V pripravi.
Kako je mogoče, da se je ena največjih volilnih zmag v zgodovini samostojne Slovenije v samo štirih letih preobrazila v enega največjih političnih porazov levosredinskega tabora? Robert Golob je leta 2022 osvojil neverjetnih 41 poslanskih mandatov in 34,45 odstotka glasov. V politiko je vstopil z obljubo normalizacije države po tretji avtoritarni Janševi vladi, kot uspešen menedžer, tehnokrat in predvsem kot alternativa avtoritarnemu načinu vladanja. Štiri leta pozneje je njegovo Gibanje Svoboda sicer znova zmagalo na volitvah, toda Pirova zmaga mu ni omogočila sestave vlade. Parlamentarna večina se je prvič nagnila na desno in oblast je prevzela formalna in neformalna koalicija Janeza Janše, Anžeta Logarja, Jerneja Vrtovca in Zorana Stevanovića.
Kaj je šlo narobe? Pričujoča knjiga išče odgovor, ki se razlikuje od najbolj udobnih pojasnil poraza. Levica ni izgubila zgolj zaradi Janševe politične spretnosti, močnega propagandnega aparata desnice, afere Black Cube ali evropskega vzpona desnega populizma. Pomemben del odgovornosti za poraz nosi sama, skupaj z delom svojega volilnega telesa, intelektualnimi elitami, civilno družbo in mediji, ki so bili pripravljeni oblasti odpustiti skoraj vse, dokler je veljalo, da predstavlja manjše zlo od Janše.
Golob je imel ob nastopu oblasti skoraj idealne pogoje. Razpolagal je z velikansko parlamentarno večino, izjemno začetno podporo javnosti in političnim kapitalom, kakršnega slovenski predsedniki vlad praviloma nimajo. Obljubljal je depolitizacijo države, reforme, strokovnost in drugačno politično kulturo. Nekaj od tega je tudi dosegel: po avtoritarnem zdrsu prejšnje vlade se je vrnila večja politična normalnost, Slovenija je izboljšala zunanjepolitični ugled, izvedeni so bili deli pomembnih reform, odnos do civilne družbe pa je postal bolj odprt. Toda zgodbo mandata je vedno bolj določalo nekaj drugega. Kadrovski pretresi, improvizacija, komunikacijski spodrsljaji, neizpolnjene obljube, avtoritarnost in nenavadno veliko število odhodov ministrov in najbližjih sodelavcev so začeli razjedati začetno zaupanje. Prelomni trenutek je postal obračun z notranjo ministrico Tatjano Bobnar in prvim policistom Boštjanom Lindavom, ob katerem je obljuba o depolitizaciji policije dobila svoje protislovje. Sledili so spori z nadzornimi institucijami, vprašljivo kadrovanje, afere, nedosledna pojasnila in vedno bolj samozadosten način vladanja.
Ena osrednjih tez knjige je zato provokativna: v Golobu je začel prebivati majhen Janša. To ne pomeni, da sta bila politika enaka ali da med njima ni pomembnih razlik. Prav nasprotno. Kritika Goloba je izhajala iz zahteve, da mora alternativa Janši ostati res alternativa. Težava je nastopila, ko so se v ravnanju oblasti začeli pojavljati vzorci, ki jih je levosredinska javnost pred tem ostro obsojala: avtoritarnost, politična lojalnost, problematičen odnos do institucij in kritikov, domačijsko kadrovanje ter imitirana logika »mi proti vam«.
Knjiga Poražena levica želi biti tudi premislek o slovenski levici in levi sredini, predvsem pa o njenem volilnem telesu in intelektualnem okolju. Sprašuje se, zakaj politični prostor, ki je pri Janši sposoben prepoznati skoraj vsak demokratični zdrs, izgubi del kritične ostrine takoj, ko oblast prevzame »njegova« stran. Pri tem postane pomemben pojem kognitivne disonance; ko dejanja politika, ki ga podpiramo, trčijo ob vrednote, zaradi katerih smo ga podprli, nastane neprijetno protislovje. Načeloma velja, da lahko spremenimo svoje mnenje o politiku ali pa spremenimo mnenje o njegovih dejanjih. Golobovi podporniki so prepogosto izbrali drugo možnost, napake so racionalizirali, afere relativizirali, kritikom pripisovali skrite motive in vedno znova posegli po ultimativnem opravičilu: karkoli že počne Golob, še vedno je boljši od Janše.
Ravno tukaj nastane paradoks, ker je antijanšizem začel uporabljati psihološko in politično logiko, ki jo sicer očita janšizmu. Če Janševi privrženci opravičujejo svojega političnega voditelja, ker je na drugi strani nevarni sovražnik, se je zgodilo, da tudi njegovi nasprotniki začnejo opravičevati svojega voditelja iz strahu pred Janševo vrnitvijo. Razlika med politikoma zaradi tega ne izgine in nevarno podobni pa lahko postanejo mehanizmi politične lojalnosti njunih podpornikov. Posebna odgovornost zato v knjigi pripade intelektualcem in medijem. Od javnega intelektualca bi po Edwardu Saidu pričakovali »govorjenje resnice oblasti«, ne pa govorjenja resnice le tisti oblasti, ki je politično ne mara. Od novinarstva pričakujemo nadzor oblasti, ne njenega varovanja. Toda med letoma 2022 in 2026 je bilo kritične intelektualne refleksije nenavadno malo. Kritiki Golobove vlade s(m)o bili nemalokrat obravnavani skoraj kot politični pomagači Janeza Janše.
Prav temu je namenjen eden osrednjih argumentov knjige. Čudaška trditev, da so kritiki Goloba pomagali vrniti Janšo, temelji na podtaknjeni premisi, da med politikoma ni razlike. Toda kritika je govorila nekaj drugega: razlika obstaja in prav zato moramo preprečiti, da bi se zmanjševala. Opozarjati, da politik prevzema nekatere metode svojega nasprotnika, ni isto kot trditi, da sta enaka. Kriviti kritike oblasti za njen poraz je podobno, kot bi zdravnika obtožili, da je povzročil bolezen, ker je pravočasno in celo dolgotrajno opozarjal na simptome. Diagnoza res ne šteje za vzrok bolezni in kritika ne more biti vzrok slabega vladanja.
Knjiga zato zagovarja preprosto, vendar v polariziranem političnem okolju očitno vedno težje načelo: demokracija potrebuje kritiko predvsem takrat, ko vladajo tisti, ki so nam politično bližje. Če demokratična načela, integriteta, spoštovanje institucij in politična odgovornost veljajo samo za naše nasprotnike, niso več načela, ker so postala kvečjemu poceni orožje političnega boja. Besedila imajo pri tem posebno dokumentarno vrednost, saj so bila objavljana ažurno in sproti med Golobovim mandatom, žal brez posebnega zanimanja medijev. Ni zgolj zbirka zapisov o Golobu, pač pa še bolj o njegovih podpornikih in kritikih; o medijih, intelektualcih in civilni družbi; o politični lojalnosti, kognitivni disonanci in dvojnih merilih. Predvsem pa o vprašanju, zakaj slovenska leva sredina vedno znova poišče novega političnega odrešenika, ga z velikimi pričakovanji ponese na oblast in nato čez nekaj let znova išče naslednjega.
Morda odgovor ni samo v moči Janeza Janše. Slovenska levica, če želi prekiniti svoje večno vračanje istega, bo morala pošteno pogledati vase. Tega pogleda jo je vsaj malo strah prav zato, ker bi lahko v ogledalu zagledala nekaj tistega, proti čemur se že desetletja bori.