Dovolj nepričakovano imamo neposreden dokaz, da je bila akcija izvolitve Zorana Stevanovića načrtovana do potankosti in strogo nadzirana; daleč od videza, ki so ga vsi vpleteni po vrsti dajali. Ker vnaprejšnji dogovor zanikajo, zdaj tudi že slutimo, da po stari navadi lažejo. Anemičnost ali nesposobnost medijev, od katerih bi pričakovali, da javnosti to bolj suvereno pokažejo ali celo dokažejo, postaja nevzdržna praksa premalo resnega novinarstva. O čem govorim?
Kako so glasovali
Trdil bom, da so morali vsi poslanke in poslanci, zbrani pod zastavo Janeza Janše, pred glasovanjem natanko vedeti, kaj počnejo, zato resnico poznajo. Na glasovanju za predsednika Državnega zbora je bilo oddanih 79 glasovnic. Preštejmo jih: za Stevanovića je glasovalo 48 poslancev, 29 jih je bilo proti, dve glasovnici sta bili neveljavni, 11 poslancev glasovnic ni prevzelo. Kot so napovedali, so to bili poslanci SD ter Levice.
Nasprotovanje Stevanoviću in glasovanje proti so napovedali v poslanski skupini Svoboda, ki šteje 29 poslancev, kar ustreza končnemu številu glasovnic proti. Temu podatku lahko zaupamo. Iz tega je bilo mogoče dovolj zanesljivo sklepati, da je bil za predsednika izvoljen z glasovi poslancev svoje stranke Resni.ca, poslanskih skupin SDS, nato trojčka NSi, SLS in Fokus ter Logarjevih Demokratov.
Sistem označevanja
Rezultat in številke so znane in javne. Vendar obstaja še dobro prikrita hrbtna stran, strogo nadzirana in vodena, ki smo jo lahko morda le slutili. Slovenska tiskovna agencija, očitno na podlagi podanih sumov, je skladno z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja zaprosila za vpogled v glasovnice.
Pokazalo se je nekaj zelo zanimivega: ko so si jih ogledali, so opazili, da so bile nekatere glasovnice označene. Nikakor ne počečkane po naključju, ampak z jasnim vzorcem. Zaznati je bilo mogoče tri vrste simbolnih označb: 9 glasovnic je bilo označenih s krogcem v spodnjem desnem kotu, 6 s piko ob glasu za, 4 glasovnice pa z zvezdico v zgornjem delu. Poleg tega je bilo še 29 glasovnic brez dodatnih oznak, ki so podprle Stevanovića. Kaj nam to pove?
Odsotnost simbola kot simbol
Dosedanje interpretacije so po mojem mnenju pomanjkljive. Izhajajo namreč iz seštevka 19 glasov tistih glasovnic, ki vsebujejo naštete označbe. Ampak že najmanj od časov prebiranja Arthurja Conana Doyla vemo, da je simbol lahko tudi odsotnost simbola: da je tudi to, da pes ni zalajal na storilca, dokaz dogodka. Da je dogodek (posredna identifikacija storilca) lahko tudi nedogodek (odsoten lajež psa).
Dovolj utemeljeno lahko slutimo, da so štiri poslanske skupine glasovnice označevale po tem sistemu: 9 glasovnic s krogcem ustreza trojčku okoli NSi, 6 s piko skupini Demokratov, 4 z zvezdico Resnici, kjer res manjka en glas. »Zakaj pa je jaz ne bi označil, če je to tako? Zakaj samo štiri, ne pet?,« se je kasneje branil sam Stevanović. Saj res, zakaj je pomislil, da je on sam ni označil?
Toda medtem je 29 neoznačenih najverjetneje pripadalo eni homogeni skupini, ki ni potrebovala dodatnega označevanja, ker je bilo že neoznačevanje oblika identifikacije. Glasovi SDS so enako zahtevani za posredno označevanje, ker je bilo nujno nadzirati skupno število glasovnic za Stevanovića, ne le njihov del. Mimogrede, zlahka si predstavljamo tudi, da so poslanci morali svoje glasovnice tudi fotografirati. Zakaj bi vse to počeli?
Mehanizem preverjanja
Dosedanje razlage so se zadovoljile z očitkom, da je prišlo do kršitev v demokratičnih postopkih, kot so zaenkrat dejali v Gibanju Svoboda, in da tajno glasovanje ni bilo tajno. Da bi morda glasovanje morali ponoviti. Kljub javnim zatrjevanjem o svobodi vesti in enotnosti brez nadzora vpogled v glasovnice nakazuje, da so nekateri poslanci morali to enotnost dokazovati, ker glasovnice niso bile le oddane, ampak tudi označene po vnaprejšnjem dogovoru.
Označevanje glasovnic predpostavlja vnaprej dogovorjeni mehanizem preverjanja. To pomeni, da nekdo po glasovanju primerja vzorec označb s pričakovanim izidom. Tak dogovor predpostavlja načrt, navodilo in možnost sankcije za tiste poslance, ki ne bi bili lojalni. Brez tega sistem označevanja nima posebnega smisla.
Kaj je motiv?
Toda začeti bi morali z dejanjem motiva. Vsi glasovi za Stevanovića so bili očitno nadzirani, kar kaže na zelo sistematičen dogovor med vsemi z namenom, da je omenjeni res izvoljen na funkcijo, zelo verjetno pa tudi, da na podlagi omenjenih 48 glasov zgradijo podlago za vladajočo koalicijo. Zastavek akcije je bil torej zelo visok.
Če poslanci pri tajnem glasovanju označujejo glasovnice z namenom, da bi vodstva strank lahko preverjala njihovo lojalnost, potem smemo to šteti za neposreden poseg v ustavno zagotovljeno svobodo odločanja. Zakaj? Ker tajnost glasovanja obstaja prav zato, da poslanca zaščiti pred pritiskom. Kadar take zaščite ni, je odpovedal eden od temeljnih mehanizmov parlamentarne demokracije.
Zato se težko znebimo občutka o centralno vodeni operaciji, premišljeni do potankosti. Če si ogledamo kasnejše izjave Stevanovića, Anžeta Logarja in Janeza Žaklja (24ur zvečer), se vsi po vrsti glede glasovanja sprenevedajo in zanikajo sleherni dogovor ali nadzor. Glede na to, da novopečeni predsednik parlamenta skoraj vsak dan začne z lažjo, imamo zelo dobre dodatne razloge, da jim ne verjamemo, saj bi kar 19 poslancev moralo pojasniti, kdo je po njihovem narisal simbol na njihovo glasovnico. Če niso bili oni sami, bi jih moralo skrbeti in se javiti k besedi danes. Zakaj trdim, da zelo verjetno lažejo in da bi vse po vrsti morala preizprašati javnost, v njihovem imenu pa novinarji?
Miselni eksperiment s šimpanzi
Moj argument je tale. Odstopanji od popolnega vzorca sta samo dve: eni od glasovnic za glede na poslansko skupino SDS, ki šteje 28 sedežev, je dodal svojo še nekdo, morda manjšinski poslanec. Ene od njih, ki je blizu številu sedežev Resnice, pa morda ni označil sam predsednik parlamenta Stevanović. Namenoma ali zaradi pozabe. Ujemanje številk je skoraj popolno. Je lahko res naključno?
Seveda je mogoče trditi, da so vse označbe narisane naključno, brez dogovora. Toda takšna razlaga zahteva več predpostavk kot nasprotna: da so poslanci neodvisno drug od drugega izbrali enake simbole in to celo v številu, ki se skoraj popolnoma ujema z velikostjo poslanskih skupin. Poskusimo z miselnim eksperimentom.
Predstavljajmo si parlament, napolnjen s šimpanzi, pri čemer se tem simpatičnim bitjem, ki ne lažejo, opravičujem za primerjavo. Razdeljeni so v štiri skupine: ena ima 28 članov, druga 9, tretja 6 in četrta 5. Vsaka skupina ima svojega vodjo, ki poda navodilo, ki ga je prejel od nadzornika.
Šimpanz spiše Zdravljico
Navodilo vsem je preprosto: glasujte po svoji vesti, kot veleva slovenska ustava, in ne kracajte po glasovnici. Nihče ne izvaja koordinacije in ne zahteva označevanja glasovnic. Kakšna je verjetnost, da se bo zgodilo naslednje: 29 jih bo oddalo glasovnico brez dodatne oznake, natanko 9 jih bo čisto spontano in brez dogovora narisalo še krogec, natanko 6 spontano dodalo piko in natanko 4 spontano dodalo zvezdico? Niz 28–9–6–5 je skrajno podoben nizu 29–9–6–4. Toda ne le ta niz, če k temu dodamo še, da je vsaka skupina šimpanzov uporabila isto vrsto simbola, dobimo zanemarljivo možnost naključja.
Neko majhno verjetnost bi morda takšnemu razpletu vendarle morali priznati, drži. Je pa bolj podobna temu, da bi kateri od omenjenih šimpanzov uspel na zadnji strani glasovnice sestaviti besedilo Zdravljice ali vsaj himne stranki SDS, ne da bi vedel, da je spisal plagiat. Takšnega, ki bi še avtorja Prešerna pustila brez besed. Drži, se dogaja med pesniško navdahnjenimi šimpanzi, ampak ne prav pogosto! Končno se je zgodilo tudi Janši, ko nikakor ni kopiral govora Tonyja Blaira.
Dogovor, prisila ali prisilni dogovor?
Precej verjetneje bomo sklepali, da ni bilo spontanosti, ampak zelo natančno navodilo, ki je prišlo »od zgoraj«, in je bilo namenjeno praktično vsem 48 poslankam in poslancem. Označevanje glasovnic po razrezu poslanskih skupin je moralo imeti le en sam namen: preverjanje lojalnosti, da ne bi kdo od poslancev glasoval po svoji vesti, kar bi po ustavi moral. Povedano drugače: poslanci so bili v »pravilno« glasovanje prisiljeni.
Zato niti ni pomembna le trenutna razprava, ali je bila zagotovljena tajnost glasovanja, ker sam razumem kot še bolj usodno ravno navedeno dejstvo: poslanske skupine SDS, trojčka okoli NSi, Demokratov in Resni.ce so sledile enemu povelju. Temu lahko vedno rečete tudi dogovor, ne nujno prisila, vendar je bil v teh primerih res strogo nadzorovan. Označene glasovnice potemtakem dokazujejo predvsem navedeno dejstvo.
Orkester lažnivcev
Vsi akterji, sploh pa Stevanović, Logar in Vrtovec, če posamičnih poslank in poslancev ne omenjamo, so se nenehno pretvarjali, da v tej fazi po volitvah iščejo vsebinske rešitve za Slovenijo in da jih kadrovske stvari sploh ne zanimajo. V resnici so delali na projektu blokade Golobove vlade. Janša je po hollywoodsko dajal vtis, da je obseden s preštevanjem glasov na volitvah, ki so mu jih ukradli, sam pa se, kot je večkrat dejal, sploh ne ukvarja s koraki, ki sledijo v smeri sestavljanja koalicije.
Navedeno pomeni, da smo zavedeni, če se preveč ukvarjamo s parado Stevanovićevih laži in manipulacij. Ne, spremljamo dobro zaigrano igro celega orkestra lažnivcev, saj vsi akterji javno trdijo, da ni bilo dogovora, koordinacije in da vsi glasujejo izključno po lastni vesti in presoji. No, zraven so se prelevili še v umetniške kreativce, ki čisto po naključju dorisujejo enake vrste simbolov. Zato fizični dokaz v obliki označenih glasovnic daje slutiti orkestriranost.
Statistika ne laže in struktura označevanja daje slutiti skrbno organizacijo, kjer so vsi vpleteni, torej morda čisto vseh 48, ki so glasovali za Stevanovića, prepustili nadzoru nad glasovanjem.
Slovenski Hollywood
Če bo kdaj iz tega nastala vladajoča koalicija, bi jo lahko poimenovali slovenski Hollywood: pod krinko spontanosti igrajo vnaprej dogovorjene vloge, vmes pa lažejo in hlinijo po nareku neimenovanega režiserja, ki ga vsi dobro poznamo.
»Izkazalo se je, da je v Sloveniji štiri leta imela oblast koalicija, ki ne zna šteti, zato smo tudi tam, kjer smo,« je takoj po izvolitvi predsednika parlamenta komentiral Janša in dodal: »Danes je bil dan, ko se je tranzicijska levica ponovno naučila šteti.«
Pozabil je dodati, da se še vedno ni naučila označevati glasovnic.
Več:
Stevanović se je vsem na očeh debelo zlagal in snedel obljubo
Kdo še lahko ustavi Janševo vlado?
Trojanski konj tretjega bloka: med Golobovo ponudbo in projektom laži
Tretji blok kot nov politični manever: tri prevare Logarja, Vrtovca in Stevanovića
»Volja ljudstva« kot politični argument: ali volivci res zahtevajo povezovanje?