::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Medijska kritika

criticism

Čeprav danes celotno družbeno in politično dogajanje temelji na medijski posredovanosti in kritizirati družbo nujno implicira kritizirati medije, včasih tudi obratno, analitična obravnava njenih oziroma novinarskih metod in tehnik pristopov, pisanja in posredovanja informacij, sploh v luči političnih, kapitalskih in oglaševalskih pritiskov, ostaja zaznamovana in morda celo zasmehovana. Zato je posledično medijska kritika v Sloveniji zelo naključen in praktično skorajda neobstoječ žanr. Po zatonu revije Medijska preža, ki je bila namenjena strokovnim prispevkom dogajanja na področju domačih medijev, ne nujno kritiki kot takšni, posameznih angažmajev v tej smeri res ne bomo našli veliko. Če že obstaja, si jo želijo prilastiti mediji sami, kot da se jim zunanji pogled upira in ga morajo imeti pod nadzorom.

Moja vsaj desetletna osebna izkušnja kaže v to smer: čeravno manj sistemska in bolj usmerjena v analizo sprotnega poročanja o posameznih primerih, spremljanje političnih ali kapitalskih pritiskov, načinov sporočanja, cenzure, agenda-setting, argumentacijskih in diskurzivnih značilnosti in zmot, že recepcija kritike po sebi indicira svojevrsten simptom nezrelosti in strukturne ne-celosti domače medijske scene. Kajti česa bi si moral nek medijski delavec, tako kot povsod drugod, želeti bolj kot zrcalnega odseva in presoje lastnih dejanj, da bi lahko v prihodnje deloval bolje? V resnici ne nujno bolje, da bi sploh zmogel lažje komunikaciji ali sicer uvideti vrednost svojega dela, tudi takrat, ko ni deležen zanj samoumevnega ploskanja in pohval?

Literarna kritičarka Mojca Pišek, tudi z diplomo iz navedene teme, je nedavno poskušala podati značajsko skico slabega sprejemanja domače kritike, vendar v neki drugi smeri. Njeni opisi zadevajo tiste tarče, ki jih kritizira novinar: politike, javno upravo, pisatelje in pesnike. Ob tem se ob tem, kar je opazila, ne more nehati čuditi, govori o zaplankanosti slovenskega prostora, patološkem narcisizmu in preobčutljivosti.

Če je medijska kritika zgolj ena izmed vrst kritike in ohranja z drugimi vrstami sorodnost osrednjih elementov, kakor tudi svoje poslanstvo, si poskusimo za trenutek predstavljati, zakaj ne bi vse povedano, ko gre za njeno recepcijo in percepcijo, veljalo tudi za novinarje same?

»Slabe manire so simptom nečesa drugega: preobčutljivosti. Posledica tega, da tod naokoli vsi jemljejo vse skrajno osebno. Sploh pa kritiko.«

»Ujetost v lastne male bojazni in konstanten boj za svojo nedotakljivost pomenita, da ostaja zelo malo pozornosti, da bi kadarkoli zares slišali, kaj dejansko pravi drugi. In ne da bi slišali, kaj pravi drugi, nam ostaja le lasten miselni okvir, kakorkoli že ozek in omejen.«

»Problem s kritiko bi bil ovira le na ravni zasebnega življenja, če ne bi bil tako razširjen, da mezi v kolektivno. Ko našim družbenim problemom iščemo skupni imenovalec, v jedru najdemo nerazumevanje mehanizma kritike. Ovira nas pri vsem, česar se lotimo. Vzdržuje stanje, v katerem ni mogoče ničesar dobro začeti, kaj šele karkoli zaključiti.«

»V deželi ljudi, ki vsako kritiko jemljejo osebno, seveda ni mogoče spreminjati ničesar. Hiperobčutljivost ima nesrečnega prijatelja: patološki narcisizem. Vsak je sam zase na tihem prepričan, da je poslednja oseba na planetu, ki ji ni mogoče popolnoma ničesar očitati. Da je nezmotljiv in da so ga same genialne ideje, ki bi morale biti upoštevane, če že ne sprejete in uporabljene s hvaležnostjo.«

Če se torej kdo sprašuje, čemu je poskušati biti čuvaj medijskih čuvajev ignorirani in celo zasmehovani poklic, no, morda raje praksa, ki po možnosti zahteva polno in osebno ekskomunikacijo, je moja izkušnja zelo enoznačna: ni mogoče realizirati drže iz mota te strani »Quis custodiet ipsos custodes?«, ne da bi naletel na trajen zid brezrefleksijskosti in ohole samozadostnosti.

Adialoškost in molk sta prepoznavni znamenji nagovorjenih. Moja nujno partikularna in parcialna izkušnja s pisanjem te strani in njene predhodnice, kot tudi z medijsko (ne)obravnavo mojih treh knjig o slovenskih medijih, govori o naslednjem: kakih 98 odstotkov problematizacij sicer doseže ogovorjenega, a ostane brez reakcije in odgovora. Ne pretiravam preveč. Govorim o reakcijah posameznikov, situacija pa se drastično poslabša, ko se po hierarhiji dvigujemo proti vrhovom Društva novinarjev Slovenije. Povedano zelo naravnost: kritiko se skoraj v celoti in dosledno dezavuira, njenega nosilca pa se včasih kar javno sramoti. Ni posebno pretiravanje, ne. Upam, da je izkušnja drugih kaj boljša.

Situacija je nevzdržna iz nepričakovanega razloga: ker so lahko tudi kritiki moteči subjekti, ki morda v svojih opazkah, analizah in sugestijah nimajo prav. Kar velja za pravila dialoga in primerjavo tehtanje pozicij, končno torej za napredovanje znanja, teče skratka v obe smeri. Toda slaba stran prezira je, da vpleteni zaradi izstopa iz komunikacije, pravzaprav niti vstopa vanjo, ne poskušajo navesti nasprotnih argumentov in s tem nehote ustvarjajo nesporno zgrešen vtis, da so navedena spoznanja najbrž resnična. Tudi takrat, ko niso, zaradi česar včasih kritiku ostane le občutek, da kritizirani nima s čim odgovoriti, ker nima trdnega argumenta. Pot izboljšave in bolj kvalitativnih spoznanj in dejanj je s tem dokončno ustavljena.

V logiki prezira (ali ignorance – beseda ima našem jeziku svojstven odtenek) se skriva nekaj fascinantno nasprotujočega, dva konfliktna elementa: kritizirani vidi in razume, vendar ne bo ukrepal, zelo dobro ve, ampak se mora pretvarjati, da ga ne zadeva in da ni ogovorjen, zaveda se, ampak tega ne sme pokazati. Premišljena pasivizacija in zanikanje se ironično dogajata v novinarstvu celo ob njihovem statusu opravljanja vloge psov čuvajev – njihova vloga je tako ali drugače torej v svojem bistvu tudi kritiška! – in ponovitve te drže, obrnjene proti njim, kot rečeno, največkrat ne prenašajo ali vsaj ne prenašajo dobro. Psi čuvaji bi morda lajali, ampak lastnega laježa in pozicije lajanja ne dovoljujejo vzeti v pregled. Sindrom malih bogov ali Quod licet… Kar je še drugih podobnih poskusov, pritrjujejo tej informaciji.

Če poskušamo medijsko kritiko misliti tudi širše, v dimenzijah navzoče politične ali ekonomske propagande, mehanizmov nadzora družbe in manipulacij, se ob logiki prezira razpre še nova dilema položaja ne samo medijskega kritika in domene njegovega delovanja, temveč že kar kritičnega ali aktivnega državljana. Ali kot je dejal Chomsky:

Citizens of the democratic societies should undertake a course of intellectual self defense to protect themselves from manipulation and control, and to lay the basis for meaningful democracy.

No, potem je biti danes medijski kritik tako rekoč naša državljanska dolžnost, ne neznaten hobi, intelektualna obramba je obvezna oprema prve pomoči za naše lastno družbeno preživetje. Ko na drugi strani naletite na prezir, s tem ni narušen samo njen produktivni cilj, temveč bistvo in smisel demokracije; tistih, ki želijo s svojim zgledom prispevati k opolnomočenju funkcije državljana kot takšnega.

Ali povedano drugače velja že skoraj geslo: povejte mi, koliko medijske kritike dopuščate pri vas in povedal vam bom, v kako demokratični državi živite.

Več:

http://www.transparencynow.com/mediacrit.htm

https://vezjak.com/?s=kritika

https://vezjak.com/2015/07/05/kajpajevstvo-ali-o-nepomembnosti-mahanja-s-cenzuro/

http://www.thedailybeast.com/articles/2010/11/21/twitter-killed-media-criticism.html

%d bloggers like this: