Intelektualni pogum podpreti oblast: o odgovornosti in navidezni dihotomiji

Čeprav so mnenja različna, ali nam nova oblast tlakuje ekspresno pot v nove forme diktature, v orbanizem in postfašizem, ali pa so to zgolj prazna in pretirana natolcevanja in zgrešene presoje, nabite s prevelikimi strahovi, se s tovrstno polarizacijo vzpostavlja pomembna mnenjska dihotomija med javnimi intelektualci.

Med prve, ki na nevarnosti novega Janševega mandata opozarjajo, vsekakor sodi skupina 150 akademikov (Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!) ali denimo popolnoma medijsko cenzurirana Alternativna akademija s svojim zadnjim pozivom o manifestacijah postfašizma.

V drugo pa pričakovana desna intelektualna elita kakšnega Zbora za republiko, zdaj tudi Katedrala svobode s svojim pozivom, nekateri desno usmerjeni intelektualci (Žiga Turk, Luka Lisjak Gabrijelčič) ali preprosto levičarji, kot so Slavoj Žižek, Mladen Dolar, Alenka Zupančič, Tomaž Mastnak, Rastko Močnik in podobni. Nekaterih teh s svojo značilno zadržanostjo ali z jasno napisanimi stališči v tej situaciji ali že pred njo prav nasprotno svarijo pred nevarnostjo rabe takšnih pojmov, označba »fašizem« jih ne prepriča, ob tem pa mnogi celo izrecno kritizirajo »antijanšizem« in opažajo, dobesedno z istimi besedami kot režimski strankarski mediji, da gre levici zgolj za zaščito njenih privilegijev in za strah pred njihovo izgubo, da je Janša dejansko proizvod liberalistične levice, zato naj ga kar trpi, denimo.

Kolikor vem, še nihče pri nas ni opozoril na tovrstno sicer nehoteno argumentacijsko solidarizacijo levo in desno usmerjenih intelektualcev, pa bi moral. Čeprav prihaja z nasprotnih ideoloških in svetovnonazorskih bregov, se na koncu dneva lepo ujame v svojem končnem učinku. Sorodnost stališč med anonimiziranimi avtorji madžarskih portalov pri nas in cvetoberom »levičarske« intelektualne elite je na trenutke prav nenavadno osupljiva.

Avtokracija in lenoba

Lisjak v zadnji Delovi kolumni ocenjuje, da prvi tabor v svojih ocenah izvaja analitično lenobo, argument je tale:

»O krhki arhitekturi Janševe vlade, ki se mora na vse pretege truditi, da skozi parlament spravi restriktivne ukrepe, kakršne so najbolj progresivne vlade v Evropi sprejele čez noč, pisati, kot da gre za piramidalno avtokracijo po Orbánovem vzoru, je v najboljšem primeru analitična lenoba.«

O diktaturi orbanovskega modela bi torej smeli govoriti šele, ko je piramidalna avtokracija vzpostavljena in aktualizirana, poskusi sledenja takim modelom ne štejejo. Fašizem je fašizem šele, ko je politično vzpostavljen, suveren in neovirano deluje. Razen tega je ponujena analogija med Madžarsko in evropskimi vladami, zato iz povedanega nujno sledi, da avtorju bodisi restrikcije še ne pomenijo uvedbe orbanovske politike, v čemer ima sicer prav, ali pa da je zanj v Evropi preveč progresivnih vlad, ki takim modelom sledijo, a jih nihče ne označuje za diktature. Ergo: govoriti o orbanizaciji Slovenije je deplasirano. No, pri tem je čisto pozabil, da teza sega že vsaj v leto 2018 in sploh ni povezana s sedanjo epidemiološko krizo in sprejemanjem trenutnih ukrepov.

Intelektualna hrabrost

Vendarle pa se nič ne more meriti s poudarki podpisnikov spomenice Katedrale svobode, ki so se pogumno postavili v bran svojemu političnemu heroju, o čemer sem podrobno pisal v Spomenica sproščenih o zunanjih sovražnikih in zdravstveni katarzi. Ponosno so zastavili svoj ugled in hrbtenico za vse, kar nas čaka pod Janševo vladavino, in to že vnaprej.

Delali bi krivico, če bi menili, da se je zgodilo prvič, tukaj so vsakič znova, da priskočijo na pomoč, ko se krčijo človekove pravice in medijska svoboda, ko se širita nestrpnost in ksenofobija, sovražni govor in avtoritarizem. Pomembno je, da nas zdaj, med preštevanjem trupel, nenadoma čaka »preporod slovenske družbe, kajti do sedaj smo bili priča, da so egoizem, hedonizem in materializem prevladali nad vrednotami kot so družina, prijateljstvo in medsebojna pomoč ter ljubezen do domovine.«

Ne govorimo zgolj o prvopodpisanih, ki so Peter Jambrek, Matej Avbelj, Boštjan M. Jambrek, Ernest Petrič, Dimitrij Rupel in Tomaž Zalaznik, številni sopodpisani so po zgolj dveh tednih (!) od začetka mandata začeli ugotavljati, da ta vlada »deluje popolnoma drugače: učinkovito, inkluzivno in odgovorno«, da »ni epidemija podobna socializmu, ampak socializem epidemiji«, zato nas zdaj čaka končna duhovna sprostitev nacije.

In če je spomenica nastala 26. marca 2020, nepolna dva tedna po prevzemu oblasti, se je dr. Matej Avbelj kot eden vodilnih avtorjev moral že kar hitro vgrizniti v jezik, zgolj v nekaj dnevih. Lepo od njega, da se je. Namreč poprošen za komentar predlaganega Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev pandemije, še posebej spornih 103. in 104. členu, je na koncu moral priznati, da je po njegovem »zakonsko določilo pravno preveč nedoločno, nesorazmerno, pa tudi nepotrebno in kot tako ne ustreza zahtevam vladavine prava iz 2. člena ustave«.

Medijske in komentatorske elite

Janševa oblast, ki ogroža vladavino prava? Da bi to zmogli spomeničarji? Vsekakor se bomo morali o odgovornosti intelektualcev v slovenskih družbi, ne zgolj o njihovih medijskih zvočnikih, malo več pogovarjati. Da se doslej nismo, ima tudi precej enoznačen odgovor: ker obstaja socialna in tudi »epistemska« sprega med medijskimi elitami in tistimi intelektualnimi, najetimi za potrebe političnega komentiranja in publiciranja, kadar prve neposredno ne posegajo po lobistih in piarovcih (Edina točka naše stabilnosti: lobisti in piarovci kot politični komentatorji).

Zakaj? Ker novinarji in uredniki največkrat preprosto ne želijo in tudi ne morejo načenjati verodostojnosti punditov, na čigar komentarjih cela leta in desetletja gradijo, saj bi potem pljuvali v lastno skledo. In zato verjetno v množičnih medijih o takšni odgovornosti ne bomo veliko slišali ali prebrali.