Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija

Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič, trenutno kolumnist Dela in sicer v zadnjih letih izjemno medijsko izpostavljeni politični analitik, tako rekoč aboniran za komentarje na RTV Slovenija in v številnih drugih medijih, tudi v svoji zadnji kolumni osrednjega slovenskega časnika suvereno nadaljuje z zanj značilno tradicijo umeščanja svoje teoretske in komentatorske pozicije v nekakšno abstraktno »sredino« – ne nujno politično v polnem pomenu besede.

Skoraj ni dvoma, da gre za izrazito premišljeno odločitev avtorja, ki je prehodil pot od mladega funkcionarja stranke SDS do njenega kritika, o čemer več v mojem besedilu Kdo so piškotki. Drža enake kritičnosti do vseh in nazorske ekvidistance se zdi načeloma izjemno simpatična, poštena, edina racionalna in tudi utemeljena v privrženosti resnici in argumentom: kdor jim zares sledi, se ne bo slepo predajal zapeljivim političnim sirenam takšne ali drugačne barve, izgubljal prepotrebne pameti ali dostojanstva in pristransko tulil v podporo neki ideološki poziciji ali proti njej le zato, ker je lojalen svojemu političnemu občestvu. Ne, nasprotno bo nenehno na preži in kritičen do vseh, ki si to zaslužijo. Bi lahko potemtakem avtorjevo držo pohvalili?

Učinkovitost polovice vedra rdeče barve

V njegovi zadnji kolumni zlahka vidimo, kako težavno, tudi za ceno izgube argumentacijske prepričljivosti, je vzdrževati velikokrat nasilno kreirano pozicijo »ne levo ne desno«, pri kateri že skoraj ekumensko vztraja in na njej gradi svoj prepoznavni imidž. Tema njegovega zapisa je tudi tokrat aktualna, nedavni »nočni pohod mazačev«, če uporabim njegovo sintagmo, ko so neznani storilci z rdečo (ali oranžno) barvo opremili niz spomenikov sredi Ljubljane, povezanih z narodnoosvobodilnim bojem, med drugim spomenik Tonija Mrlaka, padlega za samostojno Slovenijo, spomenik Borisu Kidriču v Parku Sveta Evrope, spomenik revolucije na Trgu republike, spomenik talcem v Rožni dolini, spomenik žrtvam NOB v Trnovem in spominsko znamenje padlim talcem v NOB pred Gimnazijo Vič.

Kolumnist Dela temu že v naslovu pravi »nenamerna umetniška provokacija«, s katero so izvajalci s »pol vedra rdeče barve« razkrinkali (!) prioritete naših političnih in mnenjskih voditeljev. Zakaj že? Ker so menda ti z reakcijo na umetniški performans »nehotenega« tipa manifestirali svojo zaplankanost za bogato semantično sporočilo skrunitvene geste, ki je niso sposobni dojeti.

Kaj pa Plečnikov stadion?

Seveda ni tako preprosto, kot sem zgoraj zapisal, tega se avtor še kako zaveda: omenjeno nam pojasni nekoliko bolj po ovinkih, a z isto poanto. Poskušam bom pokazati, kako je izpeljal svoje olepšave.

Že ob branju prvih vrstic in predvsem naslova in podnaslova je najbrž tudi tovrstnih miselnih akrobacij navajenega bralca morala zapopasti radovednost, kako bo svojo kontratezo, ki se upira dominantnemu razumevanju, Lisjak Gabrijelčič izpeljal. Po tistem, ko ga je zmotil »takojšen in enoglasen odziv politične in kulturne elite«, sploh pa medijska ocena, da je šlo za vandalizem, najprej pograja prehitro oceno dejanja, sploh pa prioritete politikov: ti se menda niso oglasili, ko gre za uničevanje kulturne dediščine (ob tem navaja dve ilustraciji: zrušenje renesančne palače Longo v Kopru ali propadanje Plečnikovega stadiona), zdaj pa so se skoraj stepli, kdo bo prej obsodil uničevalce spomenikov.

In ko mu je že uspelo sugerirati primerjavo povsem neprimerljivih dejanj politikov – da politična apatija glede propadanja kulturne dediščine sodi v povsem drugo kategorijo kot odzivanje na skrunitev, pa res ne zahteva hudega intelektualnega napora – se nemudoma, da ne bi kdo podvomil v njegovo pristranskost, loti še anonimnih mazačev, zato malce tolče še po njih.

Kajti »infantilni polpismeni napisi izpričujejo tisto dobro znano zariplost«, ob kateri zdaj ugotavljamo, da so dejansko potencialno artistični akt izpeljali zelo diletantsko. Previdno ekvidistanciranje do obeh strani, storilcev dejanja in obsojevalcev, evidentno zahteva hitro menjavanje registrov, zato praktično že v skoraj istih stavkih puščice poletijo v ene in druge. Mazačem očita pomanjkanje pietete in strupeno sovraštvo, kakor da bi nemudoma pozabil na svojo osnovno tezo o perfomansu, toda hkrati že tudi graja odziv:

Zagnanost, s kako so se tako rekoč vsi, katerih mnenje v levoliberalnem mainstreamu kaj šteje, zatekli h kaznovalnemu besednjaku (vandalizem, prepovedano, sramota, sankcije, kje so kamere!?), dobro povzema sedanji trenutek: avtoritarni liberalizem kot poslednji jez proti resentimentu radikalne desnice.

Spomenik kot legitimen predmet izpodbijanja

Odziv je bil zanj »značilen, a nezadosten«. Zakaj? Nenadoma »mazaška« akcija več ni to, kar je videti, dopustil je, da je dejanje vse kaj drugega kot vandalsko, da je »celo umetniški poseg, ki prek provokacije senzibilizira javnost glede kontroverzne spominske prakse.« Skratka, mazaštvo s posebnim poslanstvom, kar ilustrira s primerom iz Barcelone, »propagandnim artefaktom« obglavljenega konjeniškega spomenika generala Franca leta 2016, kjer so avtorji provocirali, da bi zbudili premislek. Česa podobnega bi lahko bil deležen tudi zanj nespodoben Kidričev spomenik (kajti »Kidrič se dere na mimoidoče«… o usodi (kipa) ni bilo nobene resne javne razprave… karkoli »v javni sferi ni rezultat konsenza, je po definiciji legitimen predmet izpodbijanja«).

Sklep: navidezno mazaštvo bi po njegovem lahko bila smiselna intervencija, če se z njim »izpostavi problematičnost« in polemika »ljudi prisili k premisleku in sproži prepotrebno razpravo o tem, kaj v prihodnje storiti s temi spomeniki«.

Vendarle ni bil umetniški performans

Lisjak Gabrijelčič torej nesporno kaže veliko naklonjenost takemu dejanju. A se potem kar ustraši in svoj predlog naredi za pogojen:

A žal govorimo v pogojniku. Nočna akcija pač ni bila umetniški performans. Avtor se ni izpostavil.

Kako že? Če bi se izpostavil, bi bilo očitno drugače in bi nenadoma postal artist? Ker ni bil podoben kontroverznemu zažigalcu strunjanskega križa in bil svoje dejanje pripravljen zagovarjati pred sodiščem, nadaljuje avtor, ker »svoje kritike ni poskušal artikulirati na ravni občosti«, je napad na spomenik znamenje nesposobnosti antikomunistične desnice, »da bi javno mnenje pretresla s premišljeno, etično zrelo gesto«, čemur spet nemudoma vpelje omenjeno ekvidistanco, kajti slednje je »enako simptomatično kot sprenevedavo pohujšanje levega mainstreama«.

Pohujšanim levim – in tega, da bi obsojevalci skrunitve morali nujno biti levo usmerjeni, tudi ni dokazal – zato očita, da se sprenevedajo (v čem že?), desnim pa, da so etično nezreli, ker svoje akcije nad Kidričem niso nadgradili z večjo premišljenostjo in izpostavljenostjo. A pri tem kajpada vara: še kako dobro se zaveda, saj o tem celo izrecno razpreda v istem besedilu, da pogoj, zaradi katerega bi smel grajati snovalce mazaške akcije, vendar ni izpolnjen: očitati, da v dejanju levica ni odkrila subtilnega umetniškega ali politično domišljenega performansa, sploh ni možno celo po njegovem lastnem ugotavljanju, ker zanj preprosto ni šlo. Če bi še lahko razumeli njegovo kritiko, uperjeno v zaletavost »antikomunistične desnice«, pa je tista, usmerjana v reakcijo »levice«, popolnoma izvotljena in prazna.

Kar je simpatično vsem

Cilj takšnega manevriranja sem že pojasnil: avtor želi pač vedno znova varno parkirati svojo pozicijo v pristanu medijsko modne sredinskosti, kjer z ekvidistanciranjem preziraš ene in druge. Njegovo predano iskanje ravnotežja je kot pisano na kožo širokim množicam: ko graja levico, bo simpatičen desnim, ko graja desne, bodo ploskali levi. Vsi bodo zadovoljni in celo v istem stališču ali zapisu našli kaj zase. S tem avtor ponuja tako rekoč idealno recepturo za tisto, kar pričakuje npr. Manica Janežič Ambrožič kot odgovorna urednica na RTV Slovenija in pred njo še številni drugi: politična enaka razdalja je vendar vrsta notoričnega uravnoteževanja, na katerega kot uredniški princip hektično stavijo uredniki javnega servisa vsaj od leta 2005. Skratka: Rosvita Pesek in Igor E. Bergant ob takšnih gostih čutita veliko olajšanje.

Silovito dobro se ekvidistančna ideja ujema tudi s politično preobrazbo osrednjega slovenskega časnika, ki je pod Petričevim vodstvom zdrsnilo v desno, a ne bi rado izgubilo levega pola svojega bralstva. Povedano drugače: ekvidistančni centrizem je v novih slovenskih medijskih časih odlična strategija za politično komentatorstvo, ki nadomešča Tantalove muke npr. urednikov in voditeljev oddaje Odmevi, ki so vsakič znova iskali čudežne formule, kako bodo ob ravno prav levomislečih v studio ob enaki kvoti povabili še ravno prav desnomisleče – ali obratno.

Toda cena za to je velikokrat visoka, kot smo videli: mazaške akcije z novimi ideološkimi pristopi hitro postanejo tisto, kar so v naslovu prispevka v Delu označili za nenamerno umetniško provokacijo.