Kako so se mediji odzvali na razkritje policije, da je domnevni prodajalec ledvice navaden goljuf, ki na hrvaškem otoku oddaja apartmaje, zraven pa skrbi še za dodaten zaslužek z »oddajanjem« svoje ledvice?
V prejšnjem zapisu sem že nakazal na brezrezervno promocijsko vlogo, ki so jo nekateri zavzeli v tej zgodbi. Navzlic številnim indicem so nepreverjeni zgodbi nasedli, izpeljevali številne napačne sklepe in v končni instanci skrbeli za svojo branost in klikanost. Pri nekaterih je izrazito prevladal socialni populizem.
Na svoji strani so imeli veliko sprotnih razlogov za dvom. Dan kasneje jim ne preostane drugega, kot da skromno skomignejo z rameni in si kvečjemu dajo duška proti goljufu. Bo to dovolj? Kaj pa njihova odgovornost, kako je z avtorefleksijo in priznanje lastne krivde in udeležbe?
Če sem pozorneje prebiral Večer, ki še zdaleč ni edini kazal simptome novinarske lahkovernosti, jih je pa intenzivneje od marsikaterega drugega, si poglejmo njihovo današnjo reakcijo po razkritju.
Objavili so komentar Dragice Korade z naslovom Mrhovinarji in večje besedilo o razpletu. Poanta obeh je preprosta: uresničili so se strahovi, da zgodba o oglasu ni resnična, zaradi česar je brezsrčni prevarant storil veliko škode dobrodelnosti in naši prihodnji zavzetosti za ljudi z roba preživetja. Že mogoče, da so novinarji na prevaro previdno opozorili še pred razkritjem, toda vera v resničnost zgodbe je bila njihov magistrale:
V četrtek, ko smo zgodbo o obupanem Prekmurcu začeli preiskovati tudi pri Večeru, možnosti, da je posredi goljufija, nismo izključili. Te možnosti nismo izključili kljub opozorilom mnogih dobrih ljudi, ki so bili prepričani, da bi si “kaj takega lahko izmislil samo monstruozen človeški um”. Tisti, ki so za nesrečnika v najboljši veri takoj začeli zbirati pomoč, so včeraj obstali: ne toliko zaradi denarja, ki so ga darovali mnogi, ki se sami težko prebijajo iz meseca v mesec.
Če bi sklepali iz obeh Večerovih zapisov, mediji ne kažejo niti najmanjše volje problematizirati svoje napačno postopanje. Kot da so iz sleherne odgovornosti popolnoma izvzeti. Apriorno. Kot da oni samo pišejo in veristično povzemajo, kar se ta nekje, navidezno nevtralno in objektivno resnično, tudi dogaja. Kot da niso posredniki med javnostjo in dogajanjem, kot da niso oni tisti, ki konstruirajo dogodke in stanja stvari, jim dajejo pomene in poudarke. Kot da oni ne odločajo malodane o tem, kaj je in kaj ni.
Če bi mediji ne nasedli, bi goljuf s hrvaškega otoka ostal zgolj tatin, ki išče nedolžne in naivne žrtve. Tako pa je postal paradigma socialnega dna države in nesposobnosti delovanja naših služb, ki mu je treba nemudoma pomagati.
Sklicevanje novinarjev, da so preverili vse možne podatke, je resnično kratkega daha, saj niso preverili niti, če je oglaševalec realna oseba z realno socialno stisko. Da so mu telefonirali, očitno ne more šteti za zadostno dokazno evidenco, česar so se sami zavedali, a so v dilemi tehtanja raje dali prednost prepričanju, da je zgodba oglaševalca resnična. Poudarki medijskih poročil so nesporno takšni, možnost potegavščine pa je zavzela status varne omembe za potrebe potencialnega alibija.
Resen novinar enostavno ne bo pisal o materiji, ki ni dokazljivo izpričana kot resnična in o ljudeh, ki jih ni srečal in se prepričal o njihovi socialni stiski. Sploh ne tako vehementno in širokopotezno, vključno z najavami nekakšnih finančnih akcij. Ali kot piše v prvem členu kodeksa: novinar je dolžan preveriti točnost zbranih informacij. Evidentno to ni bilo storjeno.
Ampak še najbolj boleča v zapletu je slepa pega, dobesedno nemoč uvideti lastno novinarsko pozicijo in udeležbo. Šele ta vodi to točke, ko novinarji niso ne samo pripravljeni sprejeti svoje krivde, ampak jim ne pride na misel niti, da bi jo reflektirali.
Ko se je pred nekaj tedni Večeru zgodil nerodil zdrs in je za mnenje o prodaji slovenskega Elana tujcu poslal po pomoti SMS Bojanu Požarju, ne pa Bojanu Križaju, je na koncu sledilo opravičilo. Pri Večeru so namreč objavili hudomušen Požarjev komentar, ga napihnili in ga predstavili kot smučarjevega.
Opravičilo je bilo nujno, ker je zadevalo Križaja in pripis besed nekomu, ki jih ta nikoli ni izrekel. Iz razlogov, ki sem jih navedel, in ker je prizadeta stran dejansko dovolj »abstraktna« celotna slovenska javnost, pa je težko verjeti, da bodo novinarji zmogli podobno gesto.
Več:
http://vezjak.com/2015/08/25/kako-so-oglasu-z-ledvico-nasedli-mediji/
You must be logged in to post a comment.