Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse

Je Greta Thunberg res postala le še ena modna antijunakinja v svetu sodobnih ikon, nepotreben malik širokih množic po svetu, uspešen v mobiliziranju mladih in starih s svojo nenavadno, prav nič instagramsko nekonvencionalno »podobo«, ali pa je morda resnična herojinja tega trenutka, srčna in predana naslavljalka najbolj dramatičnih podnebnih dilem na našem planetu?

Lisjak Greta Delo

Delov kolumnist in skrb za Gretine apokaliptične vizije

Zanikovalci podnebnih sprememb

Razdeljena javnost velikokrat sledi predvsem političnim preferencam, čeprav katastrofalne napovedi znanstvenikov ne dopuščajo nobenega dvoma: nezadržne klimatske spremembe bodo v naslednjih letih in desetletjih, če ničesar ne storimo, prizadele prav vse ljudi, skeptike in podpornike, ne glede na politično pripadnost, barvo kože ali verska prepričanja.

Dvomljivcev ne prepriča niti skoraj popoln znanstveni konsenz o skorajda zakockanosti prihodnosti našega planeta, proti Greti lahko predvsem v zadnjega pol leta spremljamo organizirane napade zanikovalcev podnebnih sprememb, še bolj pripadnikov skrajne desnice, populističnih voditeljev ali tistih predsednikov držav, od katerih se na področju podnebnih politik pričakuje največ.

Sovražna propaganda sploh ne pojenja, nenadoma številne moti, da je predana aktivistka ženskega spola, zaletavajo se v njeno avtistično motnjo in na njenem obrazu odkrivajo moteče poteze; ko jim zmanjka materiala in skrbi za zdravje, v svoji toksičnosti žalijo in obrekujejo njeno družino.

Novi maliki in kulturni marksizem

Tudi pri nas je Janez Janša zavzel prepoznavno stališče: Greta je menda postala del politične agende »leve scene«, ki je »prežeta s kulturnim marksizmom«, k čemur so »hitro dodali še katastrofične napovedi, ki bi jih naj povzročile podnebne spremembe.«

K temu dodana razlaga, da po nepotrebnem pridigamo o tem, kako spremembe izključno povzroča človek, se potem sklicuje na usodno dogajanje na Soncu in na vse, kjer je človekov vpliv na podnebje izključen. Finalna misel prvaka SDS potem enoznačna razglaša diagnozo: celotno dogajanje smemo jemati za ideologijo in famo »novih malikov, kot je Greta«.

Linija domačih zanikovalcev podnebnih sprememb se odlično ujame s široko zastavljeno psihopolitiko konspiracizma in s propagandizmi, da so nam dogajanje podtaknili »ekosocialisti«. Povedano drugače: nismo izjema, Greta je postala predmet neekskluzivne politične folklore na Slovenskem.

Promotorka apokaliptičnih vizij

Tudi v časopisu Delo so se odločili, da dajo prostor skeptikom. Njihov stalni kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič je danes zapisal, da »Greta s svojo karizmo dosega le, da apokaliptične vizije postajajo sprejemljiv način razprave o podnebnih spremembah. Če smo se kaj naučili iz zgodovine 20. stoletja, se iz njih ne rodi nič dobrega«.

Povedano drugače, težava se skriva najprej v njeni karizmi, potem v njeni promociji apokaliptičnih vizij in nato še v tem, da se je tovrstni diskurz, apokaliptičnosti torej, normaliziral.

Stališče na argumentacijski ravni v ničemer ne dopolnjuje klasične agende zanikovalcev podnebnih sprememb, če odmislimo zgodovinski moralni poduk o negativnih posledicah tovrstnih vizij. V podporo svojim dvomom avtor ne navaja nobene utemeljitve.

Moteča znanstvena resnica

Kaj natančno pomeni trditev, da postajajo apokaliptične vizije sprejemljiv način širokih razprav? Najprej predvsem, da so Gretine vizije zmotne. Da vse, na čemer gradi svoje gibanje, bodisi ne drži bodisi je pretirano.

Za pozicijo Delovega kolumnista ni nič bolj ironičnega od splošno znanega dejstva, da švedska najstniška aktivistka nikoli ne pojasnjuje ničesar drugega od tega, kar razlagajo klimatologi. V njenih zahtevah in javnih pogledih ni niti enega odstotka ideologije. Zgolj suhoparni scientizem, če se izrazim zoprno: Greta zahteva zgolj, da znanstvene statistike, preračune in svarila enkrat za vselej vzamemo zares. V tem je edini smisel njenih apelov: nemogoče ji je očitati kričaštvo ali kakršnokoli zlorabo, ne da bi taisto očitali klimatologom.

Potemtakem je njena apokaliptična vizija, ki je menda zdaj neudobno servirana kot »sprejemljiva«, po svojem bistvu le moteča znanstvena resnica. Brutalno takšna, da se moramo pred njo zaščititi, sicer bo menda rodila nekaj zgodovinsko slabega!

Ena najslabših podnebnih strategij

Ko je Greta letošnjega marca organizirala svetovni protest proti podnebnim spremembam pod naslovom »Skolstrejk för klimatet« (Šolska stavka za podnebje), jo je zgolj v Nemčiji, Švici in Avstriji podprlo 25.000 znanstvenikov. Še bistveno več po celem svetu, v ZDA, Veliki Britaniji, Belgiji, Finskem, Avstraliji in Novi Zelandiji.

V Sloveniji smo pred slabim mesecem lahko prebrali zahtevo slovenskih raziskovalcev za sprejetje takojšnjih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. V njej so se naslovili na predsednike republike, vlade, DZ in državnega sveta in opozorili na grožnjo katastrofalnih podnebnih sprememb v imenu »profesionalne in etične dolžnosti«.

Ob tem so dodali, da ima Slovenija med državami Evropske unije eno najslabših podnebnih strategij (Nacionalni energetski in podnebni načrt) in da ta nikakor ni v skladu z zastavljenimi cilji Pariškega podnebnega sporazuma.

O čem se sploh pogovarjamo, ko v javnem prostoru Gretine napore lahkotno reduciramo na škodljive in nesmiselne apokaliptične fantazme? Morda o čem drugem kot priročnem gradivu za priložnostne zanikovalce in ideološke nasprotnike?

Psevdoreligiozni imaginarij

Lisjak Gabrijelčič gradi  svojo zavračanje Grete tudi na zelo nenavadni primerjavi z Devico Orleansko. Ta da je bila s svojimi vizijami uspešna, Ivana je angleško vojsko dejansko premagala, vendar švedski okoljevarstvenici menda to ni dano: ker ne razume politične realnosti, ker ne pozna vzvodov, ker ima zgolj prazno karizmo, ker njena retorika ni racionalna (!), ne more biti uspešna:

»Vendar je tudi očitno apokaliptična, nabita s čustvenimi izlivi, svojo privlačnost pa črpa iz imaginarija, ki me bolj kot na klasični civilnodružbeni aktivizem, kakršnega poznamo iz 20. stoletja, spominja na psevdoreligiozna gibanja.«

Očitki ne bi mogli biti postavljeni v bolj absurdno nasprotje: resna znanstvena opozorila so brez posebne utemeljitve zreducirana na bizarna milenijska verska prepričanja.

Racionalizacija odpuščanj novinarjev

Ni prvič, da Delov komentator ubira svojo misel v nekakšno politično sredinskost, legitimacijo desnih idej in recimo mazaške napade na ljubljanske spomenike označuje za artistična dejanja, o čemer sem podrobno pisal v besedilu Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija.

Toda na preizkušnji je nekaj več, tudi verodostojnost. Isti časopis je nedavno v podnaslovu prispevka Maje Grgič spravil v vzročni odnos odpuščanja novinarjev in naročanje medijskih vsebin. Zdi se, kakor da bi želel uporabiti posebno motivacijo, ko je novinarka zapisala:

»Spomladi je ugasnilo samostojno izhajanje nekaterih revij, na Delu pripravljajo program presežnih novinarjev, odpuščanja ali zniževanje plač napovedujejo tudi na Dnevniku, javni RTV servis ima po besedah njegovega direktorja le še leto dni zlatih rezerv.«

delo brezplačna odpuščanja

Delo o nepotrebnem zgražanju nad odpuščanji novinarjev

Zavito sporočilo po svojem bistvu zveni kot racionalizacija: ker nas ne berete, ker izginjajo kakovostne in kritične medijske vsebine, ker jih nihče ne zna ceniti ali želi podpreti, ne bodite presenečeni, če bomo pač odpuščali novinarje; ne zgražajte se, če se bo to zgodilo, če niste naročniki nobenih tiskanih ali spletnih medijskih vsebin.

Dostop do sobotne edicije Dela sem pošteno plačal. Toda sprašujem se, zanesljivo ne edini, zakaj bi morali bralci plačevati za informacije o tem, da so opozorila pred podnebno katastrofo stvar psevdoreligioznih občutkov o tem svetu. Zveni kot norčevanje; zato bi bil čas, da si nalijemo čistega vina.

Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija

Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič, trenutno kolumnist Dela in sicer v zadnjih letih izjemno medijsko izpostavljeni politični analitik, tako rekoč aboniran za komentarje na RTV Slovenija in v številnih drugih medijih, tudi v svoji zadnji kolumni osrednjega slovenskega časnika suvereno nadaljuje z zanj značilno tradicijo umeščanja svoje teoretske in komentatorske pozicije v nekakšno abstraktno »sredino« – ne nujno politično v polnem pomenu besede.

Skoraj ni dvoma, da gre za izrazito premišljeno odločitev avtorja, ki je prehodil pot od mladega funkcionarja stranke SDS do njenega kritika, o čemer več v mojem besedilu Kdo so piškotki. Drža enake kritičnosti do vseh in nazorske ekvidistance se zdi načeloma izjemno simpatična, poštena, edina racionalna in tudi utemeljena v privrženosti resnici in argumentom: kdor jim zares sledi, se ne bo slepo predajal zapeljivim političnim sirenam takšne ali drugačne barve, izgubljal prepotrebne pameti ali dostojanstva in pristransko tulil v podporo neki ideološki poziciji ali proti njej le zato, ker je lojalen svojemu političnemu občestvu. Ne, nasprotno bo nenehno na preži in kritičen do vseh, ki si to zaslužijo. Bi lahko potemtakem avtorjevo držo pohvalili?

Učinkovitost polovice vedra rdeče barve

V njegovi zadnji kolumni zlahka vidimo, kako težavno, tudi za ceno izgube argumentacijske prepričljivosti, je vzdrževati velikokrat nasilno kreirano pozicijo »ne levo ne desno«, pri kateri že skoraj ekumensko vztraja in na njej gradi svoj prepoznavni imidž. Tema njegovega zapisa je tudi tokrat aktualna, nedavni »nočni pohod mazačev«, če uporabim njegovo sintagmo, ko so neznani storilci z rdečo (ali oranžno) barvo opremili niz spomenikov sredi Ljubljane, povezanih z narodnoosvobodilnim bojem, med drugim spomenik Tonija Mrlaka, padlega za samostojno Slovenijo, spomenik Borisu Kidriču v Parku Sveta Evrope, spomenik revolucije na Trgu republike, spomenik talcem v Rožni dolini, spomenik žrtvam NOB v Trnovem in spominsko znamenje padlim talcem v NOB pred Gimnazijo Vič.

Lisjak provokacija delo

Kolumna v Delu: nenamerna umetniška provokacija in pol vedra za razgaljenje prioritet

Kolumnist Dela temu že v naslovu pravi »nenamerna umetniška provokacija«, s katero so izvajalci s »pol vedra rdeče barve« razkrinkali (!) prioritete naših političnih in mnenjskih voditeljev. Zakaj že? Ker so menda ti z reakcijo na umetniški performans »nehotenega« tipa manifestirali svojo zaplankanost za bogato semantično sporočilo skrunitvene geste, ki je niso sposobni dojeti.

Kaj pa Plečnikov stadion?

Seveda ni tako preprosto, kot sem zgoraj zapisal, tega se avtor še kako zaveda: omenjeno nam pojasni nekoliko bolj po ovinkih, a z isto poanto. Poskušam bom pokazati, kako je izpeljal svoje olepšave.

Že ob branju prvih vrstic in predvsem naslova in podnaslova je najbrž tudi tovrstnih miselnih akrobacij navajenega bralca morala zapopasti radovednost, kako bo svojo kontratezo, ki se upira dominantnemu razumevanju, Lisjak Gabrijelčič izpeljal. Po tistem, ko ga je zmotil »takojšen in enoglasen odziv politične in kulturne elite«, sploh pa medijska ocena, da je šlo za vandalizem, najprej pograja prehitro oceno dejanja, sploh pa prioritete politikov: ti se menda niso oglasili, ko gre za uničevanje kulturne dediščine (ob tem navaja dve ilustraciji: zrušenje renesančne palače Longo v Kopru ali propadanje Plečnikovega stadiona), zdaj pa so se skoraj stepli, kdo bo prej obsodil uničevalce spomenikov.

In ko mu je že uspelo sugerirati primerjavo povsem neprimerljivih dejanj politikov – da politična apatija glede propadanja kulturne dediščine sodi v povsem drugo kategorijo kot odzivanje na skrunitev, pa res ne zahteva hudega intelektualnega napora – se nemudoma, da ne bi kdo podvomil v njegovo pristranskost, loti še anonimnih mazačev, zato malce tolče še po njih.

Kajti »infantilni polpismeni napisi izpričujejo tisto dobro znano zariplost«, ob kateri zdaj ugotavljamo, da so dejansko potencialno artistični akt izpeljali zelo diletantsko. Previdno ekvidistanciranje do obeh strani, storilcev dejanja in obsojevalcev, evidentno zahteva hitro menjavanje registrov, zato praktično že v skoraj istih stavkih puščice poletijo v ene in druge. Mazačem očita pomanjkanje pietete in strupeno sovraštvo, kakor da bi nemudoma pozabil na svojo osnovno tezo o perfomansu, toda hkrati že tudi graja odziv:

Zagnanost, s kako so se tako rekoč vsi, katerih mnenje v levoliberalnem mainstreamu kaj šteje, zatekli h kaznovalnemu besednjaku (vandalizem, prepovedano, sramota, sankcije, kje so kamere!?), dobro povzema sedanji trenutek: avtoritarni liberalizem kot poslednji jez proti resentimentu radikalne desnice.

Spomenik kot legitimen predmet izpodbijanja

Odziv je bil zanj »značilen, a nezadosten«. Zakaj? Nenadoma »mazaška« akcija več ni to, kar je videti, dopustil je, da je dejanje vse kaj drugega kot vandalsko, da je »celo umetniški poseg, ki prek provokacije senzibilizira javnost glede kontroverzne spominske prakse.« Skratka, mazaštvo s posebnim poslanstvom, kar ilustrira s primerom iz Barcelone, »propagandnim artefaktom« obglavljenega konjeniškega spomenika generala Franca leta 2016, kjer so avtorji provocirali, da bi zbudili premislek. Česa podobnega bi lahko bil deležen tudi zanj nespodoben Kidričev spomenik (kajti »Kidrič se dere na mimoidoče«… o usodi (kipa) ni bilo nobene resne javne razprave… karkoli »v javni sferi ni rezultat konsenza, je po definiciji legitimen predmet izpodbijanja«).

Sklep: navidezno mazaštvo bi po njegovem lahko bila smiselna intervencija, če se z njim »izpostavi problematičnost« in polemika »ljudi prisili k premisleku in sproži prepotrebno razpravo o tem, kaj v prihodnje storiti s temi spomeniki«.

Vendarle ni bil umetniški performans

Lisjak Gabrijelčič torej nesporno kaže veliko naklonjenost takemu dejanju. A se potem kar ustraši in svoj predlog naredi za pogojen:

A žal govorimo v pogojniku. Nočna akcija pač ni bila umetniški performans. Avtor se ni izpostavil.

Kako že? Če bi se izpostavil, bi bilo očitno drugače in bi nenadoma postal artist? Ker ni bil podoben kontroverznemu zažigalcu strunjanskega križa in bil svoje dejanje pripravljen zagovarjati pred sodiščem, nadaljuje avtor, ker »svoje kritike ni poskušal artikulirati na ravni občosti«, je napad na spomenik znamenje nesposobnosti antikomunistične desnice, »da bi javno mnenje pretresla s premišljeno, etično zrelo gesto«, čemur spet nemudoma vpelje omenjeno ekvidistanco, kajti slednje je »enako simptomatično kot sprenevedavo pohujšanje levega mainstreama«.

Pohujšanim levim – in tega, da bi obsojevalci skrunitve morali nujno biti levo usmerjeni, tudi ni dokazal – zato očita, da se sprenevedajo (v čem že?), desnim pa, da so etično nezreli, ker svoje akcije nad Kidričem niso nadgradili z večjo premišljenostjo in izpostavljenostjo. A pri tem kajpada vara: še kako dobro se zaveda, saj o tem celo izrecno razpreda v istem besedilu, da pogoj, zaradi katerega bi smel grajati snovalce mazaške akcije, vendar ni izpolnjen: očitati, da v dejanju levica ni odkrila subtilnega umetniškega ali politično domišljenega performansa, sploh ni možno celo po njegovem lastnem ugotavljanju, ker zanj preprosto ni šlo. Če bi še lahko razumeli njegovo kritiko, uperjeno v zaletavost »antikomunistične desnice«, pa je tista, usmerjana v reakcijo »levice«, popolnoma izvotljena in prazna.

Kar je simpatično vsem

Cilj takšnega manevriranja sem že pojasnil: avtor želi pač vedno znova varno parkirati svojo pozicijo v pristanu medijsko modne sredinskosti, kjer z ekvidistanciranjem preziraš ene in druge. Njegovo predano iskanje ravnotežja je kot pisano na kožo širokim množicam: ko graja levico, bo simpatičen desnim, ko graja desne, bodo ploskali levi. Vsi bodo zadovoljni in celo v istem stališču ali zapisu našli kaj zase. S tem avtor ponuja tako rekoč idealno recepturo za tisto, kar pričakuje npr. Manica Janežič Ambrožič kot odgovorna urednica na RTV Slovenija in pred njo še številni drugi: politična enaka razdalja je vendar vrsta notoričnega uravnoteževanja, na katerega kot uredniški princip hektično stavijo uredniki javnega servisa vsaj od leta 2005. Skratka: Rosvita Pesek in Igor E. Bergant ob takšnih gostih čutita veliko olajšanje.

Silovito dobro se ekvidistančna ideja ujema tudi s politično preobrazbo osrednjega slovenskega časnika, ki je pod Petričevim vodstvom zdrsnilo v desno, a ne bi rado izgubilo levega pola svojega bralstva. Povedano drugače: ekvidistančni centrizem je v novih slovenskih medijskih časih odlična strategija za politično komentatorstvo, ki nadomešča Tantalove muke npr. urednikov in voditeljev oddaje Odmevi, ki so vsakič znova iskali čudežne formule, kako bodo ob ravno prav levomislečih v studio ob enaki kvoti povabili še ravno prav desnomisleče – ali obratno.

Toda cena za to je velikokrat visoka, kot smo videli: mazaške akcije z novimi ideološkimi pristopi hitro postanejo tisto, kar so v naslovu prispevka v Delu označili za nenamerno umetniško provokacijo.

Kdo so piškotki

Luka Lisjak Gabrijelčič je na spletni strani Planeta SIOL, kjer lahko vedno znova preverimo, kdo so trenutno najpomembnejši desno-navdahnjeni, neoliberalni ali celo desničarski kolumnisti, nepričakovano kritično seciral ravnanje stranke SDS.

Lisjak Janša SDS SIOL

Tovrstnih analiz je malo, ko imamo opraviti z mediji, ki so pretežno »pravilno« ideološko profilirani, opazna pa je tudi njihova rast v premem sorazmerju glede na dolžino zaporniškega statusa vodje stranke.  Nezanemarljiv dodatni moment je manifestirana samokritičnost, kajti res se zdi, da Lisjak Gabrijelčič ne bo tako kmalu znova kandidiral za poslanca na listi SDS; človek dobi tudi občutek, da ni več posebej vneti aktivist te stranke (pred leti je bil predsednik odbora Nove gorice pri njenem podmladku).

Luka Lisjak SDM

Seveda so nam takšno malenkost o strankarskih preferencah zamolčali vsi po vrsti, pisec, uredniki in na koncu celo Janša. Z vidika vsebine in argumentacijske teže res ni pomembna, iz spodaj navedene perspektive pač. Z avtorjem se v vsaj polovici sploh ne strinjam, v marsičem ima prav, a bolj me je zanimala recepcija njegovega pisanja.

Ni bilo težko uganiti, da bom, če kot zapriseženi netviteraš priložnostno pokukam med čivke Janeza Janše, naletel na diskreditacijski obračun s piscem. Pravilo je zlato, že dolgo znano: kdor kritizira nas, jih bo dobil. Če je zapovrh še naš, jih bo dobil dvojno. Logika občutenja izdajstva še intenzivira čustvo.

In tudi če bi kdo vsaj približno ne poznal psihograma predsednika SDS, lahko mimogrede tudi kar dobro napove ogorčenost, ki jo bo plenil verjetni odpadnik (ni jasno, ali kolumnist še vztraja v stranki). In res sta proti Lisjaku Gabrijelčiču (LLG) naravnost iz Doba poletela kar dva tvita.

Luka Lisjak Janša piškotek

Pred časom sem slovar domačih politično-novinarskih šeg obogatil z novim geslom, ki se je prebilo v ospredje kot trenutno modni diskreditator. Kdo ali kaj je piškotek? Takole:

Ljubkovalni izraz za Pavlov refleks pri novinarjih in nagrado, ki jo prejme novinar za politično angažirano pisanje, npr. »Tanja Gobec si je danes močno zaslužila piškotek«.

Izraz po vsem sodeč stavi, na kar sem že opozoril, na humorni učinek, ki ga bo zasmehovanje povzročilo pri bralcu oziroma naslovniku: piškotek je tako rekoč označba za ponižnega novinarja in publicista,ki svoje delo opravlja po naročilu. In tu največkrat sledi konspiratološki dodatek o »znanih naročnikih« v podobi mnogoterih »stricev iz ozadja«.

Da bi nek diskreditator bil uspešen, ga mora neka ideološko ali politično homogena skupina najprej sproducirati, potem pa še spraviti v obtok in življenje. Postati mora del javnega žargona. Številnim diskreditatorjem je to uspelo do te mere, da jih je nato posvojila tudi levica in mainstream mediji: prav strici in tete iz ozadja so lep ilustrativen primer. Celo takšen, kjer se je celo začetna diskreditacijska namera povsem zabrisala in prestavila v sfero običajne, tako rekoč nevtralne govorice. Nekateri začnejo svoje življenje le na tviterju, hashtagih in političnih glasilih ter tam tudi ostanejo. Kako bo s piškotki?

Janša Roglič piškotek