Afera depeša: naprej kot tragedija, potem kot Logar

Anže Logar, zdaj je napredoval do zunanjega ministra in se mora ukvarjati z revanšističnimi obračuni z mediji, ki jih pripravlja Urad vlade za komuniciranje (Ukom), je bil v preteklosti kar dvakrat šef tega organa vlade. Zanimivo, ampak podatek se kaj prida ni prebil v medije, tega so se bolj spomnili politiki. Tudi ne, da je v tistih časih z novinarji že manipuliral. In še tretji izgubljeni poudarek: že takrat se ga je pozivalo k odstopu.

Logar je danes na parlamentarnem odboru, preden je iz prostora hitro izginil, vehementno zatrjeval, da Svetu Evrope poslane depeše, ki blati in žali slovenske novinarje in medije, sploh ni, da to ni »Logarjeva depeša«, da je v njem vse, kar piše, faktografsko točno (Medijska avtonomija ni ideološka tema). Še več, če pred dnevi zanjo ni vedel in se je do nje distanciral, je danes že priznaval, da jo pozna, da jo je pred pošiljanjem videl in se z njeno vsebino lahko strinja. Presenečeni?

Vodja Ukoma Uroš Urbanija je za Delo pred dnevi povedal, da po njegovem mnenju minister za zunanje zadeve z vsebino depeše ni bil seznanjen, MZZ pa je zanikal avtorstvo. Današnji nastop ministra je stvari postavil na glavo in pokazal, da nekdo presneto dobro laže. No, časi so se vmes, odkar več ne vodi Ukoma, malce spremenili na slabše, njegov šef dnevno licitira presstitute in presstitutke (manj sreče sta imeli Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc, omenjeni sta razglašeni za medijski prostitutki zvodnika Milana Kučana), podeljuje piškotke malopridnim in njegovo glasilo pogumno napada že tudi mednarodne novinarje, ne le celo vrsto domačih, nazadnje kar v angleščini škandalizira nemški tednik Der Spiegel. K temu prištejmo še financiranje političnih medijev iz tujine in neprikrito delovanje povsem strankarskih.

Današnji Dnevnik o nastopu ministra v parlamentu

Logar kot šef Ukoma

V prvem Janševem mandatu je Logar vlogo šefa urada opravljal brezkompromisno, in to v času, ko je njegova stranka s trdo roko prevzemala medije in izvajala politične pritiske in cenzuro – tudi po mnenju 571 podpisnic in podpisnikov novinarske peticije. No, sedanji zunanji minister je prevzel vodenje Ukoma, očitno kot velik specialist za domače medije in komuniciranje, tudi v drugem mandatu leta 2012 in podobno so takrat množični mediji znova zelo stoično prenesli tovrstno izbiro, za nameček z dobršno mero cenzure kritikov na račun njegovega delovanja, kar je dobro dokumentirano.

Da se je potem v tretjem Janševem mandatu zgodila trenutna depeša Ukoma, ki ga zdaj vodi Uroš Urbanija, je v resnici precejšnja logična posledica, saj se pred nami odvija že tretja repriza identičnega odnosa do medijev, nekako v smislu »Najprej kot tragedija, potem kot farsa, potem kot Logar«. Toda ker ima slovenska javnost povsem resne težave s spominom zlate ribice, vključno z novinarskim cehom, se splača z nekaj zgodovinske reminiscence osvežiti preteklo dogajanje.

Če navržem spekulacijo: kaj pa, če se nam dogaja večno vračanje in pulziranje istega, ker v preteklosti nismo znali ali želeli rešiti težav pred sabo? Kaj pa, če sta nesposobnost in (medijski) spomin zlate ribice naša prekleta usoda?

S pomočjo varanja in laži

Logarjevo prvo ukomovsko delovanje je padlo v obdobje vedno močnejših medijskih eksekucij v drugi polovici leta 2007, ko je nekje avgusta nastala novinarska peticija proti vladnim pritiskom, približeval pa se je čas predsedovanja Slovenije na čelu Evropske unije, tik pred tem pa je novica o zatiranju domačih medijev s strani predsedujočega EU dodobra zaokrožila v mednarodni areni.

V začetku leta 2008 je na povabilo Slovenije kot predsedujoče EU k nam prispela skupina skoraj 60 novinarjev, v glavnem bruseljskih dopisnikov večjih evropskih medijev. Takrat se je vlada glede številnih kritik na račun njenega prisvajanja medijev odločila, da izpelje »posebno obravnavo« s pomočjo varanja in laži. Materiali, ki jih je Logar diletantsko dostavil tujim novinarjem v nenavadnih okoliščinah kar pred hotelske sobe, so vsebovali seznam najmanj petih (in skoraj vseh) avtorskih citatov, ki v izvornem kontekstu zvenijo povsem drugače: v resnici tedanjo vlado kritizirajo glede omejevanja svobode, izbrani pa so na način, kot da jo sami novinarji, vlado namreč, hvalijo ali s tem zanikajo omejevanje! O konkretni grobi kontekstomiji pišem več v nadaljevanju, objavil sem jo v tistem času – pač spregledano, kot vselej.

Kasneje je reagiralo Društvo novinarjev Slovenije, zahtevalo opravičilo zase in še prej za tuje novinarje, ki so na lastni koži in na svoje veliko presenečenje začutili nekaj, kar v Sloveniji izkušamo že od tistih časov pa vse do danes: brezvestno prepuščenost demagogiji in lažnivim manipulacijam. Mednarodna zveza novinarjev (EFJ) je takrat zato zapisala, da je Slovenija padla na prvem testu iz predsedovanja EU. Njen generalni sekretar Aidan White je v svoji reakciji na ravnanje Ukoma opažal naslednje:

»Vlada izkrivlja dejstva in se Slovencem izogiba povedati resnico, ob tem pa poskuša evropski javnosti prikriti svoj odnos do medijev. To je sramoten začetek nečesa, kar bi moral biti ponosen trenutek v zgodovini demokracije v Sloveniji.«

A tudi februarja 2012 ni bilo nič drugače. Janševa druga vlada je na svoji prvi konstitutivni nočni seji najprej zamenjala ljudi v treh »propagandno-verskih« sektorjih, namesto da bi v skladu z obljubami dala prednost gospodarskim temam: prišlo je do razrešitve dotedanjega direktorja urada vlade za komuniciranje, direktorja obveščevalno-varnostne službe in direktorja urada za verske skupnosti. Direktor Ukoma je spet postal Logar, a novinarska javnost se znova ni zganila – v bistvu je spet cenzurirala pozive, ki so to problematizirali.

Analiza Logarjevih manipulacij

Februarja 2008 sem spisal omenjeno besedilo (Mojstri dekontekstualizacije), ki podrobneje analizira naravo Logarjeve manipulacije. Priznam, še danes sem fasciniran, kako so takrat na pomoč vladi pritekli strokovnjaki in na veliko pojasnjevali, da dekontekstualizacija (kontekstomija) tako rekoč ne obstaja kot problem. Mnogi novinarji so potem papagajsko ponavljali, da težave, glede na ekspertno mnenje, dejansko ni in posledično implicirali, da tudi ne zlorabe. In če je ni, se ni zgodilo nič takšnega.

Seveda je bil to tudi čas političnih prevzemov medijev, kje so novinarji pisali provladno – kar je še danes tabuizirana tema, saj se mnogi tistih časov in svoje nepokončnosti sramujejo. Ampak na nek komični način je posledica tovrstne manipulativnosti bila med drugim nova manipulacija: ljudje so Logarja menda vzljubili in postal je ime tedna na Valu 202. Bilo je 14. januarja 2008 in o tem več v zapisu »Anže Logar postal ime tedna in zmagovalec brez enega klica v živo«. Spodaj v osvežitev spomina objavljam tri besedila: o manipulaciji in o glasovanju za ime tedna.

Je pa danes lahko Uroš Urbanija v parlamentu pojasnil, da tviti predsednika vlade nikoli ne morejo šteti za pritisk na medije in novinarje. Zato, ker ni v poziciji odločanja o njihovi usodi! Skratka, motimo se, globoko, skupaj z mednarodnimi medijskimi organizacijami. Ne, takšne zgodbe ne bodo končane, dokler ne bodo novinarji manipulacij analizirali do potankosti. Zaenkrat znova slabo kaže.

Fotografija osebe Boris Vezjak.
Urbanija med današnjim parlamentarnim nastopom

(1)

Mojstri dekontekstualizacije

O tem, kako je vlada vlekla za nos tuje novinarje in potvarjala smisel besedil

Nočni portir je po naročilu vladnega urada za komuniciranje tujim novinarjem v hotelske sobe diskretno razdelil publikacijo, naslovljeno »Medijska situacija v Sloveniji«, in pričakovano je ta dogodek odmeval v tujini. Oglasil se je tudi generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev, ki so ga o tem obvestili, in je naravnost povedal, da je Slovenija padla na enem izmed prvih testov predsedovanja EU.

Če se doma na svojih hrbtih pustimo manipulirati po dolgem in počez, tega v tujini ne bodo dovolili. To bi morala biti lekcija za direktorja omenjenega urada, a se ni dal. Manipulacijo je zanikal in si pri tem opekel prste, v tem primeru je bilo namreč mogoče postopek nedvoumno identificirati. Pa pojdimo po vrsti. Kaj je značilnost vladnega manipuliranja? Da so pretežno izbrali »kritike« sedanje oblasti in poskušali najti njihove izjave, ki dokazujejo, da v svoji kritiki »lažejo«, češ: saj sami priznavajo, da pritiskov in cenzure s strani g. Janše ni. Razen citata Stojana Zdolška, ki ima drugo poanto (namreč v smislu: danes je Delo avtonomno, pod Janšo ni bilo), so vsi citati do konca sfabricirani na enak način: iztrgani so iz vsebinskega konteksta.

Najprej pojdimo k izjavi Gregorja Repovža, ki je bila izrečena v oddaji RTV Slovenija Vroči stol: »Zdi se mi zanimivo, da se postavlja začetek teh dogodkov v začetek leta 2007. Začeli so se zdavnaj prej, gre za posledice neke povsem konfuzne situacije, ki je nastala znotraj hiše Delo.« Naslednji stavek, ki ga je Repovž v oddaji izrekel, tega pa vlada ni posredovala tujim novinarjem, je bil: »Drži, kar pravi gospod Frankl, da gre za lastnika Dela, ki je za neko obdobje posodil Delo vladi v zameno za spodoben paket delnic Mercatorja.« To je manipulacija, ki si jo je privoščil urad vlade za komuniciranje, da bi prikazal drugačen položaj, kot je v resnici, je protestiral Repovž.

Nič bolje se ni zgodilo Janezu Markešu. V kolumni, ki je bila objavljena septembra lani, je želel povedati, da je treba do vsake, tudi do te oblasti, vzpostaviti razdaljo, merili pa sta interes javnosti in profesionalna etika. Markeš je zapisal: »Zato sem polemiziral z načinom peticije novinarjev, kar v ničemer ne pomeni, da sem glede medijske politike pritrjeval oblasti.« Pri tem dodaja, da predsednik vlade niti osebno niti prek urada ni odgovoril na pisno zahtevo, naj dokaže trditve, ki jih je novembra izrekel v parlamentu na račun Dela in odgovornega urednika, ali pa naj se opraviči.

Naslednji sfabricirani avtor je odgovorni urednik Dnevnika, Miran Lesjak, ki je takole potarnal: »Kar si je privoščil vladni urad za komuniciranje, je nepojmljiva in zlahka dokazljiva manipulacija z izjavami novinarjev, tudi z mojo.« » Vlada ima vso pravico,« je dodal, »da tujim medijem pripoveduje svojo resnico o medijski situaciji v Sloveniji, toda pri tem naj uporablja argumente, namesto da se zateka k metodi iztrganih citatov. S tem je vlada sama sebi in Sloveniji naredila medvedjo uslugo, saj bodo v svet spet šle novice o njeni kratkovidni reklamni vojni.«

Tudi Janiju Severju, ki je sicer za Večer zanikal manipulacijo, se v resnici ni zgodilo bolje: »Premier ima povsem prav, ko trdi, da vlada v tem trenutku ne kontrolira medijev.« To je izjavil v Nočnem klubu na Pop TV, bilo je 25. novembra 2007. Kontekst pa je bil: »Jaz mislim, da si je ta vlada na začetku svojega mandata zadala zelo ambiciozen načrt, kako bi uredila svoj vpliv praktično na vse medije v Sloveniji, preko direktnih povezav, preko sprememb zakonov ali preko vplivanja z razdeljevanjem oglasov nekih paradržavnih sistemov. To ji ni uspelo. Predsednik vlade ima povsem prav, ko trdi, da vlada v tem trenutku ne kontrolira medijev.« Komentar ni potreben.

Vzemimo še en primer. Mateju Šurcu so vladni ljudje servirali naslednji stavek: »Peticijo sem podpisal iz solidarnosti. Sam nisem občutil neposrednega vladnega pritiska ali cenzure. Pravzaprav sem to bolj občutil pod prejšnjo vlado, kar je paradoksalno.« Novinarka Pop TV ga je kasneje povprašala za komentar in povedal je naslednje: »Tukaj se je vlada ujela v past. Nadaljevanje sledi, da sem čutil pritiske prejšnje vlade. To drži. Ampak jaz sem bil takrat v Ameriki. In takrat je bil zunanji minister Dimitrij Rupel.« Šurc torej v času mandata prejšnje vlade ni bil v Sloveniji, tisti, ki je pritiskal, pa je tudi sedanji minister Rupel, sicer član te in prejšnje vlade, danes član SDS. In v tem je bila poanta njegovega stavka!

Medtem ko je DNS pričakovalo »opravičilo tujim novinarjem in nam«, sta se urad in njegov direktor Anže Logar branila s cinizmom: »Citati so besede, ki so jih posamezniki izrekli, in jaz verjamem, da stojijo za njimi.« Ko je kasneje korak dlje storila še STA in za strokovno mnenje povprašala zgodovinarja in slovenista ddr. Igorja Grdino, ga je tudi dobila: »Če je povzet stavek in so v stavku izvirna ločila ter je stavek v narekovajih, potem ne more nihče nič.«

Ergo: dekontekstualizacija in z njo povezana manipulacija nista mogoči. Že res, da marsikateri kontekst ničesar ne spremeni, toda marsikateri spremeni vse. Zato je Logar, ko je ob asistenci strokovnjaka streljal kozle, po pomoti ustrelil še svoja nadrejena, g. Janšo in g. Simonitija. Prvi je svojo izjavo o štrucah v smetnjakih pred nekaj meseci pripisal »mojstrom predvolilne propagande iz nekaterih totalitarnih sistemov« in potarnal, da je »eden od časopisov iztrgal stavek iz konteksta in ga prikazal, kot da sem kritiziral tiste, ki živijo na robu in morajo pobirati kruh iz smetnjakov«. No, Janša je manipuliral v manipulaciji: njegova izjava resnično ni bila iztrgana iz konteksta, pač pa je bil takšen naknadno sfabriciran okvir njegovega opravičila.

Leta 2006 pa je minister Simoniti celo utemeljeval pravico do popravka in spremembe v medijski zakonodaji z argumentom, češ da se večkrat »iztrga eden del stavka ali pa eventualno eden stavek, ki je dvoumen in se ne ve, v kakšnem kontekstu je bil izrečen.« Morala zgodbe je jasna iz letala: »naši« smejo citirati iz konteksta, drugim je treba to prepovedati. Logar in Grdina bi morala, če bi bila konsistentna v svoji predrznosti, zabrusiti predsedniku vlade in njegovemu ministru na enak način: »Gospodje ministri, upajmo, da stojite za svojimi besedami!« Toda pri mojstrih propagande iz totalitarnih sistemov, če uporabimo iskrene besede premiera za lasten urad, bi bilo sklicevanje na konsistentnost še ena naivna utopija.

(2)

Tuji novinarji »začutili« vladno manipulacijo namesto Slovenije

Namesto, da bi čutili Slovenijo (I feel Slovenia), kot piše na mapah, dostavljenih pod režo vrat ljubljanskega hotela, je 60 tujih novinarjev, bruseljskih dopisnikov največjih medijev, začutilo, kako vlada z njimi manipulira. Boljšega dokaza o njeni manipulabilnosti glede trditev o medijski svobodi si ne znamo predstavljati. Včeraj je predsednik DNS Gregor Repovž sklical konferenco, da predstavi dogodek manipulacije UKOMa (Urad vlade za komuniciranje, ki ga vodi Anže Logar) in zahteval opravičilo.

Sporna ni le dostava map v hotelske sobe, temveč predvsem vsebina. Dokument naj bi vlada pripravila, da bi »pomirila« nekatera vprašanja in radovednost teh novinarjev, toda ob spremnem dopisu vsebuje kopijo dveh strani, ki ponazarjata lastniško strukturo medijev, k čemur sta pripeta famozna dodatka v fusnoti, češ medijsko sceno obvladujeta (bivša) člana strank LDS in SD. Nato sledijo izključno komentarji nekaterih novinarjev in drugih. Po vrstnem redu nastopajo odgovorni urednik Dela Janez Markeš, odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak, odgovorni urednik Vesti Jani Sever, nadzornik Dela Stojan Zdolšek, pobudnik peticije proti pritiskom in cenzuri Matej Šurc in odgovorni urednik Mladine ter predsednik Društva novinarjev Slovenije Grega Repovž.

Temu sledijo še tri strani z naslovom »Medijska situacija v Sloveniji« in so bolj ali manj povzete po pravkar objavljeni Makarovičevi in Tomšičevi analizi – tudi te so polne manipulacij.

Kaj je značilnost vladnega manipuliranja? Da so pretežno izbrali »kritike« sedanje oblasti in poskušali najti njihove izjave, ki dokazujejo, da v svoji kritiki lažejo, češ saj sami priznavajo, da pritiskov in cenzure s strani g. Janše ni. Razen citata Stojana Zdolška, ki ima drugo poanto (namreč v smislu: danes je delo avtonomno, pod Janšo ni bilo), so vsi citati do konca zmanipulirani na enak način: iztrgani so iz konteksta.

Tu je prva stran, tu je druga stran. Poglejmo si postopanje vlade (pretežno povzemamo po tiskanem Delu, ki danes o tem poroča na prvi in drugi strani in portalu 24ur.com z našim prepisom).

Gregor Repovž:

Izjava Repovža je bila izrečena v oddaji RTVS Vroči stol in se glasi: »Zdi se mi zanimivo, da se postavlja začetek teh dogodkov v začetek leta 2007. Začeli so se zdavnaj prej, gre za posledice neke povsem konfuzne situacije, ki je nastala znotraj hiše Delo.« Naslednji stavek, ki ga je Repovž v oddaji izrekel, pa ga vlada ni posredovala tujim novinarjem, pa je bil: »Drži, kar pravi gospod Frankl, da gre za lastnika Dela, ki je za neko obdobje posodil Delo vladi v zameno za spodoben paket delnic Mercatorja.« To je manipulacija, ki si jo je privoščil urad vlade za komuniciranje, da bi prikazal drugačen položaj, kot je v resnici, protestira Repovž.

Janez Markeš:

V kolumni, ki je bila objavljena septembra, je želel povedati, da je treba do vsake, tudi do te oblasti vzpostaviti razdaljo, merili pa sta interes javnosti in profesionalna etika. »Zato sem polemiziral z načinom peticije novinarjev, kar v ničemer ne pomeni, da sem glede medijske politike pritrjeval oblasti.« Pri tem dodaja, »da predsednik vlade niti osebno niti po uradu ne odgovori na pisno zahtevo, naj dokaže trditve, ki jih je novembra izrekel v parlamentu na račun Dela in odgovornega urednika ali pa naj se opraviči«.

Miran Lesjak:

»Kar si je privoščil vladni urad za komuniciranje, je nepojmljiva in zlahka dokazljiva manipulacija z izjavami novinarjev, tudi mojo,« je ogorčen odgovorni urednik Dnevnika Miran Lesjak. Vlada ima vso pravico, da tujim medijem pripoveduje svojo resnico o medijski situaciji v Sloveniji, toda pri tem naj uporablja argumente, namesto da se zateka k metodi iztrganih citatov. S tem je vlada sama sebi in Sloveniji naredila medvedjo uslugo, saj bodo v svet spet šle novice o njeni kratkovidni reklamni vojni. »Funkcionarja, ki je odgovoren za to manipulacijo, bi morali nemudoma odstaviti,« je prepričan Lesjak.

Jani Sever:

»Premier ima povsem prav, ko trdi, da vlada v tem trenutku ne kontrolira medijev.« To je izjavi v Nočnem klubu na 24ur.com, bilo je 25.11.2007.

»Jaz mislim, da si je ta vlada na začetku svojega mandata zadala zelo ambiciozen načrt, kako bi uredila svoj vpliv praktično na vse medije v Sloveniji, preko direktnih povezav, preko sprememb zakonov ali preko vplivanja z razdeljevanjem oglasov nekih paradržavnih sistemov. To ji ni uspelo. Predsednik vlade ima povsem prav, ko trdi, da vlada v tem trenutku ne kontrolira medijev.«

Matej Šurc:

»Peticijo sem podpisal iz solidarnosti. Sam nisem občutil neposrednega vladnega pritiska ali cenzure. Pravzaprav sem to bolj občutil pod prejšnjo vlado, kar je paradoksalno.« To je stavek, ki so ga vladniki servirali novinarjem. Novinarka POP TV je povprašala Šurca za komentar in povedal je naslednje: »Tukaj se je vlada ujela v past. Nadaljevanje sledi, da sem bil po pritiskih prejšnje vlade. To drži. Ampak jaz sem bil takrat v Ameriki. In takrat je bil zunanji minister Dimitrij Rupel.« Šurc torej v času mandata prejšnje vlade ni bil v Sloveniji, tisti, ki je pritiskal, pa je tudi sedanji minister Rupel, sicer član te in prejšnje vlade, danes član SDS. In v tem je bila poanta njegovega stavka!

Dodajmo še, da je enako izvzet iz konteksta citat Mirovnega inštituta o stanju sprememb v RTV hiši in nekatere druge trditve.

Medtem ko DNS pričakuje »opravičilo tujim novinarjem in nam«, sta se UKOM in Logar branila s cinizmom: »Citati so besede, ki so jih posamezniki izrekli in jaz verjamem, da stojijo za njimi,« pravi v.d. direktorja UKOMa.

(3)

Anže Logar postal ime tedna in zmagovalec brez enega klica v živo

Današnje ime tedna na Valu 202 je mag. Anže Logar.  Gospoda v.d. direktorja Urada vlade za komuniciranje poznamo po tem, da se je angažiral v manipulaciji s tujimi novinarji. O njem in tem smo že pisali. Kaj je bilo presenetljivo v njegovi kontaktni predstavitvi okoli 12. ure? Veliko. Malo manj njegove ponovljene sprevržene besede, češ da morajo novinarji stati za svojimi besedami. Tisti, katerih stavke je iztrgal iz konteksta in jih zapakirane dostavil v hotelske sobe bruseljskih dopisnikov.

Še bolj presenetljivi je bil sam izid. Javno za Logarja ni glasoval nihče. Klicev je bilo okoli 20. Ampak vseeno je zmagal s 56 odstotki. V SMS glasovanju, nekaj manj kot 90 glasov, je bil šele tretji. Po spletu je prejel 231 od 409 glasov. Dovolj za končno zmago!

Na novinarjevo sumnjičavo povpraševanje po tem, zakaj in od kod je nenadoma prejel več kot 200 glasov, Logar ni znal odgovoriti. Pač pa je povedal, da nima časa spremljati spletne forume.


Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: