Janša na Dobu in avtocenzura

Janša je do danes zatrjeval, da poziva za prestajanje kazni še ni prejel. No, potem je presenetil na svojem tviterju, ki ga intenzivno uporablja, saj se očitno prilega propagandno-diskreditacijski naravi njegovega delovanja, in ponudil fotografijo poziva. Poglejmo si tipično medijsko poročilo o tem, kako je na tviterju le obelodanil njegovo prejetje. Na MMC RTV:

Predsednik SDS Janez Janša je na družbenem omrežju Twitter objavil poziv na prestajanje zaporne kazni, ki ga je prejel.

Iz poziva izhaja, da se mora v zaporu na Dobu zglasiti 20. junija. Janša je namreč pravnomočno obsojen na dveletno zaporno kazen zaradi koruptivnih dejanj v primeru nakupa patrij v času, ko je bil predsednik vlade.

Vsi preostali medijski odzivi so bili na las podobni in bi jih lahko strnili v enako parafrazo »Janša je na tviterju objavil poziv na prestajanje zaporne kazni«.

Vendar se metodološko naivno vprašajmo na najbolj enostaven način, kaj točno je Janša res storil? Objavil je štiri fotografije, faksimile Odloka o razpustitvi Državnega zbora, poziv na prestajanje kazni, fotomontažo rokovanja Milana Kučana, Janeza Stanovnika in predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše, za konec pa še fotografijo demonizirane predsednice ljubljanskega okrajnega sodišča Vesne Pavlič Pivk s titovko na glavi. Vse skupaj je opremil z značilnim cinizmom v največ 140 znakih in ga tekstovno zgostil v teorijo zarote v štirih konsekutivnih epizodah:

Slovenija -1.0 Razpišemo volitve, zapremo vodjo opozicije, pošteno zmagamo, se poklonimo stricem in priredimo zabavo.

Janša tviter poziv zapor

Naivnost vprašanja, zakaj v poročilu o Janševem tvitu manjka celoten kontekst, in to kar v vseh medijih po vrsti, ne more biti nekaj takšnega kot »No, vsi smo čakali, kdaj bo dobil poziv za prestajanje kazni, zato smo to vzeli za glavno novico« ali »Zgolj novica o prejemu poziva o prestajanju kazni je tu res zanimiva«.

Je selekcioniranje vesti in dekontekstualizacija vsebine tvita res povsem spontano dejanje, celo v situaciji, ko so tri od štirih epizod izbrisane & izločene na način, ker da je zanimanje pritegnila le ena od štirih fotografij? Ni: na delu je že določena medijska avtocenzura, ki redči, presaja, zgošča in prestavlja vse tisto, kar nam želi nekdo povedati. Kako to vemo: ker je večina njegovih propagandno-manipulativnih tvitov cenzurirana na podoben način. Domnevamo lahko, da je imel Janša dobre psihološke in druge razloge, da novico okranclja v cinizem, da bi realnost (in njeno sporočanje) naredil za znosnejšo.

Da novinarjev ne zanimata cinizem, manipulacija, sovraštvo, s katerim vodja opozicije redno in zgoščeno streže na tviterju in drugod, je zagotovo del neke zadrege, avtocenzurnih postopkov na drugi strani. Posledica pa je bežanje proč od konfrontacije z realnostjo nekega političnega delovanja. S tem ko novinarji zamolčujejo Janševe cinizme in manipulacije, ne dopuščajo analize, kritike, kurative. Preprosto jih odrežejo. Ko iz njegovih sporočil destilirajo tisto, kar je na sebi zgolj informacija (torej da odhaja na prestajanje kazni 20. junija), bežijo proč od problemov in s tem problematizacij. Je alternativa njihovo sprotno objavljanje? Ne. Alternativa je njihovo sprotno razgaljanje.

Poznam novinarje, ki ob Janševih manipulativnih diskreditacijah zgolj zamahnejo z roko in razumejo, da bi z njihovim povzemanjem avtorju delali reklamo. Zato ga zavestno ignorirajo. Se globoko ne strinjam – če bi svoja poročila ubrali v smer, ki bi bila kritična in grajajoča, se to pač ni zgodilo. A kaj, ko gre prav za to: za bojazen ali komoditeto raje kot imeti ne imeti kritično držo ali celo sploh zavzeti stališče, včasih pa enostavno za napačno presojo.

MMC Janša zapor

Štruce v kontekstu in zunaj njega

bread_anadama_crumb_500

V običajni situaciji se radi izgovarjamo, da je nekdo naše besede citiral ali interpretiral zunaj konteksta. Sklicevanje na »dekontekstualizacijo« je modno tudi v politiki. Če si (dobesedno) izposodimo zlizan in zaradi tega že skoraj neprepričljiv primer, je postopek takšen. Namesto

»Bedak pravi v svojem srcu: Ni Boga.«

lahko nekdo izven konteksta (Psalm 14, 2) citira in ponovi le

»Ni Boga.«

V tem primeru seveda želimo opozoriti na krivico in napako, ki se je pripetila avtorju (khm, Bogu). Aktualna SDS politika pa je »dekontekstualizacijo« izpopolnila celo na dva načina. Prvi je ta, da se npr. minister Simoniti izrecno in izjemno frekventno rad izgovarja na iztrganost iz konteksta, ki pa je, resnici na ljubo, ni bilo. Druga je, da npr. poslanec Grims izrecno rad uporablja trganje iz konteksta in se torej sam zateka v tovrstno varanje. Nekoč je vzel stavek iz poročila State Departmenta, ga povečal in z njim oblepil tri metre (!) stene za sabo, potem pa z njim dokazoval, da so slovenski mediji sužnji politike, zaradi česar so potrebni pluralizacije in depolitizacije. O tem več tukaj, o tem, da je včasih svoje laganje celo treba priznati, da bi se zaščitilo ministra Simonitija ob interpelaciji, pa tukaj

Premier Janša se je zdaj spomnil še tretje možnosti sklicevanja na dekontekstualizacijo. Po njegovem so ga državljani seveda razumeli narobe, mediji pa zganjali gonjo proti Peterletu, ker menda sploh ni želel biti aroganten do ljudi, ko je trdil, da iz smetnjakov štrlijo štruce kruha. Klasično manipulacijo Simonitija in stokanje o »iztrganosti iz konteksta« je brezskrupulozno izpopolnil. Namreč poskušal je, kar naj bi bilo videti prepričljivo, navesti sam kontekst in ob tem upal, da mu bodo državljani nasedli. Sklepanje, ki je v sebi argumentacijsko zaključeno in se glasi »Iz smetnjakov v mestih gledajo štruce kruha, torej stanje (glede inflacije in standarda) ni tako zelo alarmantno« in zaradi katerega je bil deležen številnih graj, je želel zanikati in zatrditi, da je kontekst bil drugačen. Denimo takšen: »Iz smetnjakov v mestih gledajo štruce kruha, kar dokazuje, da v Sloveniji zavržemo preveč ton kruha; to moramo popraviti.« Nadaljujte z branjem