Streljanje slovenske vojske kot nesporazum

Koliko logičnega, semantičnega, komunikacijskega nesmisla so pripravljeni servirati politiki in koliko tega nekritično požreti mediji?

V kakšni meri nekritična »konzumpcija« nesmislov napreduje in postavlja nove kriterije (ne)smisla uporabnikom medijev, torej državljanom? Kako daleč lahko gremo v tako zastavljeni igri in kakšna demokratična sredstva so nam na voljo za upor, saj je nekako jasno, da »vladavina večinskega mnenja« proti stupidnosti ne more nič – če je pač takšno, noro, večinsko mnenje, ki nas po slejkoprej premagalo s svojimi izkušnjami?

Vse to je nekaj večjih izzivov, ki so se mi porodili ob miniaturni, a ravno zato definiranju lažje »podvrgljivi« presoji, s katero je včeraj operirala obrambna ministrica Andrej Katič. Ob nedavnem »zapletu« (hja, je to res zaplet?) med lokalnim prebivalstvom in postojnsko občino na eni strani in Slovensko vojsko na vadišču Poček na drugi, kjer je prišlo do hrupa zaradi streljanja in drugih vojaških operacij v poznih nočnih urah, je takšno situacijo označila za »nesporazum«.

Katič nesporazum Dnevnik

STA v zapisu Dnevnika o nesporazumu končnega streljanja

Primer je res šolski primer za logični evfemizem in zato kot takšen vreden ilustrativne obravnave: če ministrica pravi, da je bil na delu odvečen nesporazum, bi ga moral potrditi vsaj nek minimalni kontekst, v katerem bi »nepravilno razumevanje nečesa« nastopilo. Kajti nesporazum je prav to, razumevanjski konflikt, v katerem več oseb ne deli sicer pričakovane iste razlage ali umevanja, kar povzroči neko vrsto slabe posledice.

V danem primeru bi torej nesporazum moral nastati med vojsko, ki evidentno uporablja težko orožje do 2. ure ponoči, kot so dejali, ter lokalnim prebivalstvom na drugi. Ki tega ali kakšnega podobnega dejstva ni razumelo.

Nič takšnega se ni zgodilo. Obstajal je sporazum, ne nesporazum, med predstavniki ministrstva, občine in lokalnega prebivalstva, ki nočne aktivnosti prepoveduje. Ministrica Katičeva, po pisanju STA, celo dodaja in priznava, da se ta skupina sestaja skoraj vsake tri mesece in sproti dogovarja, zato »ne bi mogla reči, da vojska ni vedela za naše dogovore, tudi če niso bili čisto natančno zapisani v kakšnem sporazumu.«

Trenutek, ko se je sporazum prelevil v nesporazum, postane še dodatno začinjen z drobcem konteksta, da ministrica obžaluje tudi dejstvo, ker njena vojska ni prenehala z nočnim hrupom navzlic opozorilom, ki predpostavljajo sporazum:

Na dogodek tako glede predvsem kot na “nesporazum”, hkrati pa obžaluje, da ga vojska ni preprečila niti potem, ko so jo opozorili na kršenje dogovora z lokalno skupnostjo.

Več kot jasno je, da je uporabljena terminologija tukaj le strogo premišljena evfemistična zloraba, nič drugega. Ni moglo priti do nesporazumov, ker bile so kršitve dogovorov. Eno ali drugo. Ali kot pravi sama:

“Po liniji Slovenska vojska ni upoštevala naših dogovorov,” je opomnila.

Semantična deviacija, češ vojski je v interesu, da »do takšnih nesporazumov ne bi več prihajalo«, temelji na pričakovanem zaščitništvu, zaradi česar »odgovornosti kljub temu ne namerava zahtevati, saj da do nesporazumov pač prihaja«.

Taktika se je torej izplačala: kršitev dogovorov dobrohotno prekvalificiraš v nesporazum, da ti ni treba izvesti sankcij, stvar pa nato omiliš z napovedjo opravičila lokalnemu prebivalstvu. In ker gre za preprost blef, za katerega kar dobro predpostaviš, da ga bodo vsi mediji spregledali in te ne bo nihče postavljal na laž, lahko celo v zaključku iz registra »nesporazuma« spet elegantno skočiš v register »držanja dogovorov«:

Prav tako verjame, da je prav SV v interesu, da se osrednje vadišče na Počku ohrani. Zato se je treba po njenih besedah lokalnemu prebivalstvu opravičiti, v prihodnje pa se držati dogovorov.

Seveda, če se jih držiš, bodo nesporazumi kot po čudežu izginili. Odveč je pojasnilo, da se oba registra pomensko izključujeta in da je pravljica o nesporazumu bila le celofanska dekoracija, da bi se obvarovalo odgovorne pred kaznijo za neodgovorno ravnanje.

Več:

Od samoponižanja vojske do ponižanja ministrice

Je Slovenija v vojni? Kdo bi vedel. Koga bi zanimalo.

Ivan Radan kot novinarski heroj in prvi humanist

Vsaj polletni val nenavadnih novinarskih simpatij do zdravnika Ivana Radana se morda počasi končuje. Ali pa tudi ne. Nekdo, ki so ga na začetku ob izbruhu zgodbe povzdigovali v prvega domačega humanista med domačimi belimi haljami, ker si je drznil izvesti pri nas v cehu silno nepriljubljeno evtanazijo, je žel odobravanje in nato še zgražanje nasprotnikov evtanazije kakšen teden, potem pa je prvoten fokus čez noč dramatično splahnel – danes je osumljen umorov sedmih bolnikov na nevrološki kliniki, ponarejanja listin, zlorabe položaja in še česa, skupno 24 kaznivih dejanj. Ni pomagalo, naklonjenost je pri številnih ostala. V nadaljevanju me bo zanimalo, od kod takšna evforičnost – evidenco navajam spodaj – in kako so nekateri novinarji postavili sebi in nam nepričakovanega idola.

Po prvem valu napačnih domnev, da se nam je pripetila morda prva pravcata evtanazija, česar mediji skupaj z javnostjo res niso mogli vedeti, je sledila nenavadna, na trenutke že kar šokantna solidarizacija z menda čutečim zdravnikom velikega srca, polna znova nepreverjenih podatkov in izrekanja simpatij do njega predvsem v želji, da se izpostavi slabo delovanje UKC in sramotno stanje v našem zdravstvu. Morda prava intenca, vendar napačna pot.

Radanov načrt, da svoje skrajševanje življenj pacientom, ki je morda bilo ubijanje, pojasni s provokacijo, s katero je menda želel opozoriti na nevzdržne razmere na kliniki, predvsem, kot je sam povedal v Odmevih, zaradi slabe komunikacije med zaposlenimi, je očitno bil dokaj uspešen, marsikoga je prepričal. Pojasnilo, da je kalij spuščal mimo žile, ne v paciente, pa je zbudilo prve dvome, ne pa tudi odgnalo vseh simpatij do njega.

Radan POP TV načrtoval umore

Nedvomno bo zadeva (ali afera) Radan verjetno obveljala za eno najbolj razvpitih in frekventno obdelanih v letu 2015; velik del njenega življenja in perturbacij so pravzaprav ustvarili kar novinarji sami. Zato znova preseneča – ali pa tudi ne, če nimamo nobenih pričakovanj – kako malo slehernega samopremisleka je bilo doslej vloženega v kritičen pretres njihove vloge in sokreiranje informacij in razlag ob dogajanju v njej. Skrbna analiza bi lahko razkrila nekaj izjemno pomenljivih simptomov domačega novinarskega posla.

Radan kot heroj in nedolžna žrtev

Čeprav so mediji lahko kar hitro iz prvih ugotovitev nadzorov na nevrološki kliniki in na podlagi drugih podatkov zaslutili, da zdravnikovi motivi niso tako močno plemeniti, saj se je prvotna ocena o evtanaziji nagloma sprevrgla v prepoznanje, da je zdravnik svoje paciente morda preprosto serijsko moril, so v svojih presojah in sodbah raje velikokrat dali prednost sočutju – kar pomeni, da so raje podvomili v vodilne v UKC in kriminaliste kot v osumljenca. Splačalo bi se analizirati, kako so mediji poročali o Radanu v fazi diskurza o prvi evtanaziji pri nas in kako se je isti diskurz obnašal ob prehodu v drugo fazo, ko je bila teza iz prve zavržena. Morda je del novinarske heroizacije zdravniškega lika bil izpeljan prav iz zgrešenega orisa v prvi.

Poglejmo si daljši odlomek nekaterih navedkov, ki  Radana prikazujejo kot odvečno demoniziranega heroja, kot žrtev, vredno polnega sočutja, tragičnega in nedolžnega posameznika z veliko dušo in srcem, nad katerim se izvaja linč. Kot nekoga, ki se je zgolj trudil izboljšati razmere in komunikacijo, ne pa moriti, ki ga je sistem zlomil in je začel jemati pomirjevala.

Navajam tiste, katerih avtorji so se mi zdeli med bolj pogumnimi, a širša evidenca bi nakazala bistveno bolj  množične trende, morda za kanček manj odkrito artikulirane v podporo priprtemu zdravniku in manj pocukrano patetične. Krepki poudarki so moji:

Ivan Radan je v resnici tragičen lik človeka, ki ga vrtinči življenje skozi delo, delo in še enkrat delo. Ko se je leta 1993 kot puhasti mladenič, gimnazijec, smelo vpisal na študij medicine, si ni mogel predstavljati, kaj vse ga čaka. (Milena Zupanič, Delo)

V intervjuju za Delo je januarja dejal, da je insceniral dogodek s smrtonosnim kalijem, da bi dosegel interni pogovor s kolegi. Pretresljivo. Tudi če bi se izkazalo, da je bil to bolj izgovor za »umore iz morilske sle«, kot so kaznivo dejanje ovrednotili kriminalisti, je želja po pogovoru osnovna človekova potreba. (Milena Zupanič, Delo)

»Precej raziskovanja je odkrilo nove podrobnosti, ki še najbolj kažejo na to, da je medijsko že linčani in od kolegov obsojeni zdravnik Ivan Radan bolj žrtev kot pa storilec zločinov, ki mu jih očitajo,« piše revija Jana. … Avtorica članka opozori, da bralke in bralci o Radanu niso povedali nič slabega. Še več, zatrdili so, da je bil zdravnik z dušo. V njem so videli zadnjega, ki bi lahko kogar koli umoril. (Slovenske novice, citirana Jana)

S tihim pristankom na demonizacijo zdravnika, ki naj bi bil po vsesplošni histeriji na smrt bolne predčasno pošiljal na drugi svet, je (ministrica) pristala na molk o mnogih vprašljivih zdravniških odločitvah ob koncu življenja. (Dragica Korade, Večer)

O nevzdržnosti razmer, v katere so pahnjeni umirajoči, je od januarja, ko so nam zdravnika Ivana Radana prvič predstavili kot zadrogiranca in morilca, priplavalo na površje javnosti kar nekaj neprijetno konkretnih dejstev. (Dragica Korade, Večer)

Veliko manj tvegano igro bi se Radan šel, če bi besede uporabil kot drugačno orožje. In postal žvižgač. Morda bi mu zaradi tega grozili z izgubo službe, ki jo je zdaj tako in tako izgubil. A zdaj mu grozi še zapor. Poleg tega zdaj nihče z njim ne simpatizira. Zameril se je javnosti vsaj zaradi moralno nedopustne igre, ki se jo je šel z umirajočim bolnikom. (Jana Juvan, Večer)

Ivan Radan je še vedno nedolžen. Vse dokler se mu ne dokaže krivda. Iz poročil, ki jih dnevno objavljajo mediji, ni zaznati njegove krivde. Vsaj doslej za to ni bilo nobenega trdnega dokaza. (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

Na podlagi dejstev, ki so omenjena in navedena zgoraj in v medijih, je jasno, da edini krivec (če je sploh krivec) ni Ivan Radan. On se je le zlomil v zdravstvenem sistemu, ki že dlje časa kaže znake hude bolezni.  (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

Glasnika ne smemo kaznovati, ker sporoča slabo novico. Glasnika je treba častiti. (Živojin Stevanović, Planet SIOL in Dnevnik)

V nadaljevanju bom razložil okoliščine in dejanska ozadja, ki Radana kažejo kot žrtev. To seveda ne pomeni, da so čisto vse obtožbe na njegov račun lažne. Dejstvu, da mu je izgorelost na delovnem mestu pustila tudi določene psihične posledice, verjetno nima smisla oporekati. A bilo bi skrajno nekorektno in neprofesionalno, če bi Ivana Radana označil za odvisnika od pomirjeval. Vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL) in nekateri mediji, predvsem Dnevnik, so si privoščili ravno to. Človeka so – ne glede na jasne zakonske določbe glede omejene pravice do vpogleda v zdravstveni karton – javno diskreditirali kot psihičnega bolnika, odvisnika od tablet, takorekoč narkoman. Domneva nedolžnosti za gospoda Radana ne velja. (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Doktor Radan je zaradi prostorske stiske in premalo bolnišničnega osebja – namesto treh sester na enega pacienta so bili trije pacienti na eno sestro – počasi izgubljal bitko z institucijo, ki v svojem nazivu nosi zveneči naziv univerzitetna. Ni mu uspelo izboljšati komunikacije med zdravniki, osebjem in vodstvom. Pisal je pisma, opozarjal in poskušal narediti vse za boljše razmere. (…)

Intenzivna terapija, kjer se je vsak dan srečeval z umirajočimi, je vplivala na njegovo psihofizično stanje. Pogosto je bil v zdravniški halji tudi po tri dni, izčrpan in s kompleksom Don Kihota, ki se bori z mlini na veter. (…)

O tem, da je bil Ivan Radan dober zdravnik, ni nobenega dvoma. Ko to pišem, mi pred oči prihaja prizor iz filma Filadelfija, kjer na smrt bolni Tom Hanks na sodišču išče pravico, ker so ga nekdanji odvetniški kolegi in partnerji odpustili, ker je imel aids. In ker je bil homoseksualec. Tudi dr. Radan je v prenesenem smislu na smrtni postelji, kajti še vedno mu resno grozi obtožnica za umor umor sedmih pacientov, zaradi česar mu teoretično grozi višja zaporna kazen kot serijskemu morilcu Metodu Trobcu. Morda celo dosmrtni zapor. (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Doktor Radan ni bil samo dober zdravnik v profesionalnem smislu, ampak je bil tudi zelo človeški. Za naše razmere nadpovprečno človeški. Prav ta predanost poklicu ga je zaznamovala že v mlajših letih, ko je kot študent pol leta delal kot prostovoljec v Zambiji in o zastrupitvah v Podsaharski Afriki napisal tudi znanstveni članek. (…)

Utemeljeno torej domnevam, da so docela izmišljene tudi tiste obtožbe na njegov račun, ki govorijo o morilski sli. Tistim, ki ga poznajo in so kdaj delali z njim, se zdijo absurdne. Vendar so po svoje logične, kajti mafijski sistem, ki je Radana prepoznal kot idealnega grešnega kozla, ga po hitrem disciplinskem postopku izpljunil in nato medijsko demoniziral, mora na vsak način zabrisati sledi, zaščititi doslej nedotakljive kadre in še posebej poskrbeti za finančne tokove, zaradi katerih vsako leto v UKCL umre bistveno več kot zgolj sedem pacientov.  (Dejan Steinbuch, Portal Plus)

Kaj imajo skupnega Milena Zupanič, Dragica Korade, Jana Juvan, Dejan Steinbuch, novinarji Jane in Živojin Stevanović, slednji resda »zgolj« zdravnik, ki pa so mu uredniki odmerjali nenavadno veliko pozornost?

Gotovo to, da se zdijo njihova prepričanja neutemeljena, celo groteskna in na meji možnega. Da izrekajo nenavadno veliko sočutnost in simpatije do zdravnika, ga rišejo kot grešnega kozla, poteptano žrtev, hrabrega žvižgača, ki se je uprl zdravniškemu mafijskemu sistemu. Da se posledično obravnavajo za kriminalistični in medijski konstrukt ocene o umorih, zadrogiranosti in zasvojenosti, policijskim in drugim interpretacijam o Radanu pa ne verjamejo. Tudi če so zagovorniki pravice do evtanazije in je naklonjenost morda motivirana z njo, je po zbranih podatkih njegovo ravnanje bilo vse kaj drugega.

Da v dilemi »Ali ima prav Radan ali pa vodstvo UKC in kriminalisti« manifestirajo več dvoma v slednje kot v svojega heroja. Zdi se, kot da so padli na izpitu iz osnovne novinarske metodologije: da bi obsodili nepravilnosti v UKC in oddelku za nevrologijo, še ne rabite izrekati simpatij z nekom, za kogar tožilci domnevajo, da je morilec. Če bodo podobni avtorji želeli svojo pristranskost skrivati za domnevo nedolžnosti osumljenega, tega ne moremo jemati resno.

Ob nekaterih neposredno hvalilnih tonih novinarjev si velja morda zaradi nekaterih miselnih značilnosti posebej zapomniti zaščitniško pisanje novinarke Večer Jane Juvan. Interpretacija avtorice je več kot bizarna, lahko bi dejali, da že perverzna: izhaja iz premise o dobrih namenih zdravnika, ki pa se je, tako rekoč po nepotrebnem, šel »tvegano igro« (beri: ubijal) in sebe spravil v nevarnost – pri čemer izgubo službo in nato še zapor postavlja višje od primerjalnem vrednotenju od samega življenja, ki ga je drugim jemal. Prepoznanje slabe odločitve (za ubijanje!) vidi tudi v tem, da zdaj z zdravnikom nihče več ne simpatizira (razen očitno nje same) in na koncu s stisnjenimi zobmi, kot da bi to ne bilo v nasprotju s tem, kar je povedala, v njegovem ravnanju celo zazna »moralno nedopustne igre«.

Seveda si bolj prijazen evfemizem za to, kar je Radan po mnenju ljubljanskega tožilstva storil, namreč moril, že skoraj težko predstavljamo. Da o tem, da se je v zadevo vključilo tudi specializirano državno tožilstvo, posebej ne govorimo. Podobno kot je trditi, da je res škoda, da je ubijal, ker zdaj več nihče ne simpatizira z njim, že skoraj stvar popolne izgube občutka za pieteto.

Radan SN linč

Radan kot hladnokrven morilec

Zadnji podatki, izpeljani iz izrednega nadzora na nevrološki kliniki, govorijo vedno bolj ne samo o nekom, ki je drugim jemal življenje iz neke patološke strasti, ampak vedno bolj tudi o tem, da so bili ti umori precej skrbno načrtovani. Poročilo o nadzoru je javno dostopno, komisija je pregledala najmanj 3700 strani listinske dokumentacije, ki jim jo je predložil UKC Ljubljana, ter opravila 21 razgovorov.

Najmanj devet bolnikov naj bi, kot smo že slišali, Radan tudi fotografiral, pomanjkljivo oblečene, nezavestne in brez soglasja, dejanja naj bi predhodno načrtoval. Ne le, da so bili uporabljeni preveliki odmerki kalija, uporabljal naj bi morfin, ni odrejal obdukcij, v najmanj enem primeru naj bi to storil na pacientu že naslednji dan po hospitalizaciji in takoj obvestil sorodnike, da se pridejo posloviti, osumljen naj bi bil ponarejanja cele vrste listin, saj se denimo nikoli ni zdravil na Dunaju, kar so potrdili tudi avstrijski kriminalisti. Imamo novinarji res dobre razloge verjeti, da so vse te domneve popolnoma izmišljene?

V kakšnem stanju je zdaj medijska konstrukcija, po kateri je Radan zgolj žrtev sistema, hvalevreden borec in žvižgač, ki se bori proti nepravilnostim, demonizirani zdravnik? Če so našteti novinarji konsistentni svojim stališčem, bodo morali znova zamahniti z roko in podvomiti v podatke.

In tako se zadeva Radan sprevrača v prvovrstno afero nenavadne novinarske pristranskosti in neobjektivnosti, pri kateri smo namesto običajnega suspenza in zadržanja mnenja (epoche) videli vse kaj drugega.

Najmanj, kar bomo smeli pričakovati je, da se omenjeni avtorji, če se bodo vse obtožbe izkazale za resnične, svojim bralcem iskreno opravičijo.

Steinbuch Rada škoda

Kako se Večerovi novinarji z lastnikom pogovarjajo o prihodnosti

V valu žalostnih odpuščanj novinarjev v številnih uredništvih slovenskih medijev se je zadnje zgodilo včeraj – daleč od ustreznih komunikacijskih manir in na način, ki »ni primeren in je v nasprotju z osnovno poslovno in človeško kulturo«, kot so dejali v sindikatu.

Časnik Večer je včeraj odpustil pet novinarjev, od začetka tega leta že skupno 20 ljudi. Bolj kot kaj drugega brezčutnost razkriva kontekstualnost zabavljaških dogajanj: odpovedi so menda vročali ekspresno v času prireditve Pun piskr pred njihovo stavbo in dan pred Večerovim piknikom – kot da bi nekdo želel sugerirati, da je biti na liniji s časopisom vedno sproščujoče in obeta poln želodec. Če ste med odpuščenimi, takšne sprevržene kontekste lahko še bolj čutite na svoji koži.

Po drugi strani zabavljaškost ni naključna, z novimi lastniki je postala del tržnih in piarovskih agend, ko se neka medijska hiša razvija ne v smeri kritičnega raziskovalnega akterja in servisa javnosti, temveč tudi organizatorja in promotorja dogodkov, ki z osnovno dejavnostjo novinarjev na noben način niso več povezani. Kot sem že večkrat napisal, postaja Večer vedno bolj aktiven igralec antiintelektualistične klime v mestu.

Iz članka o odpuščanjih v Večeru samem izvemo, da osnovne človeške kulture ni premogla niti odgovorna urednica Katja Šeruga, kajti odpuščanj za bralce ni želela komentirati.

večer odpuščanja izsek Hakl evfemizem

Intrigantna so pojasnila direktorja in pojasnila Uroša Hakla. Po eni strani močno pomirja, da v prihodnje praktično odpuščanj več ne bo, ne letos ne naslednje leto:

Glede na trende v medijski panogi, nižanje naklad in prihodkov sicer, prihodnje leto ne bodo potrebni novi vali odpuščanj? Hakl: “Prepričan sem, da ne. Trdo delamo na novih, dodatnih prihodkih. Vodstvo ima čez dva tedna klavzuro in po njej bomo zaposlenim detajlno pojasnili, kaj smo že in kaj bomo še naredili. Odpuščanja v takšnem obsegu ne letos ne prihodnje leto niso v načrtu, se bodo pa najbrž nekateri upokojili, nekateri pa so sami izrazili željo, da bi se pogovarjali o prihodnosti.”

Priznati moram, da že dolgo nisem videl tako ciničnega evfemizma za potencialno odpuščanje oziroma odhod z delovnega mesta, kot je skrit v frazi »želja, da bi se pogovarjali o prihodnosti«.

Celo z najbolj razkošnim talentom vizualnega zamišljanja pred mano ne more nastati slika, znotraj katere bi se novinar Večera najavil pri lastniku in mu zaupal, da ga močno zanima pogovor o lastni prihodnosti s poudarkom, ki je impliciran. Kajti če bi to storil, bi ga lahko zanimalo le, ali ga delodajalec še vidi na časopisu in delovnem mestu z namenom, da ga ne bi presenetila odpoved.

A te možnosti Hakl gotovo nima v mislih, ker predpostavi, da posamezniki ne hodijo na pogovor k njemu zgolj iz radovednosti, temveč z nasprotno namero, da bi radi iz Večera odšli – možnost navaja v kategoriji tistih, ki bodo kar sami prispevali k »blagim« oblikam zmanjševanja števila zaposlenih.

Iz točno takšnega razloga je sintagma nekakšen pervertirani evfemizem: ker »želeti si pogovora o prihodnosti« pomeni lahko smiselno zgolj »želeti si sporočiti lastniku, da svojo prihodnost vidi drugje« oziroma »želeti si sporočiti lastniku, da svoje prihodnosti na Večeru več ne vidi«.

Če je ne vidite, pa se verjetno kaj prida pred lastnikom Večera o tem nimate želje hvaliti in biti alibi za njegovo človečnost.

Odpuščanja Večer SN