Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava

Je že prišel čas, ko lahko z veliko prepričljivostjo sklenemo, da slovenska politika ne želi ali ne zna reagirati na pojav spontanega organiziranja vaških straž na meji, kjer se posamezniki odločajo na lastno pest urejati razmere z begunci?

Ta čas je najbrž že prišel, navzlic dopustniškemu trenutku. Razen evforičnih vzklikov iz vrst SDS se do njih praktično ni izrekel noben ključni slovenski politik. Tudi če bosta že jutri anemična Marjan Šarec ali Borut Pahor uspela ob svojih populističnih gegih iz sebe iztisniti kakšno priložnostno in prejkone zelo previdno svarilo pred jemanjem pravice v svoje roke tam, kjer naši varnostni organi, tako verjamem, ustrezno varujejo mejo, najbrž dlje od kratke povedi ne bosta prišla.

Pa bi morala – že zato, da zaščiti verodostojnost policije in vojske, bi zrela oblast pohitela z opozorilom o zadostnosti svojega aparata, saj je ideja vaških straž vendar grozeča nezaupnica, ob kateri si navdušeno mane roke kaotičnih razmer željni vodja opozicije.

vaške straže orožje tabla pozor

Iz osamljenega prispevka TV Slovenija: vaški stražarji in njihove tablice na hišah

S tem, ko ne reagirata na vaške straže, proizvajata dve napaki: v svoji indolenci jih dopuščata in legitimirata, hkrati pa ne branita vseh, ki delo na meji zavzeto opravljajo. No, naletela bosta na še eno huronsko težavo: vmes je policija pojasnila, da njihovo delovanje ni kaznivo (!), s čimer je odprla vrata možnosti delovanja vseh mogočih vard in političnih špekulantov.

Uspavana četrta meja oblasti

Recepturo reagiranja oblasti smo spoznavali že ob soočanju s sovražnim govorom, tudi ob beguncih. Miniti morajo meseci, preden zmore ob stalnem pritisku javnosti sestaviti kakšno opozorilno oceno, če sploh, in še pri njej je bodisi nedosledna ali neprepričljiva: o tem sem pisal večkrat, recimo v Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu.

K stanju potem obilno prispeva uspavana in dezorientirana četrta veja oblasti. Povejmo že enkrat na glas, brez ovinkarjenja in olepšav: slovenski novinarji niso zmožni niti tega, da bi na politično oblast naslovili vprašanje o pojavu vaških straž. Seveda so doslej pokazali, da niso sposobni še marsičesa – in vprašanje je bolj, česa so, razen podeljevanja nagrad samemu sebe za uspešne pse čuvaje. Pričakovati od njih, da bodo vaške straže problematizirali ali od politikov zahtevali opredelitev, je potem še svetlobna leta proč od prve naloge.

Pa imajo šest vprašanj že serviranih: spisala jih je Alternativna akademija in zastavila ministrici za pravosodje Andreji Katič in ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju. Novomeška policijska uprava je namreč v svoji javni izjavi povedala, da vaškim stražam ni mogoče oporekati, dokler ne ogrožajo varnosti ljudi, k temu je nato pritegnila generalna direktorica policije Tatjana Bobnar v za zdaj edinem prispevku Petre Držaj na TV Slovenija.

policija bobnar nadzorniki meje

Zaprisega novih nadzornikov državne meje: za Bobnarjevo organizacija vaških straž po sebi ni problematična

Spontana simbioza

Uredniki in novinarji so bili sposobni le ene geste in v njej so presneto dobri: na politiko naslovljena vprašanja o legalnosti vaških straž so vrgli v koš, svojih pa niso zastavili. Zame indic več, da mediji delujejo v spontani simbiozi z oblastjo. Da so naslovniki morda na dopustu, ne more biti dober alibi, saj jih tja novinarji radi pospremijo s svojimi reportažami, kot sem ravnokar ugotavljal v besedilu TV Slovenija na preži z Mahničem: prosti čas in poslanstvo javnega servisa.

V »ambrožičstoparslokarjarcštrukeljurbaslesjakstepišnikovskem« svetu domače (ne)odgovornosti, če naštejem osem najpomembnejših medijev, se potem oblast ob takšni anemičnosti medijev, ki ne želi nadzirati politike  – hote ali ne, puščam za hip ob strani – lahko seveda pričakovano vedno izmuzne.

Ne gre za ideološko brkljarijo

Nekaj izjemno maloštevilnih komentarjev smo sicer dočakali. Toda Ali Žerdin je v svojem sobotnem Delovem komentarju zgrešil poanto:

Zgodovinski, politični in ideološki humus, na katerega je padla domislica, da bi zaradi migrantske grožnje veljalo ponovno ustanoviti samoorganizirane vaške straže, je ploden in globok. Pognojen je z ideološko brkljarijo, ki je deloma sprejemljiva tako za desnico kot tudi za levico. V jedru te brkljarije pa je vprašanje nasilja. Natančneje: ali še velja, da ima državni aparat monopol nad uporabo nasilja. Skušnjava, da bi se odrekli tej definiciji, ni lastna zgolj desnici, temveč ideje o rabi nasilja pri spreminjanju skupnosti bivajo tudi na levici.

Nepotrebna Žerdinova redukcija obstoja vaških straž na morebitno »ideološko brkljarijo«, čeprav je z njo protagonist trenutne straže res povezan zaradi svojih domobranskih insignij in neposrednih povezav s SDS, zamegli dejanski problem. Spomnimo se tistih v primeru romske družine Strojan: tam ni šlo za nobeno ideološko ozadje zrevoltiranih domačinov, temveč za kolektivno histerijo, zaradi katere so med drugim nadzirali in ustavljali konvoje policijskih vozil. In tudi ni bistveni izziv, ali ima državni aparat »monopol nad uporabo nasilja« – mar ne poznamo odgovora?

Pojav organiziranih parastruktur zadeva poseg v institucionalni red in delovanje pravne države, v kateri ukrepe nadzora meje izvajajo njeni organi. Prvenstveno ni povezan z nasiljem, kajti z vaškimi stražami je nekaj hudo narobe že, če njeni protagonisti ne vihtijo nožev in mitraljezov ali to skrivajo pred javnostjo in izvajajo mimikrijo, kot to počnejo pri štajerski vardi.

Dokler ta pojav minimiziramo na nekaj posameznikov, ki se domnevno zgolj prosto gibljejo ob mejnem področju, ne bomo ugriznili v jedro težave. Že organiziranje in formacija posameznikov z namenom kontroliranja beguncev bi morala zbuditi nelagodje, ne le potencialna kazniva dejanja, kot je uporaba orožja ali pretvarjanje posameznikov, da so uradne osebe v stiku z begunci, do česar najbrž nujno prihaja in kar želi zdaj politična desnica prijazno predstaviti kot hvalevredno in v ničemer problematično pomoč policiji.

»Stvari moram vzeti v svoje roke«

S spontanim dopuščanjem normaliziramo nekaj, kar lahko že jutri izbruhne v požar. Včerajšnji jutranji komentar po strelskem obračunu v Teksasu na strani 24ur.com, kjer je bilo ubitih vsaj 20 ljudi, storilec pa je pred tem spisal sovražni rasistični manifest in ga objavil na spletu, lahko razumemo kot simptom: pasivnost do vaških straž in sovražnega govora se že racionalizira in opogumlja posameznike, tako kot v Ameriki žanje »uspehe« Trumpovo sovraštvo do Mehičanov in priseljencev ob neoviranem dostopu do orožja.

anonimus o streljanju vaške straže

Indikativni komentar po streljanju v Teksasu na straneh 24ur.com

Anonimus s spleta predvidljivo sprejema omenjene dražljaje domače politike: Slovenci potrebujemo dostop do orožja, pri nas je preveč migrantov in kriminala, zato moramo stvari vzeti v svoje roke. Pričakovano glede na nedavno sporočilo slovenske policije, da se sme, vsaj v nekem obsegu, pravico jemati v svoje roke.

Od tehničnih ovir do stražarjev

Redukcija vaških straž na prostočasne sprehajalne aktivnosti, ki jo implicira mnenje policije in strašljivi molk oblasti, se lahko hitro sprevrže v skrajno eksplozivno situacijo. Samooklicane paravojake smo na neki način potrebovali; če jih ne bi bilo, bi si jih morali izmisliti. Zakaj? Ker formacijo nekaj obskurnih nadzornikov meje daleč prekaša grozeča legitimacija vaških straž skozi presojo šefice policije, brez trohice distanciranja, kar lahko pomeni le, da so že razglašene za praktično družbeno sprejemljive.

Če bo pri tem ostalo še dolgo, brez reakcij Pahorja, Šarca, Katičeve in Poklukarja in celo šefov strank, kar se nam dogaja trenutno, bomo lahko skupaj ugotovili tole: Cerarjeva vlada je legitimirala »tehnične ovire«, Šarčeva pa je, čeprav je premier na začetku nasprotoval ograji, ob novih 40 kilometrih, kupljenih v Beogradu s pomočjo Jelinčičevega pajdaša, k temu dodala še vaške straže. Kaj točno še potrebujemo za dopolnitev vtisa, da se nevarno približujemo maniram divjega zahoda?

Joške zate in joške zame: o prihodu bizarnega oglaševanja

Osvoji joške zate in za tvojo frendico. Medijska akcija Radia Antena nas, celo vsega hudega navajene v sferi medijskega oglaševanja, postavlja pred staro dilemo: postajamo starokopitni in konservativni starci in starke, ki več ne dojemamo tega ponorelega, a z neko nevidno racionalnostjo vendarle osmišljenega sveta, ali pa je morda v takšnih nagradnih igrah, kjer glasujemo za nove joške svoje frendice v režiji lepotne kirurgije Fabjan, res nekaj močno degeneriranega?

Zmagala bo seveda tista, ki nas bo prepričala, da je vredna kirurškega noža. V danem primeru, če prav razumem, ponuja dva para in javnost mora glasovati za enega med njima. Ampak ne le to, Radio Antena, ki »ima najbolj vročo akcijo te zime«, se hvali tako rekoč z dobrodelnostjo.

radio-antena-osvoji-joske

Finalni izbor za joške: bodi prijatelj, glasuj za joško svoje prijateljice

Kar bi sicer šteli za agresivni marketing z enim ciljem, sami razumejo kot karitativno dejavnost, kjer »častijo poseg na prsih«. Skratka, dobri ljudje:

Tebi in tvoji prijateljici častimo poseg na prsih. Brez heca, čisto zares. Zgodilo se je potem, ko nas je poklical dr. Fabjan. Prijavi se na spodnjem obrazcu in se poteguj za nepozabno nagrado, o kateri govori vse mesto. Poseg bodo izvedli pri Estetiki Fabjan, kjer so zaposleni priznani strokovnjaki izvajanja lepotnih posegov, z 20. letno tradicijo.

Bizarni reality showi imajo v Evropi in svetu že nekaj desetletno tradicijo. V enem bolj slavnih so na nemški televiziji predvajali oddajo Sperm Race, v kateri so moški donirali svojo spermo, zdravniški strokovnjaki pa so izmerili, čigava je najhitreje prispela do jajčeca. Zmagovalec je prejel Porscheja.

radio-antena-oprsje

Radio Antena in objava na Facebooku

Ob karitativni akciji Radia Antena je na delu več elementov marketinga. Prvi je objektifikacija človeškega telesa. Vse, kar je na njem, lahko postane ekskluzivni predmet oglaševalske prakse in trženja. Telo je objektificirano in hkrati instrumentalizirano, človek ali kateri izmed delov njegovega telesa postane sredstvo za doseganje brutalnega marketinškega cilja, izpeljanega v win-win španoviji med zasebnikom in klasičnim množičnim medijem.

Naslednji korak je neke vrste deintimizacija in detabuizacija telesa: ne obstaja več noben del telesa, ki bi bil podvržen zasebnosti ali intimnosti, meje med javnim in intimnim več ni, »joške tvoje frendice« so blago, ki je vsem na ogled in presojo. Postanejo predmet navijaštva, socialne primerjave ali celo nekakšne kvazisolidarnostne podpore: ker so preveč mlahave, ker so premajhne, lahko že z majhno prijateljsko gesto pozornosti prispevamo k temu, da bodo čvrste in velike. Še več, smo sredi tega, da moramo redefinirati in oplemenititi tudi pojem prijateljstva.

Ja, bizarni marketing trka na slovenska vrata. Nisem čisto prepričan, da smo državljani psihološko že pripravljeni nanj. A se tudi bojim, posebne moči po njegovem  zaustavljanju ne bomo premogli.

radio-antena-oprsje-polfinale

S spletne strani radia Antena: vroča akcija te zime

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

Zdaj že bivši Varuh pravic gledalcev in poslušalcev pri RTV Slovenija, gospod Lado Ambrožič, je javno objavil in tri dni nazaj programskemu svetu tudi predstavil svoje letno poročilo o delu za leto 2016.

Nič novega, vse je predvidljivo, a vendar frapirajoče, ko se zgodbe do potankosti uresničujejo takrat, ko jih celo napoveš: na vsem odvečno funkcijo varuha sem opozarjal večkrat, nazadnje pred tedni, ter pri tem napovedal, kako bodo Ambrožiča znova dobesedno pometli pod preprogo. Navzlic temu in ravno zaradi tega si njegovo zadnje poročilo zasluži precej pozornosti, tudi zaradi številnih končnih ugotovitev, tako rekoč varuhovega testamenta o vlogi in pomenu funkcije, ki jo opravlja.

ilinka-todorovski-mmc-pokoj-ambrozic

Ambrožič v pokoj, Todorovski nova varuhinja: poročilo na MMC

Zapovedana ignoranca

Moja opozorila sicer segajo globoko v začetek mandata Miše Molk. Lahko rečem, da se vse od začetne inavguracije tega sicer obetavnega inštituta ni spremenilo skoraj nič. Poglejmo si, kaj najdemo v besedilu poročila, naj začnem bolj ironično obarvano: Ambrožič je vedel, da bodo zadnje poročilo v vodstvu RTV dali v bunker, zato je kar v njem to dejanje prehitel in napovedal. Nič ni pomagalo niti dejstvo, da se predčasno poslavlja in širi protestna svarila, na nacionalki in drugod so njegovo slovo dosledno označevali kot »odhod v pokoj«: lep evfemizem v primerjavi z zapisanimi ugotovitvami.

Zadnji stavek 68 strani dolgega besedila je resnično takšen, da sodi v anale zgodovinskih izjav javne radiotelevizije, najmanj zaradi finalne ugotovitve:

Seveda ne pričakujem, da bi pričujoče letno poročilo dobilo kakršno koli pozornost v programih Televizije, Radia, v regionalnih programih in na spletnem portalu MMC, torej nič drugače, kot je bilo pri dosedanjih letnih poročilih. Zapovedana ignoranca varuha in javnosti!

Ne le, da se je napoved varuha res uresničila in v njegovi lastni hiši letnega poročila nikjer niti omenili niso, kaj šele da bi ga citirali in obnovili, podobno so storili vsi slovenski novinarji po vrsti – recimo, da jih je okoli 2000.

Se pravi: ko varuh v svojem zadnjem brifingu obelodani, da se njegovo delo ignorira in da je ta ignoranca zapovedana, mu novinarji ustrežljivo pritrdijo in s tem afirmirajo njegovo presojo. Razen če ne obstaja res dober partikularen razlog, da mu ne zaupajo, bi to smeli označiti za škandal – ali vsaj še en simptom hiberniziranega domačega novinarstva. Človek bi še razumel, če bi šlo za suhoparno besedilo nekoga, ki ga ne smemo jemati resno. Ampak je varuh res edini, ki vidi stanje čisto po svoje?

ambrozic-letno-porocilo-ignoranca

Ambrožičevo zadnje letno poročilo in zaključni stavek

Lep fikus ali kdo sploh prebira mesečna poročila

Naslednja ironija: če bi poročilo brali in o njem poročali, bi lahko argumentirano razpravljali o stanju. Če tega novinarji ne želijo storiti, zanikajo smisel demokratične razprave in še pred tem svoje poslanstvo. Ne samo, da se je uresničilo prognozirano geslo »Varuh je mrtev, živel varuh« in so danes svetniki že izbrali novo varuhinjo, Ilinko Todorovski, pokazalo se je, da moramo vse opise stanja komunikacije in statusa varuha v lastni hiši jemati že z določeno dozo tragičnosti.

V cenzuriranem poročilu Ambrožič zelo neposredno opozarja, da želita vodstvo RTV in programski svet upogljivega in naklonjenega varuha. Kot sem sam temu večkrat rekel: ob sebi želita lep fikus, nič več. Pravilnik o delovanju varuha je mrtva črka na papirju, kar je, beremo, spoznala tudi javnost. Njegov vpliv je neznaten, podatka, kdo prebira poročila in jih jemlje resno, ni in se ustrezno manjša:

Javnost je v času, odkar teče varuhov mandat, dokaj hitro zaznala, da je varuh pozoren poslušalec in bralec pritožb in mnenj, da pa je njegov vpliv na zahtevane spremembe minoren. Na svoja mesečna poročila ne prejme nobenega feedbacka, tudi nima podatka, kdo ta poročila sploh prebira. Kaže pa opozoriti na dva ali tri primere nevljudnih komunikacij z varuhom s strani novinarjev oziroma urednikov, kar tudi kaže na stanje duha v hiši.

Orkestrirana komunikacijska obstrukcija

Na delu je dvoličnost, načelna podpora je samo načelna, dejanske varuh nima, kar velja tudi za pozornost, ki jo v hiši namenjajo poročilom in bojkot opozoril o nespoštovanju Pravilnika o delovanju varuha. Ambrožič govori o »orkestrirani komunikacijski obstrukciji«, ki onemogoča njegovo delo ali celo objave na portalu MMC:

Varuh se je oglasil tudi na neodzivnost hišnega vodstva ob nesreči osnovnošolca pri uporabi petarde, ko je izgubil obe roki, obregnil se je ob neetično objavo oglasa za pirotehniko v špici Dnevnika in Odmevov, ko je bila uvodna in nosilna tema v obeh oddajah ravno omenjena nesreča. Spletni portal MMC je z objavo bloga dolgo odlašal, nato pa ga vendarle objavil – mimo ustaljenih pravil – na dnu rubrike Kolumne.

Polni predalčki in delo zaradi lepšega

Neposredna opozorila varuha so, da je »programska odličnost na javni radioteleviziji vse manj dosegljiva«, kar se dogaja ne samo zaradi pomanjkanja denarja, ampak tudi »zaradi prenizkih kriterijev, zaradi neambicioznih in premalo usposobljenih urednikov, improvizacij pri kadrovski politiki.«

Ambrožič nadaljuje z opisi poraznega stanja in zapiše, da svoje delo »opravlja zaradi lepšega, njegova poročila pa končajo v predalih direktorjev in urednikov, morda jih občasno prebere kateri izmed programskih svetnikov, to pa je tudi vse.« Dodaja, da nima nobene podpore hišnih medijev, tudi ne vodstva in Programskega sveta.

Hkrati omenja, da v minulem letu ni bilo zaslediti kakšne resne debate o kršitvah programskih standardov in poklicnih meril in da se je še tedaj, ko je bila za to priložnost, Programski svet umaknil. Pravi, da je njegova vloga vse manj jasna, da bi sprejemanje hišnih razvojnih dokumentov, s katerimi se na dolgo ukvarja, prav lahko mirno potrjeval Nadzorni svet.

Ideološki nakloni in promocija političnih veljakov

O logiki pritožb dodaja, da večkrat ni potrebnega odziva na pritožbe, še manj na opažanja in problematizacijo, recimo promocijske funkcije tretjega parlamentarnega kanala:

Tudi odgovori so pogosto premalo vsebinski, prej formalni in pomanjkljivi, nesamokritični. Toda odgovori v glavnem so, četudi samo vljudnostni, včasih tudi tega ni bilo. Mnoge pritožbe gledalcev in poslušalcev, tudi tiste, ki bi morale dobiti epilog v hišnih vrhovih, ostajajo brez potrebnega odziva. Prav tako tudi ni nikakršnega odziva na varuhova opažanja, da na nekatere programe Radia, še bolj pa na programe regionalnih radijskih in televizijskih postaj v sistemu RTVS, sploh ni nobenega odziva. Programski svetniki bi se morali vprašati, kaj to pomeni. Nihče tudi ne problematizira ideološkega naklona v nekaterih programih oziroma oddajah. Iz mesečnih poročil je jasno razvidno, da so nekatere teme iz naše novejše zgodovine favorizirane, druge povsem odrinjene. Nihče tudi ne problematizira tako imenovanega parlamentarnega programa, kamor si po nerazumnih kriterijih vsak dan prihajajo politični veljaki ustvarjat zastonj promocijo.

Kot trpko ugotavlja v zaključku, je varuh »za določene strukture postal moteč«, saj med drugim terja transparentnost programskih odločitev, »ki jih zdaj ena politična opcija sprejema pod mizo, s tihim soglasjem druge.«

Zmagovita gesta »Najdimo novega varuha, da bomo lažje prikrili, kako ga ne potrebujemo«, mimikretična logika videza varovanja nekakšnih pravic, da bo ljudstvo sprejelo lažen vtis participacije in pozabljeni občutek, da je nacionalka tu zaradi državljanov in ne obratno, se bosta nekoč pač morala končati. Kot vse kaže, čas izteka farse še ni prišel. Napak bi bilo misliti, da takšne razmere ustvarja le kader nacionalke. Kot sem pokazal, brez neženirane pomoči celotnega ceha uspeha ne bi bilo.

Rešitev? Nemudoma ukiniti inštitut varuha, dokler se nekdo ne zresni. Nihče ga ne pogreša, naše oči pa so že polne medijskega peska.

Več:

Varuh je mrtev, živel varuh!

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

Varuh je mrtev, živel varuh!

Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, je odstopil.

Kar je napovedoval skoraj eno leto ali več, se je zgodilo: k temu sem ga celo sam pozval na tej strani in v neki oddaji na tretjem programu TV Slovenija je ta izziv, moj izziv, sprejel. Maja 2015 je zato za ta inštitut varuha na svojem blogu dramatično napisal: »Ukine naj ga!«

Zdaj, ko je od njegovega odstopa minilo že deset dni in je čas za oceno dozorel, lahko z veliko mero razočaranja ugotovimo, da se je obrnilo natanko tako, kot smo predvideli: njegovega odstopa nihče ni vzel resno. Kaj vzel, nihče ga ni opazil. Izjem ni. Še več, nacionalka je suhoparno v enem stavku absolvirala informacijo o njegovem odhodu.

Če mu je bilo Ambrožiču vrh glave tega, da ga vodstvo RTV Slovenije ne posluša, da je brez moči, da ga vsi ignorirajo, da ne prisluhnejo njegovim letnim poročilom, ne vodstvo in ne programski svet, so zdaj kot uradni razlog njegovega odhoda navedli, da se bo upokojil. Ne vem, v kakšni meri je zastranitveno sam prispeval k temu vtisu – k navedbi nekega drugega razloga namreč. Delno gotovo, če velja, da je uradni komunike za medije točen in ni zmanipuliran v poročilih RTV Slovenija in STA. Škoda zanj, izgubljena priložnost.

ambrozic-odstop-mladina

Če bi pozorno brali njegove javne izjave zadnjega leta, je namreč res oboje: da mu petletni mandat varuha poteče šele aprila 2016, da na začetku naslednjega leta odhaja v pokoj, a da se ne poslavlja le zaradi tega, temveč predvsem, ker se »tega ne gre več«.

Če je vodstvo pohitelo z razpisom te dni, se splača znova in znova poudarjati, dokler ne bo res kaj drugega: da je institut varuha pravic gledalec in poslušalcev zgolj mimikrija, slabo prikrit cirkus za plačnike RTV prispevka, ki potrebujejo vtis, da njihov glas nekaj velja. Figo velja. Tako kot je njegova predhodnica Miša Molk morala priznati, da je obravnavana kot fikus v dnevni sobi nacionalke, je to na koncu priznal tudi Lado Ambrožič – in prav to metaforo sem v zadnjih letih uporabil za oba, prvega in drugega.

Popolna farsa za naivneže

Če se ponovim, še vedno drži, da je inštitut pritožb gledalcev in poslušalcev na javnem servisu RTV Slovenija popolna farsa za naivneže, predstava za nepoučene, plastični okrasek na neužitni torti. Če niste zadovoljni z radijem in televizijo, kar pozabite. Ali še bolje: preklopite.

Vse sem že večkrat podrobno pojasnil na tej strani, ne poskušajte s pritožbami: pretežno ne boste dobili odgovora, pa bi ga morali, vaših stališč ne bo nihče prebiral, še najmanj uredniki. Na izboljšave in upoštevanje ugotovitev takisto pozabite. Brez sramu že leta in leta z bagrom sipajo pesek v oči javnosti in res imajo srečo, da jih ta ne samo vdano prenaša, temveč stoično plačuje mesečnih 13 evrov za njihovo vrhunsko aroganco. Nepojmljivo, ampak tako je. Mojo večletno izkušnjo, ko sem dolga leta čakal na odziv na štiri svoje pritožbe in jih nikoli dočakal, navzlic vztrajnim ponovitvam zahteve (interni rok zavoda je, da prejmete odgovor v roku enega meseca), sem večkrat podrobno opisal, tudi objavil vse dopise.

Pomagalo ni nič, niti javno pismo varuhinji pravic ne – pa ne zato, ker bi bila sama kaj kriva, ampak ker se nato vse zalomi na relaciji med varuhom, vodstvom RTV Slovenija in programskim svetom, ko neznosna samopašnost vedno znova dotolče iskreno poslanstvo varovanja pravic državljanov. Pa kaj bi jadikoval, saj celo sam varuh pritožb potrebuje varuha, tudi njegove pritožbe niso uslišane, sistem ne funkcionira, popolnoma je zaribal. Zgodilo se je celo, da mi je varuhinja Miša Molk na moje pismo odgovorila, pa je imela še več smole od mene, ki me običajno ne objavljajo – njenega odgovora noben medij ni želel priobčiti. Koga pa še zanima dogajanje na RTV, saj smo plačali položnico, da nam le nehajo težiti!

Iz ene težave dve

Dejansko ob zgodbi odstopa varuha ni mogoče reči ničesar novega: o nečimrnosti vodstva RTV Slovenija je bilo povedanega dovolj, ne nedelovanju sistema pritožb in uveljavljanja pravic gledalcev in poslušalcev tudi. O modnih smernicah fikusov se splača razpravljati le mojstrom za feng-shui in strokovnjakom za sobne rastline.

Ostane le še trpko spoznanje, da ugotovimo, kako se po znanem medijskem sistemu pri nas težave podvajajo kot amebe: medijske ekscese vedno znova nadgrajuje in dopolnjuje domača novinarska branša s svojo idiosinkratično ignoranco in molkom. Varuh pravic je torej odšel, ne da bi to kdo opazil in se vprašal, zakaj. Novi je že na poti. Vse po načelu »Varuh je mrtev, živel varuh!« po zgledu Angležev iz leta 1422, ko so okronali Charlesa VII.

Več:

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

 

Novinarstvo na 3. maj kot fenomenalen poklic

Včerajšnji svetovni dan svobode medijev je minil v znamenju relativno mlačne medijske upodobitve v domačih. Običajno letno dozo pozornosti in nekakšen memento, s katerim novinarji opozarjajo na svoje težave in pomen svojega poklica, so domači izkoristili zmerno do pretežno oblačno.

V Večeru, denimo, od koder prihajata prejšnji in sedanja predsednica Društva novinarjev Slovenije, v včerajšnji ediciji dnevu niso posvetili niti besede. Danes, 4. maja, so na svoji 11. strani priobčili komentar predsednice Petre Lesjak Tušek. Nič več.

Srčnost kot vrlina zdravnika

RTV Slovenija je v osrednjem Dnevniku gostila podpredsednika DNS Primoža Cirmana, v večernih Odmevih pa dr. Sandro Bašič Hrvatin. Slednja je v pogovoru z Bobovnikom izrekla nekaj konciznih, mestoma pikrih besed o slovenskem novinarstvu in domačih medijskih navadah na način, vreden pomnjenja.

Ko smo že pri memoriranju, si velja vtisniti v spomin Bobovnikovo reakcijo na njen opis novinarskega poklica, za katerega je ugotavljala, da sta v njem potrebna pogum in srčnost – da je to lep poklic, ampak težaven. Voditelj je poskušal, na njemu preveč lasten način, relativizirati izrečeno stališče. In kaj je storil? Z naštevanjem je začel nemudoma širiti polje srčnih poklicev in pojasnjevati, da so pogumni poklici tudi zdravniški, policijski…

Bašič Bobovnik Odmevi

Ko je Bašičeva zaslutila – kaj več ni mogla, ker nihče ne ve, kaj točno je bila Bobovnikova prava intenca – da je njegova gesta argumentacijsko čudna in jo takoj interpretirala kot »opravičevanje«, se je voditelj še dodatno potrudil v smeri pojasnila, kako srčni da so denimo zdravniki (»Brez srčnosti si težko predstavljamo nekega zdravnika ob treh ponoči, ki pripeljejo nekega poškodovanca«).

Žal res ne vemo, niti slutimo ne, kaj za božjo voljo je s svojim manevrom sploh hotel doseči. Prvič, opozoriti gostjo na pomanjkljivost definicije novinarja, drugič, relativizirati dejstvo, da so novinarji res pogumni, kaj tretjega? Morda kot novinar o srčnosti svojih kolegov ni želel veliko slišati? A v vsakem primeru razen splošne zmede in odtegnitve razprave od prave smeri v neko drugo, najbrž diskusijo o tem, kateri poklici so pogumni, ni proizvedel ničesar. Razumeli bi, če bi Bašičeva trdila, da je novinarstvo edini srčen in pogumen poklic na tem svetu, ampak tega nikoli ni dejala.

Paradoksen zdrs, skratka, kajti ravno v njunem kratkem pogovoru je bilo izpostavljeno, kako pomembna je argumentacija v medijih; temo je kasneje odprl ravno Bobovnik, ko je opažal, da je manjka na spletu – »Z nastopom spletnih medijev se izgublja čas argumentiranega dialoga« – a je izpadlo, da morda ne samo tam.

Vstopnice za prvo vrsto

Včerajšnji 3. maj je žal zaznamovala tudi nerodna, tako rekoč piarovska akcija Društva novinarjev Slovenije, s katero so na družabnih omrežjih želeli opozoriti na svoj poklic in omejitve, s kateri se srečujejo.

Toda storili so ravno nasprotno od tega: samopromocijsko so svoje težave nekako pozabili omeniti. V kratkih video prispevki so v akciji »Za svobodo medijev!« nastopili Joachim Ciecierski, Yavuz Baydar, Barbara Gradič Oset, Darja Zgonc, Jasmina Jamnik, Borut Mekina, Kristina Božič, Boštjan Videmšek in Lea Komerički.

Vsi po vrsti so odgovarjali na vprašanje »Zakaj si novinar/novinarka?«, odgovori pa so bili na trenutke precej zanosni, od klišejskih askripcij o najlepšem poklicu na svetu, pa vse do, kot da gre za izbor miss sveta, reševanja planeta.

Jasmina Jamnik je k temu, že takoj na prvem mestu, dodala zastonjske vstopnice v prvi vrsti, vse skupaj pa navdušeno pripeljala do ugotovitve, da opravlja fenomenalen poklic:

»Kjer drugje pa še dobiš možnost, da imaš vstopnico, da vse, kar se dogaja, spremljaš iz prve vrste…. Pa si zato še plačan. In še svet se vsaj trudim spreminjati na bolje.«

Jasmina Jamnik DNS

Lepo in pohvalno, če novinarji odkrivajo lepote svojega poslanstva, naj bodo tudi zadovoljni s sabo, toda, za božjo voljo, priložnost verjetno res ni bila prava.

Namesto tega bi v teh krutih časih pričakovali nekaj več solidarnosti, kakšen protest, kakšno ulično akcijo, kakšen festival pred Črno vdovo. Lahko poskušamo razumeti pozitivistični duh, inkorporiran v tovrstno akcijo ceha, ampak ta duh je lažen in žal ne odraža realnega stanja. Zakaj so se ustvarjalci odločili, da pred kamero ne povabijo tudi kakšnega novinarskega prekarca, koga izmed odpuščenih, nekoga, ki doživlja pritiske in cenzuro? Zakaj se niso odločili za princip »malo mešano«, če so že želeli ohraniti optimistični element v naraciji? Izpadlo je, da zaljšalo podobo, ki ni najlepša, ne nujno po njihovi krivdi.

Kdo bo dal glas njim, če ne mi?

Zakaj niso prisluhnili Eugeniji Carl, ki je včeraj opozorila na manko protestništva: »Zakaj je potrebno novinarstvo, so jasno in glasno povedali z uličnim protestom. Opozorili na nevzdržne razmere. Na kastrirajoče politične in ekonomske pritiske. Na evtanazijo poklica in medijske svobode, na naraščajočo cenzuro… In zahtevali odstope odgovornih… Vse to se dogaja tudi nam. A slovenski novinarji res ne moremo izpeljati resnega protesta, razen tistega na družabnih omrežjih?!«

Zakaj niso prisluhnili Jeleni Aščić, ki je ob akciji DNS dodala: »Videi, v katerih ne nastopa niti en odpuščen novinar. Ali novinar z enomesečno pogodbo in 600 evri honorarja. Ali novinar, ki se ga zaradi njegovih razkritij ne upa zaposlit noben medij. Ali novinar, ki je bil zaradi nevzdržnih razmer prisiljen zapustiti medij in celo novinarstvo. Kdo jim bo dal glas, če jim ga niti njihovi kolegi ne damo?«

V DNS so včeraj še zapisali: »Če situacijo v Sloveniji postavimo v globalni kontekst, je medijska svoboda pri nas relativno zadovoljiva, kar ponazarjajo tudi umestitve države na lestvicah, ki z več kriteriji merita medijsko svobodo (po meritvah Novinarjev brez meja je Slovenija na 40. mestu med 180 državami, Freedom House pa nas uvršča na 19. mesto v Evropi).«

Ja, v globalnem kontekstu je situacija zadovoljiva, v domačem bolj težko. In ker živimo v času glokalizacije: tudi Slovenija je od lani na prvi od omenjenih lestvic zdrsnila za pet mest.

 

Slovenski rasizem zanimiv za BBC in Guardian, ne pa za domače medije

Slovenski novinarji so znova doživeli hladen tuš: ko tuji mediji prvi decidirano poročajo o domačem dogajanju, ki so ga naši uspeli prezreti, je težko zanikati profesionalno blamažo. In še kaj več.

Novica je iz športnega sveta in opazil jo je POP TV, z njo danes njihov osrednji dnevnik. Postavljena je bila celo, verjetno prenapihnjeno, za prvi prispevek v njem, pred tem je poročal Kanal A. Ostalih tematizacij skoraj ni bilo.

Štorija: trener Olimpije Marko Nikolić je ozmerjal svojega igralca Blessinga Elekeja in ga po tekmi v prvi ligi proti Zavrču (1:1) označil za »črnega idiota«.

Po tem je sicer disciplinski sodnik NZS na podlagi 29. člena Disciplinskega pravilnika NZS uvedel postopek proti trenerju Olimpije, po katerem pa je Nikolić obdržal službo.

Čisto dovolj, da so se pri BBC-ju, Guardianu, Telegraphu in drugod odločili o tem pisati. Mimogrede, o uspehih Peter Prevca v Planici niso. Kaj nam to pove?

Rasizem nogomet Guardian Nikolic

Odziv angleških medijev je predvsem izrazito drugačen od domačih. Najprej zato, ker (sploh) je. Čeprav je Nikolić obdržal službo, se tudi opravičil, češ da je šlo za čustveno reakcijo, so v kontekstu občutljivosti v boju proti rasizmu, ki v nogometnem svetu postaja neomajno pravilo, odigrali svojo družbeno vlogo na način, kot jim pritiče. Domači ne.

Da bi stvar bila še bolj neverjetna, se je odziv slovenskih medijev bolj vezal na poročanje angleških, češ: »Poglejte, omenjajo nas, poročajo o nas.« Stupidno in pritlikavo. Indikativen je naslov prispevka pri BBC:

“Marko Nikolic, šef Olimpije, je zadržal službo kljub rasistični izjavi.”

Marko Nikolic BBC rasizem

Novica govori o opravičilu trenerja samemu nogometašu. Kako je možno, da rasizem domačih nogometnih delavcev za nas ni novica, je zgolj za druge?

Kako je možno, da z mirnostjo nevpletenega voajerja domači novinarji spremljajo dogajanje v mariborskem klubu, kjer je športni direktor Zlatko Zahović izrekel številne lahkotne žaljivke na račun nogometaša Agima Ibraimija, nakar ni bil kaznoval on, temveč suspendiran slednji?

Naj spomnim, kaj je počel Zahović: »Užalil je mojo preteklost, ponovno je užalil mojo mamo, užalil pa je tudi moj narod in mojo vero. To pa so že stvari, prek katerih ne morem in prek katerih po mojem mnenju ne bi smel nikoli nihče,« je dejal Ibraimi ob odhodu iz kluba in mesta.

V NK Maribor so se raje izvijali, da »vse zadeve rešujejo znotraj naših zidov, v krogu članov vijoličaste družine«. Ne, takšne zadeve se rešujejo v javnosti, to npr. Angleži vedo. Še več, nogometaša so obtožili, da se je »odločil enostransko podati svojo plat zgodbe« in da »obstajata dve plati«, kot so pojasnili v upravnem odboru.

In je stvar rešena, pometena pod preprogo. Po principu: »Rasizma in podobnih pojavov pri nas ni. Ravno včeraj smo nagnali zadnjega, ki je nanj opozoril.«

Skratka, dogajanje v Sloveniji je obratna zrcalna podoba tistega v Angliji: rasizem in žalitve na podlagi vere in narodnosti se tam obsojajo, ne tolerirajo. Tolerirajo se v Sloveniji. In to obilno, velikokrat z izdatno pomočjo anemičnih medijev, ki bi se enkrat kakšno lekcijo lahko naučili od tujih. Sploh takrat, ko so izzvani. Dosežki nimajo nobene barve, je dejal Abraham Lincoln. Kot kaže, pa morajo biti pri nas še vedno prave barve in ustrezne narodnosti.

Namesto tega pa tuje informacije o našem domačem rasizmu obravnavajo in reciklirajo z lažno samozavest dvigajočo radostjo, podobno kot kakšne priložnostne tujejezične turistične članke o lepotah Slovenije. »A ste videli, omenja nas BBC!« Ja, res smo frajerji.

Telegraph Marko Nikolic rasizem

Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

Odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

Spoštovani, Janez Janša je na današnji izredni seji Odbora za kulturo na temo nedopustnih političnih pritiskov zaradi njegovega seksističnega tvita, namenjenega novinarkama RTV Slovenija Eugeniji Carl in Mojci Šetinc Pašek, povedal naslednje:

Nacionalna televizija, za katero plačujejo – jaz že dve leti ne več in pozivam tudi vse ostale, da s tem prenehajo – a velikanska večina odjemalcev električne energije plačuje to naročnino, ta televizija je po odločitvi vodstva, urednikov in neke novinarje, ocenila za primerno, da v osrednjem dnevniku, ki ga gleda 100.000 oziroma 200.000 ljudi, objavi poročilo gospe Carlove o tem, da so v nekem lažnem profilu neki člani SDS, in da baje še niso vsega tega tako hitro zanikali.

(Vir: http://www.sds.si/novica/janez-jansa-kljucni-problem-slovenskih-davkoplacevalcev-je-medijska-prostitucija-11616)

Predsednik SDS je s tem pred najširšo javnostjo naznanil, da že dve leti ne plačuje RTV prispevka in k temu pozval vse državljanke in državljane.

Po veljavnem Zakonu o RTV Slovenija, ki ga je po lastnem poznem priznanju spisal poslanec SDS Branko Grims v času njegovega vodenja vlade, je zavezanec za plačilo RTV-prispevka vsak, ki ima oz. uporablja radijski ali televizijski sprejemnik oz. katerokoli drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oz. televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija.

O tem govori 31. člen Zakona. Nobenega dvoma ni, da je Janša na svojem domačem naslovu registriran kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju – kar dokazuje njegova nenehna uporaba tehničnih predmetov, stalno spremljanje programa RTV Slovenija (in posledično preštevanje medijskih prostitutk in podeljevanje ti. piškotov novinarjem) in nenazadnje uporaba tviter računa.

V današnjem nastopu na istem Odboru za kulturo je direktor RTV Slovenija g. Marko Filli sicer že komentiral omenjeno izjavo, vendar je na Janšo zgolj apeliral, češ da pozivi k neplačevanju RTV prispevka povzročajo javnemu servisu škodo. Takšno stališče je močno pomanjkljivo.

Zato vodstvo RTV Slovenija sprašujem, kdaj bo s pomočjo službe za terensko kontrolo ali brez nje sprožilo prijavo na tržni inšpektorat zaradi suma prekrška neizpolnjevanja zakonsko določene obveznosti, za katero je predpisana globa. Izjavo predsednika SDS lahko namreč razumemo kot samoovadbo.

Prav tako sprašujem vodstvo, kaj bo storilo, da prepreči ali omili negativne posledice, ki sledijo ali bodo sledile takšnemu pozivu, zaradi katerega lahko pričakujemo nove prekrške neizpolnjevanja zakonsko določene obveznosti pri tistih državljankah in državljanih, ki se bodo klicu odzvali. Pričakovali bi namreč, da vodstvo stori vse za ustavitev finančne in moralne škode, ki je bila z Janševo izjavo in njegovim ravnanjem povzročena.

Boris Vezjak

1. april 2016

rtv