Zadnje dejanje 22 odgovornih urednic in urednikov največjih medijev v državi, javno pismo z naslovom »Pod pritiski ne bomo klonili«, je potrebno pohvaliti: s sicer izjemno redko navzočo gesto in z nekaj zamude so kolektivno spregovorili o oblastnih napadih na medije v državi, o neznosnosti Janševih žalitev in podtikanj, njegovih »vojn z mediji«, omenili posledice takih obračunavanj za vso družbo, ki bodo uničujoče.
V javnosti je premalo zanimanja vzbudila odsotnost kakšnega podpisa, kajti seznam podpisanih dejansko v veliki meri lahko deluje tudi kot oglasna deska, katere medije si ja Janša že lastniško ali uredniško prilastil ali pokoril, ali pa je na dobri poti, da to stori, zaradi česar odsotnost podpisa katerega od urednic ali urednikov lahko s kar nekaj verjetnosti pomeni, da obstajajo tovrstni in nikakor ne vsebinski razlogi zanjo.
Kdo so podpisani?
Pismo je podpisalo 22 odgovornih urednikov osrednjih slovenskih medijev: Matija Stepišnik (Večer), Nejc Jemec (Val 202, 2. program Radia Slovenija), Manica J. Ambrožič (Informativni program TV Slovenija), Bojan Budja (Delo, Slovenske novice), Mojca Petrič Bužan (Regionalni TV program, RTV center Koper – Capodistria), Tomaž Karat, (Regionalni TV program, RTV center Maribor), Silva Križman (Primorske novice), Miran Lesjak (Dnevnik), Robert Levstek (Radio Maribor – Regionalni program Radia Slovenija), Goran Obrez (Ekipa SN), Gregor Peternel, (Športni program TV Slovenija), Danijel Poslek, (Prvi, 1. program Radia Slovenija), Andraž Pöschl (Kulturni in umetniški program TV Slovenija), Darko Pukl (Radio Si), Grega Repovž (Mladina), Simon Rosc (Novice Svet24), Andrej Šavko (Radio Koper – Regionalni program Radia Slovenija), Barbara Štrukelj (STA), Silvester Šurla (Reporter), Tatjana Tanackovič (Nedeljski dnevnik), Vanja Vardjan (Razvedrilni program TV Slovenija) in Matej Venier (Ars – 3. program Radia Slovenija).
Kaj ugotavljajo podpisani?
Besedilo začenja z nekoliko defenzivno dikcijo in nevtralnim opozorilom o kritičnosti trenutka sredi novega vala pandemije, opozarja na pereče globalne razmere v zdravstvu, na odgovornost vpletenih neglede na profesionalni profil in apelira h »kolektivni akciji družbe« – kliče k združevanju moči proti skupnemu sovražniku, virusu, ki terja skupno odgovornost, solidarnost in potrpežljivost.
V prvem delu želi replicirati na poprejšnje očitke, da mediji, novinarji in uredniki niso kos svoji nalogi; kasneje se je v svoji vselej cinični tviteraški reakciji predsednik vlade usmeril prav v ta del zapisa in skušal namigovati, da mediji v pandemiji ne opravljajo svojega dela dovolj dobro in da promovirajo skeptike in kršitelje odlokov.
Podpisniki v nadaljevanju spomnijo na zgrešenost »iskanja krivcev«, na obtožbe na svoj račun in opozorijo, da je situacija v Sloveniji ena najtežjih, kar zadeva politične napade, žalitve in manipuliranje oblasti v odnosu do medijev:
»Namesto iskanja krivcev, pri čemer smo pri nas v zadnjih tednih še posebej intenzivno na tapeti neresničnih obtožb prav mediji, v primerljivih demokratičnih državah vladajoči poteze, odločitve, ukrepe večinoma konsistentno, strpno in razumljivo utemeljujejo in usklajeno osmišljajo. Redkokje oblasti tako intenzivno posegajo na področja, ki s spopadanjem s krizo nimajo nikakršne zveze, kljub deklarativni osredotočenosti prav na spopadanje s krizo. In nenazadnje, redkokje v EU so novinarji tako kot v Sloveniji izpostavljeni neposrednim zavajanjem, podtikanjem, širjenju manipulacij in žalitvam predstavnikov oblasti, začenši z vrhom vlade. Seznam vseh tovrstnih incidentov – ti so po našem mnenju prebili vse meje sprejemljivega, ne koristijo nikomur, razen morda zelo partikularnim političnim interesom – je dokumentiran in o njih so bile obveščene tudi vse reprezentativne in relevantne mednarodne organizacije za zaščito svobodnega in neodvisnega novinarstva, ki je bilo ena od ključnih pridobitev slovenske osamosvojitve.«
Ključni poudarek je skrit pod borbenim geslom »Pod pritiski ne bomo klonili«, kar pomeni, kot pravijo, da ne bodo spreminjali resnicoljubne in javnosti zavezane drže. In dodajajo: »Celotno energijo in čas, ki jih predstavniki oblasti namenjajo diskreditaciji novinarstva in pritisku na medije, naj bolj preudarno usmerijo v boljše upravljanje s krizo. To bi moral biti cilj vlade.« Mimogrede, pritiski na medije ne bi bili nič manj nesprejemljivi, če zdravstvene krize in epidemije ne bi bilo. Le bolj groteskni in nedopustni so zaradi nje.
Kako je bilo v prvem mandatu?
Strankarska trobila iz kroga Janševega medijskega imperija so takoj pohitela in pismo 22 urednic in urednikov označila za nadaljevanje novinarske peticije iz leta 2007. In res se ponuja takojšnja primerjava: takrat je 571 novinarjev protestiralo proti političnim pritiskom in cenzuri, tovrstna izkušnja pa je delovala kot precejšne svarilo, da si tovrstne lekcije ne želijo ponoviti.
Tokrat v dobrih sedmih mesecih oblasti še ni uspelo izpeljati vnovične vaje v podrejanju medijev, nenazadnje si je tudi po zmagi leta 2004 vzela najmanj leto dni časa, potrebnega za strukturne in zakonske spremembe. Zaenkrat se ji rahlo zatika pri prevzemu RTV hiše, pri STA čaka na pravi trenutek, mimogrede si je zaenkrat podredila le Siol in zdaj poskuša z medijsko zakonodajo.
Toda izpeljimo manjši miselni eksperiment. Leta 2005, 2006 in 2007 nekateri odgovorni uredniki tokratnega pisma ne bi podpisali, saj so bili na drugi strani. Ne bi ga podpisal Tomaž Ranc kot odgovorni urednik časopisa Večera – in verjetno še marsikateri področni urednik, o čemer pišem v Janševa vojna za Večer. Ne bi ga podpisal Peter Jančič kot odgovorni urednik Dela. Ne bi ga podpisal Silvester Šurla kot odgovorni urednik Reporterja. Ne bi ga podpisal odgovorni urednik STA Borut Meško in tudi še kdo z zgornjega seznama, najbrž tudi ne v Primorskih novicah.
V praksi to pomeni, da vendarle vsaj malo napredujemo in da je Janševa »vojna z mediji« v njegovem tretjem mandatu manj tekoča od tiste v prvem. Da so se uredniki pripravljeni, gledano generalno, malce bolj upirati in paziti na medijsko in svojo lastno avtonomijo. Če stanja demokracije v državi, ki je pogojeno s takšno držo, ne omenjamo.
Kako se je odzval Janša?
Premier je poskrbel, da s podpisniki v diskreditacijskem tonu »opravijo« njegovi mediji, sam je še isti dan tvitnil tole: »Ko 22 oseb, nekateri celo z univerzitetno izobrazbo, trdi, da so se jenuli, moderndorferji, čordići, fajonove, ribičeve, štruklji in ostali rušitelji priporočil vlade in Inštituta za javno zdravje (NIJZ) promovirali sami.« in »Spoštovane odgovorne urednike sprašujemo, ali in kdaj so si sami naložili aplikacijo Ostani Zdrav ter kdaj so javno pozvali vse ostale, da to storijo. Datum in posnetek ekrana bo zadoščal. Hvala.«
Njegov značilni sarkazem, s katerim očitke o diskreditaciji brez težav sesuva s svojimi novimi, so pograbili pravoverni in ga po svoje promovirali, med njimi tudi Siol.
Če v google odtipkamo iskano geslo »22 urednikov«, bomo na prvih petih mestih dobili zadetke Janši naklonjenih ali neposredno z njim povezanih medijev in portalov (Demokracija, Domovina, Siol, Politikis, Nova24TV). Šele šesti zadetek nas bo pripeljal do objave na RTV Slovenija, sedmi, osmi in deveti pa znova do prej imenovanih s še enim, tej oblasti naklonjenim (V fokusu). Z nekaj drugimi ključnimi gesli je bistveno bolje, a moja poanta je preprosta: čeprav rezultat res ni slab, prav vsi od 22 medijev, v katerih urednici in uredniki delujejo, niso povsem poskrbeli, da bi novica prišla do uporabnikov.
POP TV molči
Med pomembnejšimi, ki so pismo ignorirali, je gotovo POP TV in njegova 24ur.com, ki sta novico zamolčala – najbrž zato, ker bi se potem uporabniki spraševali, zakaj se niso podpisali tudi sami in njihova odgovorna urednica Tjaša Slokar Kos. Težko bi sklepali, da je razlog temu nestrinjanje s kakšnim od poudarkov v besedilu, pač verjetneje v novem češkem lastniku. No, stavek »Ne bežimo pred kritiko, tudi ostro ne« lahko s svoje perspektive suvereno razglasim za laž, ampak ni bistveni element zapisa, sploh ne za uredniški pogled, ki se pač žal ne zanima za neljubo medijsko komentiranje.
Najbrž ni najboljši primer, toda znova smo v skušnjavi, da počasi ugotavljamo učinke kolaborativne politične hegemonizacije medijskega prostora: z nekaj dodatnimi pospeški bo borbenost strankarskih medijev povsem dotolkla visoko etičnost ti. kvalitetnih medijev. Niti ne zato, ker ne bi bili simpliciter dovolj etični, ampak ker so preveč pasivni, lenobni in oportuni, da bi se politični hegemonizaciji uprli.
You must be logged in to post a comment.