Ena zmagovitih retoričnih manipulacij v nedavnem referendumu o noveli Zakona o zakonski zvezi je bila nesporno tehnika strašenja in vlivanja strahu, argumentacija ad metum. Bojim se, da je ravno zaradi nje novela padla in v končni instanci porodila nove politične ambicije zmagovalcev. Kako tudi ne, odkrita je nova strankarska niša: s strašenjem se da zmagovati.
Sklicevanje na čustvo strahu, ki se mu zagovorniki niso znali dobro upreti – in resnici na ljubo, to ni enostavno – se je generiralo ob treh poglavitnih fantazmah. Prva je zadevala psihološki in vzgojni status otrok, izpričano skrb zanje. Verjetno je prav ta imela največ privržencev: če bomo dovolili novelo, potem bodo istospolni starši uspeli posvajati otroke, s tem pa bomo ogrozili njihovo normalno odraščanje, psihološki razvoj. Seveda nič ni pomagalo vztrajanje, da novela neposredno posvojitev ne regulira ali omenja.
V končni instanci lahko ti otroci prevzamejo bizarne navade in končno tudi istospolno usmerjenost. Argument »Če dovolimo novelo, potem dovolimo posvojitve, s tem pa otrokom odvzamemo manko ljubezni in vzgoje, ki ga lahko zagotovita raznospolna starša«, se je nesporno prijel. Zaskrbljenost in skrb za prihodnost naših zlatih otrok, vnukov in vnukinj, naših družin in končno slovenstva (Janša) se je nasprotnikom z Alešem Primcem močno obrestovala. Strah je premagal znanstveno evidenco in razum. Dovolj je bilo kazati prijazne in idilične podobe srečnih družin, da so ljudje razumeli, proti čemu se morajo boriti: proti gnusnim plenilcem otrok.
Druga linija argumentacije ad metum je bila usmerjena v obrambo družine. Prepričanji »Če dovolimo poroke istospolnim parom, potem se bo vrednost klasične raznospolne družine zmanjšala ali izničila« in temu soroden »Če dovolimo posvojitve istospolnim parom, potem se bo vrednost klasične raznospolne družine zmanjšala ali izničila« sta bili sicer bistveno bolj abstraktni. A še vedno konkretni. Znova utemeljeni na praznem strahu, za razliko od prvega sklicevanja pa bolj na ideološki in verski podstati.
Če ste lahko strah tipa »Za otroke gre, nekaj moramo storiti« sejali neideološko, je bil strah »Za naše družine gre« prepoznavno religiozno ali ideološko motiviran. Zagovorniki novele so poskušali z artikuliranjem mlačnega, a že po formalni strukturi defenzivnega protidokazovanja z zimzelenim refrenom »Zakon nikomur ničesar ne jemlje«. Torej tudi ne škoduje našim družinam. Toda z vidika retoričnega učinkovanja posejanega strahu se je, ker je zastavljen obrambno in defetistično, nujno izkazal za brezzobega, neuspešnega.
Janša je uspel v zakonskem »uničenju družine« znova ugledati nič manj kot komunistično zaroto, napovedano že v Marxovem Komunističnem manifestu. Mobilizacijska moč prvega sklicevanja, ki viktimizira otroke, je bila, domnevam, bistveno močnejša.
Če k temu prištejemo še očitno močno navzočo fantazmo o otrocih, ki bodo v takšni družini spolni sužnji svojih pedofilskih staršev (na to je, med drugimi, namigoval Roman Vodeb v ključnem TV soočenju) ali kosmatih praznih moških prsih, na katere v takšnih družinah polagajo naše vnuke (sic!), si silovito domišljijsko moč prestrašenih državljank in državljanov zlahka predstavljamo.
Tretja linija argumentacije ni bila zgolj abstraktna, temveč korak več od viktimizacije otroka ali družine. Že skoraj bizarna. Sklicevala se je na možnost, da želi nekdo našim otrokom spremenili spol, kar menda prinaša od nekod uvožena nevarna »teorija spola«. Tega sem se spomnil, ko sem danes ugledal Večerov reklamni intervju, ki afirmativno misel iz tega konglomerata nesmiselov postavlja že v naslov: »Moški in ženske smo, tako je.«
Strah pred nekakšno homoseksualno indoktrinacijo, menda skritimi osnovnošolskimi in srednješolskimi kurikuli, perfidno spreminjanje učbenikov in delovnih zvezkov, fantki, oblečenimi v krilca, je bil znova uspešen. Poganjala ga je teorija zarote, peklenski načrt naše otroke prevzgojiti na način, da bo spolna usmerjenost postala nadvse relativna izbira.
En del argumentacije torej leti na otroke in bojazen, da se bodo, pod vplivom gejevskih lobijev ali marksistov, začeli odločati za napačen spol. Večerov pa, za nameček in dodana smetana na torti, leti proti ukinitvi nič manj kot spola, ki nam ga nekdo želi odvzeti. Ne zadeva torej več otroke po sebi. Naredi še korak naprej v dojemanju ogroženosti našega spola. Župnik Branko Cestnik pravi:
Spol nam ukinjajo, ste vi rekli.
“Ja, seveda. Saj ni bilo več moškega in ženske, ampak oseba. Oseba ena in dva. Oseba je bila uporabljena kot opozicija, nadomestek naravni spolni danosti moškega in ženske, ta perspektiva pa ni dobra. Opraviti ima s teorijo spola, ta pa ima v Sloveniji močne zagovornike. Priročnik Amnesty International Slovenije z naslovom Ljubezen je ljubezen je že jasno usmerjen v to.” (…)Tradicionalna Slovenija?
“Kot sem rekel. Realizem. Moški in ženske smo, tako je, to je osnova, pustijo naj jo pri miru. To se je aktiviralo v ljudeh. V anketah je družina vedno zelo visoko. Hrepenimo po idealni družini. Ko se mladino sprašuje, sta družina in prijateljstvo najvišje med vrednotami.”
Ja, smo moški in ženske. Predstavljajmo si za trenutek čas, ko ženske niso imele volilne pravice. In bi, recimo, ob spremembi zakonodaje njim v prid kje pisalo »Stavek ‘Moški imajo volilne pravice, ženske je nimajo’ se spremeni v stavek ‘Vsi državljani imajo volilno pravico’«.
Očitek iz strahu bi potem lahko bil popolnoma isti: izraz ‘državljan’ je uporabljen kot opozicija, kot nadomestek naravni razliki med moškim in žensko. Opraviti imamo s teorijo spola… Potrebujemo več tradicionalne države!
Koliko je torej vredna presoja, da gre za »realizem« (!) spolne fizike, da »moški in ženske smo, tako je« oziroma da je ogrožen »osnova, pustijo naj jo pri miru. To se je aktiviralo v ljudeh«? Kaj da se je aktiviralo, ko so videli to napadeno osnovo?
Seveda strah, ki po mojem mnenju še najbolj izmišljen izmed vseh treh linij argumentacije. Da bi se ukinjala spolna razlika, je najbolj nesmiselna in nezamisljiva možnost: ker kaj naj bi to pomenilo? Da bomo poslej vsi nekega uniformnega, moško-ženskega, androginega spola?
Še ob tako velikem miselnem naprezanju si ni mogoče predstavljati, pred čim točno nas plaši župnik, skupaj z Večerom, ki je misel afirmativno postavil v naslov. Katera je osnova, vredna puščanja pri miru? (Mimogrede, pri konservativnem Časniku so kar po pravici avtorstvo pripisali novinarki, ki je opravila intervju.)
»Pustiti pri miru« je tako rekoč arhaični modus občutenja ogroženosti pred homoseksualci, ki sem ga nekoč podrobno analiziral. Da bi nam dikcija iz novele ali kdorkoli že stregel po življenju s tem, ker ukinja dejstvo, da »smo moški in ženske«, pa ni inteligibilna trditev. Ne da se je misliti. Ja, nekateri strahovi so točno to: nimajo niti najmanjšega racionalnega substrata. Obstajajo zaradi strahu samega. Domnevam, da so na lestvici uspešnih bili na repu. Hvala bogu. Ali pa se motim in je veliko ljudem postalo že nadvsem enostavno vizualizirati vprašanja tipa »Joj, kaj pa, če več ne bom moški? Kaj pa, če več ne bom ženska?« Grozno, so dejali, takšnega ponižanja res ne smemo dovoliti.
Gesla »Za naše otroke gre«, »Za naše družine gre«, »Za moškega in žensko gre« so zbudila pozornost, mobilizirala množice in povzročila zmago nasprotnikov oziroma pobudnikov referenduma. Svoj odhod na volišča so razumeli kot svoj prispevek k temu, da je »nekaj treba storiti«.
Sam sicer že leta dokazujem, ob aktivnem nasprotovanju novinarjev, na kakšen način politika strahu in paranoje v Sloveniji dobivata državljansko pravico. Zato sam ob zaključnih ocenah glede tega, da smo priča »retradicionalizaciji« in »rekatolizaciji« družbe, vendarle dajem prednost drugačni oceni. Referendum je dokazal, kako je mogoče v Sloveniji politiko vedno bolj ustvarjati s pomočjo širjenja kulture strahu, teorij zarot in paranoidnih idej.
V tem smislu ni bilo naključje, da je Janša v svojem predreferendumskem nagovoru domačo marksistično prakso uničevanja družine povezal z nič manj kot begunsko krizo in domnevno islamizacijo Evrope. Ki jo podpirajo isti levičarji in marksisti: »In na tej točki sta se paradoksalno ujela interesa slovenske in evropske levice ter radikalnega političnega islama. Prvi razgrajujejo družino ter s porazno gospodarsko in razvojno politiko silijo slovensko mladino k izseljevanju, drugi pa na povabilo prvih vstopajo v to praznino.«
Zaključek je neizogiben: prihodnosti naroda ni mogoče graditi na istospolnih zvezah. Ja, brez take klasične razširitve ad metum tistega, ki pretendira na funkcijo njegovega očeta, pač ne gre: strah nas je lahko tudi za naš narod.
Več:
http://vezjak.com/2015/12/12/prazna-moska-prsa-in-referendumsko-bitje-srca/
http://vezjak.com/2015/12/09/sedem-predsodkov-o-istospolnih-starsih/
You must be logged in to post a comment.