Kar nekaj državljank in državljanov je opazilo, da je v triumfalnem nedeljskem nastopu Roberta Goloba, s katerim je proslavil svojo bolj Pirovo zmago na državnozborskih volitvah, nekaj manjkalo. Ugotovitev je najbolj smiselno ubesedil dr. Janez Markeš v pogovoru z dr. Alijem Žerdinom: ne le, da je bila zahvala preveč triumfalna, v njej smo pričakovali kakšno zahvalo civilni družbi. No, tudi odsotnost zahvale je lahko simptom.
Pičla zmaga Gibanja Svoboda je bila na prvi pogled rezultat klasične strankarske mobilizacije, v resnici pa jo je težko razumeti brez upoštevanja vloge civilne družbe tako v času pred volitvami kot v zadnjih štirih letih. Njen vpliv ni bil dovolj ovrednoten že ob porazu Janeza Janše leta 2022 in njen prispevek ob aktualni zmagi je ostal podcenjen vsa štiri leta njegovega mandata. Na kaj merim?
Mobilizacijski moment
Civilna družba postaja s svojimi zahtevami, aktivizmom in protestnim delovanjem, katere potenciala se Janša še kako zaveda, saj nenehno grozi z »zapiranjem pipic«, bistvo vsake žive demokracije. V optimalnih razmerah tudi eden njenih ključnih akterjev. Če je volilni rezultat mogoče opisati kot tesen in negotov, kjer trenutno na veliko ugibamo, ali bo prvaku Gibanja Svoboda sploh uspelo sestaviti koalicijo, potem se moramo še bolj zavedati, da je prav civilna družba tista komponenta, ki je v odločilnih trenutkih nagnila tehtnico. Tokrat še bolj, ker ni delovala razpršeno in enoplastno, saj je tokrat celo razkrivala afere, komentirala dogajanje, izvajala ulični pritisk in mobilizirala volivce na številne načine.
Najprej je treba poudariti mobilizacijski moment. Organizacije in posamezniki, kot so Nika Kovač z Inštitutom 8. marec, Jaša Jenull in pobuda Glas ljudstva, skupaj z vidnimi akterji, kot je Dušan Keber, ali Pravna mreža za varstvo demokracije, pri čemer delam krivico številnim drugim, ki jih nisem omenil, so v zadnjih letih vzpostavili hvalevredno politično kulturo, v kateri udeležba v demokratičnih procesih ni več razumljena kot samoumevna državljanska dolžnost. Ne, največkrat prehaja v cono odgovorne javne deliberacije in je po potrebi tudi akt odpora.
Nenehne spodbude k udeležbi, številne kampanje, javni nagovori in prisotnost v medijih, pretežno sicer družbenih, so ustvarili ozračje, v katerem abstinenca ni več dojeta kot nevtralna drža, ampak tiha podpora stanju, ki si ga ne želimo. V tem smislu civilna družba ni zgolj pozivala k volitvam in bila nekakšen podaljšek politike, kot jo na veliko poskuša demonizirati Janša, ampak je na novo osmišljala tudi praznik demokracije, saj je glasovanje na volitvah postalo tisto, kar mora biti: politično dejanje z jasnim vrednostnim nabojem.
Afera Black Cube
Drugi in nič manj pomemben element je razkrivanje in problematizacija spornih praks strankarskih politik, posamičnih izjav ali dejanj. Afera Black Cube, ki je v zadnji fazi kampanje odmevala kot simptom politične izdaje ali vmešavanja tujih sil v volitve v drugi državi, ni vzniknila iz institucionalnih kanalov, temveč iz civilnodružbenega in novinarskega okolja.
Vloga Nike Kovač in medijev, kot je Mladina, je bila tukaj ključna. Ob tem ni pomembno le razkritje konkretnega primera propagandne akcije izraelskega podjetja, ki še čaka na epilog in razkritje naročnikov. Tudi če bi sprejeli, s čimer se sam sicer ne strinjam, da afera sama po sebi v fotofinišu ni odločila volitev ob tesnem izidu, je zagotovo prispevala k utrditvi že obstoječih dvomov, da želi Janša vplivati na končni rezultat s svojo prisluškovalno zgodbo, ki je finančno in politično stala veliko. Civilna družba je v tem primeru vskočila in delovala kot neformalni korektiv, ki nadomešča vrzeli siceršnjega institucionalnega nadzora. Zakaj in kako se je pri tem odzvala hitreje od Sove, bo moral kdo še pojasniti.
Naj omenim še tretji, bolj pravni vidik. Pravna mreža za varstvo demokracije je v zadnjih letih prevzela vlogo, ki presega klasično pravno pomoč. Postala je nekakšen etični barometer političnega prostora, ki opozarja na številne zdrse oblasti, še zlasti npr. v primeru Šutarjevega zakona. Njena opozorila o sporni zakonodajni praksi so sooblikovala standarde resnega političnega ravnanja, četudi velikokrat niso naletela na odprta ušesa.
Performativnost
Četrti element, ki ga ne gre spregledati, so zahteve državljank in državljanov, da politiki izpolnjujejo svoje obljube. V tem Golobova vlada ni bila preveč uspešna, nam je sporočil Glas ljudstva. Morda zagovora javnega zdravstva niti ne bi bilo, če ne bi takšne agende zaradi Jenullovega in Kebrovega truda ponotranjil sam premier.
Tudi protesti, ki so v preteklih letih redno polnili javni prostor, so ustvarili trajno ozadje političnega opomina. Celo kadar niso neposredno povezani z volitvami, delujejo kot stalni opomnik, da oblast ni samoumevna in da je njena legitimnost pogojena. Da državljani, ki opazujejo oblast, obstajajo in ji gledajo ves čas pod prste. Kakšen kontrast glede na Janševo pojmovanje civilne družbe, kjer tak status priznava le humanitarnim organizacijam in gasilskim društvom. Le zakaj, če ne zato, da ga nihče ne bi nadziral, gasilci in humanitarci pa ga verjetno ne bodo!
Ta dimenzija delovanja je pomembna tudi zato, ker presega institucionalno politiko in jo dopolnjuje z neposredno, telesno prisotnostjo državljanov v javnem prostoru. Civilna družba zato ni le glasna, »diskurzivna«, temveč tudi performativna, saj svojo moč izkazuje z zasedanjem prostora, z vidnostjo, z vztrajnostjo.
Zapiranje kljunčkov
Če upoštevamo vse vidike in jih povežemo, bomo morali priznati, da tesen poraz Janše ni zgolj rezultat dobrega dela Golobove vlade. Najbrž ni naključje, da prvak SDS omenja zapiranje pipic, kajti to bi morali prevesti v nekaj drugega: v zapiranje kljunčkov. Paradoks takšnega dolgotrajnega volonterskega dela civilne družbe je, da je pripravila teren, mobilizirala del volivcev in v ključnih trenutkih intervenirala, za svoje delo pa ne prejme institucionalnega priznanja niti z besedico zahvale na volilno nedeljo?
Zato ni presenetljivo, da se ob tem pojavi tudi ironična misel: če bi želeli biti dosledni, bi ji moral Golob postaviti spomenik sredi Ljubljane. Ne simboličnega, temveč povsem konkretnega, v znak priznanja, da brez nje njegove zmage najverjetneje ne bi bilo. In če že govorimo o ironiji, bi moral biti ta spomenik večji od tistega, ki ga bo, sicer že napovedano, Janša postavil svojim prijateljem iz Mosada, ki delajo v njegovi kleti – v video posnetku je svoje agente v njej cinično kar sam predstavil. Razlika med obema spomenikoma bi bila pomenljiva: eden bi stal v čast državljanski mobilizaciji, drugi v spomin političnemu komplotu in veleizdaji, kot so temu dejali.
Zimski spanec intelektualcev
Žal tokrat med del civilne družbe ne moremo uvrstiti levosredinske intelektualne in akademske sfere. Ta pretežno spi svoj zimski spanec in si domišlja, da je s svojo nekritičnostjo in pasivnostjo še najbolj prispevala k rezultatu Pirove zmage. Vsa čast izjemam! Večje zmote in pomote si skoraj ne moremo predstavljati. No, pa si jo lahko, saj so se našli takšni, ki so zajahali konja provladne apologetike in za štiri leta opustili vlogo do oblasti kritičnih javnih intelektualcev.
Kaj se bo dogajalo s civilno družbo po zmagi? Nika Kovač napoveduje umik iz Slovenije, Jaša Jenull nabira nove obljube, katerih realizacijo bo nadziral naslednja štiri leta. Vsekakor si želimo, da ostane kritična in avtonomna. Če je bila njena vloga ključna pri zmagi, bo njena verodostojnost v prihodnje odvisna od tega, ali bo znala ohraniti distanco tudi do tistih, ki jih je pomagala pripeljati na oblast. Civilna družba, ki postane zgolj podaljšek vlade, zagotovo izgubi svojo funkcijo. Če deluje kot korektiv in opozorilo, pa postane nujen element demokratičnega prostora, ki zna oblast tudi omejevati.
Več: