Streljanje slovenske vojske kot nesporazum

Koliko logičnega, semantičnega, komunikacijskega nesmisla so pripravljeni servirati politiki in koliko tega nekritično požreti mediji?

V kakšni meri nekritična »konzumpcija« nesmislov napreduje in postavlja nove kriterije (ne)smisla uporabnikom medijev, torej državljanom? Kako daleč lahko gremo v tako zastavljeni igri in kakšna demokratična sredstva so nam na voljo za upor, saj je nekako jasno, da »vladavina večinskega mnenja« proti stupidnosti ne more nič – če je pač takšno, noro, večinsko mnenje, ki nas po slejkoprej premagalo s svojimi izkušnjami?

Vse to je nekaj večjih izzivov, ki so se mi porodili ob miniaturni, a ravno zato definiranju lažje »podvrgljivi« presoji, s katero je včeraj operirala obrambna ministrica Andrej Katič. Ob nedavnem »zapletu« (hja, je to res zaplet?) med lokalnim prebivalstvom in postojnsko občino na eni strani in Slovensko vojsko na vadišču Poček na drugi, kjer je prišlo do hrupa zaradi streljanja in drugih vojaških operacij v poznih nočnih urah, je takšno situacijo označila za »nesporazum«.

Primer je res šolski primer za logični evfemizem in zato kot takšen vreden ilustrativne obravnave: če ministrica pravi, da je bil na delu odvečen nesporazum, bi ga moral potrditi vsaj nek minimalni kontekst, v katerem bi »nepravilno razumevanje nečesa« nastopilo. Kajti nesporazum je prav to, razumevanjski konflikt, v katerem več oseb ne deli sicer pričakovane iste razlage ali umevanja, kar povzroči neko vrsto slabe posledice.

V danem primeru bi torej nesporazum moral nastati med vojsko, ki evidentno uporablja težko orožje do 2. ure ponoči, kot so dejali, ter lokalnim prebivalstvom na drugi. Ki tega ali kakšnega podobnega dejstva ni razumelo.

Nič takšnega se ni zgodilo. Obstajal je sporazum, ne nesporazum, med predstavniki ministrstva, občine in lokalnega prebivalstva, ki nočne aktivnosti prepoveduje. Ministrica Katičeva, po pisanju STA, celo dodaja in priznava, da se ta skupina sestaja skoraj vsake tri mesece in sproti dogovarja, zato »ne bi mogla reči, da vojska ni vedela za naše dogovore, tudi če niso bili čisto natančno zapisani v kakšnem sporazumu.«

Trenutek, ko se je sporazum prelevil v nesporazum, postane še dodatno začinjen z drobcem konteksta, da ministrica obžaluje tudi dejstvo, ker njena vojska ni prenehala z nočnim hrupom navzlic opozorilom, ki predpostavljajo sporazum:

Na dogodek tako glede predvsem kot na “nesporazum”, hkrati pa obžaluje, da ga vojska ni preprečila niti potem, ko so jo opozorili na kršenje dogovora z lokalno skupnostjo.

Več kot jasno je, da je uporabljena terminologija tukaj le strogo premišljena evfemistična zloraba, nič drugega. Ni moglo priti do nesporazumov, ker bile so kršitve dogovorov. Eno ali drugo. Ali kot pravi sama:

“Po liniji Slovenska vojska ni upoštevala naših dogovorov,” je opomnila.

Semantična deviacija, češ vojski je v interesu, da »do takšnih nesporazumov ne bi več prihajalo«, temelji na pričakovanem zaščitništvu, zaradi česar »odgovornosti kljub temu ne namerava zahtevati, saj da do nesporazumov pač prihaja«.

Taktika se je torej izplačala: kršitev dogovorov dobrohotno prekvalificiraš v nesporazum, da ti ni treba izvesti sankcij, stvar pa nato omiliš z napovedjo opravičila lokalnemu prebivalstvu. In ker gre za preprost blef, za katerega kar dobro predpostaviš, da ga bodo vsi mediji spregledali in te ne bo nihče postavljal na laž, lahko celo v zaključku iz registra »nesporazuma« spet elegantno skočiš v register »držanja dogovorov«:

Prav tako verjame, da je prav SV v interesu, da se osrednje vadišče na Počku ohrani. Zato se je treba po njenih besedah lokalnemu prebivalstvu opravičiti, v prihodnje pa se držati dogovorov.

Seveda, če se jih držiš, bodo nesporazumi kot po čudežu izginili. Odveč je pojasnilo, da se oba registra pomensko izključujeta in da je pravljica o nesporazumu bila le celofanska dekoracija, da bi se obvarovalo odgovorne pred kaznijo za neodgovorno ravnanje.

Več:

Od samoponižanja vojske do ponižanja ministrice

Je Slovenija v vojni? Kdo bi vedel. Koga bi zanimalo.