Vaške straže: aplavz domoljubom proti graji Zlovencev

Nedavno sem v prispevku z naslovom Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta problematiziral tabloidni in nenavadno lahkotni žanr, v katerem je novinar opisal svojo izkušnjo izleta na Kozjansko, kjer se je na vadbenem poligonu srečal z Andrejem Šiškom in njegovo paravojsko.

Kasneje je z mano polemiziral odgovorni urednik Dela in se mi, med drugim, zahvalil za reklamo, še pred tem pa sem prejel njegovo položnico za plačilo kazni. O tem več v Kazen iz hvaležnosti: kako me želijo na Delu utišati. Da se je problema vaških straž in paravojske pri časopisu lotevali prelahkotno, je kajpak zanikal.

Kontrastne primerjave

No, v omenjenem zapisu sem objavil tudi  kontrast »levo-desno«: primerjal sem hrvaško naslovnico in naslovnico Dela in se retorično vprašal, katera od obeh izkazuje višjo stopnjo skrbi do družbenega problema samoorganizacije državljanov.

kontrast dveh naslovnic delo varda

Jutarnji list vs. Delo

Komaj je minil kakšen teden, že lahko objavim tej zelo podobno kontrastno primerjavo. Resda gre tokrat za Slovenske novice, ki so najbolj prodajani dnevnik v državi, a so paradna edicija časopisne hiše Delo. Res je, da temi ni posvečena celotna naslovnica ali njena večina.

Na njej je predstavljen domobransko usmerjeni vaški stražar Blaž Zidar iz Radovice pri Metliki, naslov je »S šestimi otroki brani slovensko ozemlje«, članek na peti strani izpod peresa Tanje Jakše Gazvoda pa nam z neskritimi simpatijami riše družino, ki menda pogumno bdi nad našo mejo in pri tem žrtvuje svoje nepolnoletne otroke.

sn slovenske novice naslovnica

Naslovnica Slovenskih novic

Lahko te izdajo čustva

Zgodbo poznamo: ljubitelj domobranske zastave s potrdilom črnomaljskega sodišča, da jo lahko odkrito občuduje, nekoč z družino iskalec socialne pomoči, ki jo je v akciji Nedeljskega dnevnika tudi prejel, oblečen v vojaška oblačila pokončno brani našo mejo in javno poziva k donacijam. S pomočjo retorike miroljubnosti in domnevno brez orožja, stanujoč v hiši, na kateri svari pred njegovo uporabo, je potem v članku skupaj s svojo družino naslikan kot veliki domoljubni junak slovenske grude, braneč jo celo navkljub nesposobni državi pred ilegalnimi prebežniki. Lik, ki že skoraj spominja na tiste iz razpisanih pravljic v režiji Janševih propagandnih medijev.

Neprevidnega človeka lahko pri tem kar dvakrat izdajo čustva in se mu orosijo oči, ko uzre takšne članke. Prvič, ker mora biti globoko ganjen nad dejstvom, kako požrtvovalni so nekateri hrabri in globoko čuteči patrioti med nami. Drugič, ker ga do konca potolče nesebična predanost naših rumenih medijev, da nam prijazno predstavijo nedosegljive heroje današnjega časa.

Ostanejo nam le še ilustrativne primerjave v želji, da tabloidne tendence ne bodo prevladale in govorimo o izjemah, ne pravilu.

Zlovenci ali branilci?

Če primerjamo naslov in grafično opremo članka v Slovenskih novicah in hrvaške revije 24 sata, bomo takoj opazili razliko: odobravajoče domoljubje ozaveščene družine je v dramatičnem kontrastu z zajedljivo kritičnostjo, ki aludira na Zlovence – izraz, ki se ga spomnimo iz časov, ko smo pri nas vsaj nekateri še poskušali obsojati sovražni govor, dokler tega poskusov nista skoraj do konca zatrla politika in tožilci.

vaške straže skupaj zlovenci zidar.PNG

24sata vs. Slovenske novice

Če primerjamo naslov in grafično opremo članka v Slovenskih novicah s skoraj istočasno reportažo v Demokraciji (22. avgust 2019), ki spet nekolikanj spominja na tisto v začetku tega zapisa o Štajerski vardi, pa bomo naleteli na veliko podobnost.

kontrast vaške straže sn demokracija

Slovenske novice vs. Demokracija

Dovolj komentarja, modremu zadostuje.

Mali Adolfino in anonimno novinarstvo

Pri Janševih so sestavili natančen Šarčev življenjepis, parafrazirali besedilo iz Mladine in ga obtežili z diskreditacijskimi kvalifikacijami, začnejo takole:

»Zaradi nepoznavanja ali načrtno v tančico zavitih podatkov o rojstvu, naj  povemo naslednje:  Marjana rodijo 2. decembra 1977. Bioloških staršev ni poznal in se tudi nikoli ne potrudil, da bi o njih kaj izvedel. Od  tretjega leta naprej ga vzamejo rejniški družini v Moravčah,  posvoji ga starejši par, Franc in Marija Šarec iz Šmarce pri Kamniku. Franc je mizar, Marija računovodkinja. Imata tudi manjšo kmetijo. Od tod tudi Marjanova naklonjenost do mizarstva, pa tudi svetopisemska prispodoba pride zelo prav. Da je mizar po osnovnem poklicu, vemo in da je tako rekoč brezmadežno spočet, to tudi skorajda vemo, tudi zato, ker  vedenja o izvornih staršev ni. Simpatično vernikom, da je (kot da je res) korelacija z vero, »hostarjem,« je enako pri srcu pa tudi,  ker je po njihovi klasifikaciji samorastnik, brez koreninski primerek.«

Šarec Hitler

Demokracija in portal V fokusu

Ker ni šlo drugače, ker je v demonizaciji »ad Hitlerum« očitno vse dovoljeno, so prešli v neposredno stigmatizacijo: »To lepo nadaljuje z podzavestnim oponašanjem Adolfa, njegovega vzornika iz partizanskih filmov in ostalih dokumentarcev, ki jih je uspel pogledati pred vstopom v politiko«, »Najprej je verjel vsakomur, sedaj ne verjame nikomur. Tukaj je vsaka podobnost z Adolfinom primerna in zaželena« in »Sledi, glede na vse nižje standarde plovbe in samo prijave samovšečnih političnih mornarjev, dober uspešno insceniran trk v veliko in neizogibno skalo ki bo dokončno razklala Vladno ladjo z malim Adolfinom v red.« Demokracija besedilo povzema po svojem medijskem satelitu.

No, lep dokaz, da smo zaradi splošne in neustavljane politizacije medijev, zaradi katere več ne govorimo le o pristranosti, temveč tudi o pristrankarskosti, v duhu brezplačnikov in anonimnega novinarstva v slovenskih medijih dopustili že skoraj čisto vse.

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Skorajda istočasno sta pomembna oblikovalca javnega mnenja na slovenski desnici povedala nekaj podobnega. Bernard Brščič je na svojem tviter računu te dni zapisal:

Populizem ni sinonim za demagogijo, je sinonim za demokracijo. Zdrava demokracija, kjer ljudje vladajo za ljudi, je ipso facto populistična.

Na soroden način se je načelu »Več populizma, več demokracije«, ki ga zagovarja Brščič, če pustimo ob strani domislico »Zdrava demokracija je nujno populistična«, v včerajšnji Žerdinovi Sobotni prilogi Dela v intervjuju približal dr. Žiga Turk:

Glede opozoril o nevarnostih populizma je pa zanimivo to, da smo v preteklosti ves čas poslušali, kako ljudi EU ne zanima, da ne pridejo na volitve, da ima demokratični deficit. Zdaj bodo volili ljudje, ki jih evropske volitve zanimajo, ampak ker bodo glasovali za »napačne«, je vse narobe. Dejstvo je, da imajo volivci vedno prav. Populisti, pa tega ne mislim nujno slabšalno, znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove.

Intervju Suzane Kos je prišel kot naročen: bližajo se evropske volitve in Turk bo nastopil kot kandidat za poslanca na listi Nove Slovenije. Čeprav o tem tudi teče besede, ga novinarka pozabi vprašati, kdaj je izstopil, če sploh je, iz Janševe stranke, v kateri je odigral pomembno vlogo, tudi kot minister. Kot vemo, je bilo še nedavno njen član.

Turk intervju Delo

Intervju iz Sobotne priloge Dela: volivci imajo vedno prav

Volivci imajo vedno prav

Profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, sicer rad razpravljajoč o »pravici do lažnih novic« (!) in tem, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kvečjemu ga je okrepil, o čemer več med drugim v Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka in Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi, se tokrat do populizma sicer opredeljuje malce bolj previdno.

A kadar zmagujejo populisti, o tem piše nedvomno, bo veljalo geslo, da imajo volivci vedno prav. Oziroma, kot pravijo nekateri: »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«, kar predpostavlja »resnico« v stališčih večine kot večine. Omenjena modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš in končno tudi v izbrani prilogi Dela. Kaj je s to globokoumnostjo narobe, v čem imajo populisti prav?

Kot sem že zapisal, ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti »imeti prav« in ga potem razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa.

Zmota iz demokracije

Da bi volivci imeli vedno prav, štejem za substancializirano domislico, ki nam dobro predstavi zmoto iz demokracije. Pri tej zmoti, lahko bi dejali iz tiranije večine in sklicevanja nanjo, zagrešimo zmoto nerelevance. Da so ljudje imeli prav, nam poskušajo dopovedati po vsakih volitvah v demokratičnih državah. Želijo nam povedati, da je rezultat volitev vselej »ustrezen« in da podeli glasove na pravičen način: nekatere naredi za zmagovalce, druge za poražence. Običajno je »ljudje imajo vedno prav« tolažba za poražence volitev.

Toda v kakšnem smislu naj bi to veljalo? Seveda ne drži, da bi bila resničnost nekega stališča (recimo politika, ki je bil izbran na volitvah) odvisna kar od števila ljudi, ki zanj glasujejo. Število ljudi, ki verjamejo v X, tega ne naredi za resničnega. Argument iz demokracije je v tem smislu zmota, ki je blizu argumentu iz ljudstva (argumentum ad populum) oziroma argumentu sklicevanja na število ljudi (argumentum ad numerum) ali soglasju narodov (consensus gentium).

V nekem smislu je torej družbeno politični sistem demokracije, kolikor je utemeljen na volji večine, že podvržen vladavini mnenja taistih, to mnenje, tudi že kot mnenje, pa ni nujno epistemološko najustreznejše ali najbolj resnično. Zmota iz demokracije je zato vrsta zmote sklicevanja na ljudstvo in voljo večine. Zaradi števila ljudi se resničnost neke trditve prav nič ne zviša, četudi obstaja zanjo »demokratična« politična podlaga.

Brščič populizem demokracija

Brščičev tvit: demokracija in njeni sinonimi

Zmotnost argumenta iz ljudstva

Brščičeva ideja, da populizem pomeni več demokracije, temelji na podobnem prepričanju: kar menijo množice (populus), mora biti bolj politično pravilno. Pri zmoti sklicevanja na ljudstvo, kjer se naslanjamo na splošno mnenje, sklepe izpeljujemo iz premis, ki jih sprejema večina ljudi. Namesto da bi se pri prepričevanju sogovornika v sprejetje naših stališč sklicevali na racionalne razloge, navajamo v podporo našim sklepom razširjeno ljudsko mnenje ali splošno priljubljenost. Takšen argument je podoben zmoti sklicevanja na avtoriteto, od nje se razlikuje zgolj v tem, da tukaj naši sklepi ne temeljijo na strokovnem mnenju, ampak na prepričanju večine.

Resnici na ljubo Brščič konkretno ne navaja, da je mnenje množic v strogem smislu resnično – pravi le, da je politično pravilno in da manifestira smisel demokracije. Če število podpornikov nekega prepričanja v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti, je težava tudi v tem, da ga ne naredi niti za politično ustreznejšega. In če je argument iz demokracije zgolj variacija argumenta iz ljudstva, prilagojen na kontekst volitev in političnih okoliščin, želita Brščič in Turk povedati isto: pohod populistov in njihov uspeh na volitvah moramo sprejeti. Vendar med njima obstajajo razlike.

Populizem kot zdravilo za demokracijo

Za prvega »populizem ni demokratična patologija, nasprotno, je zdravilo za obolele demokracije«. Drugi je bolj previden. Zanj »niso populisti tisti, ki sejejo dvom v demokratične institucije«, hkrati misli, da obstaja tudi »levi populizem« in pledira za enakopravno obravnavo. In, kot večkrat poudarja, izraza nujno ne uporablja slabšalno, kajti »populisti znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove«.

Resnici na ljubo bomo v javnih razpravah o populizmu naleteli na neverjetno konceptualno zmedo in končno tudi na navdušenje nad njim na strani levice. Nekako po principu, da je levi populizem pravilen, desni pač ne.  No, na tej točki ima Turk prav: uporaba dvojnih vatlov zanj, vsaj z vidika logike sklicevanja na relevanco mnenja večine, ne nujno kot družbeno formo opolnomočenja ljudi, učinkuje kot politično licemerje in nič drugega.

Nov Kučanov ukaz, nov veliki pok: sovražni govor in paranoja

Vse je v političnem spinu in v pogledu njihovih mojstrov: eden zadnjih poskuša iz nekajletne ksenofobne ideologije proti »migrantom« spet obuditi v življenje primordialnega Sovražnika v podobi murgelskega načelnika udbomafije. Ob tolikšni zaposlenosti z migranti širom Evrope in pri nas je tradicionalni prastrah do komunistične klike kar nekolikanj zbledel – nečemu je v agendi sovraštva pač treba dati prednost.

Končni obračun z drugače mislečimi

Že naslov članka iz Janševe Demokracije, ki je pritegnil pozornost, pove veliko: »Z Ilove gore prišel srhljiv Kučanov ukaz Šarčevi vladi in tožilcem, češ da je »potrebno končati« z drugače mislečimi«.

Kako torej? Da Kučan daje navodila vladi in tožilcem? Koga da je treba preganjati? Naslov se po svoji izpeljavi skoraj enakopravno meri s kolosalno manipulacijo besed, ki so prišle v zgodovino nepozabnih političnih fabrikacij na Slovenskem, češ da je, če se lahko ponovim,  nekdanji predsednik države nekoč predlagal tisto, kar je dejansko v govoru očital Janši, ko naj bi 23. februarja 1994 izrekel tisti famozni krvoločni »Najprej diskreditacija, nato likvidacija!«.

Tezo, ki jo Janšev krožek ponavlja že celih 24 let ad nauseam, sem pribeležil v prispevku z naslovom Jezikovne likvidacije in primer JJ. Častitljiva letnica nam demonstrira neverjetno trdoživo privrženost propagandističnim tehnikam laganja – saj mora biti popolnoma jasno, da izvajalci, ki so zgodbo fabricirali, še kako dobro vedo, da ne govorijo resnice. Paradoksalno pa ji, vsaj neposvečeni, zelo verjetno verjamejo.

Demokracija Kučan ukaz

Veliki pok z Ilove gore na straneh Demokracije

Navodilo tožilcem

Kako je torej stekel demonizacijski postopek v primeru Kučanovega nastopa na Ilovi gori ob 75. obletnici bojev Cankarjeve in Ljubljanske brigade z nemškim okupatorjem? Nekaj zelo preprostega je dejal, zato velja citirati:

»Potrebno je končati sprenevedavo pristajanja na očitne primere sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti z izgovorom, češ da bi ukrepanje pomenilo nedopusten poseg v svobodo govora in vračanje v nekdanje čase. Nasprotno. Prav zaradi obrambe svobode govora vseh nas je treba ukrepati, saj nič te svobode ne spodjeda bolj kot prav sovražni govor, ki posamezniku ali različnim skupinam ljudi odreka svobodo in dostojanstvo.«

Prepričanje o nezadostnem pregonu sovražnem govoru ni nekaj, kar bi slišali prvič: v resnici ga mnogi delimo že leta in leta, pri tem pa se čudimo anemičnim slovenskim tožilcem, deloma tudi policiji. Osebno sem čudim tudi pravni stroki. Kot vidimo, se Kučan v nagovoru ne naslavlja na nikogar posebej. Od kod torej neverjetno spinanje o nekakšnem ukazu, grožnjah in zapovrh obračunu z drugače mislečimi?

V Demokraciji so se naslonili na svojega dežurnega ideologa, dr. Boštjana M. Zupančiča, bolj znanega po svojih klavrnih seksizmih in mačizmih. Ta je namreč danes tvitnil, da je Kučan izrekel nič manj kot vojno napoved in izdal strogo načrtovano navodilo:

Pazite, to je vojna napoved, navodilo tožilcem in sodiščem. Kučana je nekdo informiral, verjetno Bavcon: “ogrožanje javnega reda in miru” je potrebni pogoj po 297. čl. KZ. Zdaj bodo to poskušali pravno montirati, kot pri dr. Strehovcu. Kučan ima svoje ljudi tudi v Strasbourgu…

BMZ Kučan vojna

BMZ in njegova psihopolitika na tviterju

Bilo kuda, Milan svuda

V Demokraciji je anonimni avtor Peter Truden spektakularno paranojo nato nemudoma povezal z avgustom 2008, ko je bila menda napovedana afera Patria. Torej s še enim mitičnim dogodkom, ki so ga nekateri razbrali ob prebiranju neke kolumne v Nedeljskem dnevniku, v kateri so takrat zapisali: »Kje je Milan Kučan? Se je umaknil, se je ustrašil ali celo pripravlja glasen politični pok? Resnica je, da se ni ustrašil, pač pa umaknil, kajti za veliki pok je že vse pripravljeno.«

Seveda so takrat pri Janševih besede razumeli ali vsaj interpretirali kot gesto peklenskega načrta, po katerem se je veliki pok nato res uresničil, a je po pomoti fragment informacije ušel v javnosti. Po analogiji naj sedaj Kučan napovedal vojno proti drugače mislečim, s čimer je izdal navodilo tožilcem, kako naj prebirajo 297. člen Kazenskega zakonika, v katerem se v branje sovražnega govora uvaja element »ogrožanja javnega reda in miru«. Še več, skupaj z Zupančičem smo priča namigu, da je takšno specialno navodilo tudi v procesu proti dr. Tadeju Strehovcu, in sicer kar vsem naslovnikom po vrsti: Šarčevi vladi, tožilstvu in sodnikom.

No, če bi že imel tolikšno moč, imenovani najbrž navodil ne bi izrekal na očeh najširše javnosti, a je demon omnipotentnega in neuničljivega Milana Kučana, kot lahko vidimo, še kako živ. Ampak pri njem velja podobno kot pri figuri nevarnega Drugega, begunca: da bi zganjali paranojo, ga niti ne potrebujete kot navzočega. Da bi bil na delu Kučanov duh, ne rabite Milana – ta bo strašil še dolgo po tistem, ko ga več ne bo med nami – pa mu želimo še dolgo življenje. Paranoja je pač resno psihotično stanje strahu. In psihopolitika paranoje je pri nas postala dnevna politična praksa ter močno načenja normalno delovanje države, manifestirana skozi dolgotrajne občutke sovraštva, utemeljenem na strahu, da nas zasledujejo in obvladujejo – »bilo kuda, Udba svuda«.

Zgodovinske lustracije, agenti teme (da o princu teme niti ne govorimo), potapljanja v arhive, teroristične zgodbe o SDV, naštevanje zločinskih organizacij in oseb, preštevanje »naših« in »vaših«, risanje tajnih sovražnikov na podlagi antikomunističnega vzgiba, nastavitve novih vlad, prej Cerarjeve, zdaj Šarčeve – vse imajo isto zasnovo.

Spet mimo problema

Ironija Kučanovega razprave o sovražnem govoru pa vendarle obstaja. V tem, da ta pozablja,  kako vznik taiste sovražne govorice, politike etiketiranja, demonizacij posameznikov in diskreditacij poganja ravno psihopolitika paranoidnih utvar. Ki pa ni pregonljiva in je še manj zapisana v zakonodaji. Tudi če bomo kdaj v celoti rešili problem sovražnega govora in ga začeli pošteno preganjati, se problema psihopolitike paranoidnega sovraštva še niti lotili nismo.

Demokracija kot prostitucija

Zaigrana nepristranost Boruta Pahorja se zdi neomejena. Včeraj je manipuliral dvakrat, ko je dejal: »Če bo Janši uspelo sestaviti parlamentarno večino in vlado, bi to glede na povolilno aritmetiko pomenilo dvoje. Da je končno prišlo do dogovarjanja na podlagi skupnih stališč v korist večine ljudi. Drugič, da je sploh lahko prišlo do dogovora, je bilo treba sprejeti vzajemna zagotovila o izogibanju levim in desnim skrajnostim.«”

No, trditev, da bi pod Janšo prišlo do dogovora stališč v korist večine ljudi, ni utemeljena. Zato ker se »korist večine« ne more zrcaliti v volilnem rezultatu, če se v opisu meri nanj. In potem še drugič: dogovor po nobeni nujnosti ne implicira zagotovila po izogibanju »levim in desnim skrajnostim«” – to bi lahko bil tudi čisto oportuni dogovor strank brez zavez. Tistih, na katere se ponavadi hitro pozabi.

Predsednikova igra je precej prozorna: sejati meglo o kulturi dialoga, strpnosti in neizključevanju, da bi se zameglilo bistvo vseh očitkov proti relativnemu zmagovalcu volitev. In prav to je tudi storil. V komentarju na njegovo včerajšnje povabilo Janši, je Matej Makarovič, ki sicer ne skriva politične pripadnosti, jo pa novinarji, v današnjem Delu poskrbel za zanimiv argument.

Makarovič Delo izsek

Izsek iz Dela: v Sloveniji je menda največ demokracije, ko je na oblasti desna opcija

Takole:

Pahorjeva drža je po njegovem konsistentna, saj je že večkrat poskušal ne glede na lastno umeščenost v levi politični pol presegati politične delitve. V Sloveniji je po Makarovičevem mnenju največ demokracije takrat, ko je na oblasti desna opcija. To namreč javnost izjemno natančno nadzoruje. In kako se bo razpletlo na koncu? Najverjetneje bo prevladalo izključevanje, vladna koalicija na koncu bo tako levosredinska, brez SDS. Bo pa zato brez jasne vsebine in nestabilna ter zato tudi kratkega diha.

Če upoštevamo implicitne in neizrečene premise in sklepe, nas Makarovič napeljuje na takšen razmislek:

(1) V Sloveniji je največ demokracije, ko je na oblasti desna opcija, ker to (leva) javnost zelo natančno nadzira.

(2) Več demokracije je zaželeno stanje, h kateremu moramo težiti.

(3) Torej bi si morali želeti, da je na oblasti desna opcija.

(4) Torej bi moral Janez Janša postati nov mandatar.

Ni dvoma, da četudi tega Makarovič ni izrekel v striktnem smislu, na takšno končno ugotovitev prepoznavno namiguje. Ker se želeno stanje po njegovem ne bo zgodilo, ker bo prevladalo izključevanje in SDS ne bo v koaliciji, kar spet prepoznavno obžaluje, nas čas vlada brez jasne vsebine, nestabilna in kratkega diha. Kakor da bi SDS bila garant nasprotja temu.

Ampak nazaj k misli, da je pri nas največ demokracije, če je na oblasti desna opcija. Vsebinsko je to dejansko pohvala kritični levi javnosti in temu, da je ta nosilec demokratičnosti. In posledično graja kritični desni javnosti, ki v takšni formi demokracije zaostaja. Da bi kaj takega menil Janši naklonjeni komentator, pa se zdi kar visoka cena.

Ravno te dni je Janševa nesojena poslanka in znana odvetnica Lucija Ušaj javnosti zaupala, da »Če prodaš telo si kurba, če um si pa slo levičarski intelektualec«. Ušajeva in Makarovič bi morala uskladiti svoje poglede na demokracijo, ker slednji očitno levemu intelektu (»levo usmerjeni javnosti«) pripisuje bistveno več odličnosti kot njegova politična somišljenica.

Da bi demokracija bila podobna prostituciji?

Ušaj levičarski intelektualec

Moč desnega intelekta: tvit Lucije Ušaj

Več:

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Brezplačniški novinarji končno še nagrajeni

STA, »amor fati« in uredniške preference

Kdo so mafijski novinarji?

Kdo je normalen lastnik medija?

Pahor JJ pomoč

Dnevnikov naslovni namig o tem, kdo pomaga komu

Multikulturnost kot prazen čvek

V Janševi Demokraciji so se poklonili »svojemu« jubilantu, Dragu Jančarju. In pri tem pohvalili njegov pogled na multikulturnost. Da je njihov, ne pravim zaman, gre pač za evidentno politično apropriacijo, za katero tednik najbrž zelo upravičeno predpostavlja, da se je slavljenec ne bo branil. Ker ima kar nekaj zgodovine.

Blažič Jančar Demokracija na mnoga leta

Čestitka jubilantu v Demokraciji

No, ta pogled je zanimiv: Jančar v bistvu želi zanikati multikulturnost, ne da bi jo zanikal. To eat a cake and to have it. Kontekstualizacija zapisa novinarja je jasno naznačena: avtor bo kot pisec in intelektualec evropskega formata že vedel, da je multikulti prazen čvek. In zato danes služi za nevarno legitimacijo uvoza muslimanskih migrantov tistih, ki so do njih preveč empatični. Ker če on pravi, da je multikulturnost čvek, potem bo že čvek. Takole:

A pojdimo naprej, namreč k temu, kar pravi Jančar o multikulturnosti. »Multikulti je namreč še en prazen čvek, ki je že nekaj let v evropskem obtoku. Ki se ga čveka in obrača po simpozijih in političnih shodnicah, ki služi za splošno čvekaško pokritje panevropske neumnosti in nekulturnosti. Kulturen, torej ustvarjalen ali vsaj radoveden človek je po definiciji multikulturen. Kultura, če je res kultura, nikoli ni monokultura. Monokultura je vprašanje za agronome, ne pa za ustvarjalce. In v Sarajevu ne gre za napad ene kulture na drugo, ne gre za to, da monokultura uničuje multikulturo. V Sarajevu gre za primitivizem, vsakršni, zlasti pa politični. /…/ Monokulture, ki si sedaj stojijo nasproti in si bodo zmeraj bolj, so proizvod zaprtega in nasilnega sistema, so posledice, ne pa vzrok. Kultura je ali pa je ni, vsi multi- in mono- dodatki so odveč,« piše Jančar. In nadaljuje nekoliko naprej o tem, kako je v Bosni in Hercegovini v času prejšnjega režima veljalo načelo nacionalne paritete, kjer je bilo vse potisnjeno v delitev funkcij po nacionalnem ključu, kar je sprožalo občutek o vsesplošni zatiranosti. »V Sarajevu ni živela multikulturna, prežemajoča se toleranca, pač pa seštevek treh kultur. Seštevek treh kultur še ne da multikulture, pač pa pariteto, ki je beden nadomestek za svobodo in demokracijo…«

Seveda se lahko vprašamo, kaj bi naš najbolj znani sodobni pisatelj dejal o današnji uporabi besede »multikulturnost«, ki jo evropski birokrati še vedno nosijo na jeziku kot izgovor za uvoz na tisoče muslimanskih migrantov v Evropo. Celo v cerkvenih vrstah tu in tam slišimo, da je multikulturnost, ki prihaja, za nas priložnost in izziv. A zagotovo velja, da je tako opevani »multikulti«, nad katerim se navdihujejo predvsem evropski socialisti, tudi v tem primeru prazno in predvsem bedasto čvekanje. Bosna in Hercegovina, v kateri se islam vse bolj radikalizira, je zaradi lažne multikulturnosti že plačala krvavi davek, Evropa pa ga šele bo…

Težko je verjeti, da bo Jančar protestiral proti interpretaciji in kontekstualizaciji. Če bi že hotel. Pa bi lahko, strogo vzeto, kar utegne marsikomu zveneti pretežavno, želi namreč povedati nekaj drugega. Svoje razumevanje poskuša spretno zvesti na dvoje: na praznino razprave o multikulturnosti (»prazen čvek«) in hkrati, v tem je poanta, na redukcijo multikulturnosti na običajno »kulturnost«. Se pravi, če si kulturen v pravem pomenu, si že avtomatsko multikulturen. Karkoli že to pomeni. Precej bistro za politične in druge potrebe, čeprav nesmiselno: s tem zadovoljiš tiste, ki so za multikulturnost (»Saj je nisem zanikal!«) in obenem tiste, ki so proti njej (»Saj sem rekel, da je prazen čvek!«).

Temu bi sam rekel »magična multikulturnost«: če si »pravi«, kulturnik iz pravega testa, potem si že po neki čudni nujnosti multikulturen in o njej ne smeš govoriti, ker to potem dokazuje, da še nisi multikulturen. Kar pomeni najbrž, da je vsako prizadevanje zanjo odveč, zelo dobesedno. Ona je tu kvečjemu na neopisljiv magičen način. Če seveda takemu branju verjameš.

Več:

Jančar in Kafka na Dobu

Jančar in dolgi pasji rep

Imeti raje Jančarja kot resnico

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Jančar zahteva, da se nehajo slabe novice

Jančar Demokracija jubilant

Članek v Demokraciji: zakaj je multikulturnost utopija (?)

Jančar multikulturnost kot čvek Demokracija

Izsek iz zgornjega članka: multikulti je čvek.

Fikcijski potencial pomnjenja: kako muslimani v Sloveniji že urijo samomorilce

Muslimani v Sloveniji menda spet grozijo. Še več, menda že pozivajo k urjenju samomorilcev. Kako? Dramatizirani primer je zanimiv predvsem z vidika diskreditacijskega pripisa že definiranemu sovražniku, v tem primeru medijsko nenehno stigmatizirani skupnosti.

Kar islamska skupnost v Sloveniji resnično je. Česa je torej obtožen njihov vodja v Sloveniji po tistem, ko je nekdo v zadnjih letih na lokacijo nastajajoče džamije v Ljubljani neutrudno prinašal svinjske polovice, velike kozarce, napolnjene s krvjo, in razbijal njihove prostore? Tiste, čigar vodja je kasneje za pogrom proti muslimanom izrecno obtožil medije in pri tem izrecno, kot primer, navedel tednik Reporter?

Škandaloznost spomina: muslimani, ki pomnijo

Nič manj kot izrečene grožnje. Tako so jo definirali Janševi mediji Demokracija, Reporter in Nova24TV, družno in vsi po vrsti:

Nevzet Porić, generalni sekretar Islamske skupnosti v Sloveniji in svetnik Liste Zorana Jankovića, je Slovenkam in Slovencem, ki so proti islamizaciji prestolnice, zagrozil, da si jih bodo »muslimani (…) zapomnili«.

Izjavo zapiše Reporter, medtem ko Demokracija in Nova24TV, ki objavlja Janšev tednik, prinaša menda natančen citat te izjave in se ob tem obregne od dejstvo, da drugi mediji ob tem molčijo:

Citiramo njegovo izjavo, ki jo je danes zjutraj pri poročilih predvajal tudi Radio Slovenija (izjave nismo lektorirali, op. ur.): »Mi mu tega nikoli ne bomo pozabili. Seveda pa si bomo zapomnili vse tiste, ki so bili proti, in so glasovali in so ovirali projekt izgradnje džamije …« Izjave radio ni predvajal v celoti, ostali mediji pa o njej molčijo, saj je STA, katere poročilo povzemajo vsi ostali spletni mediji, ne omenja.

Reporter Porić grožnja

Članek v Reporterju in odkrivanje groženj

Ne bodo pozabili na svinjske glave

Neposredni kontekst nastanka njegove izjave je predlog, da se del Parmove ulice za Bežigradom ob džamiji preimenuje v Džamijsko ulico, na seji ljubljanskega mestnega odbora. Nekateri so ta predlog podprli, spet drugi ne.  V Reporterju je zato Jože Biščak zapisal: »Potem ko je pohvalil župana Zorana Jankovića, češ da muslimani ne bodo nikoli pozabili njegovega sodelovanja z njimi, pa je vsem drugim odkrito zagrozil: ‘Seveda pa si bomo zapomnili vse tiste, ki so bili proti in so ovirali projekt izgradnje džamije.’« Kot vidimo, je Porićeva evokacija tistega »Zapomnili si bomo« postavljena v kontrast s pohvalo. V imenu svoje revije pa jo Reporter komentira kot grožnjo, katere žrtev naj bi že v drugo bila taista revija:

Halo? Kako prosim? Islamska skupnost, ki je revijo Reporter obtožila, da je kriva, ker je na gradbišču džamije pred meseci končalo nekaj svinjskih glav, zdaj grozi, da si jih bodo zapomnili! Kaj take besede visokega predstavnika islamske skupnosti v neki državi pomenijo, na lastni koži spoznavajo Švedi, Francozi, Italijani, Angleži in Nemci.

Še več, novinar stopnjuje svojo interpretacijo in »Seveda si bomo zapomnili vse tiste« nadgradi v razlago, po kateri ta pomeni nič manj kot jasen apel muslimanom, da začnejo nadlegovati, pretepati in ubijati. Stališče, ki implicira zgolj preprosto zavezo ali apel po zapomnitvi, nasprotnikov džamije namreč, je bilo predrugačeno na način, kjer spomin (mneme, recollectio) kot tak nenadoma postane maksimalno nevarno dejanje:

Običajno se s takim pozivom odpre odprt lov na staroselce, ki jih muslimani začno nadlegovati, pretepati in celo ubijati. Taki pozivi se končajo z radikalizacijo muslimanov, ki v imenu Alaha, Mohameda in Korana načrtujejo in izvedejo teroristične napade.

Porić že uri samomorilce

In kot da ni dovolj, verjetno največje verbalno napihovanje z željo po diskreditaciji si je privoščil še včerajšnji dekan Fakultete za državne in evropske študije in nekoč ozek sopotnik Janeza Janše. Kaj je tvitnil dr. Damir Črnčec, sicer že znan po svojih nenehnih islamofobnih stališčih? Ugledal je nič manj kot neposredno fizično grožnjo in navrgel namig, da Porić morda že uri samomorilce:

Škandal!!! To je neposredna grožnja. Že uri samomorilce?!

Črnčec grožnja zapomnili

Črnčec in njegova zaznava škandaloznosti Porićeve izjave

Popolnoma nedolžen glagol, niti ne govorno dejanje, je v ksenofobnem spinu hipertrofiral v neimplicirani namen  –  nekako po načelu, da »Zapomnili si bomo« lahko neizbežno pomeni le »Naredili vam bomo nekaj hudega«. Se pravi, nekaj takega kot ubili.

Kaj nam bo multikulturnost?

Izmišljeno dramatizacijo in semantični preskok, ki ima v tem primeru povsem izmišljeni output, evidentno poganja bolj ali manj težko skrita islamofobija. Kolonizacija človeškosti in zdrave pameti z njeno pomočjo steče še s pomočjo dvakrat ponovljene zavrnitve »multikulturne Slovenije« – te groze vseh groz v na ta način ustvarjanem psihotičnem univerzumu strahu in sovraštva. Ob tem so navedeni načini, ki jasno izražajo, kaj so bile etape, ki vodijo do te grozljive multikulturnosti:

Naj ob tem tudi spomnimo, da je največ finančnih sredstev za izgradnjo kulturnega centra prišlo iz Katarja, torej iz države, ki se je v zadnjem času znašla v izolaciji s strani svojih sosed zaradi obtožb o domnevnem financiranju terorizma. Glede slednjega ima tudi Slovenija bogate izkušnje, vsaj glede na zadnja odkritja v zvezi s pranjem iranskega denarja preko NLB, za kar nosijo politično odgovornost predvsem tisti, ki sicer podpirajo »multikulturno Slovenijo«… A ob teh besedah je marsikoga zmrazilo in mnogi se sprašujejo, ali gre v tem primeru za grožnjo vsem, ki niso navdušeni nad vse bolj očitno navzočnostjo islama v »multikulturni« Ljubljani ter Sloveniji nasploh.

Vidimo, da se namigi iz Demokracije in Reporterja tokrat za trenutek evfemistično ublažijo s frazo »niso navdušeni nad« – multikulturnost je bila ves čas ksenofobno prezentirana kot resna podlaga za teroristično nevarnost.

Nova Porić grožnja

Nova24TV in odkrivanje grožnje – že v naslovu

Fikcijski potencial pripisa neke grožnje, ki je ni

Primer ni zanimiv le zaradi neovirane medijske produkcije ksenofobije in sovraštva ter deleža, ki ga domači novinarji nenehno ustvarjajo v njej. Osupljiv je postal ravno ta korak iskanja in najdevanja že minimalnega, pa še to fikcijskega potenciala za pripis neke grožnje, ki ga s sabo prinašajo besede kot nosilke pomena. Demonizirana Porićeva »zapomnitev« tistih, ki so ovirali projekt izgradnje džamije, je v krču iskanja najmanjšega povoda za obtožbo sama vzeta za alibi realnosti strahu pred muslimani, s katero se je začela ta islamofobna veriga prezentacij.

Več:

Medijsko sovraštvo do islama in vzniki nasilja

Prašičje glave in invencija obsodbe nestrpnosti

Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer ČrnčecKako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec