Gre za naše otroke in naš narod: kako uspešno sejati strah in zmagati

27/12/201527/12/2015 / Boris Vezjak

Ena zmagovitih retoričnih manipulacij v nedavnem referendumu o noveli Zakona o zakonski zvezi je bila nesporno tehnika strašenja in vlivanja strahu, argumentacija ad metum. Bojim se, da je ravno zaradi nje novela padla in v končni instanci porodila nove politične ambicije zmagovalcev. Kako tudi ne, odkrita je nova strankarska niša: s strašenjem se da zmagovati.

Sklicevanje na čustvo strahu, ki se mu zagovorniki niso znali dobro upreti – in resnici na ljubo, to ni enostavno – se je generiralo ob treh poglavitnih fantazmah. Prva je zadevala psihološki in vzgojni status otrok, izpričano skrb zanje. Verjetno je prav ta imela največ privržencev: če bomo dovolili novelo, potem bodo istospolni starši uspeli posvajati otroke, s tem pa bomo ogrozili njihovo normalno odraščanje, psihološki razvoj. Seveda nič ni pomagalo vztrajanje, da novela neposredno posvojitev ne regulira ali omenja.

V končni instanci lahko ti otroci prevzamejo bizarne navade in končno tudi istospolno usmerjenost. Argument »Če dovolimo novelo, potem dovolimo posvojitve, s tem pa otrokom odvzamemo manko ljubezni in vzgoje, ki ga lahko zagotovita raznospolna starša«, se je nesporno prijel. Zaskrbljenost in skrb za prihodnost naših zlatih otrok, vnukov in vnukinj, naših družin in končno slovenstva (Janša) se je nasprotnikom z Alešem Primcem močno obrestovala. Strah je premagal znanstveno evidenco in razum. Dovolj je bilo kazati prijazne in idilične podobe srečnih družin, da so ljudje razumeli, proti čemu se morajo boriti: proti gnusnim plenilcem otrok.

Druga linija argumentacije ad metum je bila usmerjena v obrambo družine. Prepričanji »Če dovolimo poroke istospolnim parom, potem se bo vrednost klasične raznospolne družine zmanjšala ali izničila« in temu soroden »Če dovolimo posvojitve istospolnim parom, potem se bo vrednost klasične raznospolne družine zmanjšala ali izničila« sta bili sicer bistveno bolj abstraktni. A še vedno konkretni. Znova utemeljeni na praznem strahu, za razliko od prvega sklicevanja pa bolj na ideološki in verski podstati.

Če ste lahko strah tipa »Za otroke gre, nekaj moramo storiti« sejali neideološko, je bil strah »Za naše družine gre« prepoznavno religiozno ali ideološko motiviran. Zagovorniki novele so poskušali z artikuliranjem mlačnega, a že po formalni strukturi defenzivnega protidokazovanja z zimzelenim refrenom »Zakon nikomur ničesar ne jemlje«. Torej tudi ne škoduje našim družinam. Toda z vidika retoričnega učinkovanja posejanega strahu se je, ker je zastavljen obrambno in defetistično, nujno izkazal za brezzobega, neuspešnega.

Janša je uspel v zakonskem »uničenju družine« znova ugledati nič manj kot komunistično zaroto, napovedano že v Marxovem Komunističnem manifestu. Mobilizacijska moč prvega sklicevanja, ki viktimizira otroke, je bila, domnevam, bistveno močnejša.

Če k temu prištejemo še očitno močno navzočo fantazmo o otrocih, ki bodo v takšni družini spolni sužnji svojih pedofilskih staršev (na to je, med drugimi, namigoval Roman Vodeb v ključnem TV soočenju) ali kosmatih praznih moških prsih, na katere v takšnih družinah polagajo naše vnuke (sic!), si silovito domišljijsko moč prestrašenih državljank in državljanov zlahka predstavljamo.

Tretja linija argumentacije ni bila zgolj abstraktna, temveč korak več od viktimizacije otroka ali družine. Že skoraj bizarna. Sklicevala se je na možnost, da želi nekdo našim otrokom spremenili spol, kar menda prinaša od nekod uvožena nevarna »teorija spola«. Tega sem se spomnil, ko sem danes ugledal Večerov reklamni intervju, ki afirmativno misel iz tega konglomerata nesmiselov postavlja že v naslov: »Moški in ženske smo, tako je.«

Strah pred nekakšno homoseksualno indoktrinacijo, menda skritimi osnovnošolskimi in srednješolskimi kurikuli, perfidno spreminjanje učbenikov in delovnih zvezkov, fantki, oblečenimi v krilca, je bil znova uspešen. Poganjala ga je teorija zarote, peklenski načrt naše otroke prevzgojiti na način, da bo spolna usmerjenost postala nadvse relativna izbira.

En del argumentacije torej leti na otroke in bojazen, da se bodo, pod vplivom gejevskih lobijev ali marksistov, začeli odločati za napačen spol. Večerov pa, za nameček in dodana smetana na torti, leti proti ukinitvi nič manj kot spola, ki nam ga nekdo želi odvzeti. Ne zadeva torej več otroke po sebi. Naredi še korak naprej v dojemanju ogroženosti našega spola. Župnik Branko Cestnik pravi:

Spol nam ukinjajo, ste vi rekli.
“Ja, seveda. Saj ni bilo več moškega in ženske, ampak oseba. Oseba ena in dva. Oseba je bila uporabljena kot opozicija, nadomestek naravni spolni danosti moškega in ženske, ta perspektiva pa ni dobra. Opraviti ima s teorijo spola, ta pa ima v Sloveniji močne zagovornike. Priročnik Amnesty International Slovenije z naslovom Ljubezen je ljubezen je že jasno usmerjen v to.” (…)

Tradicionalna Slovenija?
“Kot sem rekel. Realizem. Moški in ženske smo, tako je, to je osnova, pustijo naj jo pri miru. To se je aktiviralo v ljudeh. V anketah je družina vedno zelo visoko. Hrepenimo po idealni družini. Ko se mladino sprašuje, sta družina in prijateljstvo najvišje med vrednotami.”

Ja, smo moški in ženske. Predstavljajmo si za trenutek čas, ko ženske niso imele volilne pravice. In bi, recimo, ob spremembi zakonodaje njim v prid kje pisalo »Stavek ‘Moški imajo volilne pravice, ženske je nimajo’ se spremeni v stavek ‘Vsi državljani imajo volilno pravico’«.

Očitek iz strahu bi potem lahko bil popolnoma isti: izraz ‘državljan’ je uporabljen kot opozicija, kot nadomestek naravni razliki med moškim in žensko. Opraviti imamo s teorijo spola… Potrebujemo več tradicionalne države!

Koliko je torej vredna presoja, da gre za »realizem« (!) spolne fizike, da »moški in ženske smo, tako je« oziroma da je ogrožen »osnova, pustijo naj jo pri miru. To se je aktiviralo v ljudeh«? Kaj da se je aktiviralo, ko so videli to napadeno osnovo?

Seveda strah, ki po mojem mnenju še najbolj izmišljen izmed vseh treh linij argumentacije. Da bi se ukinjala spolna razlika, je najbolj nesmiselna in nezamisljiva možnost: ker kaj naj bi to pomenilo? Da bomo poslej vsi nekega uniformnega, moško-ženskega, androginega spola?

Še ob tako velikem miselnem naprezanju si ni mogoče predstavljati, pred čim točno nas plaši župnik, skupaj z Večerom, ki je misel afirmativno postavil v naslov. Katera je osnova, vredna puščanja pri miru? (Mimogrede, pri konservativnem Časniku so kar po pravici avtorstvo pripisali novinarki, ki je opravila intervju.)

»Pustiti pri miru« je tako rekoč arhaični modus občutenja ogroženosti pred homoseksualci, ki sem ga nekoč podrobno analiziral. Da bi nam dikcija iz novele ali kdorkoli že stregel po življenju s tem, ker ukinja dejstvo, da »smo moški in ženske«, pa ni inteligibilna trditev. Ne da se je misliti. Ja, nekateri strahovi so točno to: nimajo niti najmanjšega racionalnega substrata. Obstajajo zaradi strahu samega. Domnevam, da so na lestvici uspešnih bili na repu. Hvala bogu. Ali pa se motim in je veliko ljudem postalo že nadvsem enostavno vizualizirati vprašanja tipa »Joj, kaj pa, če več ne bom moški? Kaj pa, če več ne bom ženska?« Grozno, so dejali, takšnega ponižanja res ne smemo dovoliti.

Gesla »Za naše otroke gre«, »Za naše družine gre«, »Za moškega in žensko gre« so zbudila pozornost, mobilizirala množice in povzročila zmago nasprotnikov oziroma pobudnikov referenduma. Svoj odhod na volišča so razumeli kot svoj prispevek k temu, da je »nekaj treba storiti«.

Sam sicer že leta dokazujem, ob aktivnem nasprotovanju novinarjev, na kakšen način politika strahu in paranoje v Sloveniji dobivata državljansko pravico. Zato sam ob zaključnih ocenah glede tega, da smo priča »retradicionalizaciji« in »rekatolizaciji« družbe, vendarle dajem prednost drugačni oceni. Referendum je dokazal, kako je mogoče v Sloveniji politiko vedno bolj ustvarjati s pomočjo širjenja kulture strahu, teorij zarot in paranoidnih idej.

V tem smislu ni bilo naključje, da je Janša v svojem predreferendumskem nagovoru domačo marksistično prakso uničevanja družine povezal z nič manj kot begunsko krizo in domnevno islamizacijo Evrope. Ki jo podpirajo isti levičarji in marksisti: »In na tej točki sta se paradoksalno ujela interesa slovenske in evropske levice ter radikalnega političnega islama. Prvi razgrajujejo družino ter s porazno gospodarsko in razvojno politiko silijo slovensko mladino k izseljevanju, drugi pa na povabilo prvih vstopajo v to praznino.«

Zaključek je neizogiben: prihodnosti naroda ni mogoče graditi na istospolnih zvezah. Ja, brez take klasične razširitve ad metum tistega, ki pretendira na funkcijo njegovega očeta, pač ne gre: strah nas je lahko tudi za naš narod.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/12/prazna-moska-prsa-in-referendumsko-bitje-srca/

https://vezjak.com/2015/12/09/sedem-predsodkov-o-istospolnih-starsih/

Tarča, žica, ideološka potica

15/11/201516/11/2015 / Boris Vezjak

Malokatera oddaja TV Slovenija je bila v zadnjem času tako kompaktno enotna po izbiri gostov, kot je bila zadnja Tarča.

Doslej so mojstri uravnoteževanja v tej Grimsovi kovnici uravnoteženosti, saj je vendar gospod poslanec nesporen avtor njihovega zakona, vendarle pazili na neka razmerja.

To pot so se v Tarči odločili, da ideološko in politično svojo pozicijo homogenizirajo, v studio so povabili štiri goste, ki so se praktično z vsem strinjali. V oddaji o žici, ki je sicer zoprna, ampak rešuje evropsko enotnost:

»Kot človeku mi je težko in si ne želim Evrope meja, kot premier moram zagotoviti varnost in preprečiti humanitarno katastrofo.« Tako je predsednik vlade Miro Cerar v sredo popoldne pojasnil odločitev, da bo Slovenija na južni meji razpostavila tehnične ovire za preprečitev nenadzorovanega navala beguncev. V teh dneh namreč utegne k nam po balkanski poti iz Grčije priti novih 30 tisoč migrantov. Evropske zaveze z nedavnega vrha v Bruslju se ne uresničujejo, politiki in birokrati sestankujejo, vsaka članica igra na svojo karto ali pa se pogreza v vrtinec lastnih težav: sredozemske in balkanske države prosjačijo za razumevanje in pomoč, države na evropskem vzhodu s prebežniško krizo ne želijo imeti ničesar, skandinavske države pa čim manj, Nemčija vsaj navidezno vztraja pri politiki odprtih vrat, Avstrijci po madžarskem in slovenskem vzoru pripravljajo žico. Ali se pred našimi očmi razkraja iluzija enotne, povezane Evrope brez meja? Bodo selitve narodov z arabskega polotoka in Afrike na evropsko celino pokopale idejo miroljubne, odprte, napredne evropske povezave? Smo priča zatonu Evrope? Podrobna analiza v studiu Tarče z dr. Dimitrijem Ruplom, nekdanjim zunanjim ministrom, tudi v času vstopanja Slovenije v Evropsko unijo, dr. Janjo Hojnik s pravne fakultete Univerze v Mariboru, dr. Ivanom Štuhecem s Teološke fakultete, dr. Bogomilom Ferfilo s Fakultete za družbene vede in z voditeljem Boštjanom Anžinom.

V takšnem peskovniku mnenj ni bilo presenečenj, voditelj je vse štiri goste spretno krmaril in krmil z osnovno deterministično tezo: Evropa je prostor žice, »zdaj smo dobili žico« in zdaj »imamo žico«, je ponavljal svoj fait accompli glede evropske stvarnosti. In s tem hipostaziral nujnost varnostnih ukrepov, tako ali drugače. Pozor: celo dan pred pariškim pokolom, ki bo v varnostne razmisleke nedvomno vnesel še več samoumevnosti.

Verjetno je ravno tak uredniški fait accompli narekoval »negativno selekcijo« pri izbiri gostov: če naredite oddajo, v kateri žico legitimirate že vnaprej, jo predstavite kot neizbežno sedanjost in verjetno tudi prihodnost, potem so vam drugačna mnenja, skeptiki do žice, zgolj v napoto.

Evropo je treba obvarovati, je odzvanjalo v pogovoru, tako ali drugače: moralno, ekonomsko, politično. Pričakovano se je lahko peterica v studiu glede česarkoli močno strinjala. Sploh glede bolj ali manj islamofobnih propozicij. Morda je spet nekoliko prednjačil večni would be minister Dimitrij Rupel, sploh v pregnantnem ad metum apeliranju na neskončno invazijo, če uporabimo še en ljubek in popularen desničarski epitet. Kajti čemu bi govorili o enem milijonu in bili malenkostni, če lahko o milijardi. Rupel:

»Kje se ta zgodba konča? Teh ljudi je morda milijarda na tem svetu. Kaj bodo zdaj si prišli v Evropo? A se to ustavi pri enem milijonu? A smo prepričani, da se lahko ustavi?«

Uporabimo isto retorično manipulacijo: Islam in TV Slovenija imata očitno nekaj skupnega. Nič ju ne more ustaviti.

Kako bodo begunci kastrirali novinarja

25/10/201525/10/2015 / Boris Vezjak

Po tistem, ko je odgovorni urednik Mladine v zadnjem uvodniku napisal kolumno, s katero vso ihto sovraštva do beguncev, mainstreamovsko mentalno formo velikega dela slovenstva ta čas obrne na glavo, po tistem torej, ko je beguncem izrekel dobrodošlico s stavkom »Dovolj torej teh razprav, v katerih smo danes. Ne moremo ustaviti sveta. Dobrodošli, novi sodržavljani«, se je pričakovano oglasil tisti, ki se čuti najbolj poklicanega braniti okope.

Grega Repovž je s stališčem predvidljivo stopil na žulj braniteljev okopov istega slovenstva, v velikem delu prežetega z mržnjo, nepredstavljivo krutostjo in nacionalnim besnilom, saj je podobo prebežnika predstavil na način, ki v imaginariju nasprotnikov prebežnikov »realno« predstavlja nevarnost celo za našo državo, zaenkrat še vedno pretežno zgolj nepomembno tranzitno točko. Največji žulj zato, ker je podobo Drugega predstavil kot trajno, realno stanje tukaj in zdaj, na begunce se je naslovil kot na sodržavljane in jim za nameček izrekel še dobrodošlico.

Ne preseneča, da je odmev na kolumno silovit in da se stopnje adhominalnosti še povečajo. Zato je Janez Janša v svojem ad metum udaril naravnost, nemudoma je naslikal posledico, ki bo sledila: oni, ki so nevarnost, takšne preveč prijazne in širokosrčne državljane po svojih običajih kastrirajo:

Repovž najbrž ni pomislil, da z njimi prihajajo tudi navade, po katerih takšne, kot je on, kastrirajo.

Če odmislimo osebno adhominalnost, je Janševa poanta v ciničnem pripisu naivnosti: glejte, ni pomislil. V katero verjetno niti sam ne verjame, a je pomembno, da dosega retorične učinke. Kakršna koli podrobnejša analiza bi bila odveč, kajti predsedniku SDS je evidentno šlo le za podel cilj: diskreditirati Repovža in še očvrstiti strahove pred begunci.

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

29/08/201524/10/2015 / Boris Vezjak

Begunec na poti v obljubljeno Evropo je postal tisti Drugi, ki se ga je treba bati in sovražiti obenem. Številni prvorazredni državljani Slovenije danes tekmujejo v ksenofobiji in brezčutnosti, prislovični egoizem in sebičnost v materialnost usmerjenih Slovencev sta sprožila očitno latentni in zatirani impulz sovraštva do beguncev, ki so zmotili brezdušno in zaspano atmosfero v dolini šentflorjanski.

Pravcati organizirani festival strahu, nestrpnosti, paranoje, hujskaštva in ksenofobije še pred verjetnim prihodom beguncev oziroma pričakovanim valom, ki trka na vrata naše države, ne obeta nič dobrega. Brezčutna krutost v reakcijah številnih, seveda ne vseh, je morala presenetiti tudi tiste, ki so navajeni vsega hudega in glede slovenskih kolektivnih mentalnih stanj res nimajo visokega mnenja in pričakovanj. Mene je. Marsikdo se sprašuje naslednje: kaj bo šele, ko bomo z njimi soočeni?

Težko bi dobrohotno dejali, da se velik del iracionalnosti reakcij hrani in oplaja iz pomanjkanja informacij in slabe obveščenosti. Mediji in občila so dnevno natrpani s tragičnimi, pretresljivimi in krvavimi podobami ljudi, ki nemalokrat govorijo o stotnijah mrtvih na dnu morja, množičnih zadušitvah, krutem umiranju otrok in mater na obali in ulicah. Ne le, da je nedoumljivo dojeti, kako se lahko ob žalostnih slikah stisk nedolžnih ljudi porodijo ideje o streljanju nanje in zavračanju pomoči, najbolj boleče in srhljive postanejo reakcije prav zato, ker poskušajo na trenutke delovati racionalno in argumentirano. Ker njihovi nosilci zase mislijo, da so takšni. Morda celo nič bolj ne razgalja naše prave narave in slovenske biti kot humanitarna katastrofa, ki je prišla in še prihaja.

Spodaj sem zato navedel nekaj najbolj pogostih miselnih figur iz sovraštva do beguncev, strahu in paranoje pred njimi, kakršne sem zasledil v množičnih občilih in socialnih omrežjih v zadnjem tednu in se dotikajo misli o njihovem prihodu v Slovenijo. Seznam ni popoln. Njihovi avtorji ne samo, da ne kažejo prav veliko srca, empatije in solidarnosti, temveč si verjetno domišljajo, da imajo v svoji reflektirani drži nesporno prav. In to je moment, ki ga ne smemo prezreti. Poglejmo.

(1) Beguncev ne smemo sprejeti, raje jih ustavimo na meji in streljajmo.

Fašistični »ad baculum«, argument iz moči in nasilja, pravzaprav se ne pretvarja, da bi bil argument, temveč je zgolj sovražno dejanje hujskaštva, poziva k terorju po načelu »Slovenci beguncev ne potrebujemo, zato bomo streljali, če se približajo naši meji«.

Resnici na ljubo govorimo bolj o individualnem in manj kolektivnem prepričanju, predvsem o enem razvpitem avtorju in morda še kakšnem iz ozadja, ki se je navduševal nad metki, ki da bodo rešili Evropo brez begunsko krizo, ne le Slovenije. Spet drugi se sprašuje, čemu se »zdaj pogovarjat, ko bi že morale biti postavljene ograje z bodečo žico in artilerija, ter mobilne “tuš kabine” na mejah v prvi bojni liniji?«

Presenetljivo ponujena rešitev novinarja in publicista, po prepričanju kristjana in nietzschejanca, ni postala kaznovana – prijava kaznivega dejanja poziva k nasilju in hujskaštva je ostala zavrnjena s strani državnega tožilstva. Na utemeljena pojasnila, zakaj takšen sovražni govor, ki se zajeda v življenje kot varovano človekovo pravico in vrednoto in vsebuje elemente hujskaštva po 297. členu Kazenskega zakonika, ni nezakonit, še čakamo.

(2) Beguncev ne smemo sprejeti, ker je pri nas toliko revnih, da moramo poskrbeti najprej za njih.

Argumenti tipa »Vi, ki so vas polna usta humanitarnosti do beguncev, raje poskrbite za Slovence v stiski«, so eden najbolj vztrajnih hitov trenutno med Slovenci. Njihovim izjavljalcem se zdijo tako prepričljivi, da jih izrekajo z veliko gotovostjo in samozaupanjem, obenem pa variirajo na številne načine, da bi sogovorca predstavili kot hinavca.

Hipokritične zmote želijo igrati na struno diskreditiranja stališča govorca s tem, da kažejo na posledice, ki jih sogovorec ne more ali bi jih s težavo sprejel. S tem bi radi dvomljivci prepričali občinstvo, da argumentacijska pozicija zagovornika beguncev ni verodostojna in da se ji mora odreči.

Argumentacija »ad hominem« ima vedno za svoj cilj prikazati sogovorčev slab značaj: ker nekdo govori v prid beguncem, ima slab značaj, ker/če ne želi (najprej) poskrbeti za Slovence, ki so revni in v stiski. Pomemben je torej poskus diskreditacije človeka na osnovi nedoslednosti med njegovimi trditvami in okoliščinami, v katerih jih zagovarja. V nobenem primeru ne gre za navajanje racionalnih dokazov zoper sklepe, saj niti človekov značaj niti situacija, v kateri se nahaja, nimata vpliva na njihovo resničnost. Razen tega: mar res drži, da tisti, ki želi pomagati beguncu, ne želi Slovencu?

Kadar cilja na ukrepe vlade, enakovrstna kletvica zveni takole: »Sramota, lasten narod raje naj nahranijo….se mečemo ven, kot da smo Švica….Banda lopovska.«

(3) Beguncev ne smemo sprejeti, če resno mislite z njimi, pa jih kar vzemite na svoj dom.

Prijem je v stereotipni obliki silno popularen, Zmago Jelinčič ga je v svojem hujskaštvu širil celo v obliki lažne informacije o tem, da bo slovenska vlada sprejela zakon, po katerem bo moral tako rekoč vsak Slovenec na svoj dom sprejeti kakšnega begunca. Takoj vidimo, da je zmota podobna prejšnji in želi predvsem diskreditirati značaj zagovornikov beguncev. Inačica ad hominem argumenta je »tudi ti« (tu quoque), kjer želimo običajno pokazati, da je nekdo neverodostojen in nekonsistenten, saj govori eno in dela drugo. V zgornjem argumentu je takšna možnost zaenkrat implicirana zgolj hipotetično, a bo v primeru beguncev v Sloveniji hitro postala aktualizirana.

(4) Beguncev ne smemo sprejeti na Debeli rtič, ker naši otroci nimajo kje letovati.

V tej liniji argumentacije se sklicujemo na ekonomsko situacijo v državi, pa še to na nevzdržno nekorekten in nesorazmeren način. Jelinčič kot avtor se je odločil zaigrati na čustva državljanov tam, kjer so običajno najbolj ranljivi: ob misli na svoje otroke. Prijem »sklicevanja na čustva« kot retoričnega vzgiba se mora nesolidarno pretvarjati glede dvojega: da so počitniške kapacitete za letovanje slovenskih otrok odvisne od Debelega Rtiča (če te v tamkajšnjem domu ne bi bile proste, jih najbrž ne bi ponujali beguncem), hkrati pa tudi teže in akutnosti problema letovanja naših otrok, ki naj bi bilo sorazmerno večji od humane pomoči drugim. Letovanje otrok ima, skratka, nenadoma cinično prednost pred reševanje eksistence in življenje »zgolj« nezaželenim beguncem.

(5) Beguncev ne smemo sprejeti, ker moramo braniti krščansko Evropo.

Argument je sicer širši od konteksta trenutne begunske krize, v Sloveniji ima že dolgo brado, npr. udomačen je postal pri izgradnji džamije, kjer smo lahko prebirali vse vrste bizarnih izgovorov, zakaj je ne smemo dopustiti sredi Ljubljane. Da lahko pričakujmo islamizacijo in muslimansko kolonizacijo Evrope in naše deželice, je neke vrste oblika religioznega »ad hominem«: stik s »tujo« religijo bo spodkopal naše temeljne vrednote in kulturne vzorce, kar je dovolj velik motiv za osebno občuteno paranojo in zbujanje strahu. Že več avtorjev je opozorilo, da je razmislek, ki se sklicuje na krščanske vrednote, pravzaprav z njimi skregan: ljubezen do sočloveka in caritas sta na hudi preizkušnji.

Zato nekateri kristjani v islamofobični maniri predlagajo namesto potnega lista predložitev krstnega – kakor je to storila sestra poslanke Eve Irgl. Na trenutke se argument iz strahu pred novodobnimi »turškimi vpadi«, ko se je izrazil dr. Damjan Črnčec iz Odbora 2014, spremeni v obtožbo, da gre za skrbno načrtovano predstavo in grandiozni projekt: »To je čista načrtovana islamizacija Evrope. Čez kratek čas bo pa pokalo po vsej Evropi, pa naše zastave bojo kurili ti ubogi begunci, ki vsi izgledajo zelo pri močeh, naprej pa rinejo otroke in ženske za predstavo vsem naivnim politikom in elitnim pristašom.«

(6) Beguncev ne smemo sprejeti, ker so med njimi teroristi.

Pri tem argumentu imamo na delu radikalizirano inačico prejšnjega premisleka in sklicevanje na strah (ad metum): »Naši otroci ne morejo na morje, sodrgo bodo pa namestili na Debeli rtič. Za časa Tita so se tam zdravili otroci, zdaj se bodo trenirali potencialni teroristi.«

Avtor izjave je Zmago Jelinčič, ki v svoji nacionalistični hujskaški perspektivi zvaja begunsko krizo na vprašanje terorizma. Zastraševanje ljudi z nerealnimi in izmišljenimi scenariji se rado skrije za »varnostni vidik«, kot temu velikokrat pravi slovenska vlada z Mirom Cerarjem na čelu. Ali kot je zapisal nek komentator, da bi zaščitil lastno nečloveško in nesolidarno držo: »Zdaj skrbijo za te begunce, potem jim bodo pa ti begunci vrat prerezali! To niso nič drugega kot islamski skrajneži, ki hočejo zavzeti Evropo.«

Busheva »vojna proti terorizmu« je postregla s široko paleto retoričnih in argumentacijskih trikov, na čigar podlagi se je odvijala legitimacija vojne v Iraku. Verjetno je odveč povedati, da se za begunskimi zgodbami skrivajo predvsem izjemno tragične in človeške stiske; da so med njimi tudi teroristi, ni zelo verjetno.

(7) Beguncev ne smemo sprejeti, ker gre za taktiko islamskih bojevnikov.

Argumentacija je podobna kot pri zadnjih dveh zmotah, gre za sklicevanje na strah, vendar z elementi teorije zarote: »Ali se sploh zavedate ljudje, da je to taktika Islamske države? Najprej pošljejo begunce, da se naselijo po Evropi, nato pa bodo prišli islamski bojevniki! Predvidevam, da na takšen način bo Evropa kmalu postala Islamska Evropa.«

Se pravi: begunci so nevarni ne samo zaradi širjenja islama in ogrožanja naše vere, ne samo, da so med njimi teroristi, v tej verziji se trdi, da obstaja skrbno načrtovani scenarij, po katerem so ti zgolj kmetje na šahovnici v igri, ki jo vodijo džihadisti. Islam se ne bo infiltriral naključno in sponsatno, med begunci niso zgolj poljubni teroristi, vse skupaj je predstava, znotraj katere bo ISIS kmalu zavladala Evropi.

Sterilizacija in slovenska evgenika

30/06/201412/08/2014 / Boris Vezjak

Na strani http://www.24kul.si, promocijski strani za družinske in otrokove pravice slovenske desnice in katoliških krogov, velikokrat poskrbijo za nenavadne miselne obrate in argumentacijske dosežke. V enem zadnjih naporov so se lotili učnega načrta za otroke s posebnimi potrebami (v starosti od 21 do 26 let, kot so dejali na ministrstvu) in v njem odkrivali številne družbene pasti. Članek delno povzemam po Mladini. Logika prepričevanje je takale:

(1) V osnovnih in srednjih šolah se promovirata agresivna spolnost in neprikriti homoseksualni aktivizem.

(2) Pri tem sodeluje ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

(3) Omenjene vzpodbude vsebuje učni načrt »Intimno življenje in spolnost«, ki so ga pripravili na ministrstvu.

(4) Učni načrt dokazuje, da izobraževanje učencev z zmerno, hujšo in hudo motnjo v razvoju poteka na način, da bi te učence rekrutirali v nasilne, spolno deviantne osebnosti, in v homoseksualnosti naklonjene posameznike.

(5) Dokaz temu je, da so v načrtu predvideni »skupni ogledi pornografije, učenje spolnega sproščanja, homoseksualnih odnosov in risanje spolnih organov«.

(6) Dokaz temu je, da se morajo »otroci učiti samozadovoljevanja ob filmih in revijah«.

(7) S tem se odpirajo vrata pedofiliji in spolnim zlorabam, otroci s posebnimi potrebami bi zaradi trde pornografije postali spolno razdražljivi in nasilni, to pa bi lahko vodilo do nesprejemljivih oblik obnašanja, čemur bi sledile zahteve po prisilni sterilizaciji.

(8) Sterilizacija pa je oblika evgenike.

(9) Zato učni načrt odpira vrata »slovenski evgeniki«.

Logika izpeljeve »ad metum«, zbujanja strahu in fear-mongering, se v zadnjem, najbolj zastrašljivem dodatku, bere takole:

Ali so »strokovnjaki« pomislili, da bi lahko tovrstna spolna vzgoja pri marsikom spodbudila notranja stanja, ki bi vodila v nenadzorovano težnjo po “spolnem sproščanju”, kar bi lahko vodilo do javno nesprejemljivih, morda celo do nasilnih oblik. Ali se ne bi potem kmalu pojavile zahteve po prisilni sterilizaciji teh ljudi? V tem smislu gre pri tem učnem načrtu najmanj za nepremišljene eksperimente.

Ali je sterilizacija lahko del slovenske evgenike!

T.i. evgenični programi na splošno temeljijo na tem, da želijo njeni zagovorniki tiho odstraniti vse tiste skupine, ki so po “družbenih kriterijih” drugačni oz. predstavljajo finančno obremenitev za državo. Koliko otrok s posebnimi potrebami so v zadnjih letih v slovenskih bolnicah sterilizirali, v javnosti ni znano. Bi pa bilo to potrebno čimprej objaviti, da se bo lahko te podatke primerjalo z obdobjem po uvedbi omenjene spolne vzgoje. Razprave o sterilizacij oseb s posebnimi potrebami so bile pred enim letom zelo aktualne npr. v Avstraliji, pri nas pa se o teh stvareh ne govori, kar seveda še ne pomeni, da se ne dogajajo.

Ti podatki za Slovenijo menda obstajajo, vendar javno niso dostopni. Po nekaterih internih informacijah naj bi vključevali različne skupine ljudi, npr. tudi odvisnike od mamil. Tako naj bi v zameno za metadonsko zdravljenje in za finančno kompenzacijo (300-500 EUR) številne odvisnike že trajno sterilizirali.

Argumentacija ni zanimiva zgolj zaradi standardne konspirativne podlage, utemeljene na zastraševanju, kombinirane s pripisom peklenskega načrta ministrstva. Zanj je, ob splošni konspiratologiji, značilna tudi stopnjevitost, nekakšna veriga posledic, ki sledijo ena drugi. V osnovi posnema redko videni argument spolzke strmine – redko videni zato, ker si ga razpravljalci privoščijo le poredkoma zaradi očitne zmotnosti.

V Zavod 24kul.si, ki je v lasti Tadeja Strehovca, člana komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) in generalnega tajnika ter tiskovnega predstavnika SŠK, torej razmišljajo v teh stopnjah:

(1) Če podpremo omenjeni učni načrt, podpiramo spolno nasilno vedenje med otroci s posebnim potrebami.

(2) Če podpiramo spolno nasilno vedenje, bo morda nastopila potreba po sterilizaciji teh otrok.

(3) Če bo nastopila potreba po sterilizaciji, pa smo se znašli v programu slovenske evgenike, tj. iztrebljanja družbeno nesprejemljivih skupin.

(4) Iztrebljanje družbeno nesprejemljivih skupin pa je nedopustno.

(5) Torej ne smemo podpreti učnega načrta.

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

ad metum

Gre za naše otroke in naš narod: kako uspešno sejati strah in zmagati

Tarča, žica, ideološka potica

Kako bodo begunci kastrirali novinarja

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Sterilizacija in slovenska evgenika