Primer Zorana Stevanovića, ki je po svojem vulgarnem zapisu o »pocestniškem« vedenju nekaterih poslank Gibanja Svoboda postal predmet zgražanja in zaradi katerega so se nekatere poslanke odločile za tožbo, zagotovo presega raven običajnega političnega disputa. Za naše množične medije je že kar običajno, da niso sposobni opaziti, kako Stevanović ni bil le žaljiv, ampak se zdaj brani z manipuliranjem, očitno tako značilnim za njegovo politično prezenco. Ta del odkritja in razprave o retoričnem varanju je v javni razpravi čisto izostal. Namesto opravičila torej ponuja izmikanje in če želimo kaj vedeti o nesprejemljivih psihopolitičnih tehnikah, se moramo bolj potruditi v analizi manipulacij.
Čeprav se na prvi pogled zazdi, da spremljamo nekakšen spor okoli primernosti uporabljene besede, že zelo hitra analiza pokaže, da se pred nami odvija bolj perfidna akcija, znotraj katere poskuša Stevanović, ki se je znašel v zagati, spremeniti pomen lastnih besed – s tem bi se izognil odgovornosti za njihove učinke in javnost prepričal, da težava ni v izjavi sami, ampak smo neumni mi in jo napačno razumemo.
Fiktivno opravičilo
Ko je sprva zapisal, da se nekatere poslanke obnašajo »pocestniško«, nato pa še dodal, da se »opravičuje v njihovem imenu«, je ustvaril retorično situacijo, ki jo je mogoče razumeti zgolj ob predpostavki, da opravičilo ni bilo mišljeno kot dejanje prevzemanja odgovornosti. Ker se je pričakovalo opravičilo od njega in ker so ga zahtevale poslanke in posamični mediji, je perverzno obrnil optiko in ga podal, vendar v njihovem imenu!
To je približno tako, kot če bi od Benjamina Netanjahuja pričakovali, da se opraviči za ubijanje nedolžnih otrok v Gazi, sam pa bi odvrnil, da se opravičuje v imenu taistih mrtvih otrok, ker bi lahko postali teroristi.
V pogovoru z Urošem Slakom na POP TV je večkrat poskušal z istim trikom. Prvič je opravičevanje izpeljal kot dejanje drugega že v »inkriminiranem« zapisu:
»Ne zato, ker ne bi znal, ampak se določene poslanke Svobode obnašajo tako pocestniško, da bo to še veselje. Opravičujem se v njihovem imenu.«
V njihovem imenu? Temu bi lahko rekli fiktivno opravičevanje, zamaskirano v nekakšno moralno gesto, kjer se zdi, da se govorec formalno resda opraviči, toda ne za svoje ravnanje, temveč istih oseb, ki jih je žalil. V oddaji 24UR zvečer je poskušal nekajkrat z istim manevrom, na primer:
»Nerodno mi je, da gledamo take debate v parlamentu, in se še enkrat opravičujem celi Sloveniji, da morajo in da so prisiljeni gledati tako razgrajaštvo …«
Izmišljena semantična dvoumnost
Kot vidimo, je svojo diskreditacijo poslank celo poglobil in hkrati zakamufliral v opisano fiktivno opravičilo. Seveda se s tem ni distanciral od svojega zapisa in izbire besed, je pa zahtevo po tem, bolj ali manj prostaško, zavil v celofan nove kompromitacije. Na podoben način je poslanke kasneje zmerjal, da naj postopajo »bolj damsko«, kar je samo še ena inačica začetnega seksizma.
Inverzno opravičilo oziroma nov napad pod njegovo krinko ni bil njegov edini manever. Kar je poskušal še storiti, zadeva semantično analizo besed: predsednik parlamenta je papagajsko ponavljal, da izraz »pocestniški« nikakor ne prihaja od samostalnika »pocestnica«, ker bi to pomenilo, da je poslanke zmerjal s prostitutkami, ampak je ob ogledu gesla v Franu opazil, da obstaja tudi izraz pocéstnik, ta pa naj bi pomenil potepuha.
Z novim trikom nas je nato prepričeval, da poslank ni žalil s prostitutkami, ampak jih je bolj prijazno opisal kot potepuhinje, kar je pomensko popolnoma bizarno. Da je to manj seksistična označba, je najbrž preračunal, za katero ne bo rabil odgovarjati. Jezikovno manipuliranje je torej njegov nov moralni prekršek v nizu.
Janša kot zgled
Pri tem se je očitno zgledoval pri svojem novem kompanjonu, Janezu Janši. Ta je leta 2016 dve novinarki RTV Slovenija označil za odsluženi prostitutki: Mojco Pašek Šetinc in Eugenijo Carl. Kasneje se je po napovedani tožbi na sodišču izvijal, da je imel v mislih »prestitucijo«, torej nekakšno medijsko prostitucijo, da je izraz nadvse semantično širok in da ni bil uporabljen v žaljivem smislu. K sreči sodišča po dolgotrajnih postopkih ni prepričal.
Na podoben način moramo razumeti Stevanovićev trik v rabi besede, pri kateri je iskal povezavo med pojmom ulice in potepuha. Popolnoma neverjetno se zdi, glede na kontekst, da bi poslanke Gibanja Svoboda želel označiti za klatežinje, in tudi če bi jih res, šteje dejanska jezikovna raba v slovenščini. Kaj to pomeni? Kdor v vsakdanjem govoru nekoga označi za pocestnega ali pocestniškega, praviloma ne opisuje njegovega načina življenja ali gibanja v javnem prostoru, ampak želi primitivno in neotesano poniževati.
Glede na poprejšnji profil in na primer dejstvo, da je notranjega ministra Aleša Hojsa že označil za »pezde malo«, ne gre dvomiti, da primitivnosti v njegovem izražanju doslej ni manjkalo. Toda glej ga zlomka: Hojs dejansko nikoli ni zahteval, da se mu za označbo »pezde malo« tudi opraviči?
Kaj je torej storil Stevanović? V potrebi po tem, da bi ubežal očitkom, se je zatekel k ustvarjanju videza: brez kesanja in prevzemanja odgovornosti je zgolj mehanično uporabljal besedo »opravičujem se« in upal, da bo s tem ljudi še dodatno zavedel ali jih navdušil z manipuliranjem. Ker je populist, bi si upal reči, da rad počne ravno to: s svojim izmikanjem na svoj način zabava volilno telo, ki na koncu celo takšno ravnanje od njega pričakuje in ga celo v nemajhnem delu nagradi!
Opravičilo in odgovornost
Skozi teorijo govornih dejanj, ki sta jo razvijala že filozofa John Austin in John Searle, dobro vemo, da je pomen izrečenega neločljivo povezan z njegovo funkcijo v konkretni komunikacijski situaciji. To pomeni, da besede niso zgolj nosilke slovarskih definicij, ampak so tudi dejanja, ki proizvajajo določene učinke. Opravičilo zato ni zgolj skupek besed; z njim se prevzema odgovornost. Kasneje je sicer Stevanović celo izrecno dejal, da se v pravem pomenu besede ne misli opravičiti.
Zato tokratnega primera ni mogoče zvesti na vprašanje ene same neprimerne besede ali enega samega političnega spora, ki jih bo, ker svojega sloga v politiki verjetno ne bo spremenil, še veliko. V njem se razkriva širši odnos do jezika, značilen za populistične oblike politične komunikacije, v katerih besede vse manj služijo opisovanju dejanskosti in vse bolj postajajo instrument političnega boja. Njihova funkcija ni niti malo pojasnjevati sveta, želijo pa proizvajati hipne politične učinke, prilagojene trenutnim okoliščinam. Logika izbire je preprosta: če se izkaže, da je neka izjava politično koristna, ostane njena prvotna interpretacija nedotaknjena, toda če postane problematična, se nemudoma odvije proces naknadnega pojasnjevanja, reinterpretiranja in semantičnega »dvoumljenja«, da bi se izognilo negativnim posledicam.
Prav zato je največja težava Stevanovićeve manipulativne obrambe v tem, da od javnosti zahteva nekaj, česar nobena resna teorija jezika ne more sprejeti, tj. da bi morali pomen njegovih besed določati izključno po tem, kar danes trdi, da je imel v mislih. Ne, razumeti jih moramo glede na ustaljeno rabo jezika, kontekst izrekanja in dejanske učinke, ki jih je njegova izjava proizvedla.
Kako ustaviti populiste
V trenutku, ko sprejmemo taktiko izmikanja, ki jo ponuja, postane politična odgovornost praktično nemogoča, saj se lahko vsak pomen, vsaka žalitev in vsaka diskvalifikacija za nazaj preoblikuje v nekaj povsem drugega. S tem ne izgubljamo zgolj jasnosti uporabljenega jezika, pač pa tudi možnost, da bi od politikov zahtevali odgovornost za to, kar govorijo. K temu dodajmo še dejstvo, da brez znanj in kompetenc kritične javnosti in medijev, da manipulacije razgaljajo, hoteli ali nehote tlakujemo pot populistom in njihovemu pocestniškemu izražanju.
Več: