Naša mariborskost: o registrih medijskih zmagovalcev

Intervju odgovornega urednika Večera s kulturnikom Mitjem Čandrom »v njegovi stalni bazi, ko je doma, pri Anderliču« lahko bralcu razpre, ne sicer nujno, celo vrsto zanimivih manj gostilniških dilem, čeprav nobene takoj razumljive na prvi pogled ali brez poznavanja kontekstov.

Stepišnik Čander intervju Večer

Stepišnik in Čander: intervju v sobotni prilogi Večera

Veliko jih je, nekatere bom poskušal načeti in tudi pojasniti, zakaj so lahko intrigantne vsaj tistim s posebnim, četudi očitno bolj dolgočasnim okusom: tu je vprašanje položaja intelektualcev v družbi in še bolj, kaj šteje za kritičnost misli (ki se zrcali že v naslovu prispevka »Usodno smo odvisni od kritične misli«), nadalje tega, kako je ta posredovana, kdo so njeni nosilci in komu je pripuščeno biti kritičen, potem razprava okoli uspešne zapuščine EPK in velike krivice zaradi premalo priznanja glede zaslug, pa odnosa do Maribora, njegovega »fenomena« in končno tudi registra tega, kdo je Mariborčan in kako se konstituira tovrstna identiteta.

Tukaj je potem še nič manj razburljivo vprašanje moralne pravičnosti in tega, kdo (lahko) čuti bolečino in jezo. Vem, da kot uvod zveni rahlo sterilno in abstraktno, zato povzemam v enem stavku: rdeča nit vseh naštetih tem je popolnoma nereflektirana pozicija mesta izjavljanja: medija samega in tega, kako ta kreira naša prepričanja in vednost o stvareh.

Register mariborskosti

Ob naštetih bom kakšno topiko prisiljen izpustiti. Intervju, katerega povod je izid Čandrovega deloma avtobiografsko obarvanega romana z naslovom Slepec in zaradi katerega trenutno v javnih nastopih govori lastni fizični oviri, torej slepoti, več kot kadarkoli prej, deloma pa tudi politično obarvan in hkrati povezan z njegovim vodenjem mariborske prestolnice kulture, me je neposredno spomnil na nekatere druge Večerove zapise, v katerih intervjuvanec že nastopa kot Mariborčan. Matija Stepišnik kot spraševalec namreč znova uvaja register mariborskosti: pravzaprav smo lahko privilegirano, tako rekoč in statu nascendi, interpelirani v opazovalca, na kakšen način se takšna mariborskost razvija in dogaja.

Čander ni nič kriv, da je znova doma, pri Anderliču: v Mariboru je rojen, tukaj je obiskoval Srednjo pedagoško šolo, potem odšel na študij v Ljubljano se nikoli ni več vrnil. No, enkrat že: njegovo identiteto so najprej novinarji najdevali in kreirali pri njegovi dve leti dolgi vrnitvi v mesto, ko je prevzel ključno vlogo programskega direktorja Evropske prestolnice kulture, na podoben način kot so to storili pri Tomažu Pandurju, ki se je vrnil iz Madrida. Kako in zakaj se potemtakem obnavlja in ustvarja identiteta Mariborčana, lahko postane intrigantno vprašanje medijske analize.

Štajerci na začasnem delu drugje

Stepišnik že v podnaslovu na sledi mariborskosti spoznava, da je intervjuvanec »Štajerec na (začasnem) delu v Ljubljani«, nato sledijo naslavljalne deskripcije »Ste Hočan, Mariborčan v Ljubljani, ki se vedno znova vrača. Ki še vedno razmišlja o tem mestu…«, »Z javno napovedano selitvijo v Maribor pa ste napovedali, da se bo vaša zgodba z Mariborom na neki točki spet nadaljevala« in »Čander, letnik 1974, rojen Hočan, že dolgo živi stran od Maribora, v Ljubljani, a zase pravi, da v resnici nikoli ni odšel. Oziroma da se bo slej ko prej vrnil.«

Težava ni v tem, da Čander ne bi bil Mariborčan, temveč v urednikovi forsirani artikulaciji mariborskosti tistih, ki so sicer odsotni, ampak ves čas »naši«; ta me je spomnila na zapise Melite Forstnerič Hajnšek, konkretno npr. na besedilo »Od mladega upa do aduta generacije« (Večer, 18. oktober 2010), Čandrov portret pred prevzemom funkcije. Nekoga, ki bo mesto skozi EPK postavil na noge in kot kakšen Prometej prinesel ogenj kulturne neuki lokalni raji. V sorodni naraciji se ponovijo skoraj vsi poudarki: da je Mariborčan, da je šahist, da je slep, da je politično spreten. »Znašel se je v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah,« pravi novinarka v podnaslovu.

Srečen povratek iste naracije

Mimogrede, prav v času EPK je omenjena novinarka močno sodelovala z županom Francem Kanglerjem, kar se je po vstajah razkrilo v policijskih prisluhih na sodišču. Posledično je Društvo novinarjev Slovenije, ki ga je vodil prav Stepišnik, novinarko pozvalo k izstopu iz društva, sicer jo bo izključilo samo, tedanja odgovorna urednica Katja Šeruga pa je napovedala, da takšnih novinarjev v svojih vrstah ne bodo trpeli. Sploh zato, ker se je prisluhih pogovarjanj z županom res ni preveč navduševala nad svojimi novinarskimi kolegi iz hiše.

O tem pišem v nizu prispevkov, med drugim v Melite Forstnerič Hajnšek srečen povratek. Ampak naj skrajšam zgodbo, na koncu se ni zgodilo nič, razen tega, da Stepišnik prevzema naracijo svoje predhodnice, zato vsaj malo preseneča, da intervjuja ni opravila omenjena.

Skoraj identično se v obeh prispevkih zdi artikulirana tudi družinska idila povratka v Maribor in ta, da ne bo pomote, nima ničesar opraviti z nekakšnim lokalnim domoljubjem. Novinarka v svojem panegiriku napove, da bo v prihodnje z ženo in sinovoma živel v rojstnem mestu, kar je pogumna odločitev in »izraža vso resnost poslanstva, ki si ga je naložil in mu je bilo zaupano. Če bo pot uravnaval v svoji dosedanji maniri, mu mora uspeti«. No, ni se zgodilo.

Stepišnik konec leta 2019 podobno stiska pesti k selitvi v Maribor, odgovarja pa tokrat Čander s skoraj identičnim pojasnilom: da z ženo zelo resno razmišljata o nakupu stanovanja in preselitvi čez nekaj let. Kajti »v stiku z mestom sem, zamere sem pustil za seboj«. No, vse te napovedi dosežejo svoj načrtovani učinek, Čander je z njimi nekako ves čas v Mariboru, a obenem fizično v Ljubljani.

Nova mitologija za EPK

Novinarski pristop je tukaj dejansko kar na treh ravneh postregel z mitizacijo: po eni strani se odvija preko definiranja odsotnih »naših«, torej tistih, ki so identitetno Mariborčani ali to želijo (znova) postati. Potem je tukaj že skoraj mitizacija Čandra samega, končno pa tudi, na nekakšni metaravni, mitologijo ustvarjajo tisti, ki se nanjo najbolje spoznajo. Hajnškova o njem takrat zapiše:

»Programsko je torej že pred desetletjem začel ‘napletati novo mitologijo o Mariboru’, kot bi že tedaj začrtal svojo sedanjo vlogo.«

Zakaj? Ker je mladi začrtovalec v Mariboru pred odhodom prirejal javne predstavitve literatov, pisal scenarije in delal kot dramaturg v teatru, kar pa, po mnenju večerovke, ponuja pravo osnovo za nove mitološke načrte s prestolnico kulture.

Da bo EPK vodil prav Mariborčan, je takrat zahtevalo posebno novinarsko legitimacijo tudi zato, ker je ožjo ekipo omenjeni pretežno pripeljal prav iz Ljubljane – in tja se je po končanem projektu tudi vrnila. O mariborskosti kot geografsko-mentalni identiteti, ki se mora uresničiti skozi srečni »povratek«, samo še tole: intervjuvanec na nekaterih drugih mestih zelo rad izpostavlja primer dveh Mariborčanov, ki ju je mesto po njegovem tako rekoč izgnalo: Drago Jančar in Tomaž Pandur sta sicer odigrala pomembno vlogo tudi v EPK. Skupaj z mitologijo pogrešano odsotnih iz Maribora torej obstaja očitno še ena, o domnevno izgnanih.

Čander kot Zahovič: nova mera epekajevske mitologije

Preidimo k delu intervjuja, ki govori o projektu EPK: urednikov gost se sicer ni ravno razgovoril. Za bralce Večera najbrž neznatno pomemben element, saj ne potrebujejo prepričevanja, ker je že omenjena panegiričnost v njem nenehno bila vodilna religija, zato bleščečo resnico projekta že zelo dobro poznajo. O malce drugačni, kakor tudi medijski recepciji te vrste, pišem kot marginalni kritični spremljevalec mariborskega megadogodka v e-knjigi Resnica mesta in mesto resnice: o prezrti obravnavi Evropske prestolnice kulture 2012.

Odprta razprava o EPK nujno implicira ali vsaj pripelje do naštevanje dosežkov. V pogovoru si Čander prisvoji prenovo Poštne ulice z novimi gostilniškimi lokali (»Poštna ulica ni v celoti posledica EPK, a vseeno je urbanost dobila nove dimenzije«), potem pa zaigra na staro že slišano vižo »nematerialnih« učinkov kot poglavitnega rezultata svojega projekta:

»EPK je v Mariboru pustila nekaj, kar se ne da materialno ovrednotiti. Pustila je to, kar je Zahovič za Maribor naredil v nogometnem smislu.«

Ni dvoma, da se z 28 milijoni budžeta nekaj da storiti v mestu in se tudi je. Spomnim se tudi izjav epekajevskih prvoborcev, da so prav oni uspeli sprožiti vstaje v Mariboru skozi oživitev nič manj kot uličnega duha – o tem sem v preteklosti obsežno poročal. Nikakor pa ne drži trditev o materialnem vrednotenju. Zato si oglejmo nekaj resnejših ugotovitev, ki sežejo onstran časopisnih konstrukcij realnosti in zabavnih primerjav z Zahovičem.

Nič zaposlitev in milijon turistov

Avtorja Srakar in Vecco v znanstvenem članku »Ex-ante versus ex-post: comparison of the effects of the European Capital of Culture Maribor 2012 on tourism and employment« (2017) vrednotita uspeh mariborskega EPK z vidika novih lokalnih zaposlitev in učinkov na turizem.

Rezultati so porazni: glede zaposlovanja ni mariborski EPK prinesel nobenega rezultata, glede drugega so se številke nočitev povečale le v Mariboru, ne pa tudi partnerskih mestih, in sicer je po štetju Zavoda za turizem Maribor prišlo do okoli 355.000 v letu 2012, kar je približno 20 odstotkov več kot v istem obdobju leto poprej.

Žal so že naslednje leto znova padle na 322.963 in potem leta 2014 na 340.096. Če bi res smeli govoriti o kakšnih trajnih učinkih na mesto, bi jih težko zaznali v tovrstnem nižanju. Sploh, če hkrati pomislimo, da smo januarja 2012 lahko prebrali smelo trditev mariborskega podžupana:

»V uspeh projekta verjame tudi podžupan Mestne občine Maribor Janez Ujčič, ki se nadeja, da bo EPK v Maribor in partnerska mesta pripeljal milijon novih turistov. Ob tem je priznal, da investicijski načrti za EPK niso uresničeni. ‘A to ne pomeni, da ne bomo imeli Maksa, nove umetnostne galerije, nove knjižnice in urejenega nabrežja Drave,’ je poudaril.«

Izgubili tekmo z mestom Guimarães

Nič od naštetega še danes, sedem let kasneje, nimamo, pa naj se v Večeru še tako trudijo govoriti o drugače ali celo ne govoriti. Dobesedno, kajti Stepišnik posredno pledira za manj razprave, ker je menda sedem let kasneje še prekratek čas za analizo:

»EPK Maribor ste vodili leta 2012. Šest, sedem let je že neka doba, a morda še ne dovolj dolga, da bi zgodovina dala bolj končne odgovore o realni zapuščini.«

Falk in Hagsten v »Measuring the impact of the European Capital of Culture programme on overnight stays: evidence for the last two decades« (2017) ob navedbi prvih dveh avtorjev ugotavljata, da je število zaposlenih v Mariboru in Velenju po izpeljavi EPK celo padlo.

Sušec v svojem magistrskem delu »The evaluation of the effects of the European capital of culture event on the city of Maribor and the city of Guimarães« (2015) tehtno dokazuje, da je leta 2012  Maribor skupaj s partnerskimi mesti izgubil tekmo s portugalskim mestom Guimarães, ki je tega leta »soprestoloval«: Portugalci so uspeli izvleči bolj ugodne ekonomske učinke kot Maribor, navzlic vsem dodanim partnerskim mestom, razen tega so dosegli boljše rezultate glede prepoznavnosti svojega mesta od mariborskih kulturnikov v EPK. Maribor je premagal portugalsko prestolnico le v kategoriji dviga »kulture mesta«.

Evalvacijski dokument »Ex-post Evaluation of 2012 European Capitals of Culture Final Report for the European Commission DG Education and Culture« je ob resda dokajšnji naklonjenosti poročal tudi o verjetnih dolgoročno skromnih učinkih projekta (»longer-term effects are likely to be modest«), ga povezal s pomanjkanjem tovrstnega načrtovanja in ugotovitev malce sarkastično kontrastiral s siceršnjim samozadovoljstvom protagonistov. Z vidika zgostitve dogodkov seveda drži, da je Evropska prestolnica kulture postregla s še ne videnim repertoarjem v mestu. Z vidika vseh ostalih pa je slika bolj klavrna.

Kritična misel in norci

Mitična uspešnost EPK je torej precej povezana s tem, koga sprašujete – jasno, da bodo vpleteni na vse kriplje poveličevali svoje dosežke – in seveda tudi s tem, koga berete. V splošnem velja, da so bili trajnostni učinki projekta porazni in neposredni ekonomski učinki izjemno pičli.

Kako je že nedavno povedal Čandrov kolega Tone Partljič? »Tisti, ki pravijo, da ni nič ostalo po EPK, so norci.« No, EPK sem podrobno spremljal, ob skoraj popolni cenzuri in blokadi medijev, sploh Večera, kritično in podrobno beležil delovanje mariborske »našosti« v registru politično-kulturnih elit, ki so ta projekt vzele v svoje roke in ga izpeljale ob novinarskih slavospevih.

Na tiskovko moje prej omenjene knjige seveda ni bilo nobenega novinarja, čeprav se je dogajala na mestu resnice mesta – gromozanski prazni jami na Ruški cesti, edini trajni zapuščini projekta EPK, tej razglašeni resnici mesta in nezgrešljivem spomeniku trajnostnih učinkov prestolnice, kjer so se razkrile politične mahinacije okoli Pandurjevega gledališča, Kanglerjevega objekta poželenja v višini več kot 50 milijonov evrov. Ne, to ni bila kakšna dobro skrita strast tedanjega župana, temveč zgolj obljuba, s katero je uspel zvabiti režiserja v mesto ob Dravi.Kot rečeno, za lokalne medije je EPK moral figurirati kot uspešna zgodba in temu ustrezno so tudi ravnali. Ker konsistenca šteje, to še vedno počnejo.

Kje lahko v takšnem pristopu zasledimo trohico kritičnosti? Čandrova misel iz intervjuja, da majhne družbe lahko postanejo zatohle, totalitarne, fašistične, če ne bodo negovale kritične misli, svojega kisika, kot pravi, po sebi stoji. Kar je hote spregledal, pa je pozicija izjavljanja. Če je intelektualna debata »požarni zid pred zdrsom v cono somraka demokracije«, potem je v njegovem primeru ali primeru Večera kritična misel povsem oplela. Prav o tem sem že pisal v besedilu Antikritika kot resnica prestolnice kulture leta 2012:

»Odsotnost kritike, hvalisanje umetnikov in izgradnjo Potemkinovih vasi duha razumem metanivojsko: Maribor je postal mesto antikritike. Kritika ne le, da ni zaželena, ne v EPK, ne na ravni dogodkov, ne na ravni vrednotenja umetniškega dela. Ne samo, da je ne sme biti, je tudi ni. In je, končno, nihče ne pogreša. Odsotnost analize partikularne predstave lahko zato interpretiramo kot prispodobo za antikritiško stanje duha.«

Nehote, glede na kontekst romana, sem takrat omenil še slepoto veličine in veličino slepote, ki je zajela epekajevski narcisizem, idolatrijo in prilizovanje.

Erozija javne refleksije

Od registrov našosti, torej tega, kdo je Mariborčan, se premaknimo k registrom intelektualnosti. »Čander je vsestranski intelektualec«, zapiše Stepišnik in res, kar se medijev tiče, nastopa tudi na Požarjevi TV in pri Urošu Slaku. Sogovorca se potem strinjata, kako pomembni so intelektualci danes – ampak kajpak na bolj nenevarni abstraktni ravni in le takrat, ko denimo ne kritizirajo »naših« politično-kulturno-medijskih mrež.

»Intelektualci, ki bi morali misliti te spremembe, se vse bolj umikajo v svoje kabinete, dovolj jim je plazu blata, ki velikokrat na njih kot skozi ventilator leti po družbenih omrežjih,« potem ugotavlja novinar in samokritično pozabi dodati, da na njih prežijo tudi razni medijski cenzorji in uredniški vratarji.

»To je za družbo zelo skrb vzbujajoč proces, ta erozija javne intelektualne refleksije, misli,« doda Čander. Znova se lahko načeloma le strinjamo, dokler ne pomislimo na problem javnega (recimo kaj šteje zanj in kdo tvori javnost) in potem k temu dodamo še element, komu je refleksijo dovoljeno javno izvajati in ne zgolj tega, kakšna je po vsebinski plati.

V intervjuju sledi še Čandrov pljunek, ironično spet čisto upravičen, po doktorju sociologije, ki je v času uličnih vstaj postal župan in potem nemudoma vstajniške zahteve povsem izigral. Poudarek je zanimiv, ker razkriva samoidentifikacijo in izjavljalčevo gledišče: »Nas intelektualce je očrnil za naslednjih 50 let.«

Nastavljalec ministrov

Pogovor brez zadrege postreže še s tretjim identitetnim registrom; ob prepoznanju, da je Mariborčan in da je intelektualec, ga urednik prikaže še kot človeka iz ozadja, ki vleče niti in ima moč, da se zavihti na položaj ministra ali celo odstavlja ali nastavlja tiste aktualne. Njegovi iztočnici se pomenljivo glasita: »Za vas velja, da ste človek iz ozadja, ki vleče niti. Imeli ste vabila za kulturnega ministra. Zakaj nikoli niste naredili formalnega koraka v politiko?« in »Nekako se je prijelo, da je Mitja Čander eden najbolj vplivnih slovenskih kulturnih delavcev. Ki nastavlja in odstavlja vsaj ministre za kulturo.«

Odgovor intervjuvanca ni posebej skromen: »Sem verjetno med bolj vplivnimi iz srednje generacije.« No, končno imamo v slovenskem prostoru nekoga, ki se kot intelektualec ne more pritoževati nad svojim vplivom, niti političnim ne! Ampak v strahu, da ne bi preveč vznemiril lokalnih veljakov in Saše Arsenoviča, nemudoma sledi čustvena pomiritev v pojasnilo vsem potencialno prestrašenim, ker se vrača v Maribor:

»Bom aktiven, a rad bi pomiril zdajšnjega župana in bodoče kandidate, da ne nameravam kandidirati za župana. Zaradi inherentne grožnje, s katero mahajo nekateri, da bom šel na kakšne volitve, imam kvečjemu več problemov kot koristi.«

Vpliv je očitno res velik, da takole vehementno miriš strasti. Osebno sicer še nisem slišal za tovrstne Čandrove probleme in koristi, so pa to najbrž precej neobičajne težave Mariborčanov in intelektualcev.

Register krivice

Kar me je zares presenetilo, šele prihaja; vse tri naštete rekognicijske registre smo lahko kdaj poprej že srečali ali slutili, a tem se je pridružil še četrti. Privzemimo, skrajno dobronamerno in naivno, da so lokalni mediji pač veseli mariborskosti, da ni strašansko narobe, če v duhu antiintelektualne klime, ki jo sami proizvajajo in o kateri govori tudi Čander, v kom ugledajo intelektualca ali v spet v kom drugem, čeprav isti osebi, tudi vplivnega potencialnega politika.

Toda intervjuvanec ni predstavljen le kot vse našteto, s svojim romanom je uspel v kupu intervjujev (Večerov ni edini) pri novinarjih intonirati nič manj kot občutenje, da se mu je zgodila velika krivica. Kot žrtev je zato lahko upravičeno jezen in čuti grenkobo, toda bilo bi preenostavno, zato sledi dodatek: ker je močan in heroičnega duha, vsa ta negativna čustva uspeva sprocesirati in pozabiti. Urednik Stepišnik nov register zagrenjene žrtve razkrije že z vprašanjem:

»Niti Evropska prestolnica kulture 2012 (EPK), ko je bil programski direktor zavoda, ki je upravljal projekt, ga pri tem kljub letom grenkobe ni omajala.«

Predstavljajmo si zdaj naslednje: ste del politično-kulturne sprege, česar niti ne skrivate. Postanete programski direktor EPK. Vsi vam leta in leta pripisujejo zasluge, mediji so vam izrazito naklonjeni, toda v vas se potem naselita grenkoba in jeza? Zaradi česa že, premalo aplavza? Ali pa morda le zato, ker je vedno težje skriti epekajevsko zapuščino in celo mediji niso več v pomoč?

Kjer in na kateri točki novinarska voljnost poskrbi, da je nekdo ob tovrstnem medijskem mainstreamu zgodbe o uspehu po sedmih letih prezentiran kot žalosten, zato ga moramo potrepljati po ramenu? Že skoraj povsem perverzna situacija samoviktimizacije je postala skriti motiv romana, kajti na nekem drugem mestu v Večeru Čander spregovori o tem, da v njem ni želel opraviti le s slepoto, temveč še z neko drugo izkušnjo – s koncem zgodbe o Evropski prestolnici kulture 2012: »To me je žrlo, želel sem razčistiti in se izogniti temu, da bi moral bolečino in jezo nositi s sabo. In ta roman me je očistil.«

The winner takes it all

Vprašajmo se zdaj, kaj se dogaja s tistimi družbenimi ignoriranci, ki očitno niti jezni ne morejo biti – kajti vsi našteti panegirični registri so rezervirani za »naše« in vsebujejo tudi ultimativno pravico do grenkobe in potrtosti, na katere se bo prilepila novinarska tolažba? Epsko izrisana skozi gesto plemenite in ganljive sprave s krivičnostjo mesta, ki ga moraš vendarle ljubiti, da se vanj lahko smiselno povrneš?

Če si doma v enem medijskem registru, si tako rekoč v vseh. Ali na kratko: The (media) winner takes it all. Sicer pa po pričakovanjih uredniku ni uspelo usmeriti pogovora v smeri Čandrove (grenke?) izkušnje sodelovanja pri novih projektih evropske prestolnice kulture, tokrat v Lendavi in na Ptuju. Ali v smeri kreativnega delovanja njegove Kreativne baze, o čemer piše Monika Weiss. Kakopak to za Večer ni pravi register.

Odrinjeni intelektualci v medijski naraciji Dela

Kdo točno danes šteje za intelektualca in kako domači mediji rotirajo ta pojem, kaj jim sploh predstavlja? Teh in podobnih tem sem se spomnil, ko sem uzrl naslov članka Odrinjeni intelektualci, nepotrebna znanost v Delu, ki ga podpisuje Jasna Kontler Salamon in nosi podnaslov »Intelekt na robu družbe: bolj ponosni na kozolce kot na znanstvene dosežke«. No, če sem čisto iskren, ne razumem najbolj logike podnaslovov, ki so jo pred časom ubrali na Delu, kjer nikoli ne veš, kateri šteje za dejanski naslov, ampak pustimo to.

Intelektualci Delo okrogla miza

Delov članek in trije novinarji, očitno v trenutku poziranja fotografu

Članek govori o okrogli mizi z istim naslovom, to je »Intelekt na robu družbe«, kjer so v okviru programa 26. Stefanovih dnevov na Institutu Jožef Stefan (IJS) gostili tri novinarje in urednike; to so bili Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin in Marcel Štefančič, razpravo je povezoval prof. dr. Jadran Lenarčič. Na portalu Tromba, ki je objavil posnetek večine razprave, so namen dogodka kasneje strnili takole: gosti so si zastavljali vprašanje, »zakaj postaja slovenska družba vse bolj antiintelektualna«.

Medijsko odkrivanje intelektualcev

Preden se posvetim analizi Delovega prispevka, moram vsaj približno pojasniti motiv mojega zanimanja. Prvič, z vprašanjem intelektualcev v družbi sem ukvarjam že dobri dve desetletji – in žal s svojo persistentno medijsko kritiko vedno bolj ugotavljam, da sam vedno manj sodim med njih, ne po lastni izbiri. Naj povem na anekdotičen način: ko sem pred leti poskušal ugotoviti, koga mediji prezentirajo kot intelektualca, sem za te potrebe prečesal Večerov sicer odličen arhiv in ugotovil, da novinarji tega pojma skoraj ne uporabljajo. V več kot desetletnem obdobju sem na njegovo omembo naletel zgolj ob dveh priložnostih, v katere sem bi vpleten sam: ob kratki notici o tematskem bloku o mariborskih intelektualcih, ki sem ga davno nazaj uredil v reviji Dialogi, kasneje pa še leta 2011, bilo je dan po njegovem priprtju, ko sem v imenu »mariborskih intelektualcev« zahteval odstop Franca Kanglerja.

Zadeva se je komično ponovila pred začetkom lanskih predsedniških volitev. Novinarjem sem poslal z moje strani iniciirano in seveda kasneje pričakovano demonizirano pismo »34 intelektualcev«, v katerem podpisniki natančno argumentiramo, zakaj predsednik Borut Pahor ni ustrezna izbira za predsednika republike. Spet je prišlo do znanega medijskega refleksa: le zato, ker sem v spremnem dopisu sam omenil tak (samo)označevalec, so ga novinarji tudi uporabili. Dvomim, da bi ga sicer. Moja izkušnja, če nekoliko pretiravam, je torej takšnale: domači novinarji pojma intelektualec skoraj ne uporabljajo več, razen če nanj spomniš sam. Človek se vpraša, če morda gre za koncept, ki ga je povsem povozil čas, oni pa želijo biti moderni; če ne, je to pač njihov skromni prispevek, še na metanivoju, k deintelektualizaciji tega prostora.

Intelektualistični kavelj 22

Meni to pove, da je medijska funkcija promocije intelektualizma tako šibka, da novinarji in uredniki niso več zmožni prepoznavati potrebe po njem. Zato je njihovo pogrešanje lahko v resnici le hipokritično. Temu dejstvu, v največji meri zadevajočemu slovensko medijsko sceno, bi lahko dejali, v sicer ohlapnem smislu koncepta, tudi »intelektualistični kavelj 22« – da bi odkrili intelektualce, jih morajo kot takšne inherentno prepoznati mediji. Če jih pogrešajo, jih le zato, ker so se predhodno tako odločili.

Ali če obrnem zgodbo: da bi intelektualce lahko imenovali za takšne, jih mora javnost prepoznati za intelektualce. Javnost lahko o njihovem delovanju in pomenu njihovega dela informirajo predvsem mediji, kar pomeni, da o tem, kdo je intelektualec in kaj ti počnejo, pretežno odločajo oni. Zato to nihče ne more biti, če temu ustrezno pred tem ni bilo izpeljano prepoznanje medijev in javnosti.

Panjske končnice in kozolci

Vrnimo se zdaj k Delovemu članku o omenjeni okrogli mizi in načinom, kako je novinarka artikulirala ta pojem. Resnici na ljubo njena prezentacija v veliki meri sledi nesrečni intonaciji gostov in organizatorja, saj se je odkrilo, da pojma v pravem pomenu ne uporablja niti Lenarčič niti noben od treh gostov.

Zanje je v najboljšem primeru postal intelektualec nekdo, ki uporablja intelekt, v pretežni meri pa so ta pojem uvedli kot sinonim za znanstvenika. Zato je pomenljivo že, kako je direktor IJS izbiral svoje goste: je morda v novinarjih prepoznal intelektualce, ki poznajo svoje področje in znajo presoditi, kakšna je vloga intelekta v družbi? Zakaj ravno v njih in ali bi iz tega smeli izpeljati sklep, ki se zdi prehiter, da so danes za znanstvenike, ki vodijo takšne ustanove, misleci družbe le še novinarji? Če bi tema bila »medijska recepcija intelektualcev«, bi to lahko nekako sprejeli, pa ni bila.

Novinarka je v članku uporabila naslednje dele stavkov, dotikajoče se obljubljenega »intelektualizma«: »v znamenju intelektualne razlage antiintelektualizma«, »zatrdil je (sc. Lenarčič), da pri nas ne vladajo vlade, temveč finančni ministri, ter da so v tem zaslužkarskem okolju intelektualci z vseh področij vse bolj na robu družbe«, »Milharčič je namenil največ besed neintelektualni podobi«, »poudaril je, da niti en slovenski politik med naštevanjem dosežkov Slovenije ni omenil znanosti ali katerih drugih intelektualnih dosežkov, čeprav v slovenski politiki ne manjka leporečja o vlogi znanja«, »Ali Žerdin je dodal, da živimo v klimi, ki ni naklonjena intelektualnemu početju. Odpor do intelektualcev naj bi bil sicer trajnica – na to opozarja tudi zgodovina zažiganja knjig«.

K temu dodajam še dva stavka, ki prispevata h karakterizaciji pogrešanega intelekta: »Lenarčič se je navezal na to z besedami, da se Slovenci raje pohvalimo tujcem s simboli panjskih končnic in kozolci, ne pa z znanstveniki svetovnega kova, kot sta Jožef Stefan in Jurij Vega« in »Znanost potrebuje dobre razlagalce, če o njej pišejo znanstveniki, je to velik dolgčas, je dejal Štefančič«.

Intelektualno delo in Klik NLB

Moderator se je v razpravi spraševal, ali imajo »intelektualci v sodobni družbi sploh kakšnega zaveznika«, razpravljal o slovenskem duhu, intelektualcih in šoli, ki mora gojiti radovednost, medtem ko je »najbolj radovedna oseba sosedova tašča«. Iz česar je zaključil, da ni »dobil občutka, da je to kakšen dosežek za našo družbo«. No, ta družba duši ustvarjalce, šola je protiustvarjalna. Za Žerdina je intelektualna produkcija strošek, kar v praksi pomeni, še pravi, da od tega ne more živeti (»Od klikov jaz ne bom živel, ker ga ne morem pretvoriti v Klik Ljubljanske banke«). Ko je stvar postala rahlo votla, se je bolj pri začetku razprave javil dr. Dušan Turk in navzoče obtožil praznega »štosiranja«.

Kmalu je postalo jasno, da prisotni gojijo čisto posebne simpatije do redukcije pojma intelektualca na »intelektualnega delavca« in končno znanstvenika. Ali še, v dostavku, da je to tisti, ki promovira znanost. Dodatno vprašanje bi moralo biti: zakaj njo, očitno katero koli znanost? Takšen skok bom jemal za simptom vsega zgoraj naštetega, predvsem pa posredni dokaz normalizacije deintelektualizacije medijskega prostora. Razen tega mi ni jasno, kje so vsi ti silni znanstveniki, ko antiintelektualizem oblasti napada svobodo mišljenja in ustavlja kritičnost mislečih ljudi: to misel so izrazili sami.

Intelektualec vs. znanstvenik in akademik

Želim povedati, da danes akademski in univerzitetni delavci pretežno niso več družbeno angažirani, ne čutijo moralne odgovornosti, tudi vloga zaposlenih na univerzi se pojmuje drugače. Javni interes akademikov ni več jasno artikuliran, specializacija znanj je opravila svoje, občutek za delovanje v skupno dobro se je izgubil – vsi po vrsti skrbijo le za svoje kotičke.

Na nekem drugem mestu sem že navajal Edwarda Saida, ki ogorčeno ugotavlja, da je danes skorajda strašljivo opazovati svet akademskega diskurza, ki je postal zadušljivo hermetičen, samozadosten, žargonsko zategnjen in nepripravljen na boj s svetom javnosti okoli sebe. Je to ta svet, ki ga želi nekdo posredno legitimirati? Je pometel pred svojim pragom? Morda pogrešanje javnega pomena intelektualca-znanstvenika zgolj figurira kot način, kako se s pomočjo medijev zaslepiti za njihovo lastno antiintelektualno pozicijo?

Manj je nevarno, boljše za vse

Na tem mestu ne bom šel v podrobnejšo analizo definicij. Za ameriškega ekonomista Richarda Posnerja, ki je spisal odmevno knjigo Public intellectuals, je intelektualec nekdo, »ki ustvarja mnenje izobražene javnosti glede vprašanj, ki so političnega in ideološkega značaja.« Pozneje opredelitev variira in pove, da intelektualec piše za (ali nagovarja) splošno javnost, ki je širša od akademskega ali posebnega občinstva, in sicer o »javnih zadevah«, torej o političnih stvareh v najširšem pomenu besede. Njegova opredelitev izrecno izloči nekatere sloje intelektualcev, na primer akademike v njihovih »omejenih« akademskih razpravah, tudi tiste, ki ne pišejo veliko (kriterij količine), ali tiste, ki pišejo za posebna občinstva, denimo poljudne članke o znanosti. Očitno je, da običajne definicije nimajo prav nič opraviti z navedenimi iz prispevka.

Ko sem v svoji analizi že ugotovil, tudi časopis Delo v skoraj štiriletnem obravnavanem obdobju ni uspel navesti več kot pet poimenovanj slovenskih intelektualcev – tako imenovanih novorevijaških »razumnikov« nisem prešteval. In če jih že lahko naštejemo, kakšna je bila, denimo, njihova odzivnost ob številnih kršitvah človekovih pravic, varčevalnih ukrepih, drastičnem krčenju sredstev za vzgojo in (univerzitetno) izobraževanje z vsemi nesporno katastrofalnimi posledicami, diskriminaciji, nestrpnosti in sovražnem govoru?

Kajti: kaj točno ti povečini počno, no, seveda tisti po izboru novinarjev in urednikov? Bojim se, da se pred mikrofoni bahajo s svojimi računalniškimi simulacijami taistih zasmehovanih kozolcev in panjskih končnic, bolj družboslovno usmerjeni pa bodo dvakrat na leto ponudili komentar o vzponu populizma v Evropi, s posebnim poudarkom na dogajanju v Franciji in Veliki Britaniji, domačemu prostoru pa se bodo izognili – in to v velikem loku. V obojestransko veselje in korist vseh, ki jih objavljajo: manj je nevarno in sebi škodljivo, tem bolje za ene in druge.

Joj! kam bi dél? Univerzitetna afera in vprašanja etike

Mariborska prepisovalna afera, v prvi fazi s protagonistoma dr. Klavdijem Logožarjem in dr. Žanom Oplotnikom, v drugi pa kar z univerzitetnim vrhom in njegovimi reakcijami, je sovpadla z izidom jubilejne številke revije Dialogi, v kateri je 47 avtorjev, povezanih z mariborsko preteklostjo in sedanjostjo, reflektiralo pozicijo in duha mesta.

Omenjam, ker je kar nekaj piscev v številki, ki sem jo uredil, omenilo šibko in nikakršno vlogo univerze, kot jo je ta odigrala v mestu zadnjih nekaj desetletij. Zakaj je ni in kaj je temu botrovalo? Biti univerzitetni učitelj ne pomeni le izobraževanja študentov in izvajanja pedagoškega procesa. Pričakovali bi, da bo univerzitetno občestvo aktivno prispevalo k njegovi identiteti in razvoju.

Kar se nam je dogajalo zadnje dni, razkriva še bolj akutno stanje in na svoj način pritrjuje oceni: ne samo, da se zdijo akademiki samostojna kasta ljudi, univerza samo sebe razume kot odlepljeno od siceršnjega življenja, zato zanjo po lastnem mnenju veljajo drugačne zakonitosti, etične norme in časovni roki. Morda je torej razlog za pasivno vlogo v njeni avtopercepciji.

Logožar VSS odstop

Če smo se še pred kakimi desetimi leti maloštevilni zavzemali za novo Filozofsko fakulteto, če smo verjeli, da se področji humanistike in družboslovja v mestu preprosto, zaradi dotedanje »tehniške« narave univerze, ki letos tudi sama praznuje štirideset let svojega obstoja, nista dovolj hitro razvijali, da rabita svoj čas, v zadnjih letih prav nič ne kaže na kakšen poseben trend vzpona akademskega intelektualnega angažmaja v življenju mesta.

Klišeji o lumpenproletarskem mestu, industrijski puščavi in kulturni sivini počasi več ne bodo dovolj, kot tudi ne epekajevske evforije. Seveda govorim o aktivnostih, ki niso neposredno vezane na poklicno in akademsko delo in preštevanje točk. Ki od posameznikov terjajo nekaj več žrtvovanja in vpletenosti. Njihov prispevek je, vsa čast izjemam, zanemarljiv in po moje kar manjši kod drugod, čeprav tudi drugje zaznavam isti trend. Od kod takšna njena samozadostnost, od kod avtoizolacija tistega jedra intelektualcev, ki bi morali celo nekemu duhovnemu dogajanju dajati ton, vizijo, ideje in pridržati večkrat neprijetno zrcalo?

Več razlogov je in vsi so z vso ihto privreli na plano tudi ob zadnji aferi. Če pustim ob strani dejstvo, da so pedagoški delavci vsako leto pod večjimi pritiski, da so njihovi urniki resnično natrpani, da se jih izkorišča s ti. faktorizacijami in vedno več neplačanega dela, medtem ko so plače po stažu nižjega kadra, sploh asistentov, sramotno nizke in na ravni učiteljev v osnovni šoli (česar javnost ne pozna dovolj, zlasti zato, ker medije tuintam prestreli kakšna afera z visokimi honorarji, ki so resnično velika izjema, ne pravilo), če skratka odmislim smiselne in tehtne razloge po manjšem »zunajpoklicnem« angažmaju univerzitetnikov, so preostale okoliščine naslednje:

(a) V Mariboru je resnično težko učinkovito delovati intelektualno – v polnem pomenu besede. Ker ta zahteva odmev, sinergijo, recepcijo. Družbeno in duhovno, še manj aktivistično delo so v horizontu pričakovanj in preferenc, ki je izrazito antiintelektualističen, predvsem zasmehovani in odrinjeni, zaznamovani kot odvečna in velikokrat tudi nevarna dejavnost. Razlogov je celo število, od zgodovinskih do socialnih, ekonomskih in medijskih. Misliti, analizirati, biti kritičen do družbenih dogajanj, zahtevati moralnost in legalnost, si zanju prizadevati, slediti principom racionalnosti? Ne, to ni za Maribor. Zakaj bi bilo dobro za njegovo univerzo, ki bi morala v tem prednjačiti? Zakaj bi bilo dobro za občino, če pa se je njen župan, nekoč intelektualec in univerzitetnik, odpovedal istemu in po dejanjih že dohiteva predhodnika? Kot da bi bilo mesto zakleto.

(b) V situacijah, ko se izrecno zahteva, da univerza postane podjetje in se odkrito favorizirajo tržne logike delovanj, ni prostora za moralo in etiko. Toda ena okolja takšne ideje sprejemajo še bolj odprtih rok. Zdaj, ko se po izbruhu afere napoveduje nov etični kodeks na univerzi, ga rektor v svojem pojasnilu omenja skupaj s pogojem: skladen bo moral biti z načeli korporativnega upravljanja. Če se moralo in etiko kot predmet izrinja iz izvedbe na nekaterih študijskih programih, se res ne bi smeli čuditi, da ju pogrešamo takih načel v reakcijah univerzitetnih učiteljev, ki se po finančnem okoriščanju s pomočjo plagiatorstva ne čutijo krive ničesar, oziroma vodstva, ki nemoralnosti kakor ne opazi. In če ni potrebe po moralnih in etičnih vsebinah v programih, ne pričakujmo preveč ne od študentov, ne od družbe in tudi ne od univerze. Tudi v primeru te afere ne, kjer so se le maloštevilni priglasili h kritični besedi.

(c) Samozadostnost antiintelektualizma na veliko podpirajo mediji. Komercialni iz predvidljivih razlogov nezanimivosti, kjer se raje daje prednost rumenim in senzacionalnim novicam, pikantnostim in nezahtevnim vsebinam, manj komercialni pa itak po novem želijo biti le še to: prikrito komercialni in tržni, da ne bi izgubili surove tekme z drugimi. Kot sem spomnil v prej omenjeni številki Dialogov, že osnovno googlanje in ogled arhivov lokalnih medijev zelo hitro pokažeta, da sintagma »mariborski intelektualec« praktično ne obstaja. Če kdo, bi se nad tem morali zamisliti na univerzi kot kovnici prihodnjih intelektualcev! Pa se po moje še niso. Že pred leti se je razkrilo, da s humanističnimi vsebinami ni mogoče prodreti v npr. Večer. Da so razmerja člankov na kulturnih straneh tega časopisa silovito neenakomerna: da se favorizira književnost in morda vizualne umetnosti. Prvi in zadnji intervju z Zofijinimi ljubimci, društvo za razvoj humanistike, je bil v tem časopisu narejen leta 1998. Počasi bo 20 let. In navajam zgolj kot primer. Prištejmo k temu še cenzuro posameznikov, o čemer sem naj tej strani že veliko pisal. Ni dvoma, da morajo mediji prevzeti svojo soodgovornost.

Šele ta polnejši kontekst takšnih in drugačnih okoliščin, verjetno tudi podrobnejši o rektorskih ekipah in njihovih omrežjih, nam lahko bolje osmisli razumevanje zadnje afere. Ki to ne bi postala, če je ne bi obelodanil ljubljanski, ne mariborski časopis. In spet: na dan, ko je vsaj deset slovenskih medijev povzelo Dnevnikovo razkritje, tega Večer sploh ni storil. Poročal je dan kasneje, v tiskani obliki.

Klipšteter komentar Logožar Dnevnik

Že reakcije na razkritje prepisovanja dekana Ekonomsko-poslovne fakultete so potrdile vse povedano. Tam, kjer ni osnovne senzibilnosti za moralno in etično delovanje, kjer morda ni niti razumske podstati za dokazovanje, kaj je bilo z ravnanjem dekana narobe, lahko razvoj dogodkov celo brez težav predvidite. Ne more vas veliko presenetiti. Vodstvo univerze se je na vse kriplje pretvarjalo, da z afero nima nič, da ni razlogov za dekanov odstop, da je zadeva zastarala, da rektor ne sme kar na vrat na nos sprejemati odločitev, da mora ustanoviti posebno komisijo, da se v prihodnje kaj takega ne bo več ponovilo, da se pripravlja etični kodeks in poslej težav več ne bo, da je mentor dejansko soavtor diplome, itd. Paleta izmuzljivih reakcij, ki so po sebi simptom takšnega antiintelektualizma, zasidranega bistveno širše v danem okolju. Kjer je del »intelektualizma« nekaj tako preprostega kot dejstvo, da je treba poskrbeti za lastno pozitivno podobo in ugled. Nekaj tebi koristnega. Ne bi smelo biti pretežko, saj se bo hitro poznalo pri vpisu študentov in še čem. A tudi to je bilo preveč. Na koncu je danes le prevladala skrb za ugled in rektor je presenetljivo predlagal dekanu EPF, da vendarle odstopi. Po ostrih protestih Visokošolskega sindikata Slovenije in še nekaterih. V tem hipu še ni jasno, ali se bo omenjeni odzval.

Toda pozor: vse, kar je rektor zmogel napisati v komunikeju, je sintagma »sporno ravnanje«. Izjava ni dejanje obsodbe, zgolj ugotovitev, da je treba zaščititi ugled in integriteto univerze, ker sta načeta. No, v primerjavi s preteklimi dnevi je tudi to napredek. Kar smo namreč slišali iz ust njegovega tajnika pred tem, je bilo ravno nasprotno: da je rektor starešina, ki ne more ravnati pobalinsko (!) in izvajati sankcij brez preverbe. Na koncu je k sreči storil prav to. Ne bi bil presenečen, če ga naslovljenec ne bi poslušal, tako kot prejšnjega rektorja ni dekan Filozofske fakultete. Kar se je dr. Tičarju očitno zdelo zelo prav, saj ga je kasneje nagradil s prorektorsko funkcijo.

Zapletanje in sprenevedanje dr. Logožarja in dr. Oplotnika je že zdaj takšno, da bi zahtevalo temeljito argumentacijsko analizo zaradi pestrosti izgovorov in izmikanj. Dekan EPK nikoli ni priznal, da je delo študentke prepisal in ga uporabil v neke druge namene. Še več, na koncu se je opravičil, toda ne zaradi prepisovanja, temveč dejstva, da študentke ni obvestil o tem, da jo je – prepisal. In kot da ni dovolj, tudi bajnega zaslužka 24.000 evrov, do katerega je prišel izključno po njeni zaslugi, z njo ni pripravljen na noben način deliti. A zdaj razumemo, da nekateri res ne razumejo pojmov »morala« in »etika«? Tudi če bo odstopil, dekan ne bo zaradi njiju, temveč zahteve rektorja. Kar je tisto najbolj tragično. In kar je, kot rečeno, pogojeno z mariborsko formo mentis.

Posebne vrste izmikanj je uprizoril prorektor dr. Oplotnik. Ki pa ga, kot kaže, rektor k ničemur ne namerava pozivati. Prej bi lahko rekli, da je ponosen, da ima v svojih vrstah nekoga, ki je še kot mladenič po logikah, ki nam niso znane, postal član uprave Darsa, danes pa je, kot je aprila letos pisal Večer, »dopoldne profesor, popoldne direktor«.

Oplotnik Hreščak Večer podjetnik

O vlogi prorektorja bi seveda vedeli veliko več, če ga sumljivih okoliščin ne bi razbremenjevale sumljive druge okoliščine izginotja vseh podatkov o Logožarjevi študiji in poslovni dokumentaciji. Zato danes Oplotnik ne rabi vedeti ničesar: niti o tem, kdo je študijo naročil, niti zakaj je bil razpis prirejen, niti o tem, kako si so z njo lahko na Darsu pomagali, niti o tem, kam je študija že leta 2009 izginila in je zato nihče ne more najti. On, prorektor za finance, ničesar ne ve. Kako je že rekel Aškerc? »Joj! kam bi dél?« »Kaj? – Kdo si božji? – Kam naj deneš, vprašaš? – I, kjer si vzel!«

Je Slavoj Žižek potencialni terorist?

Pravzaprav se čudim, da naslovne pretirane misli ni izustil Janez Janša s svojimi medijskimi sateliti: zvenelo bi prepričljive kot v primeru novinarske tarče Erika Valenčiča, potencialnega terorista. Zakaj? Ker je Slavoj Žižek, tudi sam pogosto Janševa verbalna žrtev, za TV Slovenija res povedal nekaj, kar zveni potencialno teroristično:

Prvič, kdo je ta »suis«? Ali tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti?

Žižek pobiti politike Utrip

Streljaško domislico filozofskega zvezdnika, zdaj skorajda že po pravici imenovanega »dangerous philosopher« in »deadly jester« obenem, sem sicer spregledal, ogledal sem si jo v Utripu po tistem, ko sem naletel na kolumno novinarja in politika Mira Petka, v kateri se ob njej dokaj upravičeno zgraža.

V nadaljevanju bom pokazal, v čem se s slednjim strinjam, v čem nikakor ne in podobno kot on anticipiral, da tako kot njegova tematizacija ne bo doživela nobene recepcije, tudi vsa nadaljevanja ne morejo zaobiti registra molka: je všteto in pojasnjeno že v tezi tega zapisa.

Kaj pravi Miro Petek?

Petek, tudi sam žrtev krvavega obračuna, ima popolnoma prav v presoji, da je izjava na TV Slovenija nedopustna in nedostojna, čeprav ne eksplicira, na kateri ravni. Pravilno ugotavlja, da (že povsem predvidljivo) obstaja nenavaden medijski molk ob njej. In prav ta je tisti, je verjetno bolj zanimiva okoliščina situacije:

Levi intelektualci in levičarski mediji, ki v Sloveniji dominirajo, so Žižkovo izjavo preslišali in pisali le o tem, kako je Žižek že več dni pred dogodkom razprodal zagrebško Hrvaško narodno gledališče, ki je bilo polno kot še nikoli poprej.

Miro Petek kolumna Žižek politike postreliti

Strinjam se z oceno, da so jo zavestno prezrli, kot že marsikatero drugo njegovo brutalno izjavo (npr. tisto, da je treba v zrak spustiti Cankarjev dom). Tudi sam se, ko je šlo za kakšno mojo kritično reakcijo na Žižka, doživel podoben embargo na svoji koži in ugotavlja podobno. Tudi če sem sam doslej kot »levi intelektualec« reagiral, pa se strinjam s Petkovo oceno, da pretežno prav ta segment intelektualcev zelo prepoznavno tišči glavo v pesek – v takšnih in podobnih okoliščinah. Na več mestih se opozarjal na še nekaj hujšega: da to počnejo tako radi tudi sicer.

Iz kakšnih razlogov? Navedel bom nekaj možnosti, ne nujno v tem vrstnem redu, o katerih zgolj spekuliram; kajti o njih ne bomo izvedeli veliko, radi molčijo tudi o njih.

Prvič, zaradi manka poguma in intelektualne poštenosti. Ker pretežno ne premorejo tveganja za morebitno zamero, pljunke proti sebi, socialno izolacijo in neodobravanje v javnosti; potencialno stigmatizacijo postavljajo višje od resnice. Žal. V tem so si tako hudičevo podobni z desnimi intelektualci: ti npr. obmolknejo, ko ušpiči kakšno podobno nedopustnost Janez Janša ali kdo iz desnih ideoloških krogov. Ko bomo sprejeli, da si v tem eni in drugi niso karseda različni, temveč medsebojno avtentično podobni, bomo morda celo napredovali iz krogov ujetosti v lastne mentalne zanke.

Drugič, zaradi ideološke ali idejne solidarnosti, torej v nasprotju s prvim razlogom. Molk intelektualcev izvira iz prepričanja, da se lahko miselno s Žižkom strinjamo, nesprejemljiva je le njegova artikulacija. Ker je začrtana provokativno, ker je konfliktna in ekscesna po stilu, kar jo sicer nekoliko diskreditira,  a ne more povsem diskreditirati intence in vsebine. In ker je ne, intelektualci zato raje tihoma spregledajo Žižkov »lapsus«, podobno kot privrženci Janše venomer spregledujejo njegove ekscese le zato, ker je poanta že prava, četudi ni artikulacija. Med levimi in desnimi intelektualci s tem ni nobene razlike.

Tretjič, ob ekscesnih besedah se ne zganejo, ker predpostavijo njegov način komunikacije v veličastni idiosinkraziji, ker je Žižek pač tak, kot je, zato moramo pretiravanja in grobosti »nevarnega filozofa« vzeti v zakup – tudi če bi reagirali enkrat, bi to bilo neproduktivno, saj bi morali reagirati ves čas. Zakaj bi se potem trudili? In spet: mar desni intelektualci tega ne počnejo na isti način, ko gre za »nevarnega politika«, prvaka SDS?

Navkljub vsem trem razlogom menim, da ima Petek še zmerom prav, noben med njimi me docela ne prepriča.

Levičarski mediji

Petek, med drugim včasih tudi direktor direktorata za medije, je svojčas sam stresal izrazite grobosti proti medijem in zanje uporabljal izrazito ideološki žargon. Če se strinjam z njegovo tezo o nedopustnem molku intelektualcev, pa se ne povsem z oceno o tem, da podobno počnejo levičarski mediji – zato, ker označba ni točna. Ker je politično obremenjena. Medijski molk je predvsem širši, le delno motiviran z zgoraj naštetimi »intelektualnimi« razlogi in ne zajema zgolj politično bolj motivirane medije, razumem ga pa predvsem kot izraz refleksijske podhranjenosti in sega širše. Povedano preprosteje: slovenski mediji se bojijo avtonomno misliti, morda niti ne znajo, zato v avtocenzuri prejkone o Žižkovih domislicah ne dovolijo lastne presoje: raje zgolj producirajo informacije, stališča si velikokrat ne upajo zavzeti. Pretežno ne znajo razumeti niti, v čem je produkcija informacije lahko tudi njena re-produkcija in fabrikacija.

Lepa ilustracija povedanega je že sam pristop novinarjev in urednikov Utripa: ko so v eter spustili Žižkovo »ubijalsko« domislico, se do nje niso niti poskušali distancirati, še manj cenzurirati, temveč so jo dobesedno nadgradili in opremili s posnetkom politikov, ki jih je po Žižku treba postreliti. Češ: »Poglejte, na te je mislil!«

Kamera torej sprva pokaže filozofa, njegov »tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti«, nato pa v naslednjem kadru ilustrira povedano z vizualno prezentacijo vseh, ki si po njegovem zaslužijo likvidacijo:

Žižek pobiti politike

Zato se seveda ne moti Petek, ko pravi: »Ne verjamem, da bi Žižek resno mislil, da je treba pokončati Angelo Merkel, Françoisa Hollanda, Davida Camerona, Mattea Renzija, Ahmeta Davutoğluja ali Abdulaha II in Mahmouda Abbasa, ne nazadnje sta bila v Parizu tudi naš predsednik vlade Miro Cerar in zunanji minister Karl Erjavec.« Ker tudi če odštejemo ironijo, nas razprava o tem, ali je Žižek »resno mislil« s pobojem političnega vrha, ne pripelje nikamor. Morda ni resno mislil niti Janša, ko je Erika Valenčiča v tujino vsaj mimikretično ovajal kot nevarnega potencialnega terorista, a vendar lahko v obeh primerih zaključimo, da takšne izjave s hujskaškim predznakom niso sprejemljive, ne glede na resnost intence izjavljalca. Težko si predstavljam, da bi nekdo, ki obsoja eno, sprejemal drugo, kakor koli sta primera že različna. A ravno to se očitno – glede na molk – tudi dogaja.

Nesorazmernost občutljivosti na spektru levo vs. desno

Ali ima Petek prav tudi v svoji oceni o nesomernosti občutljivosti na diskreditacijski in hujskaški govor, ko ta prihaja z leve ali desne? Situacijo riše takole:

Če bi poziv o streljanju politikov prišel iz ust desne politične opcije ali kakšnega desno usmerjenega intelektualca, potem bi se sestajali parlamentarni odbori, svet za nacionalno varnost, v posebnih oddajah bi nastopila varuhinja človekovih pravic, poklicali bi Maco Jogan, Gabi Čačinovič Vogrinčič in Sonjo Lokar, bile bi razprave o javnem diskurzu, sovražnem govoru in njegovem umeščanju v politični kontekst, že včeraj bi se s svojo izjavo oglasil Mirovni inštitut.

Opis je močno pretirana karikatura, ki pa v osnovi, vsaj kar zadeva situacijo nesorazmernosti, v vsaj neki meri  drži na isti in istorodni način, kot to velja za molk intelektualcev. Povedano drugače, hrbtna plat neupravičenega molka javnih institucij, politike in civilne družbe je njihova čudežno povečana selektivna občutljivost. Tendenca tovrstna hipokritične selektivnosti nedvomno obstaja, a jo je težko specificirati, saj postavljalci teze o njej to največkrat počnejo takrat, ko želijo pred očitki zaščititi tistega, ki bi ga ne smeli braniti, temveč tudi sami obsojati. Skratka, ena od težav je, da so tudi avtorji zahteve največkrat sami hipokritično selektivni. Po drugi plati tudi sama pritrditev tezi, recimo moja v tem trenutku, hitro postane predmet manipulacije in si je avtorji raje ne upajo izustiti.

Kaj je deset mrtvih novinarjev v primerjavi z dva tisoč trupli?

Žižkov osnovni razlog, čemu bi morali pobiti cvetober gnusnih svetovnih voditeljev, se po vsem sodeč nanaša na njegov očitek o hipokriziji nesorazmerne obravnave:

»Deset ljudi umre v Parizu in so vsi na nogah, tam je celo mesto pobito, ne vem kaj vse, to je pač nekaj, kar se tam daleč dogaja.«

Poanta je preprosta: solidarnostna drža »Je suis Charlie« je po Žižku hinavščina in dokaz zanjo so prav voditelji: po eni strani se klanjajo desetim preminulim, prav nič pa jim ni mar za pokol dva tisoč ljudi, ki ga je v nekaj dneh sposobna opraviti skrajna skupina Boko Haram. Ni čisto jasno, ali se očitek o hinavščini nanaša le na politični fokus voditeljev ali tudi na nesorazmerno medijsko pozornost. Razumeti je, da bi jih ravno zaradi take hinavščine najraje videl postreljene.

Teže tega »primerjalnega« argumenta iz mehaničnega tehtanja števila žrtev ne bom celovito presojal, zdi se mi precej trhel. Le nekaj namigov. Ponavadi ga v praksi slišimo s strani desnice, recimo pri nas: čemu bi se ukvarjali z eno romsko družino in njenimi deložacijskimi problemi, ko pa je na drugi strani na stotine Slovencev z isto težavo? Tovrstne primerjave pogosto vodijo v zmoto lažne dileme. Iz tega, da bi namreč morali več časa posvetiti grozotam afriške islamistične skupine, s čimer se lahko nesporno strinjamo, pač še ne sledi, da je posvečanje pozornosti ducatu mrtvih novinarjev in urednikov v Parizu hinavsko početje.

Razen tega se, ker smo pač uvedli kvantifikacijski kriterij,  težko izognemo regresu, saj lahko vedno nekdo reče naslednje: »10 ni nič v primerjavi z 2000, toda 2000 ni nič v primerjavi s 3000, itd.« Omenjati v tem kontekstu, da se je včasih Žižek navduševal nad diktatorji, kot je Pol Pot, krivih za poboje milijonov ljudi, bi bilo zanesljivo že interpretirano kot udarec pod pas.

Za nameček pa teza o hipokriziji ne zadene le svetovnih političnih voditeljev. Ob njih so hinavili milijoni ljudi po svetu in Franciji v spomin na umrle, hipokritski pa so tudi slovenski novinarji, vključno s TV Slovenija, ki so se poklonili svojim ubitim kolegom na Prešernovem trgu in nosili napis »Je suis Charlie«.

SIOL DNS Je suis Charlie

In v tem je tudi ultimativni cinizem prispevka iz Utripa: ko ilustrativno prikazuje Žižkovo misel o streljanju gnusnih politikov, istočasno z neko drugo necenzuriranostjo strelja tudi po novinarjih, ko skozi kritiko gesla »Je suis Charlie« graja solidarnost domačih novinarjev do pobitih francoskih. Implicitno torej tudi novinarjev Utripa, kolikor so del te solidarne skupnosti. Molk medijev ima morda zato v tej točki še dodaten rezon.

Pornografski um in zanikanje intelekta

Že desetletja kot zvest kronist mariborskega duha ugotavljam, da tukajšnja pamet izgublja na celi črti. Zadnje čase bolj iščem črno skrinjico. No, pri tem sodeluje cvetober domače inteligence, tako ali drugače. Vztrajno javnostno, medijsko in univerzitetno zanikanje intelekta se pač nekje mora poznati. In kje bi se bolj, če ne na intelektu samem? Recimo: prezirano humanistiko in družboslovje v mestu zamenjujejo kulturni dogodki, ki se pretvarjajo, da izobražujejo študente o spolnosti. Dovolj sem pisal o Večerovi podpori tovrstnim študijskim uricam za bodočo mariborsko inteligenco, pa o visokem statusu pornokulture v mestu.

Letošnji ciklus seksoslovja, kot mu pravijo, je progresiven, če ne že terminalen: od lekcij o oralnem seksu, rajcanju in zapeljevanju je prešel v promocijo »snemanja študentskega erotičnega filma«. Da se razumemo: v mislih imajo snemanja trde erotike za domačimi zidovi, kar so zelo nazorno pokazali tudi v odprtih porno scenah pred radovedno in menda neuko študentsko publiko Štuka.

Seksoslovje plakat film snemanje

Zanimive so forme pretvarjanja, s katerimi želi Študentska organizacija univerze v Mariboru (ŠOUM) hliniti izobraževalno vrednost svojega početja in posledično denar in zanimanje, ki ga investira v spermatične pornografske performanse v živo: ne le, da morajo financerji ves čas na vse kriplje fingirati študentsko seksualno nepoučenost in nevednost, ne le, da so zajahali konja domnevne tabuizacije seksa (v resnici porno izdelki štrlijo iz vsakega vogala in vsakega kanala na TV, o sramežljivosti študentske populacije pa ne duha ne sluha), potrebno jih je podučiti, da je snemanje študentskih filmskih jebačin varno (!) in da morajo študentje biti seznanjeni z morebitnimi posledicami:

Če se že odločiš za snemanje, stori to predvsem VARNO in bodi seznanjen s POSLEDICAMI.

Zato promocijski video s povabilom za snemanje porničev v študentskih domovih na koncu Gosposvetske deluje že tragikomično: glavni sramežljivi semenodajalec, po načelu uličnega marketinga oblečen v rumeno-modri penasti emblem ŠOUMa, se s svojo akvizicijo odpravi v študentski dom številka 7, da bi opravil svoje poslanstvo in razbil tabu lastne videospolnosti. Kdo tu koga v glavo, je tipografsko eksplicitno označeno.

Seksoslovje ŠOUM video

Zakaj vse to počnejo? Odgovora sta lahko le dva: ni poglavitna težava inhibicija, da je seks dekadentna stvar, prav nasprotno: naj se ga vsak naužije. Če smo proti McDonaldsu, še nismo proti uživanju hrane. Neka druga dekadenca uma je povzročila, da za kulturo in kulturni dogodek v Mariboru pač ne moreš dobiti ustrezne publike, za odrski seks v živo, legitimiran s strani uradnih institucij, pač. Skratka: treba je napolniti dvorano in La Toya in tetovirane joškarice s svojimi obdarjenimi spremljevalnimi jahači so dobra vaba. Nastopajoča Angelca Likovič pa verjetno zanimiva materinsko-karajoča popestritev, da se še malce nasmejimo.

In še drugi razlog, zakaj to počnejo, najbrž: zato, ker nam hote ali nehote želijo zgolj promovirati pornografijo in jo legitimirati. Interes in denar, nič drugega. Pa to nima prav nič opraviti z moralnim purizmom, obsojanjem dekadence in pomanjkanjem libertarnega duha, zgolj s kritiko na račun sprevržene manipulativnosti in bleferstva, ki smo mu priča sredi mariborske univerze.

Če je kaj pornografskega v mentalno sfiženi sceni se pač ne navezuje na nadebudneže v ŠOUM. Prej bi rekel, da je sprevrženo stanje rezultat širše družbene pasivizacije, odsotnosti poklicanih in nepoklicanih, ki vse to dopuščajo, ne da bi razumeli, brez trohice in prave kritike, distanciranja, dvoma. Povedano preprosto: resnični pornografski um je tisti, ki omogoči okoliščine, zaradi katerih je manipulativnost postala samoumevna praksa. La Toya je v primerjavi z njimi edina resnična intelektualka.

Seksoslovje Dostop

GOTOF SI in manj gotove oblike protestiranja

Ko sem 5. maja 2011 skupaj s kolegi na svoj način izrekel GOTOF SI in zahteval odstop mariborskega župana Franca Kanglerja, je moj poziv podprla le peščica mariborskih kolegov – pretežno intelektualcev, kolegic in kolegov na fakulteti. Tisti dan in dan po tem je to bila pomembna novica v številnih medijih, seveda ne vseh –  zanesljivo tudi zavoljo pozornosti do aretacij župana in njegovih sodelavcev, ki so se zgodile dan pred tem.

In čeprav je pismo z zahtevo po odstopu podpisalo kakih 30 ljudi, se je medijem zdelo vredno omeniti, da »mariborski intelektualci« zahtevajo njegov odhod, četudi so novinarji, za moj okus patetično, hiteli preštevati število podpisnikov – kot da šteje prav to. Šlo je za pomemben preizkus senzibilnosti novinarske javnosti, ki se je takrat odrezala celo bolje kot sami mariborski intelektualci. Kajti mnogi so tedaj zavrnili pobudo z argumentom, češ da je 15 sumov storitve kaznivega dejanja premajhen razlog za podpis pod zahtevo za Kanglerjevo odstavitev. Takrat sem njihove argumente tudi ocenil, pravzaprav sem se moral braniti tudi pred očitki novinarjev. Spodaj sta dva moja zapisa, ki sta nastala v tistem času (1, 2):

Obstajajo vsaj trije argumenti, zakaj bi moral župan Maribora Franc Kangler čim hitreje odstopiti s svojega položaja. V zahtevi po odstopu so tudi navedeni. Naj jih ponovim. Prvič, imeti na čelu drugega največjega mesta nekoga, ki ga organi preiskave in pregona sumijo 15 kaznivih dejanj, pomeni ogromen moralni madež za mesto, ne le zanj. Pomeni nadalje tudi določeno nemožnost in nemoč tekočega neobremenjenega delovanja občinske uprave – iz istega razloga. Recimo temu argument iz moralnosti, tj. moralnega škandala, ki ga sprožajo sumi korupcije v vodstvu občine, kjer gre za celo vrsto ljudi, ki so bili priprti ali preiskani, ne le za župana.

Drugič, odstop v taki situaciji terja politični bonton. Kultura političnega ravnanja v normalnih demokracijah zahteva higienično odzivno obnašanje, spoštljivost do volivcev in hkrati spoštljivost do organov preiskovanja in pregona. V zrelih demokratičnih sredinah bi posameznega politika, ki se znajde sredi podobnega konglomerata obtožb glede kaznivih dejanj, njegova politična stranka nemudoma prisilila k odstopu. V Sloveniji pa se dogaja, da predsednik Kanglerjeve stranke bolj napoveduje zahtevo po opravičilu države kot kaj drugega. Izreka torej sum v delovanje pravne države. Toliko o bontonu.

Tretjič, zahteva po odstopu je lahko smiselna seveda zdaj, ne šele po dokazani krivdi in na koncu sodnih procesov. Te dni slišimo pogost izgovor tistih, ki Kanglerja branijo (ali pa se branijo pridružiti tistim, ki terjamo njegov odstop), češ, »zahteval bom odstop Kanglerja, ko mu bo dokazana krivda«. Toda če mu bo dokazana krivda, bo itak moral odstopiti, saj je praktično nemogoče opravljati javno funkcijo, če si pravnomočno obsojen. Razen tega je župan te dni tudi napovedal, da bo takrat odstopil – kar iz istega razloga kot napoved ni nobeno moralno dejanje. Torej je nesmiselna trditev, da se sme zahtevati odstop osebe A, če ji bo krivda dokazana, saj to predpostavlja, da je nikoli ne bomo mogli zahtevati v smiselnem času: ko bo obsojena, za to ne bo potrebe, dokler ni obsojena, pa se sklicujemo na presumpcijo nedolžnosti. Dokler krivda ni dokazana, ne zahtevamo odstopa, ko je dokazana, pa ga ne rabimo zahtevati – nekdo, ki uporablja ta argument, je zapadel v hud paradoks, kajti to drugo dejstvo, da je takrat prepozno, je spregledal ali zamolčal. Kdaj bi torej bil realen čas za zahtevo po odstopu, če ne takrat, ko nas prepričajo že okoliščine, navzlic domnevni nedolžnosti? Odgovor na to vprašanje nam torej močno dolguje nekdo, ki ne želi terjati odstopa iz razloga presumpcije nedolžnosti. Trdimo, da takega realnega časa ni.

Argument o Kanglerjevi nedolžnosti, ki da ovira našo zahtevo po odstopu, je šibek do te mere, da bi smeli ugibati, ali njegovih »uporabnikov« ne vodijo kakšni drugi razlogi in ne zgolj privrženost pravnim normam. Vsekakor pa zveni smešno in cinično. Seveda je pomembno poudariti, da z zavrnitvijo tega argumenta avtomatično ni nastopila situacija, v kateri bi se vsakdo moral opredeliti v podporo odstopa župana. Ne, to je njegova svobodna odločitev, sestavljena iz različnih presoj, in ni bil moj namen, da dokažem kaj podobnega.

***

Večerov novinar v današnjem zapisu oporeka smiselnosti poziva za odstop mariborskega župana, sproženi na tej strani Zofijinih ljubimcev maja letos. O njem je tekla beseda tudi v zadnjem prispevku iz Večera, ki ga je prebiral in iz katerega izhaja v svojem zapisu:

Lotim se pisanja Aljoše Peršaka V mestu konstruktov in zarot. Delno gre za intervju z dr. Borisom Vezjakom, delno za mnenja podpisnikov peticije, da naj Kangler za božjo voljo že enkrat odstopi. Večino podpisnikov osebno poznam, cenim ali jih imam celo rad, a peticij ne podpisujem več. Saj lahko zdaj javno povem, kaj in kako mislim. Pa tudi tega ne vem, zakaj naj bi se na spletni strani Zofijinih ljubimcev izrekal zoper izbranca legalnih volitev. Hoteli so ga, imamo ga. Če svoj položaj zlorablja, naj ga že enkrat zaklenejo.

Poskušal bom braniti peticijo na način, da bom edini argument, ki ga novinar Večera navaja, izpeljal ad absurdum s ponujeno analogijo. Argument je namreč verjetno tale:

1. Politik, ki je izbran na legalnih volitvah, naj opravi svoj mandat do konca.

2. Če stori kaj narobe, bo za to odgovarjal pred sodiščem (»bo zaklenjen«).

3. Torej so peticije proti takemu politiku nesmiselne in jih nima smisla podpisati.

Predstavljajmo si, da bi se Večerov novinar znašel v stiski. V svoji hiši. Recimo sredi političnih pritiskov in cenzure, o čemer sem pisal v odgovoru nekemu drugemu novinarju Večera, ki se je spraševal, kako naj se novinarji uprejo morebitnim prihajajočim političnim eksekutorjem v medijih. Seveda je od njega odvisno, kako bo doživljal ali ne doživljal takšno stisko. Ali bi potemtakem isti novinar razmišljal takole:

1. Politik (predsednik vlade), ki je izbran na legalnih volitvah, naj opravi svoj mandat do konca.

2. Če izvaja politične pritiske in cenzuro na Večeru, bo za to odgovarjal pred sodiščem (ali kakorkoli že merodajno kaznovan).

3. Torej so peticije proti takemu politiku nesmiselne.

Ne vem, mogoče je tak premislek vodil novinarja, da se leta 2007 ni podpisal pod znano osovraženo novinarsko peticijo. Ker se ne podpisuje več pod peticije – ima pač privilegij, da lahko kaj javno pove, vsi državljani ga nimajo. V vsakem primeru pa se mi zdi premislek slab. Ker verjamem, da so bili podpisi pod to peticijo upravičeni. Ker verjamem, da so legitimni del obrambe novinarjev in opozarjanja javnosti. Ker je logika »ima mandat, dokler ga ne zaklenejo«, naivna. Ker je nevarna in se bere kot apoteoza. Ker dvomi v civilnodružbenost tam, kjer si je želimo več. Ker zahteva spoštovanje političnih izbir v trenutkih, ko ni jasno, zakaj bi morali terjati spoštovanje zanje. Ker predpostavlja obračanje proč od koruptivnih dejanj oziroma njihovo nekomentiranje. Ker zanika družbeno kritičnost, ki bi jo v prvi vrsti morali gojiti tudi novinarji. In ker je, kot v primeru novinarske peticije, prejkone nesolidarnostna.

Niedorfer Kangler

Kaj pa danes?

Danes, leto in pol kasneje, mnogi še vedno menijo, da odstopa politikov preprosto sploh ne moremo terjati, da so takšne situacije nevarne in celo nedemokratične. Proti temu sem ugovarjal v svoji polemiki z Bogdanom Biščakom. Npr. Janković in Kangler sta po tej zame nerazumljivi logiki očitno nezamenljiva brez njihove nenasilno pogojene privolitve. Začetna peticija za odstop se danes v medijskih prikazih »mariborske vstaje« praktično ne omenja, in čeprav vsebuje čez 200 konkretnih imen, so mediji fascinirani nad razjarjeno tisočglavo množico, ki jo je sprožilo anonimno gibanje nadebudnežev na Facebooku. Tudi sam sem med protestirajočimi – zame sta legitimni obe obliki izražanja neke politične zahteve, čeravno dajem prednost prvi. Po svoje sem vesel, da bo morda uspelo množici tisto, kar ni nam kot skupini posameznikov. Toda razlika med obema formama protesta – in tu se pojavlja vprašanje pravšnjosti forme, še zlasti zaradi bojazni o porojenem nasilju na demonstracijah – je več kot očitna. Na eni strani transparentnost pobudnikov, njihov podpis in zastavljeno ime, na drugi anonimnost dobro organizirane skupine na Facebooku, ki se noče razkriti. Kontrasti so še drugi: časnost ali celo »pravočasnost« proti morda ne ravno pravočasnosti odziva, korupcija kot motiv za odstop proti motivu radarja (kot prvotnemu vzgibu za mariborsko ulično vstajo, ki se je kasneje razširila na druge kontekste), beseda intelektualca proti besedi množice, maloštevilnost proti številčnosti.

Še vedno pa najdemo tudi advokate mariborskega župana. Psiholog Aco Prosnik je v Delu nastopil z zanimivimi argumenti v podporo županu, pri čemer si je izmislil celo začetno številko (no, če ga ne prepriča 500 ljudi, ga ne bo niti 10.000 protestnikov):

Po besedah uglednega upokojenega psihologa in mariborskega varuha bolnikovih pravic Aca Prosnika pa je treba protest najprej statistično analizirati. »Petsto ljudi je pol odstotka Mariborčanov. To je izrazita manjšina. Nočem pa trditi, da zaradi tega ne more nastati velika zmeda.« Tega ni zakuhal župan Kangler, ki je po njegovem prepričanju žrtev, dodaja. Preseneča ga nestrpnost, saj bi bilo treba počakati, da bi vsaj ena od obtožb na račun župana dosegla točko, ko bi bila zrela za sodno obravnavo. »Za temi protesti je politika,« je jasen Prosnik, ki se mu zdi spodbujanje nestrpnosti zelo nevarno.

Če bi verjeli Prosniku, bi župan seveda moral kar vztrajati. Ker je deležen nestrpnosti, politične zarote in tako majhnega števila upornih protestnikov. In prav zato je Kangler danes presenetil, kot je pred napovedanim množičnim shodom, pred katerim to pišem, nakazal svoj umik iz politike, ceneno bežanje na dopust in svoje počasno slovo – a po koncu mandata. Zakaj? Ker bi vendar moral, če bi ti argumenti kaj veljali, vztrajati ob takšni podpori. Ker bi Prosnik in podobni vendar morali organizirati svoj množični shod v podporo županu ali vsaj peticijo in pokazati, da se maloštevilni množici ni treba kar tako ukloniti. Kaj šele argumentom še bolj maloštevilne peticije, omenjene na začetku.