo, v resnici se te odvijajo ves čas. Le da tega nismo pripravljeni zaznati, ker so pričakovanja previsoka. Nekaj takšnega meni N’toko, njihov stalni udeleženec. Če pogledamo na ulice, se nenehno vrstijo mnogoteri protesti: morda niso tako homogeni, morda največkrat niso zelo množični in glasni, vendar duh protestništva še živi. Začetna trditev je zato napačna.

Sam menim, da povedano povsem ne drži: z vstajami smo pri nas vendarle začeli označevati ulični revolt proti oblasti. Z bolj ali manj eksplicitno zahtevo, da mora ta odstopiti: v Mariboru proti Kanglerju, nato na vseslovenskih vstajah proti vladi Janeza Janše.

Po dogajanju leta 2012 in 2013 v to smer koncentriranih dogodkov res ni bilo, čeprav so se izzivi stalno ponujali: v Mariboru glede župana Andreja Fištravca, v nacionalni ravni sprva proti vladi Alenke Bratušek, in to deloma še v času vstaj, nato proti Miru Cerarju. Skratka: danes vstaj v resnici ni. Le zato, ker je gospod Cerar še vedno videti en tak zavzet, zaupanja vreden prijazen gospod?

Božji delec, iz katerega zraste revolt

Nelagodje in nostalgija konsekventno vodita do ugibanj, kaj točno sproža – in to v polnem smislu – ulične proteste. S tem se ponuja pestra paleta možnih premislekov, med katerimi se nekateri že uvrščajo na strani enciklopedije mistike.

Eden od razlogov, zakaj danes ni vstaj, tiči v nepričakovanih interpretacijah njihovih povodov. Novinarka Večera Dragica Korade nas že v skoraj romantični paraboli prepričuje, da je za začetek vstaj potreben nič manj kot božji delec:

Bivši mariborski župan Franc Kangler je v tokratnem sodnem epilogu našel nove dokaze za to, da v tisti mariborski decembrski jezi ni bilo nič pristnega, nič spontanega, ampak je šlo za politično zaroto. Po tej tezi so levi zarotniki proti njemu naščuvali neuko ljudstvo in zrežirali vstaje. Ta teza ima dve lepotni napaki. Prva zadeva ljudstvo: ljudstvo, s katerim imamo tu opravka, predvsem ni neuko. Ker ni neuko, ga ne more pet zarotnikov zvleči na trg in režirati vstaje. Vi lahko režirate stečaje, sodne procese, politične predstave, ne morete pa režirati vstaje. Lahko jo kasneje instrumentalizirate, ampak tisti božji delec, ki je potreben za nastanek takšne kolektivne akcije, ostaja skrivnost.

Torej: skrivnostna so pota božja tudi sicer, zakaj bi pri vstajah bilo kaj drugače. Če jih danes ni, pa to dejstvo močno pogrešamo, smo pač spregledali, da ni čisto v naši moči. Mobilizacijska sila ima svoj izvor nekje zgoraj. Ljudstvo res ni neuko, toda glede osnovnega motiva za nastop mariborskih vstaj so se interpretacije med sabo kregale že od samega začetka. Če je preostanek Slovenije v njih videl socialno in ekonomsko motivirano prebuditev kolektivne zavesti zasužnjenega ljudstva, vstalega proti svojim rabljem, smo nekateri v Mariboru ugotavljali, da so razlogi bili bistveno manj reflektirani in bolj profani: nekateri so postali »gotofi« zaradi permanentnega ropa denarnic, s katerim je pretila občina s Kanglerjem na čelu.

Toda kaj, ko se je ob prvi aretaciji maja 2011 v anketi Večera podpora županu celo zvišala. Kar nakazuje, da ljudstvo ni nujno občutljivo na korupcijo in da motiv občinske skorumpiranosti ni zadosten razlog za vstaje. Če česa ne razume, to še ne pomeni, da ga ne velja podpreti. Danes se mi vedno bolj dozdeva, da je imelo prav, ne da bi vedelo, da ima. Nadaljevanje vstajniškega dogajanja v Ljubljani in širše po deželici je terjalo nekoliko širšo in drugačno agendo: drugje radarjev pač niso postavljali, zato so ga velikokrat razlagali kot avtentičen vznik upora zaradi socialnih stisk.

V tej dvojnosti – bodisi so vstaje izraz ekonomske podstati ljudi bodisi avtentičnega revolta proti odtujenim političnim elitam – so se interpretacije izčrpale. In čeprav v resnici nikoli nismo domislili, čemu so se vstaje začele, se danes že moramo ubadati s tem, zakaj se ne nadaljujejo. Pa dajmo.

Pet razlogov

Med razlogi, zakaj jih na začetku leta 2016 ni, bi navedel pet zame najprepričljivejših. Prvi med njimi je, da je del vstajnikov uspel vstopiti v parlament in se tam bori dalje s političnimi sredstvi: ulični protestniki so postali njihovi volivci. Naslednji nam pove, da so se nekateri izmed njih preprosto spridili in izneverili svojemu poslanstvu. Tretji govori o razočaranju nad vstajniki, ko ti pridejo na oblast, npr. v Mariboru. Četrti je depresivno ravnanje inštitucij pravne države, recimo Ustavnega sodišča ali navadnih sodišč, ki željo po družbeni spremembi prevaja v splošno apatijo in jemlje motivacijo ljudem. Peti je klasičen sindrom antijanšizma: če bomo rušili obstoječo oblast, bomo dobili Janšo. Zato se tega res ne splača početi. Navedeni niso edini. Se mi pa zdijo najbolj verjetni. Naj jih na kratko orišem.

Parlamentarizem in vstajništvo

Iz kvote številnih vstajniških gibanj so nekatera prešla v stranke, nekatera so zamrla, spet drugi vstajniki pa tako ali drugače podpirajo obstoječe ali nikogar. Med vstajniške stranke prištevam DSD, TRS, IDS, Solidarnost in Piratsko stranko. Morda bo kdo porekel, da sta DSD in TRS obstajali že prej in sta zgolj izkoristili trenutek, a tak pomislek puščam ob strani. Prve tri so se združile v Združeno levico in čeprav jim je Ninamedia aprila 2014 namerila le 0,3 odstotno podporo, maja jih sploh ni zaznala, junija, le mesec pred volitvami, pa 0,7 odstotka, so danes v parlamentu, kjer v vsebinskem smislu spodobno opravljajo svojo nalogo.

Šibka javnomnenjska podpora vse do volitev tvori lep dokaz, da jih široke množice niso želele kaj prida videti kot političnega subjekta. In to kar treh skupaj. Zakaj je tik pred zdajci prišlo do preobrata, je verjetno kompleksna zgodba.

vstaja kapitalizem

Če imate trojno vstajniško stranko v parlamentu, za katero ugotavljamo, da se njena podpora po uspešnem preboju krepi, potem seveda, inherentno logiki političnega udejstvovanja, pač ne morete pričakovati, da bo aktivno angažirana na ulicah. V Združeni levici sicer ponavljajo, da je njihov integralni del še »četrta« sfera, del vstajniške civilne družbe. Vendar nekako ne gre, da bi protestniki stali pred parlamentom, če izza zidov v njem domuje, četudi v opoziciji, njihova domicilna stranka.

Ko stopite na politični parket, in prav je tako, se borite naprej s sredstvi, ki jih ta omogoča. Ergo: vstajništva ni, ker so pač nekateri prešli v realno politiko. Hic Rhodus, hic salta. Od tu naprej jih moramo ocenjevati z drugimi vatli. Vsi, ki Združeni levici oporekajo, da je bila gesta strankarske organiziranosti napaka, ostajajo moralni dolžniki zaradi svojega lepodušniškega sprenevedanja tako dolgo, dokler ne bodo prikazali svojega učinkovitega paralelnega projekta.

Predvsem članom IDS lahko očitamo le dejstvo, da so slovensko realnost odkrili tako rekoč po naključju, s pogledom skozi okno: tako kot Hegel so ugledali belega konja vstajništva, sicer brez Napoleona, in v njem začutili svetovnega duha revolucije. Pred tem jih domača realnost in npr. Janša nista posebej zanimala, do tistega hipa so bili zgolj pozorni bralci Marxa. Toda ne bodimo preveč malenkostni, Združena levica je s svojim uspehom omogočila en del preživetja vstajniških idej.

Vstajniška samougrabitev

Če je prvi razlog trenutnega manka vstaj nesporno opisani vstop nekaterih v politično areno, nam pogled na nekatere druge vstajniške stranke pokaže, da so se te v sebi skvarile in popolnoma zanikale svoje poslanstvo. Lep primer tega je Solidarnost, že lep čas ugrabljena.

Ko sem pred debelim letom skupaj z dvanajstimi eminentnimi člani iz nje izstopil, sem to storil že prepozno: preostala predsednika na njenem čelu – tretja članica predsedstva se je poslovila – sta jo uzurpirala na način, da se tega ne bi sramoval niti kakšen Zmago Jelinčič. Za polomijo na kar treh volitvah nikoli nista prevzela nobene odgovornosti, kongresa že od ustanovitve naprej ne skličeta ali si ga morda niti ne upata, dejavnosti in uresničevanja programa ni, članstvo pa strpno prenaša vse nespodobnosti.

Samovoljno so ukinili najvišji organ stranke, izvršilni odbor, ker je bilo v njem preveč kritičnih osebkov, medtem ko svet stranke ni več legitimen zaradi radikalnega osipa. Nič čudnega, da po novem na spletni strani ni mogoče najti nobenega organigrama z imeni, še predsednikovih si več ne upajo zapisati. Namesto zavez in principov vstajništva, obljubljene večje demokratizacije znotraj stranke in participatornosti, deluje Solidarnost bolj po principu hierarhične uzurpacije, domišljijo posameznikov pa poganjajo le še mesečne državne dotacije zaradi skupnega nastopa s stranko SD na zadnjih državnozborskih volitvah.

Res klavrn zasuk stranke, ki je imela odličen, predvsem pa realističen programski potencial. Odgovor, zakaj danes ni vstaj, je spet logičen: ker so tisti, ki so včasih stali na njihovem začelju, postali karseda podobni onim, proti katerim bi morali protestirati. Morda so še hujši. Ker to v sebi vedo, lahko kvečjemu le hlinijo svoje vstajništvo. Ergo: vstaj ni niti iz razloga prevelike zrcalne podobnosti.

Večno vračanje istega

Naslednji razlog je soroden prejšnjemu: vstajniki se lahko spridijo, če ne pridejo na oblast, iz določenih partikularnih koristi. Lahko pa tudi, verjetno še bolj intenzivno, če se tam znajdejo. Iz podobnega motiva. Lep zgled je novi mariborski »vstajniški« župan Andrej Fištravec v mestu, ki je edino uspelo razstoličiti obstoječega. Žal nosim tudi sam svojo odgovornost za zmoto pri začetni podpori kandidatu: verjetno je javnosti manj znano, da je v tistih časih volilnih procedur zaradi popolne neenotnosti mariborskih vstajnikov pretilo, da ne bodo ponudili nikogar približno verodostojnega in bo posledično zmagal etablirani politik starih elit. Skoraj se je res zgodilo.

Na grozo vseh pa aktualni župan v času svojega mandata zgolj ponavlja geste svojega predhodnika. Ne samo, da nikoli ni zgradil mostu do ljudi in poskušal delovati v sosvetu z vstajniki ali zahtevanimi načeli neposredne demokracije, obdal se je z ozko četico izbrancev, kreatorjev mariborskih dogodkov, ki sebe dojemajo predvsem kot telesne čuvarje z nalogo županu v stanju stalne pripravljenosti pojasnjevati, kakšen je videti svet tam zunaj, komu se sme ali ne sme približati in kateri projekt začeti. Tej ugrabitvi nato čisto uradno pravijo »svetovanje« in za svoje delo sklepajo različne pogodbe.

janšastan vstaja

Medtem ko njegovi najbližji sodelavci kot po tekočem odstopajo ali so umaknjeni, mediji dnevno poročajo o nepravilnostih in nečednostih iz občinske stavbe ali javnih podjetij. Pričakovana posledica: pri Mariborčanih se lahko zgolj krepi občutek, da je bil njihov ulični angažma zaman. Da se vse sfiži, da nima nobenega smisla. Včasih so bili ponosni, danes jih je sram. In tam, kjer ni človeške stimulacije ali angažmaja, ne bo božje pomoči in njegovega čudežnega delca. Ergo: vstaj ni, ker zdaj kar zanesljivo vemo, da bo tudi po njih vse isto. Občutek, da je politika zakleta in da so vsi isti, je zopet zmagal.

Nedelovanje pravne države

Manko motiviranosti za nov upor nesporno poganja tudi stanje pravne države kot četrti razlog: ljudsko apatijo krepi trpko spoznanje, da se postopki proti skorumpiranim politikom in gospodarstvenikom ne končajo ali se celo zaključijo v njihov prid. Čemu se podati na ulice, če končni cilj, sankcije proti klientelističnim in nepotističnim mrežam in odstavitev političnih elit, nikoli ne bo dosežen? Če bodo vsi pretežno oproščeni? In se bo verjetnost, da se bo to zgodilo, dvigovala premo sorazmerno glede na velikost kaznivih dejanj in težo vpletenih akterjev? Primeri, ki pridejo kot prvi na plano, so procesi proti Janši, Kanglerju, Jankoviću in recimo Bavčarju. Sploh zavrnjena obtožnica v zadevi mariborskih radarjev.

Verjetno v vseh teh pričakovanjih obstaja tudi nekaj malega populističnega neznanja in prenaglih sodb. Toda psihološka indolenca množic ima spet na voljo dober in skoraj racionalen temelj, zaradi katerega nas prepričuje v resignacijo in občutek nesmiselnosti. Apatičnost in indiferenca se pojavita kot neizbežni posledici.

Ker sodstvo ni učinkovito, ker kriminalisti in tožilci klonijo, pravna država ne deluje. K temu prištejmo se čudne odločitve Ustavnega sodišča in mera bo polna. Ergo: ne splača se skandirati proti skorumpiranim klikam in zmrzovati na ulici, na sodišču bodo naslovniki kasneje prepoznani za nedolžne.

Ni čas za rušenje, prihaja Janša

Peti argument proti vstajništvu se odvija spontano, morda včasih na nezavedni ravni, vselej najbolj nevarno učinkoviti, ter na nivoju proizvedenih strahov: bolj bomo rušili obstoječo oblast, prej lahko dobimo v zameno njega, ki si ga res ne želimo. Janšo. Glede tega, kar bi po pravici lahko imenovali za novodobni politični slovenski Urangst, nenazadnje tudi za travmatični razlog velikega dela vstaj, sta svoji različni mnenji v polemiki podala že Rok Kogej in Grega Repovž.

Teza, da nimamo resne alternative proti predsedniku SDS, je v sebi luknjičava celo brez implementacije božjega delca, a skrbi tudi, kdo nam zavest o šibkosti servira. Po sebi indicira, kako močno so zaprečene možnosti, da bi prišlo do vstaj: ob porastu evropske desnice v času begunske reformulacije Evrope se marsikomu Cerar zdi nenadoma kar dober branik pred vzponom domačih radikalizmov.

S pozicije Združene levice je lahkotno ugovarjanje antijanšizmu na neki točki celo razumljivo. Njeni protagonisti so že v času vstaj nenehno ponavljali lustracijsko mantro o starih obrazih in preživetih političnih vzorcih, s tem demonizirali tudi druge vstajniške stranke in bili v tej gesti na las podobni komu? Janši samemu. Zahteva po lustraciji je njegova stara zimzelena melodija. Ljudi ne moreš počez registrirati po njihovem EMŠU in političnem udejstvovanju – le zato, ker so se nekoč udejstvovali. Lahko jih presojaš le po dobrih in slabih dejanjih, njihovi odgovornosti.

no fear no fuhrer

Z vidika opozicijske parlamentarne stranke, ki celo deklarativno ne želi prevzeti bremen vodenja države in ni izkazala sposobnosti za povezovanje ljudi onstran relativno zelo ozkih programskih in ideoloških smernic, pa je zavzeto stališče celo zgrešeno. Razkriva namreč, da socialistična agenda Združene levice tu ni mišljena kot resen realizabilen projekt, da se socializem vzdržuje kot »opozicijska« utopija na papirju. V tem smislu je kritika antijanšizma znova smiselna kot instrumentalno ustrezna nekomu, ki bi najraje čepel v opoziciji, verjetno pod pretvezo, da še ni dovolj močan –  kar je po sebi znak politične nezrelosti in neodgovornosti.

V Združeni levici s tem hkrati gojijo lustracijske ideje, kakršnih se ne bi sramoval niti Janša, po drugi plati pa odkrito priznavajo, da nimajo dovolj kadrovskega potenciala in znanj. S tem shizoidnim pristopom jih nikoli ne bodo dobili. Ker ostajajo edino upanje levice, je to lahko kritično spoznanje.

Urangst proizvaja pragmatična preigravanja, ker predstavlja clear and present danger totalitarizacije družbe, vselej profitira aktualni oblastnik. Ergo: za vstaje ni čas, ker lahko potem hitreje dobimo janšizem, meni del ljudstva. A hkrati za nekatere akterje tak razvoj ne bi bil najslabši, ker bi postali politično močnejši, postavljeni v vlogo njegovih ostrih nasprotnikov.

Pesimizem nekega mazohizma

Pet navedenih razlogov nam v seštevku kar dobro pojasni zatečeno stanje. In še malce pesimistične osebne perspektive: udeležbo na vstajah sem zaradi reakcij velikokrat doživljal kot dejanje mazohista. Najprej te popljuvajo mojstri konspiratologije, npr. Kangler in Janša, te predalčkajo v neke svoje fiktivne in povsem izmišljene mreže političnih silnic iz ozadja, ki se na koncu primejo. Nato tolčejo po tebi še tisti na drugi strani, številni sotovariši vstajniki: le zavoljo vere, da je potrebno opozicijo obstoječim elitam preusmeriti v nek trajen politični projekt, saj sicer protesti nimajo smisla. (Ja, takšni danes najbolj stokajo, ker ne vidijo in ne želijo videti, kaj povzroča njihova namišljeno nedolžna pozicija.)

Po tretji je zaradi egoističnih in partikularnih interesov mnogih, ki na noben način niso želeli povezovanja vstajnikov v eno fronto in so pri tem forsirali zgolj sebe, sledila še njihova ekskomunikacija: predvsem velik del Združene levice deluje skozi modus arogantne samozadostnosti. Ker jih konfliktnosti in delitve poganjajo še danes, me ne bo presenetilo, če jih bo isti motiv nekoč tudi notranje uničil. In ko k temu dodaš še medijske diskreditatorje, res ostane zelo malo volje po akcijskem udejstvovanju.

Ne gre sicer čisto obupati, toda čisto subjektiven zaključek bi lahko bil tudi: nostalgija za vstajami je le še za naivne in trapaste, idealizirana podoba nečesa, česar v resnici globoko v sebi večina zaenkrat ni pripravljena misliti resno in še manj udejanjiti. Ko bo, se znova vidimo.

Ivan Radan kot novinarski heroj in prvi humanist

Vsaj polletni val nenavadnih novinarskih simpatij do zdravnika Ivana Radana se morda počasi končuje. Ali pa tudi ne. Nekdo, ki so ga na začetku ob izbruhu zgodbe povzdigovali v prvega domačega humanista med domačimi belimi haljami, ker si je drznil izvesti pri nas v cehu silno nepriljubljeno evtanazijo, je žel odobravanje in nato še zgražanje nasprotnikov evtanazije kakšen teden, potem pa je prvoten fokus čez noč dramatično splahnel – danes je osumljen umorov sedmih bolnikov na nevrološki kliniki, ponarejanja listin, zlorabe položaja in še česa, skupno 24 kaznivih dejanj. Ni pomagalo, naklonjenost je pri številnih ostala. V nadaljevanju me bo zanimalo, od kod takšna evforičnost – evidenco navajam spodaj – in kako so nekateri novinarji postavili sebi in nam nepričakovanega idola.

Po prvem valu napačnih domnev, da se nam je pripetila morda prva pravcata evtanazija, česar mediji skupaj z javnostjo res niso mogli vedeti, je sledila nenavadna, na trenutke že kar šokantna solidarizacija z menda čutečim zdravnikom velikega srca, polna znova nepreverjenih podatkov in izrekanja simpatij do njega predvsem v želji, da se izpostavi slabo delovanje UKC in sramotno stanje v našem zdravstvu. Morda prava intenca, vendar napačna pot.

Radanov načrt, da svoje skrajševanje življenj pacientom, ki je morda bilo ubijanje, pojasni s provokacijo, s katero je menda želel opozoriti na nevzdržne razmere na kliniki, predvsem, kot je sam povedal v Odmevih, zaradi slabe komunikacije med zaposlenimi, je očitno bil dokaj uspešen, marsikoga je prepričal. Pojasnilo, da je kalij spuščal mimo žile, ne v paciente, pa je zbudilo prve dvome, ne pa tudi odgnalo vseh simpatij do njega.

Radan POP TV načrtoval umore

Nedvomno bo zadeva (ali afera) Radan verjetno obveljala za eno najbolj razvpitih in frekventno obdelanih v letu 2015; velik del njenega življenja in perturbacij so pravzaprav ustvarili kar novinarji sami. Zato znova preseneča – ali pa tudi ne, če nimamo nobenih pričakovanj – kako malo slehernega samopremisleka je bilo doslej vloženega v kritičen pretres njihove vloge in sokreiranje informacij in razlag ob dogajanju v njej. Skrbna analiza bi lahko razkrila nekaj izjemno pomenljivih simptomov domačega novinarskega posla.

Radan kot heroj in nedolžna žrtev

Čeprav so mediji lahko kar hitro iz prvih ugotovitev nadzorov na nevrološki kliniki in na podlagi drugih podatkov zaslutili, da zdravnikovi motivi niso tako močno plemeniti, saj se je prvotna ocena o evtanaziji nagloma sprevrgla v prepoznanje, da je zdravnik svoje paciente morda preprosto serijsko moril, so v svojih presojah in sodbah raje velikokrat dali prednost sočutju – kar pomeni, da so raje podvomili v vodilne v UKC in kriminaliste kot v osumljenca. Splačalo bi se analizirati, kako so mediji poročali o Radanu v fazi diskurza o prvi evtanaziji pri nas in kako se je isti diskurz obnašal ob prehodu v drugo fazo, ko je bila teza iz prve zavržena. Morda je del novinarske heroizacije zdravniškega lika bil izpeljan prav iz zgrešenega orisa v prvi.

Poglejmo si daljši odlomek nekaterih navedkov, ki  Radana prikazujejo kot odvečno demoniziranega heroja, kot žrtev, vredno polnega sočutja, tragičnega in nedolžnega posameznika z veliko dušo in srcem, nad katerim se izvaja linč. Kot nekoga, ki se je zgolj trudil izboljšati razmere in komunikacijo, ne pa moriti, ki ga je sistem zlomil in je začel jemati pomirjevala.

Navajam tiste, katerih avtorji so se mi zdeli med bolj pogumnimi, a širša evidenca bi nakazala bistveno bolj  množične trende, morda za kanček manj odkrito artikulirane v podporo priprtemu zdravniku in manj pocukrano patetične. Krepki poudarki so moji:

Ivan Radan je v resnici tragičen lik človeka, ki ga vrtinči življenje skozi delo, delo in še enkrat delo. Ko se je leta 1993 kot puhasti mladenič, gimnazijec, smelo vpisal na študij medicine, si ni mogel predstavljati, kaj vse ga čaka. (Milena Zupanič, Delo)

V intervjuju za Delo je januarja dejal, da je insceniral dogodek s smrtonosnim kalijem, da bi dosegel interni pogovor s kolegi. Pretresljivo. Tudi če bi se izkazalo, da je bil to bolj izgovor za »umore iz morilske sle«, kot so kaznivo dejanje ovrednotili kriminalisti, je želja po pogovoru osnovna človekova potreba. (Milena Zupanič, Delo)

»Precej raziskovanja je odkrilo nove podrobnosti, ki še najbolj kažejo na to, da je medijsko že linčani in od kolegov obsojeni zdravnik Ivan Radan bolj žrtev kot pa storilec zločinov, ki mu jih očitajo,« piše revija Jana. … Avtorica članka opozori, da bralke in bralci o Radanu niso povedali nič slabega. Še več, zatrdili so, da je bil zdravnik z dušo. V njem so videli zadnjega, ki bi lahko kogar koli umoril. (Slovenske novice, citirana Jana)

S tihim pristankom na demonizacijo zdravnika, ki naj bi bil po vsesplošni histeriji na smrt bolne predčasno pošiljal na drugi svet, je (ministrica) pristala na molk o mnogih vprašljivih zdravniških odločitvah ob koncu življenja. (Dragica Korade, Večer)

O nevzdržnosti razmer, v katere so pahnjeni umirajoči, je od januarja, ko so nam zdravnika Ivana Radana prvič predstavili kot zadrogiranca in morilca, priplavalo na površje javnosti kar nekaj neprijetno konkretnih dejstev. (Dragica Korade, Večer)

Veliko manj tvegano igro bi se Radan šel, če bi besede uporabil kot drugačno orožje. In postal žvižgač. Morda bi mu zaradi tega grozili z izgubo službe, ki jo je zdaj tako in tako izgubil. A zdaj mu grozi še zapor. Poleg tega zdaj nihče z njim ne simpatizira. Zameril se je javnosti vsaj zaradi moralno nedopustne igre, ki se jo je šel z umirajočim bolnikom. (Jana Juvan, Večer)

Ivan Radan je še vedno nedolžen. Vse dokler se mu ne dokaže krivda. Iz poročil, ki jih dnevno objavljajo mediji, ni zaznati njegove krivde. Vsaj doslej za to ni bilo nobenega trdnega dokaza. (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

Na podlagi dejstev, ki so omenjena in navedena zgoraj in v medijih, je jasno, da edini krivec (če je sploh krivec) ni Ivan Radan. On se je le zlomil v zdravstvenem sistemu, ki že dlje časa kaže znake hude bolezni.  (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

Glasnika ne smemo kaznovati, ker sporoča slabo novico. Glasnika je treba častiti. (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

V nadaljevanju bom razložil okoliščine in dejanska ozadja, ki Radana kažejo kot žrtev. To seveda ne pomeni, da so čisto vse obtožbe na njegov račun lažne. Dejstvu, da mu je izgorelost na delovnem mestu pustila tudi določene psihične posledice, verjetno nima smisla oporekati. A bilo bi skrajno nekorektno in neprofesionalno, če bi Ivana Radana označil za odvisnika od pomirjeval. Vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) in nekateri mediji, predvsem Dnevnik, so si privoščili ravno to. Človeka so – ne glede na jasne zakonske določbe glede omejene pravice do vpogleda v zdravstveni karton – javno diskreditirali kot psihičnega bolnika, odvisnika od tablet, takorekoč narkoman. Domneva nedolžnosti za gospoda Radana ne velja. (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Doktor Radan je zaradi prostorske stiske in premalo bolnišničnega osebja – namesto treh sester na enega pacienta so bili trije pacienti na eno sestro – počasi izgubljal bitko z institucijo, ki v svojem nazivu nosi zveneči naziv univerzitetna. Ni mu uspelo izboljšati komunikacije med zdravniki, osebjem in vodstvom. Pisal je pisma, opozarjal in poskušal narediti vse za boljše razmere. (…)

Intenzivna terapija, kjer se je vsak dan srečeval z umirajočimi, je vplivala na njegovo psihofizično stanje. Pogosto je bil v zdravniški halji tudi po tri dni, izčrpan in s kompleksom Don Kihota, ki se bori z mlini na veter. (…)

O tem, da je bil Ivan Radan dober zdravnik, ni nobenega dvoma. Ko to pišem, mi pred oči prihaja prizor iz filma Filadelfija, kjer na smrt bolni Tom Hanks na sodišču išče pravico, ker so ga nekdanji odvetniški kolegi in partnerji odpustili, ker je imel aids. In ker je bil homoseksualec. Tudi dr. Radan je v prenesenem smislu na smrtni postelji, kajti še vedno mu resno grozi obtožnica za umor umor sedmih pacientov, zaradi česar mu teoretično grozi višja zaporna kazen kot serijskemu morilcu Metodu Trobcu. Morda celo dosmrtni zapor. (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Doktor Radan ni bil samo dober zdravnik v profesionalnem smislu, ampak je bil tudi zelo človeški. Za naše razmere nadpovprečno človeški. Prav ta predanost poklicu ga je zaznamovala že v mlajših letih, ko je kot študent pol leta delal kot prostovoljec v Zambiji in o zastrupitvah v Podsaharski Afriki napisal tudi znanstveni članek. (…)

Utemeljeno torej domnevam, da so docela izmišljene tudi tiste obtožbe na njegov račun, ki govorijo o morilski sli. Tistim, ki ga poznajo in so kdaj delali z njim, se zdijo absurdne. Vendar so po svoje logične, kajti mafijski sistem, ki je Radana prepoznal kot idealnega grešnega kozla, ga po hitrem disciplinskem postopku izpljunil in nato medijsko demoniziral, mora na vsak način zabrisati sledi, zaščititi doslej nedotakljive kadre in še posebej poskrbeti za finančne tokove, zaradi katerih vsako leto v UKCL umre bistveno več kot zgolj sedem pacientov.  (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Kaj imajo skupnega Milena Zupanič, Dragica Korade, Jana Juvan, Dejan Steinbuch, novinarji Jane in Živojin Stevanović, slednji resda »zgolj« zdravnik, ki pa so mu uredniki odmerjali nenavadno veliko pozornost?

Gotovo to, da se zdijo njihova prepričanja neutemeljena, celo groteskna in na meji možnega. Da izrekajo nenavadno veliko sočutnost in simpatije do zdravnika, ga rišejo kot grešnega kozla, poteptano žrtev, hrabrega žvižgača, ki se je uprl zdravniškemu mafijskemu sistemu. Da se posledično obravnavajo za kriminalistični in medijski konstrukt ocene o umorih, zadrogiranosti in zasvojenosti, policijskim in drugim interpretacijam o Radanu pa ne verjamejo. Tudi če so zagovorniki pravice do evtanazije in je naklonjenost morda motivirana z njo, je po zbranih podatkih njegovo ravnanje bilo vse kaj drugega.

Da v dilemi »Ali ima prav Radan ali pa vodstvo UKC in kriminalisti« manifestirajo več dvoma v slednje kot v svojega heroja. Zdi se, kot da so padli na izpitu iz osnovne novinarske metodologije: da bi obsodili nepravilnosti v UKC in oddelku za nevrologijo, še ne rabite izrekati simpatij z nekom, za kogar tožilci domnevajo, da je morilec. Če bodo podobni avtorji želeli svojo pristranskost skrivati za domnevo nedolžnosti osumljenega, tega ne moremo jemati resno.

Ob nekaterih neposredno hvalilnih tonih novinarjev si velja morda zaradi nekaterih miselnih značilnosti posebej zapomniti zaščitniško pisanje novinarke Večer Jane Juvan. Interpretacija avtorice je več kot bizarna, lahko bi dejali, da že perverzna: izhaja iz premise o dobrih namenih zdravnika, ki pa se je, tako rekoč po nepotrebnem, šel »tvegano igro« (beri: ubijal) in sebe spravil v nevarnost – pri čemer izgubo službo in nato še zapor postavlja višje od primerjalnem vrednotenju od samega življenja, ki ga je drugim jemal. Prepoznanje slabe odločitve (za ubijanje!) vidi tudi v tem, da zdaj z zdravnikom nihče več ne simpatizira (razen očitno nje same) in na koncu s stisnjenimi zobmi, kot da bi to ne bilo v nasprotju s tem, kar je povedala, v njegovem ravnanju celo zazna »moralno nedopustne igre«.

Seveda si bolj prijazen evfemizem za to, kar je Radan po mnenju ljubljanskega tožilstva storil, namreč moril, že skoraj težko predstavljamo. Da o tem, da se je v zadevo vključilo tudi specializirano državno tožilstvo, posebej ne govorimo. Podobno kot je trditi, da je res škoda, da je ubijal, ker zdaj več nihče ne simpatizira z njim, že skoraj stvar popolne izgube občutka za pieteto.

Radan SN linč

Radan kot hladnokrven morilec

Zadnji podatki, izpeljani iz izrednega nadzora na nevrološki kliniki, govorijo vedno bolj ne samo o nekom, ki je drugim jemal življenje iz neke patološke strasti, ampak vedno bolj tudi o tem, da so bili ti umori precej skrbno načrtovani. Poročilo o nadzoru je javno dostopno, komisija je pregledala najmanj 3700 strani listinske dokumentacije, ki jim jo je predložil UKC Ljubljana, ter opravila 21 razgovorov.

Najmanj devet bolnikov naj bi, kot smo že slišali, Radan tudi fotografiral, pomanjkljivo oblečene, nezavestne in brez soglasja, dejanja naj bi predhodno načrtoval. Ne le, da so bili uporabljeni preveliki odmerki kalija, uporabljal naj bi morfin, ni odrejal obdukcij, v najmanj enem primeru naj bi to storil na pacientu že naslednji dan po hospitalizaciji in takoj obvestil sorodnike, da se pridejo posloviti, osumljen naj bi bil ponarejanja cele vrste listin, saj se denimo nikoli ni zdravil na Dunaju, kar so potrdili tudi avstrijski kriminalisti. Imamo novinarji res dobre razloge verjeti, da so vse te domneve popolnoma izmišljene?

V kakšnem stanju je zdaj medijska konstrukcija, po kateri je Radan zgolj žrtev sistema, hvalevreden borec in žvižgač, ki se bori proti nepravilnostim, demonizirani zdravnik? Če so našteti novinarji konsistentni svojim stališčem, bodo morali znova zamahniti z roko in podvomiti v podatke.

In tako se zadeva Radan sprevrača v prvovrstno afero nenavadne novinarske pristranskosti in neobjektivnosti, pri kateri smo namesto običajnega suspenza in zadržanja mnenja (epoche) videli vse kaj drugega.

Najmanj, kar bomo smeli pričakovati je, da se omenjeni avtorji, če se bodo vse obtožbe izkazale za resnične, svojim bralcem iskreno opravičijo.

Steinbuch Rada škoda

Racionalizacija in naknadni izgovor v oglasu z ledvico

Izmišljeni oglas z ledvico, ki so mu v veliki meri slepo sledili mediji, zbuja nelagodje novinarjev in hitro, že po nekaj dneh, brez miselne vaje mineva v pozabo. V preteklih beležkah sem pisal o tem, kako se gesta problematizacije medijske odgovornosti in celo refleksije v primeru, ki ne meče ravno najbolj prijetne luči na medije, niti slučajno ne želi razpreti. In kako je za naše razmere to tako rekoč pričakovano.

Korak naprej je storila novinarka Večera Dragica Korade, ki je poskušala na Facebooku svoje dejanje utemeljiti z nič manj kot nekakšno pomočjo policiji. Kot da bi bil primarni motiv pisanja o oglasu del igre razgaljanja lažne identitete goljufa, že prepoznanega kot takšnega, in preprečitev nastale škode:

Dragica Korade goljuf ledvica FB
Seveda ni vprašanje, da so pisali, temveč kako so. Da je Večer zgodbo začel in nadaljeval z spraševanjem, ali gre za potegavščino, ne ustreza resnici. To je izgovor, post festum racionalizacija ravnanja, zamenjava začetnega kurza »Raziščimo, v kakšni stiski je človek, ki prodaja ledvico, ampak povejmo za vsak primer tudi, da je morda potegavščina in ohranimo distanco.«

Ali kot je zapisal urednik deska pri Večeru: »S to osebo je govorila ena naših najbolj izkušenih novinark, zgodbo smo preverjali na tisočih koncih. Gospod je bil prepričljiv, njegovi argumenti, zakaj se noče izpostaviti z imenom in priimkom, so bili v tistem trenutku smiselni. In dvom, ki se je pojavil dokaj hitro, smo vključili v zgodbo – pa ne za alibi, ker ne vem, zakaj bi ga potrebovali, ampak ker je bil relevanten.«

Vse to so pri Večeru res naredili. Vendar se zdaj ne morejo pretvarjati, da so ves čas izhajali iz začetne premise o goljufiji in so zgolj pomagali policiji, kot želi stvar za nazaj prikazati Dragica Korade. Tudi sama je zapisala vse kaj drugega:

V četrtek, ko smo z njim govorili po telefonu, je povedal, da želi ostati anonimen, ker bedo, v kateri v resnici živijo, prikriva pred svojimi tremi otroki. In ker se mu že razpira rešitev vseh težav: dobil je namreč prvo ponudbo za nakup ledvice. Iz Avstrije. Včerajšnji molk bi lahko pomenil, da je ponudnik resen in da je do sestanka prišlo.

Ves čas je govoril zbrano, prepričljivo, tu in tam je zaihtel. Zgodba je pustila za seboj kup velikih vprašanj, ki so se kljub nekaterim dvomom zgrinjala v eno samo: kaj lahko storimo, da rešimo ledvico.

»V četrtek je z velikim nezaupanjem spremljal naše ideje, da bomo do novembra, ko se mora zaradi neplačanih dolgov izseliti iz hiše, “zbobnali akcijo” in nekako zbrali tistih 42 tisoč evrov, zaradi katerih mu je banka zarubila hišo.«

Se pravi: razmišljala je o tem, da je oglaševalec našel (resnega) ponudnika, da je treba njegovo ledvico rešiti in da se poskuša z denarno akcijo preprečiti, da je ne proda. Razen tega je zbranih 17.000 evrov bilo dejansko v veliki meri rezultat medijskih akcij.

Racionalizacija je postopek, kjer ponudimo napačen, izmišljen in neprepričljiv izgovor, ker vemo, da so pravi razlogi manj prepričljivi in nerodni za naš položaj, oziroma bodo prinesli več nelagodja in tegob.

Argumentacijska shema racionalizacije, ki velikokrat preprosto spominja na iskanje izgovora, je naslednja:

Za trditev T je podan razlog ali dokaz A, ki ni pravi razlog zanjo – to je razlog B.

Da se je Večer trudil pomagati policiji razrešiti goljufijo, ni pravi razlog, zakaj so o primeru sleparskega oglaševalca tako na veliko pisali. Dodali so ga naknadno. Pravi razlog je bil nek drugi, socialen in verjetno populističen. Je pa racionalizacija priročno sredstvo, da sedaj ustavite spraševanja o krivdi novinarjev in njihovih poklicnih standardih, ker se z menjavo razloga tega vsaj navidezno osvobodite.

Več:

https://vezjak.com/2015/08/25/kako-so-oglasu-z-ledvico-nasedli-mediji/

https://vezjak.com/2015/08/26/goljuf-z-ledvico-in-slepa-pega-neodgovornosti/

Goljuf z ledvico in slepa pega neodgovornosti

Kako so se mediji odzvali na razkritje policije, da je domnevni prodajalec ledvice navaden goljuf, ki na hrvaškem otoku oddaja apartmaje, zraven pa skrbi še za dodaten zaslužek z »oddajanjem« svoje ledvice?

V prejšnjem zapisu sem že nakazal na brezrezervno promocijsko vlogo, ki so jo nekateri zavzeli v tej zgodbi. Navzlic številnim indicem so nepreverjeni zgodbi nasedli, izpeljevali številne napačne sklepe in v končni instanci skrbeli za svojo branost in klikanost. Pri nekaterih je izrazito prevladal socialni populizem.

Na svoji strani so imeli veliko sprotnih razlogov za dvom. Dan kasneje jim ne preostane drugega, kot da skromno skomignejo z rameni in si kvečjemu dajo duška proti goljufu. Bo to dovolj? Kaj pa njihova odgovornost, kako je z avtorefleksijo in priznanje lastne krivde in udeležbe?

Če sem pozorneje prebiral Večer, ki še zdaleč ni edini kazal simptome novinarske lahkovernosti, jih je pa intenzivneje od marsikaterega drugega, si poglejmo njihovo današnjo reakcijo po razkritju.

Objavili so komentar Dragice Korade z naslovom Mrhovinarji in večje besedilo o razpletu. Poanta obeh je preprosta: uresničili so se strahovi, da zgodba o oglasu ni resnična, zaradi česar je brezsrčni prevarant storil veliko škode dobrodelnosti in naši prihodnji zavzetosti za ljudi z roba preživetja. Že mogoče, da so novinarji na prevaro previdno opozorili še pred razkritjem, toda vera v resničnost zgodbe je bila njihov magistrale:

V četrtek, ko smo zgodbo o obupanem Prekmurcu začeli preiskovati tudi pri Večeru, možnosti, da je posredi goljufija, nismo izključili. Te možnosti nismo izključili kljub opozorilom mnogih dobrih ljudi, ki so bili prepričani, da bi si “kaj takega lahko izmislil samo monstruozen človeški um”. Tisti, ki so za nesrečnika v najboljši veri takoj začeli zbirati pomoč, so včeraj obstali: ne toliko zaradi denarja, ki so ga darovali mnogi, ki se sami težko prebijajo iz meseca v mesec.

Korade ledvica po razkritju goljufije kolumna Mrhovinarstvo

Če bi sklepali iz obeh Večerovih zapisov, mediji ne kažejo niti najmanjše volje problematizirati svoje napačno postopanje. Kot da so iz sleherne odgovornosti popolnoma izvzeti. Apriorno. Kot da oni samo pišejo in veristično povzemajo, kar se ta nekje, navidezno nevtralno in objektivno resnično, tudi dogaja. Kot da niso posredniki med javnostjo in dogajanjem, kot da niso oni tisti, ki konstruirajo dogodke in stanja stvari, jim dajejo pomene in poudarke. Kot da oni ne odločajo malodane o tem, kaj je in kaj ni.

Če bi mediji ne nasedli, bi goljuf s hrvaškega otoka ostal zgolj tatin, ki išče nedolžne in naivne žrtve. Tako pa je postal paradigma socialnega dna države in nesposobnosti delovanja naših služb, ki mu je treba nemudoma pomagati.

Sklicevanje novinarjev, da so preverili vse možne podatke, je resnično kratkega daha, saj niso preverili niti, če je oglaševalec realna oseba z realno socialno stisko. Da so mu telefonirali, očitno ne more šteti za zadostno dokazno evidenco, česar so se sami zavedali, a so v dilemi tehtanja raje dali prednost prepričanju, da je zgodba oglaševalca resnična. Poudarki medijskih poročil so nesporno takšni, možnost potegavščine pa je zavzela status varne omembe za potrebe potencialnega alibija.

Resen novinar enostavno ne bo pisal o materiji, ki ni dokazljivo izpričana kot resnična in o ljudeh, ki jih ni srečal in se prepričal o njihovi socialni stiski. Sploh ne tako vehementno in širokopotezno, vključno z najavami nekakšnih finančnih akcij. Ali kot piše v prvem členu kodeksa: novinar je dolžan preveriti točnost zbranih informacij. Evidentno to ni bilo storjeno.

Ampak še najbolj boleča v zapletu je slepa pega, dobesedno nemoč uvideti lastno novinarsko pozicijo in udeležbo. Šele ta vodi to točke, ko novinarji niso ne samo pripravljeni sprejeti svoje krivde, ampak jim ne pride na misel niti, da bi jo reflektirali.

Večer članek goljuf ledvica

Ko se je pred nekaj tedni Večeru zgodil nerodil zdrs in je za mnenje o prodaji slovenskega Elana tujcu poslal po pomoti SMS Bojanu Požarju, ne pa Bojanu Križaju, je na koncu sledilo opravičilo. Pri Večeru so namreč objavili hudomušen Požarjev komentar, ga napihnili in ga predstavili kot smučarjevega.

Opravičilo je bilo nujno, ker je zadevalo Križaja in pripis besed nekomu, ki jih ta nikoli ni izrekel. Iz razlogov, ki sem jih navedel, in ker je prizadeta stran dejansko dovolj »abstraktna« celotna slovenska javnost, pa je težko verjeti, da bodo novinarji zmogli podobno gesto.

Več:

https://vezjak.com/2015/08/25/kako-so-oglasu-z-ledvico-nasedli-mediji/

Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji

Obstaja žanr, ki bi mu lahko rekli »novinarski socialni populizem«? Da je takšen, je najlažje razbrati na margini, ko gre malce predaleč. Zgleden primer v zadnjem času je navzven pretresljiva zgodba o oglasu prodajalca svoje ledvice, ki je kakšen teden intezivno okupirala medijski prostor in sprožala polemike o človeškem dostojanstvu na pragu revščine. Od danes naprej je prepoznana kot dejanje goljufa. V tem primeru očitno dobro preskrbljenega Slovenca na otoku Iž, ki celo oddaja luksuzne apartmaje.

ledvica Večer goljufija

Če ne bi bila, ne bi obveljala za populizem – toda kar ga dela za takšnega, je zanesljivo način pristopa, ki v svoji nekritičnosti zaupljivo z jasno agendo pristopa k primeru, ne da bi preveril vse informacije. Tako kot številne druge zvrsti medijske tabloidnosti je bilo seveda mogoče pričakovati, da jo bodo ob razkritju zagrabili vsi, ki si želijo, morda z najboljšimi nameni, spregovoriti o stiskah ljudi, njihovi revščini in obupu. Večkrat se zdi, da je novinarska tema socialnih stisk vnaprej nedotakljiva: nihče nima srca, da bi vehementno podvomil v povedano, izrazil skepso ali celo na trenutke očital rumenilo in senzacionalizem, saj bi največkrat obveljal za neobčutljivega in brezsrčnega posameznika.

Ledvica Korade Večer 2

Toda v danem primeru se je zapletlo že na začetku: berljiva zgodba o očetu v zrelih letih, ki se je zakreditiral in ne more več pomagati svojim otrokom, je zvenela prepričljivo in privlačno, a so se kar hitro začeli pojavljati tudi dvomi o identiteti prodajalca ledvice, ker ga preprosto nihče ni poznal, nekatere njegove navedbe pa očitno niso bile točne.

Pri časopisu Večer so vztrajali, namenili so ji izrazito veliko prostora. Čeprav je bilo zaznati nekaj previdnosti »za vsak slučaj«, če bi se izkazalo, da navedbe niso resnične, so v svojih zapisih ves čas dajali prednost nepreverjenosti informacij in prepričanju, da z njo ni nič narobe. Verjeli so v resničnost namere oglaševalca, s katerim so se pogovarjali po telefonu. Novinarka Dragica Korade je v svoji kolumni demonstrirala, kaj točno je prenagljen sklep:

V četrtek, ko smo z njim govorili po telefonu, je povedal, da želi ostati anonimen, ker bedo, v kateri v resnici živijo, prikriva pred svojimi tremi otroki. In ker se mu že razpira rešitev vseh težav: dobil je namreč prvo ponudbo za nakup ledvice. Iz Avstrije. Včerajšnji molk bi lahko pomenil, da je ponudnik resen in da je do sestanka prišlo.

Sklepanje, da se je ponudnik ledvice odločil za operacijo, ker je našel kupca svoje ledvice in zato prekinil kontakte z novinarji in javnostjo, je bilo napačno. Danes vemo, da jih je prekinil, ker mu je postalo prevroče: policija ga je izsledila v bližini Zadra in ugotovila, da gre za prevaranta, ki je stkal niti, da bi se osebno okoristil. Vse, kar je natvezil medijem, je bila navadna laž.

V spet drugem zapisu je ista novinarka podoživljala njegovo tragedijo:

Ker sta oba z ženo, ki naj bi bila še delni invalid, brezposelna, kredita preprosto nista mogla vračati. Da še za hrano nimajo, je pripovedoval po telefonu. Da tri šoloobvezne hčerke ne bi tega občutile, ponoči krade po njivah krompir in po kantah za smeti pobira steklenice in jih potem proda v Murskem Središču. Star je 60 let in zaposlitve ne more dobiti, kvečjemu kako priložnostno delo. Za 15 evrov na dan recimo koplje jarke. Ker ima zemljo, je upravičen samo do enkratne socialne pomoči in ničesar drugega, je pripovedoval. In večkrat dal vedeti, da od nikogar nič ne pričakuje, da je “celo življenje pošteno delal in ne išče nobene miloščine”. V ledvici, za katero naj bi bil v četrtek že imel ponudbo, je videl častno rešitev svojega problema. Pozna tudi človeka, ki je s prodano ledvico poravnal bančni dolg “in sedaj z eno ledvico čisto dobro živi”.

Ves čas je govoril zbrano, prepričljivo, tu in tam je zaihtel. Zgodba je pustila za seboj kup velikih vprašanj, ki so se kljub nekaterim dvomom zgrinjala v eno samo: kaj lahko storimo, da rešimo ledvico.

Korade ledvica resnica

Kaj lahko storimo, da rešimo ledvico goljufa? Pri Večeru so, če prav razumemo avtorico, poskušali pomagati po svojih močeh in nepridiprava celo sproti obveščali o (morebitnem) poteku akcije, da bi ga morda odvrnili od njegovega cilja: »V četrtek je z velikim nezaupanjem spremljal naše ideje, da bomo do novembra, ko se mora zaradi neplačanih dolgov izseliti iz hiše, “zbobnali akcijo” in nekako zbrali tistih 42 tisoč evrov, zaradi katerih mu je banka zarubila hišo.«

Ledvica Večer celostranska

Zdaj, ko se je hvalevredna občutljivost izkazala za naivno in nepremišljeno solidarnost, bi se spodobilo, da se bralcem opravičijo in obljubijo nekaj več profesionalnega čuta in odgovorne previdnosti za prihodnje. Izgovarjati se na nečastne in nečedne poteze iznajdljivega goljufa pač ne bo dovolj.

Ledvica Večer naslovnica

Kajpajevstvo ali o nepomembnosti mahanja s cenzuro

Večkrat se spomnim na naslednjo parafrazo znane krilatice: V našem mediju ni cenzure. Prejšnji teden smo cenzurirali zadnjega, ki je to menil.

Hvaležen sem Večerovim novinarjem, ker so mi jasno in brez pretvarjanja namignili, da v njihov časopis ne sodim: iskrenost je pač vrlina. Ampak vsakič brez slehernega dodanega argumenta. Verjetno za medijskega kritika – »samooklicanega«, bodo hitro dodali levi in še bolj desni – ni boljšega, kot dobiti takšen permanenten poklon eksplicitne ignorance, čeprav je cena zelo visoka. Jo sprejemam, vendar ne priporočam.

Seveda nikoli niso pojasnjevali, zakaj, toda zlahka še kako razumem, skupaj z bralci te strani, da je kritično besedo pač vedno težko prenesti. Sploh takrat, ko opozarjaš na novinarsko podložnost politiki. Ne, ni jim bilo všeč. Ena tistih, ki mi je v preteklih desetih večkrat pripovedovala, da me brani pred cenzuro na Večeru, žal neuspešno, je bila njihova novinarka Dragica Korade. Posebej ji sicer nisem verjel, sem si pa z zanimanjem prebral njeno stališče, kakšna ironija, prav o tem – cenzuri v njeni hiši. Novinar Borut Mekina, nekoč tudi sam večerovec, jo je v Mladini izzval prav z mano:

Večer ima črno piko, to je trenutek cenzure pod Janšo. Boris Vezjak vedno pokaže na faksimile, na katerem so podpisani vsi uredniki, ki trdijo, da na Večeru ni cenzure. Kako je kaj z novinarsko hrbtenico?

Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali? Pod Janševo vlado nisem bila več urednica, mene so pospravili že prej, za tiste podpise sem zvedela šele, ko je z njimi začel mahati Boris Vezjak. Uredniki so bili očitno povprašani o cenzuri, novinarji pa ne. V sobi, v kateri sem do nedavna sedela z Borisom Jauševcem, sva v omaro začela zlagati neobjavljene tekste. Boris je tej omari dal ime bunker. In kolikor se spomnim, so novinarji skrbeli za dokaj reden dotok člankov v bunker. In da ne bo pomote: v bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni. Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu. Vsega je, vrsta pokončnih in požrtvovalnih ljudi, ki se borijo za standarde, so pa tudi taki, ki novega šefa pri vratih pričakajo z rožami. Ne vem, zakaj bi bilo v novinarstvu kaj drugače kot v zdravstvu, Zlatorogu ali na univerzi. Že to, da se pogovarjamo o hrbtenicah, ni dober znak. To govori o neznosnosti in brezdušnosti razmer.

Na začetku pojasnilo: vprašanje se nanaša na beležke o cenzuri na Večeru v času Janševega obvladovanja štajerskega časopisa (zdi se, da s SDS veliko novinarjev Večera še danes deli stališče, da pri njih političnih prevzemov ni bilo), obstoju bunkerja in uredniškem demantiju – vse na moji spletni strani. Kolikor vem, jih od leta 2007, ko je šlo za priložnostno objavo v časopisu Dnevnik (pa še to v rubriki vrste »Pa še to«) in Mladini nihče ni po-objavil. Uredniškega demantija pa sploh ne. Povedano drugače in že večkrat: novinarji so še zmerom pretežno solidarno molčeči med sabo, glede teh reči se sramežljivo skrivajo in nihajo med zanikanjem in Ungeschehenmachen.

Medtem so moji zapisi o tem samevali vse od leta 2007 – torej celih osem let. Je pa nedavno zgodbo povzel Svet24 in očitno je ta medijski pljusk, skupaj z naključno odkritim dopisovanjem med Janšo in predsednikom uprave NKBM o obvladovanju Večera, legitimiral zgornje vprašanje.

 

Korade bunker intervju Mladina Vezjak

Kako opisati novinarkin prijem v odgovoru, njen »Zakaj pa samo Večer?«, ki očita selektivno ugotavljanje političnih pritiskov in cenzure v enem mediju? Ko gre zame, je to zgrešen očitek. O medijski cenzuri sem nenazadnje uredil tematski blok že leta 2007 v Dialogih  – takrat, ko je bila Janševa cenzura na vrhuncu, in popisoval njene primere verjetno bolj kot kdorkoli v državi: na Delu, STA, RTV Slovenija, Večeru in drugod. Ne, ni slučajno, da nisem na dobrem glasu…

Ne nazadnje sem o tem na široko evidentiral v svojih knjigah. Je pa res, kot sem že večkrat pojasnil in bom znova v nadaljevanju, da je bila situacija na Večeru najbolj specifična. Da bi mi, skratka, novinarka resno očitala selektivnost, ni na ravni njenega intelektualnega potenciala. Zato to možnost črtajmo. Kaj še ostane kot pravilnejše branje?

Kajpajevstvo

Novinarka se z »Zakaj pa samo Večer?« niti ne sklicuje na splošno prakso (logično zmoto, pri kateri je X resničen zato, ker vsi/mnogi to počnejo: novinarka ne želi reči, da je prav, kar se je dogajalo, ker se je dogajalo v vseh medijih) niti ne gre za standardno obliko »tudi ti« (zmoto, kjer hipokritičnost prenašamo na drugega, češ tudi ti (vi) to počnete), a se očitek selektivnosti ohranja – v smislu, češ tudi drugi novinarji niso prav veliko protestirali proti pritiskom urednikov, ne samo večerovci. Retorično taktiko – očitno zmotno in napačno, saj s kazanjem s prstom na druge ne moremo opravičiti lastnega ravnanja – bom poimenoval za »kajpajevstvo« in jo promoviral pod tem imenom, saj očitno ni tako redka. Z izrazom prevajam »whataboutism«:

Whataboutism is a term first used by The Economist in 2008 to describe a tactic that has been used primarily by the Russians and former Soviets in their dealings with the West. At times when criticisms were leveled at the Soviet Union, the response would be “What about X?”; an accusation of hypocrisy in which a somewhat similar incident (“X”) from the Western world was brought up as a way of justifying the State’s shortcomings.[1][2] It represents a case of tu quoque.

Trik je enostaven: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Delo)?«, »Kaj pa Z (RTV SLO)?« in tako dalje, morda v neskončnost. Gesto zaznamuje dvoje: odlog ali bežanje pred odločnejšim odgovorom na X, hkrati pa navajanje niza X,Y,Z pomeni, da ste odgovor glede X že relativizirali. Relativizacija ima dva obrata: da za vas X ni pomemben, temveč je pomemben kasneje navedeni niz X,Y,Z oziroma da verjamete, da se z nizom X,Y,Z spremeni smisel in pomen X. Kaj od tega je imela v mislih novinarka?

Urednika zabrisati skozi okno

Naslednja težava zanjo nastopi, ker se mora pretvarjati, da so X,Y,Z enakovredni. Konkretno: da je bila situacija z reakcijami novinarjev Večera, Dela in RTV popolnoma enaka. Zato lahko napiše: »Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali?« Brati se ne more drugače kot takole: ja, mi večerovci smo bili tiho pred politično nastavljenimi uredniki, ampak zakaj očitati nam, saj so bili tiho tudi na Delu in na RTV. Tudi tam nikogar niso metali skozi okno. Zakaj bi jih potem mi?

Dva meseca nazaj je prav ob zapisu o Janševi cenzuri na Večeru (v omenjenem tabloidnem Svetu24, kajti novinarsko čast razprav o tem pri nas pač morajo reševati tabloidi) še en novinar tega časopisa jasno povedal, kdo so bili takratni cenzorji. Z imenom in priimkom je omenil Darko Zvonar Predan. S tem je Vasja Jager, sicer pripadnik mlajše genereracije, očitno storil tisto, česar novinarka Korade ni zmogla.

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov Ob relativizaciji pa je z argumentom še nekaj močno narobe. Res je, slovenski novinarji so pretežno tihe riti, ko gre za podrejanja politiki. Kar ugotavljajo in priznavajo kar sami, kot smo ravnokar videli. Z novinarko se lahko strinjamo, da tu res ni velikih razlik med njimi: ali so tihe riti ali pa odkrito stopijo na njihovo stran, kot bodo nekateri očitno v primeru Janševega novega medijskega imperija. Toda neka distinkcija je le bistvena med Večerom in ostalimi, zato sem jo ves čas zadnjih let ponavljal: v nobenem drugem mediju se uredniki  ali novinarji niso podpisovali pod javne demantije, češ pri nas ni cenzure. Ja, bili so riti, ampak morda ne tako velike.

Še več, vse to so na Večeru počeli ob epifaniji bunkerjev – ko so pisali svoje demantije, so pred sabo, nalepljene na omare, lahko motrili demantije njihovega demantija, cenzurirane tekste. Kakorkoli je že bila hvalevredna drža upora skozi arhiviranje in idejo o bunkerju, ki jo Korade celo za hip razvrednoti (»V bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni«), pa je šla ravno taista drža skoraj v nič ob opisanih minimizacijah cenzure, s katerimi, kot poniževalno pravi, »maha Boris Vezjak«.

Hrbtenice se pač krivenčijo

Človeku se nehote utrne solza in bi najraje zaklical: »Sorry za mahanje, no, res ni fer, da opozarjam na nekaj, kar ni nek velik problem, ne bo se več ponovilo!« Novinarka Korade nadaljuje z linijo »kajpajevstva« tudi v izteku odgovora. Nenadoma je težava s cenzuro na Večeru minimizirana še s primerjavo hrbtenic, naše niso nič posebne, še pravi: »Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu.«

Vedno se mi je zdelo, da se novinarji v družbi sklicujejo na malce višje standarde, da je njihova pozicija drugačna, da so zavezani določenim kodeksom. Ja, največkrat se svojega poslanstva spomnijo, ko želijo povzdigniti svoj poklic. Ko jim kaj ni v čast, pa njihova etika ne rabi biti nič posebnega. Še več: takrat je menda povsem običajno posvojiti standard upognjene hrbtenice: saj ga imajo tudi v Zlatorogu (!) in zdravstvu. Skratka, znova kajpajevstvo: ko ste povprašani po X, lahko vedno rečete »Kaj pa Y (Zlatorog)?«, »Kaj pa Z (zdravstvo)?«

 

Bunker svet24

Odgovor Dragice Korade je pomenljiv v več smereh. Razodeva, kar ves čas ponavljam, da prave notranje volje po refleksiji in verjetno tudi prekinitvi s političnimi praksami podrejanja medijev še vedno ni; novinarji so pač še vedno precej indiferentni do njih. Bog ne daj opozarjati, res ni treba mahati s tem. Kajpajevstvo, minimizacija in relativizacija odkrite razprave o cenzuri – le kaj je bilo novinarji Mekini, da je v to drezal in celo omenil mojo malenkost, res odveč! – temu brez dvoma pritrjujejo. V kakšni reporterjevski maniri bi lahko odgovor interpretirali tudi takole: a ste videli, celo tisti, ki so delali bunkerje, priznavajo njihovo nepomembnost, Še več, priznavajo, da so v njih bili tudi uredniško slabi teksti. Kakšna cenzura torej?

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

https://vezjak.wordpress.com/2015/05/05/janseva-vojna-za-vecer/

»Ubi žabara« in vaje v ubijanju

»Ti časi so mimo,« nostalgično in užaloščeno ugotavljajo nekateri Večerovi novinarji v obrambo Violam.  Njihovo ogorčenje je namenjeno spoznanju, da poslej na tekmah več ne bo mogoče tako nedolžno vzklikati »Ubi, ubi žabara!«, kar je zanje močno krivično in sodniška neumnost prve vrste. Pa je res? Koga bi smeli (vsaj) verbalno ubijati in pod kakšnimi pogoji, če sploh?

žabe in voli večer

Licenca za verbalno ubijanje

Kajpak lahko razumemo, da je nogomet zvezan s številnimi družbenimi faktorji, kot so razredna pripadnost, regionalna identiteta, zgodovina mesta. Nedvomno tudi drži, da je nogometna publika na stadionih družbena entiteta s svojim ritualom in verbalnimi praksami s posebnimi leksikalnimi navadami. Jezikovno obnašanje navijačev pa že nekaj časa ni več svobodno in neregulirano. Agresivna leksika na meji sovražnega govora ni več kar tako dopustna, ni samoumevna stadionska ali siceršnja oralna tradicija – kot tudi ne morejo tisti, ki na to opozarjajo, obveljati za odvečne moraliste. Evropa se je na nogometnih igriščih odločila za restriktivno politiko, za pregon rasizma, sovražnega govora in nasilja. Toda nekaterim doma se še kolca po starih časih.

Od kod tolikšna resigniranost in zavzetost za sovražni žargon? So kakšne vsebinske in strukturne razlike med vzkliki, ki jih navajam v nadaljevanju, med »Ubi žabara«, »Ubi Turčina« in »Ubi Janšu«?  Licenco za verbalno ubijanje koga bi smeli podeliti? Mnenja ob tem na prvi pogled predimenzioniranem dogodku so očitno bolj deljena, kot bi marsikdo pomislil in verjel. »Ubi , ubi žabara!« je za Večerove novinarje (najmanj za Boruta Planinšica ml. in Dragico Korade) nekaj takega kot običajna narativa, nič posebnega in celo identitetno nujna.

Za tistega, ki je vse skupaj zakuhal, sodnika tekme Perića, je navaden sovražni govor. Naj spomnim, 26. marca so nogometaši Maribora v prvem polfinalnem srečanju za Pokal Slovenije sicer premagali Olimpijo z 1:0, vendar je sodnik za nekaj minut prekinil tekmo, ker je nogometaš »Mendy padel ob Delamei in dobil prekršek, ob tem pa nešportno reagiral in skušal brcniti Ljubljančana, za kar je prejel le rumeni karton. Kmalu zatem so Viole začele vzklikati ponarodelo »Ubi žabara« in sodnik Perić je zaradi njihovega skandiranja prekinil tekmo za nekaj minut. Srečanje se je nato, tudi na pobudo nogometašev, nadaljevalo.«

Vole na kole, žabe za vabe

Reakcija je bila burna. Planinšič ml. resignirano piše o dosedanjih samoumevnih praksah plesanja in igranja na vižo »Ubij žabara!«,  ki jih na žalost poslej več ne bo. Tisti ‘j’ na koncu je prispeval k boljši melodičnosti, dodaja, k boljšemu okusu pa še meso, kajti zraven se je peklo vola na kolu (!), pa to nikogar ni motilo. Pač tako to gre v totih krajih,  kaj bi radi? Pod vijoličnim emblemom, ki anulira žabarje, večerovci zapišejo »Ti časi so mimo«; Mariboru so menda odvzeli pomemben del identitete.

Dragica Korade – kot prvo pero Večera, pravijo nekateri, običajno sicer ne ravno nogometno –  se prav tako čudi prepovedanemu sovražnemu govoru. Argument je malce bolj kompleksen:

Prvič v nogometni zgodovini je sodnik igro prekinil zaradi navijačev, ki so se v skladu s svojo folkloro z veseljem drli tudi »Ubi, ubi žabara!« Po novem sodi tovrstno skandiranje na polje sovražnega govora, ki je pri nas prepovedan.

Tudi če si o nogometu ne mislimo nič dobrega, ne bi bilo dobro, da bi ob sodniški tankočutnosti, ki jo je v sredo prestreglo uho upokorjenega človeka na mariborskem stadionu, ostali ravnodušni. To ne bi bilo dobro zlasti zaradi tega, ker včeraj ni bilo malo takih, ki so tej sodniški odločitvi aplavdirali v imenu politične korektnosti in drugih visokih reči, ki nam jih iz dneva v dan vsiljuje vladajoča morala. Da gre za morbidni navijaški song, seveda ni dvoma. In seveda ni lepo. Ampak to ni opera. To je nogomet. Varuhi civilizacije so ga izumili zato, da lahko ljudje, ki so jih kulturni sistemi ujeli v svoje pogubne mreže, vsaj nekje izrazijo svoje nelagodje. Kar počnejo množice na stadionu, ni nič drugega kot organizirano sproščanje agresivnosti, ki se nabira v slehernem posamezniku. Komur se to sproščanje upira, ne pozablja samo na naravo človekove narave, marveč tudi na vse tiste ideološko sanitetne prakse, s katerimi vladajoči že lep čas spreminjajo ljudi iz mesa in krvi v omledne eksistence.

Apologetika ponuja več kot zgražanje nad prekinjeno tekmo:  refren »Ubi, ubi žabara!« ni le stvar prepričanja »tankočutnega« sodnika, v katerega bi smeli dvomiti, je nekakšen pristen izraz lokalne mentalitete, s katero politična korektnost (no, v resnici kdo misli, da gre zanjo?) nima nič opraviti.

Novinarka celo nima težav priznati, da gre za »morbiden navijaški song«, tudi prostodušno pove, da vse skupaj »ni lepo«, argument pa je vseeno tipično fuzbalerski: »To ni opera. To je nogomet.«  Saj res, nismo opazili. In ker je to nogomet, moramo k temu samoumevno prišteti ustrezno folkloro (katero vse?) in bistveno znižati standard tega, kar bi utegnilo v ušesih koga drugega šteti za nevarno hujskanje.

Še več, avtorica zna pripisati vzkliku »Ubi, ubi žabara!« kar dve olajševalni okoliščini, značilni za psihologijo množic in celo samcato naravo človeka. Prvič, nogomet je nekakšen ventil »varuhov« civilizacije, ki služi potrebam sproščanja človeškega nelagodja in agresivnosti. Nujne, ker je v naravi samega človeka. Takšno sproščanje pa je po sebi legitimno, še dodaja za nameček, ker smo državljani ujeti v »omledno eksistenco«, kar pomeni, da se na nas izživljajo, zatorej smemo biti agresivni do drugih, druge ni.

Finale šele pride. Dragica Korade je zapovrh v odločitvi sodnika ugledala dodatno poanto: Ljubljančani (ali vsi drugi) iz Mariborčanov radi ustvarjajo ekstremiste. Kot v nedavni epizodi, kjer so vstajnike oklicali za takšne in jih vabili na zaslišanja, zaradi česar smo v Mariboru, ponižani, razžaljeni in potlačeni nujno na drugi strani, predmet trpinčenja vladajočih. (»Tako se ravna z ekstremisti, kot je Jerovšek ravnal s Partljičem. Tako kot je v sredo sodil sodnik, se sodi v ekstremističnem mestu. Tudi s to sodbo lahko izmerimo prepad, ki je nastal med nami in tistim, kar nam vlada.«)

Korade Večer Strogost nogomet

Ničelna toleranca in žabarji

Tudi v nogometu zadnje čase pogosteje govorimo o ničelni toleranci sovražnih praks ali dejanj, ki so moralno nesprejemljiva. Kaj velikega zamudimo in pogrešimo, če prepovemo vzklik »Ubi žabara!«? Ideja ničelne tolerance ima svoje privržence in nasprotnike. Nasprotniki opozarjajo, da na takšni ideji utemeljene javne politike nujno delujejo redukcionistično in enodimenzionalno, s tem pa različne družbene probleme interpretativno ožijo.  Ničelna toleranca npr. do nasilja, deprivilegiranih skupin, korupcije, vožnje pod vplivom alkohola, trgovanja z ljudi in, kot rečeno, sovražnega govora,  ima za svoj cilj preprečiti nedopustne prakse in dejanja;  objekt ničelne tolerance je povsem in povsod enako nesprejemljiv, obenem pa zahteva sankcioniranost.  Ničelna toleranca ne dopušča razlikovanja med manjšim in večjim prekrškom.

V zagovor ničelne tolerance se največkrat navaja obseg in razširjenost nekega fenomena, ki ga želimo obvladati, ali pa ekstremna odstopanja od zahtevanih in pričakovanih praks. Med očitki pa bomo našli poudarke o njeni neučinkovitosti, kontraproduktivnosti in včasih tudi diskriminatornosti ali celo nepravičnosti. Zagovornik uporabe sloganov tipa »Ubi, ubi žabara!« bi najverjetneje moral v svojo obrambo navajati nekaj od naštetega. Sam verjamem, da v tem ne bi bil preveč prepričljiv: diskriminatorna prepoved verbalnega ubijanja pač ni, neučinkovita tudi ne, saj se ravno zaradi nje nekateri pritožujejo. Je krivična? Poglejmo si še nekaj kontekstov, ki dokazujejo nasprotno.

Ubi Turčina

Verbalno se ne ubija le žabarjev. Ta mesec je že bila prekinjena tekma na področju bivše Jugoslavije.  In to povsem prekinjena,  ne le začasno – prijateljsko nogometno srečanje mladinskih reprezentanca Bosne in Hercegovine ter Srbije v Modričih (BiH) je bila ustavljeno zaradi skandiranj gesel »Nož, žica Srebrenica« in »Ubi Turčina«.

Viole Nož žica Srebrenica

Zagovorniki Viol bodo imeli nekaj težav še z dejstvom, da je prišlo do skandiranja istega gesla tudi v Mariboru  in kasneje ob prihodu Viol v Sarajevo julija 2012, čemur je sledil ulični pretep med Violami in navijači kluba Željezničar. Tudi takrat je prišlo do izzivanja z geslom »Nož, žica Srebrenica«. Februarja 2012 se je na rokometni tekmi v Mariboru v okviru pokala Challenge med Mariborom in bosanskim predstavnikom Gradačcem zgodil incident z naslednjim razpletom:

Na začetku srečanja je nekaj posameznikov začelo vzklikati: »Nož, žica, Srebrenica!« To je goste prizadelo, nemudoma so protestirali pri delegatu tekme. Sledila je pričakovana poteza – najprej opozorilo, pred koncem tekme pa so morali iz dvorane, saj so se kljub opozorilom še naprej nedostojno vedli.

Da bi vtis o naši brezbrižnosti bil še hujši,  niti letošnjega incidenta z napadom na nogometaše Seville na bencinski postaji v Tepanjah ni obsodil nihče. Zanimivo bi bilo praviti analizo medijskih zapisov, ki so šli onstran suhoparne faktografije. Ko je v Sevilli kasneje sledil povračilni udarec, so jo skupili tudi slovenski novinarji (ironično, glede na zgornjo apologetiko Večera). Kaj nam povedo takšne zgodbe? Najmanj to, da akterji, ki uporabljajo takšne besede, niso nujno zadovoljni le z njimi.

Maribor žica Srebrenica 2

Nogomet Srbija Bosna sovražni govor

Ubi Janšu, ubi Vezjaka

Lansko leto je navrglo še eno variacijo ubijanja: takrat so se pojavili grafiti s pozivom k uboju Janše: Ubi Janšu. V svojem zapisu sem obsodil tovrstno početje, a sem bil presenetljivo precej osamljen:

Naj bo takoj jasno: pozivi k uboju Janše so zavržno, nedopustno in verjetno tudi kaznivo dejanje. Bojim se živeti v državi, kjer rastejo tovrstni grafiti – pa naj pozivajo k linču ali smrti kogarkoli.

Govorim o grafitu »Ubi Janšu«, ki se je pojavil nekje v Ljubljani. Zapis očitno fingira (ali pa ne) rabo v jeziku naše bivše skupne domovine; verjetno je celo variacija drugega, ki se glasi »Zoki ubi Janšu« in po svoje morda kompromitira Jankovićeve volivce.

Še več, nekateri zagreti anonimni pisci so pohiteli k pozivom, da je treba ubiti tudi mojo malenkost, s čimer so verjetno želeli relativizirati moč besed in nakazati njihovo domnevno invalidnost:

Ubi Borisa Vezjaka

Za zaključek:  res se težko znebim občutka, da večerovska apologetika zveni najmanj bizarno, če ne nedopustno – težko me bo nekdo prepričal, da so pozivi k uboju neškodljiva in neizogibna ventilska praksa, ker pač ni nobene opere v bližini. Prej zvenijo kot nevarno igračkanje z besedami, ki lahko posledično eksplodirajo.

Že pred letom dni sem ugotavljal, da stripovska reklamacija navijaškega nasilja na mariborskih ulicah  za veliko ljudi res funkcionira kot del »mariborske identitete«; takrat so se, zelo podobno, številni kulturniki in novinarji postavili v bran takšnemu branju, češ Maribor pač so Viole; da ne gre za nobeno poveličevanje nasilja. Sprijaznimo se, sprijaznite se, odzvanja v ozadju. Fatalistično branje, ki niti ne želi spodbujati k čemu boljšemu, so nekateri uredniki podkrepili celo z odločenostjo, da mi mojega prispevka ne bodo objavili. Za moje domnevno napačno branje jim ni bilo težko zastaviti dejanja cenzure, podobno kot ne za moje kritično ukvarjanje z EPK v celoti.

Domnevna krivica, ki se menda dogaja mariborskim navdušencem, ki bi radi vzklikali »Ubi, ubi žabara«, pa jim to ni več tako samoumevno dovoljeno, in njena Večerova obramba zanesljivo predstavljata nov mejnik v iskanju izgubljene mariborske mentalitete in kajpak tudi v razumevanju sovraštva kot takega. Bojim se, da tudi pameti.