»To je samo eno oporekanje dobrim idejam izključno zato, ker ni lastne vsebine.« Tako neprepričljivo je Zoran Stevanović, predsednik Državnega zbora, podprl odločitev Janševe koalicije, da po 24 letih odpravi pravico do glasovanja na lokalnih volitvah za državljane tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Ne gre le za spremembo volilne zakonodaje, ki jo pozdravlja politik dokazane neverodostojnosti, njen politični pomen ostaja veliko širši in zadeva vprašanje, kako razumemo demokracijo, politično skupnost in pripadnost družbi.
Kako jo razumejo Janša, Logar in Vrtovec, že vemo: manj pravic, bolj bo uspevala njihova avtokracija. Toda Stevanović je nekdo, ki je že ob posvetovalnem referendumu glede interventnega zakona mencal in na koncu v Odmevih pred tednom dejal: »Mi smo vedno in povsod za povečevanje neposredne demokracije.«
Zakaj jim sploh kadarkoli verjeti?
Volilna pravica kot ena izmed temeljnih političnih pravic bi morala biti svetinja, saj deluje kot osrednji mehanizem demokratične participacije državljanov. Toda kaj, ko si zlahka predstavljamo, da Stevanoviću nikoli in nikdar ne bo težko pohoditi ničesar, tudi ne referenduma kot neposrednega izraza volje ljudstva in tudi ne osnovnih političnih pravic.
Zakaj bi kdo od ljudi, ki so dokazano neverodostojni populisti, sploh pričakoval kakšno izjavo poštenosti in ne raje tisto nasprotno, novo neverodostojno? S tem smo že pri težavi na metaravni: zakaj bi se sploh ukvarjali s katero koli novo manipulativno lažjo katerega koli politika, saj že vnaprej induktivno vemo, da so z veliko verjetnostjo tudi njegove nove lažnive, manipulativne in neverodostojne?
Hitenje brez prave razprave in sprejem s 47 glasovi za ter 32 proti razveljavitvi pravice, ko je bila sprememba sprejeta po nujnem postopku pred prihajajočimi lokalnimi volitvami, že samo po sebi pove, kako Janševa vlada z vsemi sateliti vred gleda na demokracijo: da ji je pretežno v napoto. Posebej pomenljiva je bila izjava poslanca SDS Andreja Kosija na strani predlagateljev v studiu POP TV, da se je s sprejemom zakona mudilo predvsem zaradi sprememb volilnih enot v krajevnih skupnostih pred novembrskimi lokalnimi volitvami. Ob tem je brezbrižno pojasnil, da so v isti paket »vključili tudi odvzem volilne pravice tujim državljanom«.
Ampak če je ta izjava natančen opis zakonodajnega postopka, potem odpade eden ključnih argumentov predlagateljev o nujnosti spremembe. Nujnost sploh ni izvirala iz vprašanja volilne pravice tujcev, ampak iz drugega dela zakona. Odvzem politične pravice je bil zgolj priložen spremembi, ki jo je bilo zaradi volitev treba sprejeti hitro. Težko si je zamisliti boljši dokaz, da ni šlo za reševanje nujnega demokratičnega problema, kar je SDS pravzaprav s tem sama iskreno priznala. Zakaj?
Predlog novele Zakona o lokalnih volitvah je vseboval dve vsebinsko različni spremembi, namreč odvzem volilne pravice državljanom tretjih držav na lokalnih volitvah in ponovno uvedbo možnosti več volilnih enot za krajevne, vaške in četrtne skupnosti. To pomeni, da je bil poseg v pridobljeno politično pravico za več kot sto tisoč prebivalcev opravljen po hitrem postopku in v okviru zakonskega paketa, katerega nujnost je bila utemeljena predvsem z nekim drugim vprašanjem. Prevara ne bi mogla biti jasnejša.
Predlagali pravico, nato njeno odpravo
Čeprav je bila pravica za »tujce«, kot temu na kratko pravijo, del slovenskega pravnega sistema skoraj četrt stoletja, lahkotnost in hitrost dokazujeta zaskrbljujočo maniro, tako značilno za avtoritarne režime, ki v našem primeru deluje šele deseti dan in se mu strašno mudi uničiti vse. Kakor da se njim, avtokratom, in ne nam, običajnim državljanom, približuje sodni dan.
Resne demokratične sredine previdno obravnavajo politične pravice, še toliko bolj pa, ko gre za njihovo razveljavitev in ne le za njihovo razširitev. Pod Janšo lahko kvečjemu pričakujemo nasprotno. Eden najbolj presenetljivih vidikov trenutno je skoraj popolno neupoštevanje zgodovinskega konteksta te pravice. Trenutni podporniki spremembe zakona iz leta 2002 običajno predstavljajo kot nekakšno politično napako ali zgodovinsko anomalijo, ki jo je končno treba popraviti. Toda poglejmo za hip v tisto leto.
Ko je Drnovškova vlada tega leta uvedla pravico do glasovanja na lokalnih volitvah za tujce s stalnim prebivališčem, tega ni storila brez razmisleka in se je za to odločila utemeljeno, na podlagi ideje krepitve državljanskih, kulturnih in političnih standardov, s čimer bi krepili tudi demokracijo v lokalnem okolju in družbeno integracijo.
Leta 2002 je bila del Drnovškove koalicije tudi SLS, ki je zdaj med predlagatelji odprave pravice. Če to ni lep dosežek: predlagaš pravico, nato predlagaš njeno odpravo, vmes pa mine četrt stoletja! Mar to ni lep zgled, kam drvi naša demokracija, vključno s političnim diskurzom o pravicah »tujcev«?
Volilni izbris
Povejmo to še bolj jasno, če je res treba: vsako jemanje demokratičnih pravic, med katerimi je volilna med najpomembnejšimi, ne govori le o tehničnem popravku zakona, ampak o preziru do demokracije. Mar res kdo lahko resno trdi, da se je Slovenija takrat motila, zdaj pa je bolj zrela, pametna in napredna? Ne, v četrt stoletja smo se preprosto pogreznili in izvajamo nekakšen volilni izbris.
Naj spomnim na administrativni genocid, kot so temu dejali, iz leta 1992. Moj namen ni dajati premočne primerjave in zgodovinsko neodgovorno enačiti sedanje situacije z njim, kajti posledice izbrisa so bile neprimerljivo hujše in uničujoče. Toda določena podobnost obstaja najmanj v elementarni politični logiki dojemanja pravic, zato je primerjava z izbrisanimi vsaj deloma smiselna; v obeh primerih je država skupini ljudi odvzela status ali pravico, ki jo je prej priznavala, zaradi česar je del prebivalstva nenadoma odkril, da njihovo članstvo v skupnosti, kar zadeva prakticiranje teh pravic, ne šteje več.
Če je bil izbris leta 1992 odprava pravnega statusa, je volilni izbris, ki ga je izglasoval Državni zbor, nekakšen odvzem političnega glasu, ki je veljal skoraj petindvajset let. Zapovrh ne gre za nepriznavanje nove pravice, ker se jemlje obstoječa. Kjer v demokraciji ožite politično udeležbo, k razvoju demokracije zagotovo ne prispevate.
Patriarhat in ksenofobija
Bližajo se lokalne volitve in najbolj sporno dejstvo je zagotovo, da resnih težav v praksi, ki bi napeljevale na odvzem pravice, ni bilo. Ni bilo krize na lokalnih volitvah, nobena občina ni imela težav s »tujci«, ni bilo primerov, ko bi bil sistem nevzdržen, ko bi občine utrpele škodo zaradi takšne pravice ali bi bili izglasovani »nepravi« župani s pomočjo glasov, ki si jih nekdo ne želi. Zato je težko prezreti predvsem ksenofobno razsežnost celotne razprave.
S tem se vpeljujejo klasični vatli politične ksenofobije, ne nujno v obliki odkrite sovražnosti do »tujcev«, ampak skozi sistematično drugačenje, torej razlikovanje med »nami« in »njimi«. V praksi to pomeni ločevanje med tako rekoč naravnimi člani politične skupnosti in tistimi drugimi, katerih članstvo je pogojno, začasno in sumljivo.
Kot nam je vse to patriarhalno razložil novi minister Borut Rončević, potrebe po taki pravici ni: »Moja soproga je iz Tajske in nima popolnoma nobene potrebe po volilni pravici v Sloveniji.« Da ne bi kdo posumil glede ksenofobije, je še pribil: »Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da Slovenija s prišleki ravna zelo lepo. V Sloveniji pa naj volijo slovenski državljani.«
Ekonomska nuja
Pomislimo na protislovje, ki je v tem, da država ekonomsko in gospodarsko potrebuje »tujce«, tudi zdravnike, medicinske sestre, raziskovalce, strokovnjake in morda profesorje. Morda tudi profesorje sociologije in politologije z znanji o demokraciji in volilnih pravicah. Ko pridemo do političnih pravic, pa se zgodba nenadoma spremeni: nekatere bi jim resda dajali, politične pa jemali.
V parlamentarni razpravi se je pokazalo, da so »tujci«, vsaj tako pravijo zagovorniki jemanja pravice, menda dobrodošli, toda ne tudi dovolj dobri in sprejemljivi, da bi jim dovolili vpliv na skupnost in okolje v državi, ki so si jo izbrali za življenje, s čimer se ustvarja jasno razlikovanje med ekonomskim in političnim članstvom: »tujci« so dobrodošli, če plačujejo davke in opravljajo dela, za katera smo mi določili, da jih lahko, niso pa sprejemljivi kot politični subjekti. Lahko prispevajo ekonomsko in davčno, ne smejo pa politično in upravljalsko.
Na tej točki bi kakšen novinar moral vprašati gospodarskega ministra Anžeta Logarja po zdravi pameti. On je namreč obljubljal vključevanje, zdaj pa že deset dni po začetku vlade, ki jo je s svojimi lažnimi obljubami omogočil, prakticira volilno izključevanje. Obljubljal je politično širino, zdaj udejanja politično ožino. Ves čas je lagal, zdaj pa nam ga mediji ne znajo predstaviti kot neverodostojnega politika.
Protiustavnost
Dosedanja opozorila pravnikov, varuhinje človekovih pravic, zagovornika načela enakosti in Sveta Evrope niso namenjena obrobnim tehničnim vidikom zakonodaje. Svarijo pred posegom v uveljavljene politične pravice in opozarjajo na tveganje, da bo prostor za demokratično udeležbo omejen ravno tam, kjer bi ga bilo treba razširiti. Dogaja se še nedavno videna zgodba iz tretjega Janševega mandata in tisto, na kar smo pred tedni posvarili nekateri: mednarodne institucije, namenjene obrambi demokracije, človekovih pravic in pravne države, bodo začele izražati zaskrbljenost nad dedemokratičnimi postopki, kar pomeni, da vprašanja ni več mogoče odpisati kot »običajnega« spora med desnico in levico.
Opozicija svari, da gre za kršitev 43. člena ustavne pravice, ki se v enem delu glasi: »Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.« Že med parlamentarno razpravo so predstavniki Levice in Vesne povedali, da bodo zahtevali ustavno presojo sprejetega zakona. Na prvi pogled se ne zdi, da je kršeno to načelo, po drugi strani pa so s tako spremembo zagotovo kršena splošna načela enakosti in pravne države, saj se posega v že pridobljeni pravni položaj in volilno pravico.
Ravno okoli slovenske ustave in referendumov se trenutno odvija preveliko upanje, ki ga nasprotniki avtokracije gojijo. Kajti mar ni tako, vsaj glede referenduma o politični policiji, da lahko avtokratska oblast s torpediranjem z novimi zakoni čisto mimogrede sesuje sicer hvalevredne akcije zbiranja podpisov, če se za to odloči, saj bo za vse referendumske pobude nemogoče zbrati zadostno število podpisov? Mar ni tako, da nas nova oblast vsakodnevno utaplja v novih lažeh, z vsemi pa se preprosto nimamo časa ukvarjati. Mar ni tako, da to počne morda namerno in taktično?
Ljudstvo ljubi avtokrate
Vmes se dviguje podpora SDS. Kot so danes zapisali v Dnevniku na podlagi meritve Vox populi, se zdi, da se volilno razpoloženje obrača v prid SDS. Podpora vladajoči stranki je v javnomnenjski anketi v primerjavi s prejšnjim mesecem napredovala za 13 odstotkov. Ko ljudje začnejo ljubiti avtokracijo in s tem prezirati demokracijo, ni več pomoči. Če jim je tako všeč njihova izbira po dveh tednih, kaj šele bo?
Kot sem žal že velikokrat zapisal, ob avtokastriranih medijih in apatiji novinarjev ne pričakujmo ničesar niti od četrte veje oblasti. Ena zelo redkih pokončnih je novinarka TV Slovenija Vanja Kovač, ki je v svojem zapisu na družbenih omrežjih zaokrožila bistvo:
»Nahujskamo večinsko prebivalstvo proti migrantom, tujcem s stalnim bivališčem, hujskajmo proti sindikatom in jih prikažimo kot parazite, hujskajmo proti tistim, ki so proti genocidu, hujskajmo proti novinarjem, učiteljem, vsem, ki ne mislijo prav, hujskajmo proti nevladnim organizacijam, institucijam, kot je KPK, pogrom proti LGBTQ+, feministkam, muslimanom, družboslovcem, javni upravi, sami paraziti, parazite pa je treba iztrebiti. Zelo konstruktiven pristop, moram reči. In to so ljudje, ki naj bi se kitili z ljubeznijo do domovine? Meni se zdi takšen pristop več kot destruktiven in vodi v destrukcijo države in njenih prebivalcev, tudi tistih, ki gojijo mentaliteto “naj sosedu krava crkne” in pogromu nad drugimi veselo ploskajo. A kmalu bodo okusili posledice destrukcije tudi sami.«
Razumi, kdor more, toda jemanju svojih pravic žal pretežno ploska ljudstvo samo na podoben način, kot ploska svojim lažnivim politikom. K začetni težavi se zato pridružuje še nova epistemološka: kako prepričati državljanke in državljane, da je bolje izbrati demokracijo kot njeno nasprotje?
Več:
Zakaj volivci še naprej verjamejo svojim lažnivim politikom
Logar v Odmevih namignil: vsi politiki lažejo. Ko lažejo učinkovito, naredijo vlado
Logar se je uspešno zlagal: optimistično je skočil v objem Janši
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo
