Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike

V Sloveniji še vedno veljajo in na trenutke celo še bolj prihajajo do izraza stari in univerzalno preverjeni kriteriji za merjenje stopenj medijske demokracije v državi. Eno izmed takih načel je pregovorno preprosto: povej mi, kako novinarji branijo politike na oblasti in povem ti, kakšne medije imate.

Merilo postane še bolj uporabno, kadar je situacija zaostrena. Recimo da civilna družba, vsaj v enem delu, zahteva odstop kakšnega politika. Nič drugega ni treba storiti kot preveriti, za koga se bo postavil novinar, kakšne argumente bo uporabil in kaj nam bo razkrila njegova orientacija. Poglejmo si zadnji primer s tradicionalno in častitljivo oddajo Utrip na TV Slovenija (14. september 2019) in avtorjem Gregorjem Drnovškom. V kateri je novinar začutil, da mora stopiti v bran politiku.

Dnevnik in Utrip: skoraj ni večjega kontrasta

Naj takoj na začetku povem, da ni vse tako črno in da obstajajo tudi kontrasti. Prvi prispevek v osrednjem dnevniku TV Slovenija je bil izrazito korekten: podpisal ga je Seku M. Conde in v njem jasno izpostavil Pahorjeve besede in obenem problematičnost, na katero so v javnem pozivu k odstopu predsednika republike opozorili v krogu akademskih intelektualk in intelektualcev. Zdaj zato nadvse osovraženih pri državljanih in bi se zgolj o genezi tega sovraštva splačalo narediti posebno raziskavo.

Osrednjo temo omenjenega pisma, ki ga sopodpisujem in zahteva odpoklic predsednika republike, sem že analiziral v zapisu Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? V marsičem se bom moral ponoviti, ker je bilo preslišano, vendar po nekaj dnevih od objave javnega pisma (11. september 2019) ugotavljam, da so ga mediji pretežno dovolj povzeli, vendar ga skoraj niso komentirali. Zato je Drnovškov komentar eden prvih in s tem še bolj nujen razčlembe.

Kako je novinar postopal? Temo je vključil v tedenski pregled dogajanja kot zadnjo v prispevku, sprva opozoril na dogodek, omenil pismo in podpisnike, v grafiki prikazal prav vsa podpisana imena, kot da jih je želel, glede na nadaljevanje naracije, postaviti na pranger vsakega ločeno in vse skupaj, potem pa je na ravni argumenta pismo neposredno ovrednotil, v resnici kar razvrednotil, s svojim ključnim poudarkom:

»Več kot očitno populistična poteza, s katero so se postavili ob bok prav tistim populistom tipa Trump in Salvini, s katerimi tudi sami primerjajo predsednika.«

Novinarjev očitek o populizmu podpisnikov pisma

Čeprav je imel veliko možnosti, da bi, tudi kritično, naslovil vprašanja, ki se odpirajo v pismu (Pahorjeva prekoračitev pooblastil, upravičenost zahteve po odstopu, odstopanje od slovenske zunanje politike, protislovje z njegovimi poprejšnjih stališčih), se za to ni odločil.

Drnovšek je namreč takoj izhajal iz prepričljivosti Pahorjevega pojasnila – tistega, ki sem ga v analizi že ocenil za absolutno in celo absurdno neprepričljivega. Posebej je navedel dejstvo, da je predsednik menda že ob različnih priložnostih zavzel podobno stališče do Ukrajine in Turčije – čeprav  je prav temu na blejskem strateškem forumu neposredno oporekal turški zunanji minister.

turški minister izjava pismo do lani je zagovarjal pahor

Turški zunanji minister v oddaji Dnevnik (11. september 2019): o Pahorjevi zunanji politiki sui generis.

Dovolj obširno sem že pokazal, kako zanič je Pahorjevo pojasnilo: če nekdo večkrat ponovi nedopustno stališče, zaradi tega to ne bo postalo ali ne bi smelo postati nič manj nedopustno. Če večkrat lažete in se na to sklicujete, ko so vas ujeli, vaša laž ni prav nič bolj sprejemljiva. Če večkrat vozite prehitro, vaše nerodne obrambe policist, ki vas je ustavil in mu to pojasnite, ne bo nič bolj upošteval pri izrekanju kazni. In če RTV Slovenija vedno znova nedopustno niža novinarske standarde, se zaradi tega ne bi smeli kar sprijazniti s stanjem.

Toda ne, novinar je bil nad predsednikovim pojasnilom (in izmikanjem odgovoru na očitke) naravnost očaran. Še več, iz njega je izpeljal zgoraj navedeni sklep: ker so avtorice in avtorji pisma morali vedeti, da je to Pahorjevo stališče (domnevno) znano, je njihova zahteva po odstopu populistična poteza. »Precej selektivna obravnava problematike torej,« je komentiral omenjeno dejstvo.

Pet razlogov

Sklepanje jemljem za vratolomno iz več razlogov. Prvič, ker izhaja iz domneve, ko vednost drugim enostavno pripiše – in to takšno, kot rečeno, ki za obsodbo njegovega zavzemanja za obravnavo Ukrajine in Turčije ni bistvena. Drugič, ker predsednikove besede brez preverjanja jemlje za suho zlato. Tretjič, ker se mora pri tem sprenevedati: že Seku Conde je v svojem prispevku prikazal pojasnilo turškega zunanjega ministra, ko je dejal, da je Pahor še lani zagovarjal članstvo Turčije v EU, zaradi česar velja očitek obrniti proti Drnovšku: avtor Utripa je moral vedeti za ta podatek. Četrtič, ker v pismu intelektualcev piše, da predsednik česa podobnega ni rekel prvič – in ker je, spet ponavljam, okoliščina res nerelevantna. Petič, ker je njegovo sklepanje iz domnevne vednosti na populističnost »poteze« pisma ne samo neutemeljeno, ampak tak vpeljani divji non sequitur več kot očitno služi le temu, da bi se diskreditiralo podpisnice in podpisnike.

Najbrž je toliko sprenevedanja ob sklepanju visoka cena, ki jo pač moraš plačati za svoje politično navijaštvo. Mnogi jo plačajo mimogrede in brez slabega občutka. Dejstva, da je Pahor zamenjal svoje stališče do Turčije in da je takoj po objavi pisma na njegovo soliranje znova spomnil še zunanji minister Miro Cerar, sploh ne bom znova načenjal.

Populizem in diskreditacija

Drnovškova gesta, zgrajena na infantilnem obratu tudi ti, tj. v slogu domislice »Sami drugemu očitajo populizem, v resnici pa so (tudi) sami populisti«, terja podrobnejšo razlago.

Res je, pismo nesporno namiguje, da je predsednik Pahor populist, ker svoje zavračanje Turčije utemeljuje na ksenofobnem vzgibu ustavljanja islama, zaradi česar je tudi vpeljana primerjava s Trumpom in Salvinijem. Drži, marsikdo bi ugovarjal, kajti za predsednikovo posebno obravnavo Turčije bi lahko stal še kak drugačen motiv, npr. njegova zaskrbljenost nad stanjem demokracije in človekovih pravic. Marsikdo daje Pahorju prav iz slednjega razloga, vendar je tudi odziv na pismo nesporno pokazal, da daleč največja skupina državljanov vztraja pri prvem motivu.

V že omenjenem zapisu sem obravnaval oba. Tudi opisal cinično reakcijo Janeza Janše, ki je za ravnokar opisano razumevanje indikativna. Nova podpora Pahorju je bila anticipirana, saj je vendar v naravi populizma, da piha na dušo najširših množic in da se bodo te hvaležno odzvale.

Ko sta Janša in npr. Dejan Steinbuch s svojo zanj značilno zaničljivostjo, nadvse cenjeno v Odmevih TV Slovenija, opozorila na to zelo pričakovano dejstvo, češ množica je (ali bo) po objavi pisma podprla Pahorja, ker jo bo pri srcu grela latentna ksenofobija, sta se priklonila prav tej okoliščini. Ali kot je zmagovalno zapisal zadnji: v komentarjih na zahtevo po odstopu se je 99,99 odstotkov ljudi opredelilo v podporo predsedniku. Zaradi česa že? Vsekakor ne zaradi skrbi za demokracijo v Turčiji!

Steinbuch pahor Pismo intelektualci

Janševemu podoben argument: Steinbuch o tem, da ima 99,99 % ljudi na forumih pač vedno prav. Toliko o teži intelektualcev.

Ad populum

Oglejmo si zdaj Drnovškov podobno zaničljivi sklep v tej luči: gledalkam in gledalkam je želel dokazati, če se izrazim po steinbuchovsko, da 0,01 odstotka »nasprotnikov« Pahorja zganja všečnost in poskuša prepričati 99,99 njegovih podpornikov!

S takšno povsem razrahljano in ohlapno definicijo populizma je nekaj strašansko narobe, če se izrazim milo. Še več, novinarju se ni težko motiti niti v 99,99 odstotkih. Poskušajmo si za hip predstavljati osamljenega nesrečneža, ki se odloči stopiti na ulico, kjer nepopisne množice skandirajo v podporo svojemu izbrancu. Ker mu nasprotuje, se iz množic in nato iz državnega medija zasliši obtožba: »Kakšen populist!«

O mentalnih vzorcih populizma v družbi in predvsem njemu lastni logiki razmišljanja na ravni argumentacije sem pisal v knjigi Ad populum: analize družbenega diskurza. Značilna zmotnost omniprezentnega argumenta ad populum bi morala biti hitro prepoznavna tudi novinarjem, če bi pri sebi gojili kanček argumentacijske kompetence: samo dejstvo, da večina (ljudstvo, populus) verjame v trditev X, tega dejstva res ne naredi za bolj resničnega. Samo dejstvo, da 99,99 odstotkov državljanov verjame Pahorju, njegova stališča ne naredi za pravilnejša. In tudi okoliščina, da 0,01 odstotka preostanka državljanov zahteva obsodbo izjave, ki jo podpira teh 99,99 odstotkov, njihove trditve ne naredi za manj resnične.

Kdo je potemtakem v krogu treh možnih osumljencev res ravnal populistično in se dobrikal večini? Predsednik, novinar ali avtorji pisma po tistem, ko je odobravajoča pozitivna reakcija pritrdila začetni tezi o njegovem populizmu?

Grafični pranger

Novinar se ni ustavil le pri zgornjem sklepanju, navdušeno in motivirano je izpeljal še grafični poklon Pahorju in nekakšen pranger za podpisnike. Zato je na ravni vizualnih sporočil po »listanju« imen podpisnic in podpisnikov svojo imenitno misel o populistični izjavi podkrepil s fotografijo predsednika, ki v znak zmagoslavja nad vsemi dviguje prst, nemudoma zatem pa še s posebno grafiko izpisanim svarilom.

Ni težava v njegovi podpori prvemu politiku v državi, če bi to storil utemeljeno in z argumenti. Raje je izbral preverjeno taktiko: ubraniti ga pred očitki ne s spoštljivo obravnavo, temveč s poniževanjem, ne z argumentacijo, temveč s cenenimi retoričnimi manevri. Vtis nekdanjega novinarja TV Slovenija in voditelja njenih dnevnikov Branka Maksimoviča, zapisan na Facebooku, je bil zato maksimalno trd:

Nisem mogel verjeti že začetku obtožujočega stavka, kar je sledilo, pa ne pomnim niti iz časov TV Ljubljana. Nekaj podobnega sem prebiral v arhivskem časopisju v poročilih o dachauskih procesih, torej pred pojavom TV pri nas.

Argumentacijska mizerija, za svoje vodilo jemajoča politično opredeljevanje, v tem primeru zaščitništvo do Pahorja, ki pa jo plačujemo vsi, je dosegla nivoje čiste politične propagande, dobro znane iz strankarskih trobil. Naj pojasnim.

Semantika prsta

Semantika (in semiotika) Pahorjevega dvignjenega prsta, ki ga je zmagoslavno v izbranem trenutku dobesedno naslikal novinar, je bolj kot ne nenaključna in enopomenska: zame, predsednika, je to še ena zmaga, nič ne bo z mojim odstopom. Vendar s pomembnim dostavkom: vedno znova je njegova zmaga tudi zmaga medijev, ki so ga, nekritično reciklirajoči njegov komunikacijski populizem, v takšni podobi tudi ustvarili in ohranili.

pahor prst utrip drnovšek

Prešerni Pahor in njegov prst: še ena zmaga. Populizma, seveda.

Sporočilo, zgoščeno v znaku dvignjenega prsta prešerno nasmejanega predsednika po izboru novinarja, moramo interpretirati na način, ki dvojno dogajanje zlije v eno: zmagali smo mi in on. Mi, mediji, in on, predsednik republike. Take zmage so vedno naše skupne, zato si jih ne bomo pustili vzeti. Sploh ne tistim, ki pozivajo k odstopu in nas ogrožajo. Razen tega imamo na svoji strani 99,99 odstotkov ljudstva.

Avtor Utripa nam svojih občutkov ni znal posredovati na bolj jasen način, za kar mu moramo, če odmislimo novinarsko pritlehnost, pač biti hvaležni.

Nasveti o razmišljanju s svojo glavo

Samospodbijajoči stavek, ki ga je potem v naslednjem trenutku prihranil za konec prispevka in ki hkrati tudi končuje Utrip kot oddajo, gledalcu dobesedno na veliko in čez celoten ekran v črnem ozadju sugerira priložnostno modro sentenco: »Tudi o tem nasvetu razmišljajte s svojo glavo.«

nasvet pahor drnovšek utrip

Utrip: novinar Drnovšek s svojimi pomodrelimi nasveti.

Katerem in čigavem nasvetu? Sugestija, ki se gledalcu nujno porodi kot prva, je glede na v tistem hipu ravnokar lansirano poanto predvsem ena: povezal jo bo s sporočilom tistih, ki nasprotujejo predsedniku.

Kako dolgo je svojo modro poanto izbiral  in kaj je želel doseči z izbiro »samonanašalnega« stavka, ki bi ga v njegovi metanivojski intenci lahko razumeli kot fatalnega za njega samega in s tem nerodno izbranega (v smislu: če je nasvet, da moramo slediti pametnemu predsedniku, ne butastim intelektualcem, potem razmislite tudi o tem novinarjevem nasvetu), pač ne vemo. Da figurira kot nekakšna lekcija, kot podaljšek Pahorjevega zadovoljno dvignjenega prsta, pa je z vidika psihološkega učinkovanja neizbežno.

Prezir in graja

Ni prvič, da so mediji v obrambi Pahorja postopali na zelo podoben način. Ker podpisujem dve javni pismi, bi rad spomnil na dogajanje oktobra 2017 v času predsedniške kampanje; takrat smo podpisniki argumentirali, zakaj kompromitirani Pahor ni ustrezna izbira za ponovitev mandata. Več o sorodni medijski recepciji pisma v tedanjem komentarju Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju.

Presenetilo me ni nič od obojega: če so novinarji in uredniki ustvarili sedanjo podobo predsednika republike in omogočili njegov komunikacijski populizem, če garaško gradijo žanr politainmenta in v predsedniku vidijo domačega pionirja, najbrž ne bodo pljuvali po njem, ampak skrbeli za simbiozo. Obe pismi skupaj pa v njuni recepciji kažeta tudi na to, v kakšen zatonu se je znašla civilna družba pri nas in kako je medijsko obravnavana, kadar komentira politične zadeve: največkrat s prezirom in grajo.

Ampak ali ni to pričakovana lekcija v kritiki populizmov vseh vrst, programirana osamljenost v upiranju tisočim, slepo sledečim svojemu vodji in fasciniranih nad lastno močjo, ki jo daje občutek pripadnosti množicam?

Komunikacijski vs. politični

Ker sem se na tej strani in drugod z analizo Pahorjevega komunikacijskega populizma zelo izčrpno ukvarjal od leta 2012, ob nobeni novinarski obravnavi že dolgo nisem preveč presenečen. Ves čas ponavljam, da so populistično flirtajočega Pahorja skreirali mediji. Zadnji primer je poučen predvsem v luči odpiranja dimenzije njegovega ne samo komunikacijskega, temveč tudi političnega populizma: pojmi, ki sem jih poprej že večkrat definiral. In če sem doslej mislil, da ga novinarji branijo le pri prvem, je tokrat hitro zaznati, da ga tudi pri drugem.

V državah s takšno medijsko demokracijo in (sicer mehkimi) populisti na oblasti, kot je Slovenija, tudi ob prepoznavnem medijskem profilu, lahko na dnevni ravni spremljamo, kako intenzivno intelektualno mnenje pospešeno izgublja na veljavi in kako ga nadomeščajo senzacionalizem, infotainment, argumentacijski populizem in tabloidnost. Kot običajno je intelektualec zavezan ravnanju v skladu z resnico svojih spoznanj neglede na to, koliko ljudi bo pri tem prepričal. Bizarno je spremljati novinarske očitke, ki se potem temu dejstvu naravnost posmehujejo.

Pač avtorska oddaja

Oddajo podpisuje odgovorna urednica Manica J. Ambrožič. Seveda bodo na TV Slovenija znova dejali, da je Utrip avtorska oddaja, v kateri lahko vsakokratni avtor pove, kaj misli. Lepo in prav, kajne. Z enakim argumentom, češ da gre zanjo, bi lahko odpravili skoraj sleherni »subjektivni« opis, sleherno izjavo novinarja.

Toda plačniki prispevka se smemo vprašati, kje so meje novinarskega profesionalizma. Tuintam bodo kakšnega novinarja tudi umaknili, kot so Jadranko Rebernik, o čemer več v Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili in Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju. Kam? Morda na tretji parlamentarni kanal, kjer potem smejo biti politično pristranski in navijaški. Ali razvijati svoje majhne medijske populizme in se navduševati nad mnenjem večine.

Zgodba medijskega populizma danes (v različnih segmentih procesov oblikovanja odnosov med javnim mnenjem, novimi mediji in populizmom, mediatizacije politike, učinkovanja medijskega populizma na kvaliteto demokracije, ipd.) je sploh ena najmanj raziskanih v domačem prostoru. Prepričan sem, da bi morali novinarji biti branik pred njim, ne navijači, da bi morali novinarji ravnati v javnem interesu in se zoperstavljati plehkemu mnenju večine, sploh tedaj, ko ga vodijo nestrokovni, včasih tudi nestrpni, nasilni in ksenofobni razmisleki, saj so v nasprotnem primeru postali zgolj zvočnik množic. Populizem ni zgolj strup za politiko, je tudi za medije!

Moj skromen in hkrati odkrito ironičen predlog je po kakšnih 80 ali več analizah poročanj v primeru Pahorja tale: resnično potrebujemo še četrti kanal nacionalke. Predsedniški. Zagnanih novinarjev z vseh koncev, ki so pripravljeni tam delati, očitno ne bo zmanjkalo.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Skorajda istočasno sta pomembna oblikovalca javnega mnenja na slovenski desnici povedala nekaj podobnega. Bernard Brščič je na svojem tviter računu te dni zapisal:

Populizem ni sinonim za demagogijo, je sinonim za demokracijo. Zdrava demokracija, kjer ljudje vladajo za ljudi, je ipso facto populistična.

Na soroden način se je načelu »Več populizma, več demokracije«, ki ga zagovarja Brščič, če pustimo ob strani domislico »Zdrava demokracija je nujno populistična«, v včerajšnji Žerdinovi Sobotni prilogi Dela v intervjuju približal dr. Žiga Turk:

Glede opozoril o nevarnostih populizma je pa zanimivo to, da smo v preteklosti ves čas poslušali, kako ljudi EU ne zanima, da ne pridejo na volitve, da ima demokratični deficit. Zdaj bodo volili ljudje, ki jih evropske volitve zanimajo, ampak ker bodo glasovali za »napačne«, je vse narobe. Dejstvo je, da imajo volivci vedno prav. Populisti, pa tega ne mislim nujno slabšalno, znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove.

Intervju Suzane Kos je prišel kot naročen: bližajo se evropske volitve in Turk bo nastopil kot kandidat za poslanca na listi Nove Slovenije. Čeprav o tem tudi teče besede, ga novinarka pozabi vprašati, kdaj je izstopil, če sploh je, iz Janševe stranke, v kateri je odigral pomembno vlogo, tudi kot minister. Kot vemo, je bilo še nedavno njen član.

Turk intervju Delo

Intervju iz Sobotne priloge Dela: volivci imajo vedno prav

Volivci imajo vedno prav

Profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, sicer rad razpravljajoč o »pravici do lažnih novic« (!) in tem, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kvečjemu ga je okrepil, o čemer več med drugim v Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka in Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi, se tokrat do populizma sicer opredeljuje malce bolj previdno.

A kadar zmagujejo populisti, o tem piše nedvomno, bo veljalo geslo, da imajo volivci vedno prav. Oziroma, kot pravijo nekateri: »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«, kar predpostavlja »resnico« v stališčih večine kot večine. Omenjena modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš in končno tudi v izbrani prilogi Dela. Kaj je s to globokoumnostjo narobe, v čem imajo populisti prav?

Kot sem že zapisal, ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti »imeti prav« in ga potem razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa.

Zmota iz demokracije

Da bi volivci imeli vedno prav, štejem za substancializirano domislico, ki nam dobro predstavi zmoto iz demokracije. Pri tej zmoti, lahko bi dejali iz tiranije večine in sklicevanja nanjo, zagrešimo zmoto nerelevance. Da so ljudje imeli prav, nam poskušajo dopovedati po vsakih volitvah v demokratičnih državah. Želijo nam povedati, da je rezultat volitev vselej »ustrezen« in da podeli glasove na pravičen način: nekatere naredi za zmagovalce, druge za poražence. Običajno je »ljudje imajo vedno prav« tolažba za poražence volitev.

Toda v kakšnem smislu naj bi to veljalo? Seveda ne drži, da bi bila resničnost nekega stališča (recimo politika, ki je bil izbran na volitvah) odvisna kar od števila ljudi, ki zanj glasujejo. Število ljudi, ki verjamejo v X, tega ne naredi za resničnega. Argument iz demokracije je v tem smislu zmota, ki je blizu argumentu iz ljudstva (argumentum ad populum) oziroma argumentu sklicevanja na število ljudi (argumentum ad numerum) ali soglasju narodov (consensus gentium).

V nekem smislu je torej družbeno politični sistem demokracije, kolikor je utemeljen na volji večine, že podvržen vladavini mnenja taistih, to mnenje, tudi že kot mnenje, pa ni nujno epistemološko najustreznejše ali najbolj resnično. Zmota iz demokracije je zato vrsta zmote sklicevanja na ljudstvo in voljo večine. Zaradi števila ljudi se resničnost neke trditve prav nič ne zviša, četudi obstaja zanjo »demokratična« politična podlaga.

Brščič populizem demokracija

Brščičev tvit: demokracija in njeni sinonimi

Zmotnost argumenta iz ljudstva

Brščičeva ideja, da populizem pomeni več demokracije, temelji na podobnem prepričanju: kar menijo množice (populus), mora biti bolj politično pravilno. Pri zmoti sklicevanja na ljudstvo, kjer se naslanjamo na splošno mnenje, sklepe izpeljujemo iz premis, ki jih sprejema večina ljudi. Namesto da bi se pri prepričevanju sogovornika v sprejetje naših stališč sklicevali na racionalne razloge, navajamo v podporo našim sklepom razširjeno ljudsko mnenje ali splošno priljubljenost. Takšen argument je podoben zmoti sklicevanja na avtoriteto, od nje se razlikuje zgolj v tem, da tukaj naši sklepi ne temeljijo na strokovnem mnenju, ampak na prepričanju večine.

Resnici na ljubo Brščič konkretno ne navaja, da je mnenje množic v strogem smislu resnično – pravi le, da je politično pravilno in da manifestira smisel demokracije. Če število podpornikov nekega prepričanja v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti, je težava tudi v tem, da ga ne naredi niti za politično ustreznejšega. In če je argument iz demokracije zgolj variacija argumenta iz ljudstva, prilagojen na kontekst volitev in političnih okoliščin, želita Brščič in Turk povedati isto: pohod populistov in njihov uspeh na volitvah moramo sprejeti. Vendar med njima obstajajo razlike.

Populizem kot zdravilo za demokracijo

Za prvega »populizem ni demokratična patologija, nasprotno, je zdravilo za obolele demokracije«. Drugi je bolj previden. Zanj »niso populisti tisti, ki sejejo dvom v demokratične institucije«, hkrati misli, da obstaja tudi »levi populizem« in pledira za enakopravno obravnavo. In, kot večkrat poudarja, izraza nujno ne uporablja slabšalno, kajti »populisti znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove«.

Resnici na ljubo bomo v javnih razpravah o populizmu naleteli na neverjetno konceptualno zmedo in končno tudi na navdušenje nad njim na strani levice. Nekako po principu, da je levi populizem pravilen, desni pač ne.  No, na tej točki ima Turk prav: uporaba dvojnih vatlov zanj, vsaj z vidika logike sklicevanja na relevanco mnenja večine, ne nujno kot družbeno formo opolnomočenja ljudi, učinkuje kot politično licemerje in nič drugega.

Kako na tretjem z Mišičem rajcajo novinarje

Intervju z Gašparjem Gašparjem Mišičem na tretjem programu TV Slovenija bi skorajda že smeli šteti za poseben tip simptoma. Ena ura njegovega nastopa v oddaji »Na tretjem« z novinarjem Boštjanom Veseličem sodi tako rekoč v železni repertoar nacionalkinega obnašanja: če na prvem poročajo o svinjarijah posameznih politikov ali gospodarstvenikov, slednjim na tretjem prijazno nudijo programski prostor. Po tej ali kaki sorodni logiki, ki je bolj videti kot komunikacijska taktika omejevanja škode, so se očitno v oddaji znašli Zmago Jelinčič, Boris Popovič, Janez Janša, Igor Bavčar… in končno Mišič.

Cena je visoka: pri tem TV Slovenija ni samo nekonsistentna, če se izrazim zelo milo, skoraj je videti, da je v svojem ravnanju videti premišljeno takšna. Najvišja pa je cena, ko je treba, in je treba, gledalcem predvajati pljunke po njihovih lastnih novinarjih. Če na prvi programu novinarji raziskujejo nečednosti politikov in njihovih krogov, si na tretjem vzamejo čas, da omogočijo obsežno diskreditacijo novinarjev. Poglejmo, kakšen je videti takšen sadomazo ritual.

GG Mišič intervju 3 program

Gašpar Gašpar Mišič, tesen sodelavec Borisa Popoviča, nekoč podžupan Pirana, kasneje poslanec Pozitivne Slovenije, očitno sledilec Zorana Jankovića, celo državni sekretar vlade Alenke Bratušek, ima za sabo zajeten kup afer. Začenši z nepremičninskimi. Tolikšen, da je celo predsednica vlade oporekala nakani, da postane predsednik uprave Luke Koper in se tja zavihti z mesta visokega javnega funkcionarja.

Mišiču je s pomočjo lokalnih političnih povezav vendarle uspelo, a je bil predčasno razrešen. V zadnjem času je prav nacionalka v podobi koprske novinarke Eugenije Carl razkrivala nekatere njegove nepotistične posle, sploh v času, ko vodi koprsko komunalo.

Zadnja v vrsti afer je zadevala privez njegove zasebne jadrnice, zaradi katere so uspeli na stroške komunale poglabljati morje in zanjo urediti primerno in poceni privezno mesto. Cena: 16.000 evrov. Mišič se pri tem sklicuje na sodelovanje z jadralcem Dušanom Puhom, a je popolnoma jasno, da je spretno prepletel osebni in javni interes. Tu so še druge, bogato sponzoriranje komunale FC Koper, naročanje pogrebnih študij in podobno.

Že motiv, zakaj so v oddaji »Na tretjem« povabili Mišiča, je bizaren: z njim so se želeli pogovarjati o turizmu v občini! Temu so namenili telefonsko anketo, na katero se je odzvalo celih 11 gledalcev.

Mišič kot ekspert za turizem

Voditelj Veselič je enourni pogovor s turističnim strokovnjakom začel s kratko predstavitvijo gosta, za uvod je naštel nekaj njegovih funkcij: »nekdaj državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, poslanec, podjetnik, pomorec, nekdanji predsednik uprave Luke Koper, danes pa direktor Komunale Koper, po novem Marjetice Koper, zdaj pa je tudi jadralec«.

Nato ga je uvedel kot osebo, ki bo spregovorila o turističnih kapacitetah in razvoju občine – kot da so direktorji komunalnih podjetjih poklicani za to vlogo. Začel je s floskulami o tem, da je »turistična sezona na vrhuncu«, da so končno v Luki Koper protesti minili, zato preostane le še vprašanje razvoja. In začel spraševati o potencialih občine, predvsem pa je navezal na anketno vprašanje, ali je Mestna občina Koper napredovala glede na ostale občine v regiji. Za zagrevanje.

Mišičeva prva replika je bila pričakovana, kot županov trden zaveznik, ki mu praktično vse dolguje, je takoj opazil velik razvoj Kopra in zasluge pripisal Popoviču, nato pa ga takoj začel braniti pred številnimi poleni pod noge, ki da jih prejema. Hvala bogu, je dodal, ljudje vedo, kaj je dobro za njih, zato so ga, pač argument ad populum, podprli še četrti mandat.

Že v četrti minuti pa se je turistični diskurz dotaknil njegovega lastništva jadrnice. Ponudba priložnosti za omejevanje škode je sledila zelo hitro. Gledalec sicer ni mogel povezati teme razvoja koprskega turizma z afero, povezano zasebno jadrnico – ker povezave ni, je pač ne morete vzpostaviti. A kaj bi to!

Mišič je takoj začel razlagati, da gre pri njegovem zasebnem plovilu za naložbo v olimpijca Dušana Puha, ki da je ikona jadranja, na minimalen novinarjev vzgib o »nekaj polemikah« in o aferi s samim privezom pa se mu je že v čistem uvodu oddaje ponudila priložnost za obračun novinarko Carlovo. Metoda je znana in predpisana, osebna diskvalifikacija, četrta minuta:

Glejte, to se je zgodilo samo s strani ene novinarke. Na žalost gre za našo lokalno novinarko, ki jo vsi dobro poznamo, ki ima osebni konflikt z županom Borisom Popovičem. Nekako jaz to gledam na to zgodbo kot mož in žena, ki se ločita in eden izmed zakoncev zaradi egotripa, ker ne more preživeti ločitve, še naprej napada in napada.

V bistvu jaz teh njenih poročanj ne jemljem resno, upam, da tudi občinstvo, pa gledalci in poslušalci ne, kajti gre za določene neupravičene in neutemeljene, brez kakšnih osnov, vendar pa težava je v tem, da vidimo, da določen profil novinarja ali novinarke – vem, da je to težek poklic in nehvaležen velikokrat – vendar da se lotiš in svoje osebne težave in frustracije rešuješ preko izkoriščanja javnega medija, kar mislim, da ni prav, ampak s tem se ne bi toliko ubadal.

Novinarski psihiči

Novinar Veselič ga ni niti poskušal ustavljati, še manj braniti svojo novinarsko kolegico iz iste hiše. No, Mišič je ubral podobno taktiko, ki jo izvaja Popovič na lokalnih novinarkah: reducira jih na ničvredne, psihično zlomljene subjekte, na psihiče, če znova uporabim kar njegovo karakterizacijo. Običajno jih večkrat žaljivo degradira na »ženski objekt«, perverzno opremi s prikritimi ali odkritimi mačističnimi in šovinističnimi označevalci. Prav to je storil Mišič – seveda je voditelju ušlo, da celo v napadih na Carlovo brani Popoviča in diskurz sprevrača proč od njegovega problema in njegove, Mišičeve afere.

Posebnost takšne adhominalne kompromitacije v režiji nacionalke, namenjene njihovi novinarki, je redukcija na nekakšne osebne motive v novinarskem raziskovanju. Mišič želi Carlovi pripisati malodane status osebne Popovičeve ljubice ali žene, ki ne prenese, da jo je ta zapustil. Metafora o egotripu ločenega zakonca služi točno temu zlohotnemu cilju: župana s tem za nameček posredno povzdigne v lokalnega mačota, da je dobitek in učinek dvojen. Očitno bi moral, ker se vprašanje dotika njegovih afer, Carlovo preprosteje metaforično označiti za svojo bivšo ženo, ne Popovičevo, a je bilo očitno prehudo celo zanj.

Skratka: ne samo, da se nacionalka v podobi Ljerke Bizilj kot direktorice TV Slovenija in Jadranke Rebernik kot odgovorne urednice programa loteva prezentiranja diskvalifikacij lastnih novinark, in to raziskovalnih, s čimer sebi in njim jemlje ugled, temveč vse to počne na izjemno nizkoten in perverzen način. Upam, da zaradi popolne novinarske odsotnosti empatije in solidarnosti ni treba tako daleč, da bi moral v kakšnem programu nastopiti kdo, ki bi njiju, Biziljevo in Rebernikovo, neposredno ozmerjal z frustriranima egotripašicama, ki ne zmoreta preboleti ločitve od svojega mačota, da bi ti končno razumeli, o čem govorimo? In le zakaj se mi zdi, da takšnega gosta v studio ne bosta spustili?

Mišič kot logik, ki odkriva paradokse

Po tistem, ko je lahko nemoteno obračunal s kritično novinarko, se je k njej, sicer manj agresivno, Mišič povrnil še v sredini oddaje. In poskrbel za zanimivo označbo tega, kar da počne on.

Predvsem, je ponavljal Mišič, se njemu in podobnim, ki se tako močno trudijo – vmes sta oba z voditeljem na turistično topiko že pozabila – dogaja huda krivica. Oni da rajcajo (!) slovensko javnost in novinarjev, je priznal, krivica pa da je v tem, da zaradi tega rajcanja niso dobrodošli. V resnici so kaznovani s strani matere narave, ker jih je obdarila z logiko! Pa tudi s strani kriminalistov in borcev proti korupciji, ki ga, njega, še kar nadzirajo. Takole:

In potem smo tisti, ki razmišljamo podjetno, ki nas je mati narava kaznovala, da nam je dala logiko, ne, mi nismo dobrodošli v tej državi. Mi smo označeni kot neki, ne vem kdo, kot neki paraziti, ki stalno nekaj migamo, ustvarjamo, živžav, nepotrebne igrice….Ma, poglejte vi paradokse! Mi, ki razmišljamo, da bi ustvarjali, ko vidimo, kako se svet obrača naokoli, da imamo potencial, mi smo tisti, ki smo označeni za nepridiprave.

Mi, ki hočemo, opozarjamo, rajcamo to slovensko javnost, tudi s to jadrnico Adriatic Evropa rajcamo slovensko javnost in tudi slovenske novinarje nekatere, ki nas nekateri tudi ne marajo zaradi svojih osebnih frustracij. V redu, naj jim bo odpuščeno, ker z njimi se ne bomo ukvarjali!

Na šest mesecev moram kriminalistom dostaviti, kaj delamo, s katerimi podizvajalci, v Marjetici Koper, potem na KPK moramo poročila oddajati nonstop, ker nas nekdo prijavlja. Prijavljajo nas tisti podizvajalci, s katerimi smo prej delali, so imeli oderuške cene in smo jih nekako odslovili.

Najbolj pljuvana

Že zgolj tisti naključni bralci, ki so slučajno kdaj odprli portal Ekoper, so se lahko hitro prepričali, da je Eugenija Carl zadnja leta verjetno ena najbolj diskreditiranih novinark v državi nasploh. Ne poznam nobenega drugega primera, ko bi nekdo bil napadan na takšne najbolj umazane in nizkotne načine. Če prav razumem tamkajšnje zapise, mora svoje osebno dostojanstvo velikokrat braniti pred sodiščem, sploh pred Borisom Popovičem in nazadnje pred Janezom Janšo zaradi njegovih seksističnih izbruhov o prostitutkah.

Kar se je odvijalo v oddaji »Na tretjem«, se nevarno bliža racionalizaciji mainstreama atak na tiste novinarje, ki zgolj vztrajno opravljajo svoj posel in so predvidljivo trn v peti vsem, čigar korupcija in nepotizem so razgaljeni. Ko se k takšnemu pogromu nad novinarko priključijo kolegi, bi morala zastave viseti na pol droga. Ko se ti dogaja v tvoji hiši, je to že blizu osebne tragedije in krize smisla.

Še enkrat več se je potrdila moja teza, da so največji sovražnik novinarstva novinarji sami. Da je tudi diskurz o novinarskih prostitutkah znamenje medijske servilnosti, kot sem pisal, včasih popolne inercije po protestiranju in upiranju, včasih pa celo odkritega sodelovanja v hajki na svoje kolegice in kolege.

Več:

https://vezjak.com/2013/08/21/gaspar-gaspar-in-njegov-dokaz/

https://vezjak.com/2013/08/30/med-legalnostjo-in-sposobnostjo-gaspar-misic-kot-nobelovec/

https://vezjak.com/2013/09/03/bujne-luske-prsi-v-pogoltnih-rokah-ljubljane/

https://vezjak.com/2013/08/22/gaspar-gaspar-nic-nic-kriv/

https://vezjak.com/2013/03/10/sikajoci-politiki-med-novinarskimi-psihici/

https://vezjak.com/2016/03/22/novinarske-prostitutke-so-plod-medijske-servilnosti/

 

Lokalne volitve, pragmatizem in medijski simptom Kangler

Povolilni čas za včerajšnjimi lokalnimi volitvami streže z nekaj medijskimi puhlicami, kakor običajno. Poglejmo si poglavitne.

Prva med njimi se imenuje »Volivci imajo vedno prav« oziroma »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«. Modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš.  Kaj je s to globokoumnostjo narobe? Praktično vse – in to se nekaterim ogorčencem ne posveti niti ob očitnem dejstvu, da volivci – vsaj tako so prepričani – izbirajo napačno in kot kronski dokaz zgroženo navajajo primer uspešnega povratka Franca Kanglerja. Ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti»imeti prav« in ga razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa. Interpretirana v polnem smislu pa je ugotovitev standardna logična zmota »ad populum« – število podpornikov nekega prepričanja (da je Janez Kranjski najboljši župan ali da je njegov program najboljši) pač v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti. Navidezna modrost potemtakem črpa iz dvoumnosti dveh kontekstov, ki ju ne znamo ali nočemo razločiti. Na koncu s piedestala nekega post-festum pogleda na izvršena dejstva vedno učinkuje poceni moralistično.

Teza o hard-core pragmatizmu

Večina novinarskih interpretov verjame v naslednjo zimzeleno tezo: ljudi na lokalnih volitvah prepriča nenavaden slovenski hard-core pragmatizem – ni pomembno niti, če je naš, niti to, če je korumpiran, šteje lahko le, če je mestu kaj dal. Zato imajo županski kandidati neverjetno prednost – ko enkrat zasedejo mesto, jih je težko detronizirati, če le vodijo mesto vsaj povprečno dobro. Če je mogoče preštevati infrastrukturne pridobitve ali granitne tlakovce na ulicah, pa so lahko tudi koruptivni, nič hudega.

Lokalne volitve obračajo optiko državnih volitev – če smo na slednji zapadli polni propagandni histeriji iskanja novih obrazov in paranoji bežanja pred starimi, lokalne terjajo čisto nasprotje, psihološko in ideološko – obožujejo stare obraze. Zaenkrat sem med tistimi, ki s tovrstno razlago sicer soglašajo. Drugače razlagam le razloge za nastanek pragmatičnih preferenc.

Prvič, veljalo bi opozoriti, da mojstrovalce pragmatizma težko obsodimo ideoloških pretenzij: niso nujno populisti, niso nujno demagogi, tudi ne nacionalisti in lokalpatrioti. Doslej sta se iz tega razvijali dve logiki pojasnil. Po prvi državljanov koruptivnost ne moti vse do točke, ko imajo vsaj oni kakšno korist od tega. Opisali bi jo lahko z motom »Ni pomembno, če krade, samo da ima mesto nekaj od tega«.

Naslednja je potencirani perverzni obrat: »Čisto prav je, če krade, to je izraz njegove spretnosti«, kjer se pogoj »samo da nam nekaj da« ohranja. Ko je v Mariboru pretila neposredna nevarnost tedenskih položnic zaradi postavljenih radarjev, ki bi postala celo stalna in nenehna nevarnost, je občanom šele prekipelo. Ker ni šlo le za to, da tak pogoj ni izpolnjen, temveč se je ta postavil v svoje nasprotje: namesto dajanja je obstajala grožnja nenehnega jemanja. Denarja iz naših žepov. Koruptivnost kot faktor občanov ni zanimala ne takrat ne danes, vstaje pa so bile izvožene po celi Sloveniji kot klic obubožanega naroda in najmanj socialna, če ne socialistična revolucija. Figo. Številni so sicer iskreno verjeli, da to tudi so, a so se po vsem sodeč ušteli.

Zakaj spet Kangler?

Če upoštevamo našteto, potem nas v resnici niti malo ne more presenetiti dober rezultat Franca Kanglerja v prvem krogu volitev in njegov pohod v drugega. Bolj bi lahko presenetili zelo slabi rezultati nekaterih drugih. Javno in medijsko popularno zmrdovanje tipa »Kako je to možno?« pove več o govorcu kot o stanju stvari. Naj ponovim: prvič, ni pomembno, če je koruptiven ali na poti v zapor, pomembno so rezultati ali vsaj njihov videz. In bivši župan je spretno gradil svojo kampanjo točno na tem: vse svoje jumbo plakate je opremil s fotografijami svojih infrastrukturnih dosežkov in jih oblepil celo z do evra natančnimi vsotami zneskov, ki jih je »daroval mestu«.

Kangler Delo volitve

Drugič, njegov pragmatizem se v ničemer ne razlikuje od odličnega rezultata Borisa Popoviča in Zorana Jankovića, ki sta znova gladko zmagala. Recept je isti. Čemu bi se torej bolj čudili Kanglerju kot njima?

In tretjič: vstajniški duh ostaja le še romantizirani spomin, njegove delnice so bistveno prenapihnjene, ljudem že dolgo več ne imponira. Sprijaznimo se s tem dejstvom, da morala ni za pragmatično ljudstvo. Če je Miro Cerar na državni ravni uspel s svojimi moralizmi, s katerimi se je očitno že zaplezal, najbolj prav v Mariboru z lažnivim kandidatom, v lokalnem okolju z njimi nima kaj početi. Nenazadnje s svojo stranko, ki premočno vodi, ni uspel narediti niti enega župana. Na ravni ideologije so ljudje še zelo abstraktno za moralo,  na empirični ravni pa morala nič ne šteje – pač ljudska amoralnost in hipokrizija, podložena s ciničnim »volivci imajo vedno prav«, nič novega pod soncem. K temu prištejmo še Andreja Fištravca, ki je zašel v ponovitveni vzorec Franca Kanglerja, kar v seštevku daje slutiti tisti depresivni »Vsi so isti«, vstajniško izročilo pa polaga v prerani grob. In če so, potem se uspehu slednjega res ne gre čuditi.

Kaj pa mediji?

V novinarskem zgražanju o politični patologiji je prav tako nekaj licemernega. Če kaj, bi koruptivni župani ne bili uspešni neopremljeni z medijsko spremljavo – ki pa jim v moralnem smislu, kot rečeno, ne pride do živega.

Kangler Delo Kajzer

Povedano zelo preprosto: s tem, ko so župani v številnih postopkih, postajajo medijsko permanentno prepoznavne in navzoče osebnosti in prehitevajo konkurenco, medijska prezenca pa je conditio sine qua non in jih znova naredi za župane na volitvah. Začarani krog, iz katerega se je težko izvleči.  Priča smo štirim postopkom: virtualizaciji politike, postopkom medijske preparacije, ki odmika politično realnost v prostore umetnega, neresničnega, nečesa, kjer »ne gre zares«, kjer je vse le igra, naše volilne preference in odločitve pa temu ustrezno manj pomembne, bolj podobne konjskim stavam. Občutek odgovornosti se niža, oddani glas postane arbitraren. Drugi postopek je banalizacija in tabloidizacija, senzacionalistično preigravanje, v katerem počasi politiki figurirajo kot heroji hlastanja po denarju, žrtve teorij zarot, kot nesramni matadorji, ki si upajo, »imajo jajca« in si drznejo posmehovati organom pregona. K temu prištejmo še zmagovito gostilniško resignacijo tipa »V državi, kjer je vse zafurano, se nam vsem splača le še krasti, zato bravo, gospod župan!«

Tretji zadeva deintelektualizacijo javnega prostora, medijski prezir do mišljenja, argumentacije, vsebinskih pristopov, programskega delovanja – ker se rumeni pristopi pač uklanjajo tehtnosti in analizi, sam suspenz in čudenje (npr. od kod Kanglerjev uspeh) pa postaneta medijsko hvaležna snov za elaboracijo. Četrta zadeva licemerstvo kot rezultat sindroma malih bogov: po eni plati se novinarji obnašajo, kot da so zgolj pričevalci zgodb, a v resnici spretno prikrivajo, tajijo in celo uživajo takrat, ko so njihovi ustvarjalci. Ko k temu prištejemo še komentatorje na javnem servisu a la Dejan Steinbuch, sicer avtorja novinarske protipeticije, je mera nesolidarno polna in nas prav sili v retorično protivprašanje: le kaj je politična patologija v primerjavi s tisto medijsko?

Volitve MMC Steinbuch

Kanglerjeva debela koža in gnezda sovražnikov

Mariborski novinarji so si nase naložili veliko breme. Kako parirati Francu Kanglerju, ki s politično ihto nekoga z »jeklenimi živci«, »debelo kožo«, »taboljšim utripom« in »dobro kondicijo« (vse njegovi izrazi) s trdo roko vodi mesto ob vseh nepotističnih, klientelističnih in verjetno tudi kaznivih dejanjih? Kako braniti javni interes, kako uspešno odigrati učinkovitega psa čuvaja ter, nenazadnje, zaščititi zdravo pamet pred logiko opravičevanj obsežnih mahinacij?

Današnji intervju Roka Kajzerja z mariborskim županom v Delu je dober topos za preverbo povedanega. Novinar ni storil nobenega profesionalnega lapsusa, neusmiljeno in zagnano je drezal v sogovorca, ga zapletal v pojasnila protislovnih dejanj, neustavljivo načenjal nove in nove sporne teme ali dejanja. Toda župan ni klonil, ni mu bilo težko zaiti v serijo protislovij, neprepričljivih pojasnil, manipulativnih odgovorov in žaljivosti na račun novinarjev.

kangler-intervju-delo

Vse to je storil z vehemenco, ne dvomom, z udarci po mizi, ne ponižnostjo, z retoriko prepričanca, ne dvomljivca. Rezultat: ko bosta prebrala današnji intervju, bosta verjetno na koncu zadovoljna oba, novinar in intervjuvanec. Prvemu se bo zdelo, da je svoje delo opravil učinkovito,  da bodo »pametni že vedeli, koliko je ura«, vključno s šaljivim opozorilom na nevrolingvistične kanglerjanske lapsuse v rabi prislova, izpostavljene v »paranoid-like« naslovu intervjuja. Drugi bo prepričan, da se je enako uspešno obranil še enega konspirativnega naleta iz Delovega »gnezda novinarjev«, kot temu pravi župan, pripravljen na tretji mandat. Gnezdenje tu ni po naključju, na začetku je bila ptičja hišica

Lista manipulacij in dokazi o temnih silah

Demagoške zmote in manipulacije, ki jih Kangler dokaj nespretno, vendar izčrpno uporablja, lahko najdemo v praktično vsakem njegovem agresivnem odgovoru. Kratek seznam najbolj pogostih, zelo značilnih zanj, bi lahko bil tak: sklicevanje na politično zaroto (npr. vlade, mestne opozicije, revizorke, novinarjev, etc., zarota je vedno ena), argument iz avtoritete (prijateljstvo z dalajlamo, etc.), sklicevanje na ingerenco drugega (mestnega sveta, nadzornikov, direktorjev javnih podjetij, etc.), ad populum v luči sklicevanja na dobre namene (rešujemo mariborske probleme in eksistence, npr. zaposlednih v RTS), menjava teme in red herring. Med bolj frapantnimi prijemi in tistimi, ki sprožajo govorice o obiskih na psihiatriji (ki jih Kangler v intervjuju kar sam afirmira) je dokazovanje obstoja temnih sil, celo na sodišču. Kot sem pokazal že drugje, namreč župan verjetno dobesedno verjame v njihov obstoj, ki ga bo zdaj celo dokazal:

Ovadbe so na mizi. Vi pravite…

… da sem nedolžen. V vseh primerih.

Da so torej v ozadju temne sile.

To bom dokazal na sodišču. V kratkem.

Konflikt z novinarji

Ne pomnim kakšnega intervjuja, kjer bi mrgolelo toliko sovražnosti in odkritih besed ali ravnanj, uperjenih proti novinarjem. Naj naštejem posameznike, proti katerim se vali kamen zamer bolj ali manj eksplicitno: Igor Selan, Aljoša Peršak, Nina Ambrož, Andrej Okreša (slednji obremenjen s hipoteko občinskega piarovca). Seveda ne nastopajo vsi v sorodnih vlogah in na isti strani, razen v tej, da se jih povezuje ali z ovadbami, namigi na kazniva dejanja, navezami s policijo in podobno. Nekateri so deležni očitnih ustrahovanj z odvetniki že v fazi, ko članka niti še niso napisali. Konflikt med mariborsko občino in lokalnimi novinarji je povsem odprt, transparenten in otipljiv. Je večji od tistega, ki ga bijeta npr. Janković in Popovič. Branje Večera je v intervjuju eksplicitno odsvetovano (»Preveč berete Večer«), nenazadnje je občina odpovedala naročnino nanj. Omenjena »gnezda novinarjev« so verjetno valilnice v domeni istih mračnih sil, takšnih ali drugačnih, kar zaradi konspirativne tančice vodi do zanimivih interakcij na odprtih bojnih žariščih. Lepo, da imamo v Mariboru tudi pogumne novinarje, ne le lakaje; diskurz, v katerem so ene glavnih tarč, nam pove, da dobro opravljajo svojo nalogo. Z eno izjemo.

Sindrom malih bogov

Namreč Kanglerjev konflikt z lokalnimi novinarji in mediji (seveda ne vsemi, nekateri so mu lojalni, npr. RTS, itd.), je zanimiv še po nečem. Ko sem nedavno tega raziskoval, kakšen status imajo v domači srenji mariborski intelektualci, sem ugotovil, da se v Večeru ta besedna zveza sploh ni pojavila že vse od leta 1999. V absolutnem smislu. In kaj ti počnejo, ko gre za ubobožane forme duha v mestu ali ko spremljajo Kanglerjeve mahinacije? Naključje, no pravzaprav temačne sile so hotele, da sem maja lani s kolegi zahteval odstop župana v javnem pismu. Poročilo o njem se je znašlo med prvimi vestmi različnih medijev, tudi v TV dnevnikih, v npr. Večeru pa so poslali le kratko elektronsko sporočilo s petimi besedami s prošnjo po potrditvi avtorstva pisma – nobenih vprašanj, kdaj, zakaj in kako. No, čez dobre štiri mesece je res sledil celo članek, kjer smo nekateri lahko navedli razloge, zakaj mora Kangler oditi – eno od akcentiranj je ves čas potekalo na ravni, zakaj je pismo podpisalo »zgolj« 130 ljudi… Ni gromozanska zadrega le v tem, da med mariborskimi intelektualci (ne politiki) zelo težko najdeš glas razuma, ki bi javno oporekal Kanglerju in njegovi druščini, težava je tudi, da mariborski novinarji kot mali bogovi verjamejo, tudi za ceno cenzure, da ga ne rabijo iskati. Boji proti Kanglerju so njihova naloga. No, pa naj bodo.

Ad populum a la Mussomeli

Intervju Joseph A. Mussomeli: Na površju prefinjeni Disney World, spodaj socializem

Finance manipulirajo z naslovom (kontrast, ki je naveden, v taki obliki ni izpričan v tekstu, ampak je kombiniran iz dveh odgovorov).  Vendar trenutno razvpiti ameriški veleposlanik Joseph A. Mussomeli svojo neprepričljivost dokazuje  tudi s svojim grobim »argumentum ad populum«:

Je zdaj, ko ste razburili lokalne politične veljake, kakorkoli drugače biti veleposlanik ZDA v Sloveniji?

Zdaj se bolje počutim, ker sem dobil toliko podpore od navadnih Slovencev. Po svoje je zabavno, štiri ali pet politikov se je pritoževalo, sem pa dobil več deset sporočil podpore.

Ad populum premislek je implicitno navzoč: ker me v sporočilih podpira več ljudi, kot je teh nekaj nepomembnih slovenskih politikov, se ne le bolje počutim, ampak iz tega sklepam, da imam prav. Veleposlanik je torej spravil na vago prve in druge, potem pa odmeril zmago tistim, ki jih je več, s tem pa še sebi.

In logic, an argumentum ad populum (Latin for “appeal to the people”) is a fallacious argument that concludes a proposition to be true because many or most people believe it; which alleges: “If many believe so, it is so.”

Da mu je »po svoje zabavno«, dovolj otipljivo psihološko nakazuje njegov tovrstni sklepalni napor in gotovost vase, saj  je prejel nekaj deset mnenj podpornikov. Protiprimerov v dokaz zmotnosti menda ni treba posebej navajati.

9.1.2012