Zeleni paradoks, neobstoječe stranke in medijska nevednost

Enajstega junija letos je TV Slovenija predvajala prispevek ob trideseti obletnici Zelenih Slovenije. Ob visoki obletnici so se sestali pripadniki stranke, pred kamerami je nastopil predsednik stranke Zeleni Slovenije, nekdanji poslanec SDS Andrej Čuš, ter v njenem imenu povedal, da v zadnjem času beležijo trende podpore in nato navedel nekaj statistik o uspehu lastne stranke, ki jo je tako rekoč podedoval od očeta.

Čuš Zeleni tv slo

Majica in transparent: očitna razlika v imenu

V tem nastopu je padel v oči napis na majici, ki jo je nosil: pisalo jo »Andrej Čuš in Zeleni Slovenije« v nasprotju s transparentom v ozadju, ki so ga razvili pred hramom demokracije: na njem je bilo zapisano »Zeleni Slovenije«, kar je dejansko ime stranke, ki ji predseduje.

Poimenovane po liderjih

Seveda vem, da se je 13. marca 2018 očitno precej družinsko obarvana stranka na kongresu na Ptuju, od koder izvirata Vlado in Andrej Čuš, preimenovala iz »Zeleni Slovenije« v »Andrej Čuš in Zeleni Slovenije«, pač po zadnjih modnih muhah v Sloveniji: brez svojega imena v imenu stranke niso zmogli Miro Cerar, Marjan Šarec in Alenka Bratušek, če naštejem tri najbolj znane primere.

Toda že na lokalnih volitvah jeseni 2018 in na letošnjih evropskih volitvah je stranka že nastopala zgolj kot »Zeleni Slovenije«: o tem in še marsičem, recimo kako pri nas zeleni podpirajo izgradnjo multinacionalke Magne v Hočah, sem sicer pisal v prispevku Zeleni so za Magno.

Danes sem se na tak »nominalni« paradoks v imenu stranke znova spomnil ob javnomnenjski anketi Dela: v njej agencija Mediana še vedno meri podporo stranki »Andrej Čuš in Zeleni« – kar je že po sebi okrajšava in ime stranke, ki je nikoli ni bilo.

čuš anketa delo

9. december 2019: današnja anketa Dela

Kaj torej, imamo v naši državi zeleno stranko s prvim ali drugim imenom? Podatkov ni, saj Zeleni Slovenije nimajo svoje spletne strani, zapis na Wikipediji pa je očitno zavajajoč. Ko sem sam junija letos javno opozoril na to zadrego, so me člani stranke zelo nejevoljno opozorili, da je menda septembra 2018 na Ptuju potekal kongres, kjer se je ta stranka združila s stranko Zelena koalicija in stranko Združeni zeleni. Da sem, skratka, neveden. Ampak očitno v nevednosti prednjačijo drugi, ne sam.

Neobstoječe stranke

O septembrskem kongresu leta 2018 na spletu ne najdemo nobenega podatka: toda nimam razlogov verjeti tistim, ki so mi javno napisali, da je do njega prišlo.

Stvar je torej preprosta: ob slabem obveščanju stranke Zeleni Slovenije, ob zavajajoči majici Andreja Čuša in ob povsem anemičnih novinarjih široka javnost, s tem pa javnomnenjske agencije, še dalje verjamejo, da obstajajo stranke, ki jih že več kot eno leto in tri mesece ni več na prizorišču, vmes pa so se udeležile že dvojnih volitev pod novim imenom.

Kaj verjamejo, potem objavljajo celo podatke o podpori takim strankam v časopisu Delu, od koder se danes širijo v druge medije.

Kaj nam vse to pove o mizerni medijski sceni pri nas?

Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse

Je Greta Thunberg res postala le še ena modna antijunakinja v svetu sodobnih ikon, nepotreben malik širokih množic po svetu, uspešen v mobiliziranju mladih in starih s svojo nenavadno, prav nič instagramsko nekonvencionalno »podobo«, ali pa je morda resnična herojinja tega trenutka, srčna in predana naslavljalka najbolj dramatičnih podnebnih dilem na našem planetu?

Lisjak Greta Delo

Delov kolumnist in skrb za Gretine apokaliptične vizije

Zanikovalci podnebnih sprememb

Razdeljena javnost velikokrat sledi predvsem političnim preferencam, čeprav katastrofalne napovedi znanstvenikov ne dopuščajo nobenega dvoma: nezadržne klimatske spremembe bodo v naslednjih letih in desetletjih, če ničesar ne storimo, prizadele prav vse ljudi, skeptike in podpornike, ne glede na politično pripadnost, barvo kože ali verska prepričanja.

Dvomljivcev ne prepriča niti skoraj popoln znanstveni konsenz o skorajda zakockanosti prihodnosti našega planeta, proti Greti lahko predvsem v zadnjega pol leta spremljamo organizirane napade zanikovalcev podnebnih sprememb, še bolj pripadnikov skrajne desnice, populističnih voditeljev ali tistih predsednikov držav, od katerih se na področju podnebnih politik pričakuje največ.

Sovražna propaganda sploh ne pojenja, nenadoma številne moti, da je predana aktivistka ženskega spola, zaletavajo se v njeno avtistično motnjo in na njenem obrazu odkrivajo moteče poteze; ko jim zmanjka materiala in skrbi za zdravje, v svoji toksičnosti žalijo in obrekujejo njeno družino.

Novi maliki in kulturni marksizem

Tudi pri nas je Janez Janša zavzel prepoznavno stališče: Greta je menda postala del politične agende »leve scene«, ki je »prežeta s kulturnim marksizmom«, k čemur so »hitro dodali še katastrofične napovedi, ki bi jih naj povzročile podnebne spremembe.«

K temu dodana razlaga, da po nepotrebnem pridigamo o tem, kako spremembe izključno povzroča človek, se potem sklicuje na usodno dogajanje na Soncu in na vse, kjer je človekov vpliv na podnebje izključen. Finalna misel prvaka SDS potem enoznačna razglaša diagnozo: celotno dogajanje smemo jemati za ideologijo in famo »novih malikov, kot je Greta«.

Linija domačih zanikovalcev podnebnih sprememb se odlično ujame s široko zastavljeno psihopolitiko konspiracizma in s propagandizmi, da so nam dogajanje podtaknili »ekosocialisti«. Povedano drugače: nismo izjema, Greta je postala predmet neekskluzivne politične folklore na Slovenskem.

Promotorka apokaliptičnih vizij

Tudi v časopisu Delo so se odločili, da dajo prostor skeptikom. Njihov stalni kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič je danes zapisal, da »Greta s svojo karizmo dosega le, da apokaliptične vizije postajajo sprejemljiv način razprave o podnebnih spremembah. Če smo se kaj naučili iz zgodovine 20. stoletja, se iz njih ne rodi nič dobrega«.

Povedano drugače, težava se skriva najprej v njeni karizmi, potem v njeni promociji apokaliptičnih vizij in nato še v tem, da se je tovrstni diskurz, apokaliptičnosti torej, normaliziral.

Stališče na argumentacijski ravni v ničemer ne dopolnjuje klasične agende zanikovalcev podnebnih sprememb, če odmislimo zgodovinski moralni poduk o negativnih posledicah tovrstnih vizij. V podporo svojim dvomom avtor ne navaja nobene utemeljitve.

Moteča znanstvena resnica

Kaj natančno pomeni trditev, da postajajo apokaliptične vizije sprejemljiv način širokih razprav? Najprej predvsem, da so Gretine vizije zmotne. Da vse, na čemer gradi svoje gibanje, bodisi ne drži bodisi je pretirano.

Za pozicijo Delovega kolumnista ni nič bolj ironičnega od splošno znanega dejstva, da švedska najstniška aktivistka nikoli ne pojasnjuje ničesar drugega od tega, kar razlagajo klimatologi. V njenih zahtevah in javnih pogledih ni niti enega odstotka ideologije. Zgolj suhoparni scientizem, če se izrazim zoprno: Greta zahteva zgolj, da znanstvene statistike, preračune in svarila enkrat za vselej vzamemo zares. V tem je edini smisel njenih apelov: nemogoče ji je očitati kričaštvo ali kakršnokoli zlorabo, ne da bi taisto očitali klimatologom.

Potemtakem je njena apokaliptična vizija, ki je menda zdaj neudobno servirana kot »sprejemljiva«, po svojem bistvu le moteča znanstvena resnica. Brutalno takšna, da se moramo pred njo zaščititi, sicer bo menda rodila nekaj zgodovinsko slabega!

Ena najslabših podnebnih strategij

Ko je Greta letošnjega marca organizirala svetovni protest proti podnebnim spremembam pod naslovom »Skolstrejk för klimatet« (Šolska stavka za podnebje), jo je zgolj v Nemčiji, Švici in Avstriji podprlo 25.000 znanstvenikov. Še bistveno več po celem svetu, v ZDA, Veliki Britaniji, Belgiji, Finskem, Avstraliji in Novi Zelandiji.

V Sloveniji smo pred slabim mesecem lahko prebrali zahtevo slovenskih raziskovalcev za sprejetje takojšnjih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. V njej so se naslovili na predsednike republike, vlade, DZ in državnega sveta in opozorili na grožnjo katastrofalnih podnebnih sprememb v imenu »profesionalne in etične dolžnosti«.

Ob tem so dodali, da ima Slovenija med državami Evropske unije eno najslabših podnebnih strategij (Nacionalni energetski in podnebni načrt) in da ta nikakor ni v skladu z zastavljenimi cilji Pariškega podnebnega sporazuma.

O čem se sploh pogovarjamo, ko v javnem prostoru Gretine napore lahkotno reduciramo na škodljive in nesmiselne apokaliptične fantazme? Morda o čem drugem kot priročnem gradivu za priložnostne zanikovalce in ideološke nasprotnike?

Psevdoreligiozni imaginarij

Lisjak Gabrijelčič gradi  svojo zavračanje Grete tudi na zelo nenavadni primerjavi z Devico Orleansko. Ta da je bila s svojimi vizijami uspešna, Ivana je angleško vojsko dejansko premagala, vendar švedski okoljevarstvenici menda to ni dano: ker ne razume politične realnosti, ker ne pozna vzvodov, ker ima zgolj prazno karizmo, ker njena retorika ni racionalna (!), ne more biti uspešna:

»Vendar je tudi očitno apokaliptična, nabita s čustvenimi izlivi, svojo privlačnost pa črpa iz imaginarija, ki me bolj kot na klasični civilnodružbeni aktivizem, kakršnega poznamo iz 20. stoletja, spominja na psevdoreligiozna gibanja.«

Očitki ne bi mogli biti postavljeni v bolj absurdno nasprotje: resna znanstvena opozorila so brez posebne utemeljitve zreducirana na bizarna milenijska verska prepričanja.

Racionalizacija odpuščanj novinarjev

Ni prvič, da Delov komentator ubira svojo misel v nekakšno politično sredinskost, legitimacijo desnih idej in recimo mazaške napade na ljubljanske spomenike označuje za artistična dejanja, o čemer sem podrobno pisal v besedilu Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija.

Toda na preizkušnji je nekaj več, tudi verodostojnost. Isti časopis je nedavno v podnaslovu prispevka Maje Grgič spravil v vzročni odnos odpuščanja novinarjev in naročanje medijskih vsebin. Zdi se, kakor da bi želel uporabiti posebno motivacijo, ko je novinarka zapisala:

»Spomladi je ugasnilo samostojno izhajanje nekaterih revij, na Delu pripravljajo program presežnih novinarjev, odpuščanja ali zniževanje plač napovedujejo tudi na Dnevniku, javni RTV servis ima po besedah njegovega direktorja le še leto dni zlatih rezerv.«

delo brezplačna odpuščanja

Delo o nepotrebnem zgražanju nad odpuščanji novinarjev

Zavito sporočilo po svojem bistvu zveni kot racionalizacija: ker nas ne berete, ker izginjajo kakovostne in kritične medijske vsebine, ker jih nihče ne zna ceniti ali želi podpreti, ne bodite presenečeni, če bomo pač odpuščali novinarje; ne zgražajte se, če se bo to zgodilo, če niste naročniki nobenih tiskanih ali spletnih medijskih vsebin.

Dostop do sobotne edicije Dela sem pošteno plačal. Toda sprašujem se, zanesljivo ne edini, zakaj bi morali bralci plačevati za informacije o tem, da so opozorila pred podnebno katastrofo stvar psevdoreligioznih občutkov o tem svetu. Zveni kot norčevanje; zato bi bil čas, da si nalijemo čistega vina.

Izbrali so Izberi d.o.o.: kako so se povezali Delo, Dnevnik in Večer

Julija letos je Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK) izdala odločbo, po kateri ne nasprotuje združitvi časopisnih hiš Dnevnik in Večer. Hkrati je priglašeno koncentracijo v tem primeru prepoznala kot skladno s pravili konkurence.

Ob tem je resda javnosti ponudila »disclaimer«, da pri presoji koncentracij na področju medijev ne presoja vidikov njihove pluralnosti; za to je namreč pristojno Ministrstvo za kulturo, kot previdno ugotavljajo. Sami so zgolj izmerili ekonomske kriterije vplivov na konkurenco na opredeljenih upoštevnih trgih v okviru pristojnosti, kar opredeljuje Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, dodajajo v svojem komentarju, s čimer so želeli omejiti svojo odgovornost za sprejeto odločitev.

Združitev Dnevnika in Večera

Zaradi majhnosti trga in vse bolj očitnega upada v prodaji tiskanih medijev so postala združevanja medijev pri nas nekakšna prisilna izbira in verjetno v njih vidijo svojo prihodnost. Veliko vprašanje pa je, ali potekajo v skladu s slovensko zakonodajo in interesi široke javnosti po kakovostnih medijih. Na podoben način se odpira vprašanje oglaševalskih monopolov. Po nekaterih podatkih bosta združena Dnevnik in Večer, sicer drugi in tretji največji časnik v državi, imela na oglaševalskem trgu tiskanih medijev 40 odstotni delež.

Štampiljka AVK, na katero se je čakalo kakšno leto, zdaj šteje kot potrditev, da nova skupna družba ljubljanskega in mariborskega časnika ne bo omejevala konkurence in vsebuje tudi presojo, da ne bo zlorabila prevladujočega položaja. Večerova prodana naklada se sicer trenutno vrti okoli 19.000 izvodov, Dnevnik pa jih proda nekaj več, okoli 20.000.

Zadovoljstvo obeh lastnikov, Bojana Petana iz DZS, ki ima v lasti Dnevnik, ter Uroša Hakla in Saše Todorovića iz Večera, je bilo hitro prepoznavno v vseh javnih nastopih. Z veliki nasmeški na obrazu sta pred kamerami nenavadno prešerno in zadovoljno pojasnjevala, da se slovenskim uporabnikom obeta nova kvaliteta, da ne bo odpuščanj in da bosta z racionalizacijo stroškov dela prihranila milijon evrov. Oba sta zavrnila vse bojazni sindikata in potrdila, da bo Dnevnik še bolj ljubljanski in Večer še bolj mariborski, ker skupnega časopisa in s tem ukinjanja dveh ločenih edicij ne bo.

Retorično vprašanje

Združitev Dnevnika in Večera odpira vrsto dilem, kako daleč bodo tovrstna medijska povezovanja še lahko tekla, ne da bi povozila osnovne postulate države oziroma regulatorjev trga po ohranjanju medijskega pluralizma in varovanju konkurence. Po drugi plati se vedno bolj ostri vprašanje, kaj bo štelo za faktor X, ko bo meja zahteve po ustvarjanju zdrave konkurence prestopljena in bi moral državni organ reagirati odklonilno. Na tako majhnem trgu smo zanesljivo že zelo blizu tovrstnega Rubikona.

Poskusimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: bi bila meja prestopljena, če bi se na medijskem trgu priglašeno ali nepriglašeno povezali vsi trije največji dnevniki v eno družbo in s tem zlorabili svoj položaj na medijskem trgu? Bi se to zgodilo, bodimo čisto nazorni, če bi se Delo, Dnevnik in Večer, trije najpomembnejši, združili okoli ene družbe?

Zgornje retorično spraševanje je premišljeno zastavljeno ironično. Po nekaterih podatkih se je to namreč že pripetilo, daleč od oči javnosti in še bolj kritičnega novinarstva.

Povezovanje se je že zgodilo!

Nepriglašeno povezovanje bi se najprej pokazalo v obliki obvladovanja skupnih družb na medijskem trgu, kar bi morali zaznati kot jasen signal koncentracije na trgu. In če storimo korak naprej: najbolj evidentno bi se manifestiralo v stoodstotnem skupnem lastniškem obvladovanju katere od družb.

Natančno takšna je nastala situacija v primeru družbe, ki vrši distribucijo. Poglejmo primer. Po podlagi zbranih podatkov na vseh javno dostopnih registrih je lastniška struktura Izberi d.o.o. trenutno takšna: podjetje je v 52 odstotni lasti Delo d.o.o, v 24 odstotni v lasti podjetja Časnik Večer d.o.o. in prav tako v 24 odstotni v lasti Dnevnik d.o.o. Vstop obeh novih podjetij nosi datum 7. junij 2019.

Izberi poslovni register

Podatki iz Poslovnega registra Slovenije: lastniška struktura podjetja Izberi d.o.o.

Kdo je Izberi d.o.o.?

Na www.info.delo.si lahko preberemo, da je podjetje Izberi, d.o.o. založništvo in distribucija, ki ga vodi Alojz Slavko Bogataj, hčerinsko podjetje družbe Delo, d.o.o., ki se ukvarja z distribucijo tiskanih edicij na naslove naročnikov. Vendar to očitno več ne drži, saj ni več zgolj v lasti omenjene družbe.

Skupno stoodstotno trojno lastništvo treh največjih tiskanih medijev v državi poraja sum o nepriglašenem povezovanju družb založništev, v tem primeru najbrž v takšno, s pomočjo katere vse skupaj izvajajo distribucijo.

Zelo verjetno je, da nova lastniška struktura, ki kaže na povezanost treh časopisnih hiš, ni bila prijavljena Ministrstvu za kulturo in AVK. S tem lahko Stojan Petrič, Bojan Petan in tanden Uroš Hakl & Sašo Todorović kot triglavi imperij nadzirajo trg dnevnih časopisov, vendar takšen monopol in koncentracijo z vsebinskega vidika prepoveduje Zakon o medijih, kar bi moralo regulirati Ministrstvo za kulturo. Z vidika trga distribucije tiska pa je vzpostavljena še dominacija na tem področju, o čemer bi se moral izreči AVK, ki bdi nad zlorabami prevladujočega položaja podjetij na trgu in ugotavlja skladnosti koncentracij podjetij na trgu.

Ni znano, da bi bil sprožen kakšen postopek za nadzor na Ministrstvu za kulturo in tudi ne na AVK.

izberi lastništvo

Lastniške povezave treh velikih (podatki povzeti po http://www.ebonitete.si)

Zakaj je to nevarno?

Po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence so prepovedane koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco in so zlasti posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja. V tem smislu mora AVK vsakič presojati takšna tveganja glede na tržni položaj v koncentraciji udeleženih podjetij.

Ker je Dnevnik že lastnik največje distribucijske firme za tisk (Delo Prodaja), ima lahko zdaj naveza Petrič – Petan – Hakl & Todorović skoraj popolni nadzor in monopol nad distribucijo tiska v državi. Vprašanje je, kaj se dogaja s preostalo konkurenco. Kjer zasledimo takšen obseg koncentracije, se hitro in same po sebi ponujajo možnosti zlorab, npr. po dosedanji praksi tudi v obliki tega, da kateri od drugih hiš prenehajo plačevati prodane izvode.

Izziv za demokracijo

Vsekakor Ministrstvo za kulturo in AVK čaka še veliko izzivov, povezanih z lastniškimi premiki, k čemur velja prišteti še Media24 in famozni »medijski imperij« Martina Odlazka.

Koncentracije na trgu distribucije tiska in lastniška povezovanja medijev so najprej nesporno izziv za tiste, ki bi morali ustavljati možne zlorabe monopolnega položaja in zdrave konkurence na področju medijev, nič manjši pa za aktualno politiko, ki je dolžna poskrbeti za zakonsko varovano pestrost in pluralizem medijskih praks, če želimo pri življenju ohraniti pravico državljank in državljanov po svobodnem in pluralnem dostopu do informacij. Brez tega pa ne bo, se najbrž strinjamo, polne in razvite demokracije. V majhnih državah z majhnimi trgi lahko hitro pridemo do poraznega rezultata.

Zato so takšni premiki še kako stvar novinarske skupnosti in posledično tudi njenih reprezentativnih društev. Na tej točki nastopi nova zadrega, saj so številni novinarji, ki vodijo cehovske organizacije in bi morali skrbeti za prihodnost domače medijske krajine, poklicno in sicer vpeti v omenjene časopise. Bolj upamo kot kaj drugega lahko, da bodo povzdignili svoj glas, pozabili na svoje pakte z lastniki, zastavili svoj vpliv in se dvignili nad svoje partikularne interese ali zadrege.

 

Kazen iz hvaležnosti: kako me želijo na Delu utišati

Delov odgovorni urednik Uroš Urbas je v kolumni z naslovom Hvala za reklamo užaljeno repliciral na nekatere javne očitke ob očitno zgrešenem novinarskem zapisu na straneh svojega časopisa, v njem mimogrede obračunal z mojo malenkostjo in še kom.

Njegova reakcija bo najbrž, čeprav je močno značilna, odšla v anale največjih uredniških kiksov v dolgi zgodovini Delovega novinarstva: namesto da bi zmogel nekaj samokritičnosti in priznal napačen pristop, se je ihtavo lotil vseh negativnih odzivov in poskušal z reinterpretacijo in nekaj retoričnimi triki vztrajati pri svojem.

hvala za reklamo Urbas kolumna izsek

Izsek iz Urbasove kolumne: hvaležni za reklamo

Težko skrivajoč jezo se je potem zahvalil kritikom za nekaj, kar je arogantno razglasil za reklamo (!) svojim prizadevanjem in mediju, ki ga ureja. Toda v posebej izpostavljeni, odklenjeni in za komentarje zaprti kolumni kakšne posebej strahovite hvaležnosti ni prepričljivo izpričal. Še več, moj prispevek Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta je njegovo uredništvo vznemiril do te mere, da mi je istočasno ob očitno iskrenem, nikakor ne ciničnem javnem zahvaljevanju, njihova direktorica enako iskreno odredila plačilo civilne kazni v višini 150 evrov! Ob takšnih izrazih nenadejane hvaležnosti več v nadaljevanju.

Kaj jih je razjezilo?

V svojem zapisu sem problematiziral premalo problemski pristop novinarja Novice Mihajloviča v dolgem prispevku o Štajerski vardi dne 5. avgusta letos, tako v reportaži kot v njegovem spremljajočem komentarju, grafično umestitev članka in že naslov, s katerim so ga pospremili. Očital sem, da je naracija v prispevku vardi nepričakovano naklonjena, opozoril pa sem tudi, da v njegovem koncu skušajo popraviti vtis z apeli politikom (na kar javno vztrajno opozarjam sam!) in namigi, da bi organizirane paramilice v našem okolju morali obravnavati resno.

Delov prijem spominja v najboljšem primeru na tabloidne manire, čemur se je časopis v svoji častitljivi zgodovini uspešno izogibal. Že na podlagi naslovja (»Preživeli smo nedeljo s Štajersko vardo«) je vsak povprečen bralec brž ugotavljal, da Šiškovim prejkone res delajo reklamo, če uporabim Urbasovo poenostavljeno interpretacijo očitkov. Kako tudi ne bi, saj se je novinar na »nedeljski izlet s fotografom na Kozjansko« odpravil »poln predsodkov«, tam pa jih je uspešno odpravil in terapijo kronal s spoznanjem, da so to »povsem običajni ljudje s povsem običajnimi skrbmi in veselji«.

Običajnost pa takšna! Še več od tega, v čudovitem naravnem okolju se je družil s takimi, »ki se zavedajo, na kako lepem koščku planeta živimo, in jih skrbi, da jim nepredvidljive spremembe na tem planetu jutri ne prinašajo prav veliko dobrega«. In potem nizal sugestivne opise z izdatno mero sočutnega razumevanja, kajti po njegovem so udeleženci Šiškovega vadbenega poligona na las podobnim nam, recimo temu navadnim državljanom (»Kdo med nami ni negotov? Koga med nami ne skrbi za prihodnost naših otrok?«), s poti pa lahko skrenejo šele, če pride do »trenutka stiske« – takrat lahko naredijo veliko škode. Kar seveda predpostavlja, da njihovih stisk zaenkrat še ni, zato je z njihovim trenutnim obnašanjem vse v redu in prav.

Napihovanje in kontrast naslovnic

Najmanj, kar lahko v članku in komentarju avtorja grajamo, je strahovita neposrečenost, ki je ne more odpraviti niti blago distanciranje od fenomena vaških straž v njunem izteku. Nekdo je zdaj, ko je zgodba prešla v tuje medije, na najbolj nazoren način demonstriral srž uredniškega zdrsa: poiskal je kontrast v naslovnicah Dela in Jutarnjega lista, v katerem se celo sklicujejo na reportažo slovenskega časopisa. Razlika v primerjavi levo-desno je takoj opazna in pove dovolj. S tem, da se mora Urbas pretvarjati, da je Delova naslovnica tista na levi, v resnici je tista na desni…

kontrast dveh naslovnic delo varda

Primerjava naslovnic levo-desno: Jutarnji list in Delo

Svojega besedila ne bom podrobneje obnavljal. Ker je zdaj Urbasova obrambna strategija, s katero želi upravičiti svoj izdelek, v sklicevanju na to, da je reportaža služila namenu opozarjanja na delikatnost nastajanja obrambnih paraformacij v državi, bo celo nepozornemu bralcu komični učinek takoj prezenten. Od kod vendar tak dramatični razkorak med namenom in dejansko realizacijo članka, neverjeten nesporazum ob vtisu, da je reportažni zapis Šiškovemu postroju preveč naklonjen, če so v njem želel opozarjati na njegovo problematičnost?

Ogledal sem si in prisluhnil številnim reakcijam na Delov prispevek; čeprav sem se trudil, nisem naletel na niti enega pozitivnega. Nasprotno pa se je zdaj Urbas odločil za neverjetno prepotentno napihovanje, da bi prekril očitke: njegov novinar da je spisal kolosalni preiskovalni prispevek, brez katerega bi bili pogreznjeni v nevednost in ne bi imeli pojma, kakšno stopnjo nevarnosti predstavljajo tisti, ki želijo pravico vzeti v svoje roke. Še več, »brez Novice Mihajlovića in Leona Vidica bi še vedno živeli v prepričanju, da je varda le en zmeden čudak neartikuliranih stališč, vreden ljudskega posmeha.« Naj takoj dodam in spomnim znova: po zaslugi Dela vemo, da gre za odgovorne osebe s polnim zavedanjem, na kako lepem koščku planeta živimo.

Bolj načelni kot New York Times

Ne vem, čemu toliko pretvarjanja: seveda časopis ni odpiral oči pred fenomenom doslej menda neznane paravojaške formacije, za to nima nobenih posebnih zaslug. Za Šiškovo vojsko je širša javnost izvedela že v začetku septembra 2018 – in takrat sem, kakšna ironija, ravno sam pred to nevarnostjo opozarjal med prvimi. Delo tudi ni bilo prvo, ki se je k vardi odpravilo na obisk, saj smo prve neposredne fotografije postroja videli ob obisku novinarjev Janševega spletnega portala Politikis. O bizarnem postroju iz štajerske goše so mediji poročali na veliko v naslednjih dnevih slabo leto nazaj, in prav je tako, pa tudi o priporu njihove vojvode in sojenju. Nikoli ni bilo vprašanje, da o tem pišejo, temveč kako to počnejo, na kar sem, prav na primeru Dela, usmeril pozornost že v lanskem prispevku Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki.

Kar zadeva mojo malenkost: tudi ob prvih podatkih o belokranjskih vaških stražarjih dva tedna nazaj sem se čudil z enako vnemo in grajal politiko, ker se na ekscesnost in »nekaznivost« njihovih pojavljanj ne odziva dovolj, npr. v besedilu Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava. V kaj potem mene in druge sploh želi Urbas prepričati, če delimo enaka mnenja o eksplozivni nevarnosti nastajanja in delovanja takšnih skupin? In ko se samozavestno ne ustavi niti v namigih, da imata slovenska družba in domača medijska scena neverjetno srečo, ker osrednji slovenski časnik vodi odgovorni urednik, ki ne bo pokleknil na način, kot je to storil New York Times, ko je pod pritiskom družbenih omrežij spremenil svoj že objavljeni naslov.

Ne, Delo bo pokončno vztrajalo pri odlično opravljenem novinarskem delu. Že iz tega lahko zaslutimo, da se še kako zaveda množičnosti kritik in slabega odziva na svoje pisanje.

Čustveni apeli s Hitlerjem

In kakor da napihovanja ne bi bilo dovolj, poseže še po čudežnem zdravilu, apeliranju na čustva z zgodovinskimi primerjavami: »Pred manj kot stoletjem so se nekemu kaplarju vsi smejali. Nihče ga ni jemal resno, dokler ni prišel na oblast, oborožil najmočnejšo vojsko v Evropi in 1. septembra pred 80 leti začel napadati njihove države.«

Zdaj, ko je preformuliral očitek proti sebi in ga popačil, kakor da bi kdo Delo pokaral, ker piše o vardi in ne zato, kako se tega loteva, se je užaljeno zatekel v trkanje po prsih: njegov časopis je na strani tistih, ki pravočasno opozarjajo na vpliv populistov, skrajnežev in nastop novih kaplarjev. Zato lahko samovšečno in potencirano zaključi s stavkoma: »Nikar ne recite, da vam nismo povedali ali da vas nismo opozorili, ko je bil še čas za ukrepanje.« in »Lahko bi se še naprej delali nevedne, da ta grožnja ne obstaja, dokler se morda ne bi zgodilo kaj zelo nesrečnega in bi iskreno moralizirajoče vili roke, kako da tega pojava nismo pravočasno zaznali.«

Seveda, brez njihovega svarilnega »nedeljskega izleta na Kozjansko« in druženja »s povsem običajnimi ljudmi« bi še zdaj ne slutili, kako zlovešča je lahko prihodnost.

Strelske vaje »ad hominem«

Ne le, da se Urbas meni in drugim zahvaljuje za reklamo, nenehno intenzivno apelira, da bi se državljani morali zahvaliti njemu in Delu za novinarska razkritja. Sam imam še srečo, da nisem edini, s katerim je obračunal; sicer bolj mimogrede omenja še vsaj sedanjega sodelavca nekdanje notranje ministrice, ki je »čivknil, da bi odgovorni urednik Dela moral zaradi varde na naslovnici časopisa pospraviti svojo pisarno.« Priznati moram, njegova zaskrbljenost je povsem na mestu: zaradi očitno ne le meni spornega prispevka sem naletel na neredke odzive ogorčenja, vse do napovedi po odpovedovanju naročnine.

Odgovorni urednik Dela za obračun s svojimi kritiki nima težav z uporabo celega arzenala negativnih psiholoških karakterizacij, označi jih celo za družbi enako nevarne, kot je štajerska varda! Ne le to, za nameček operira s frazami, kot je »samooklicani medijski strokovnjak, »družbenopolitični delavci, ki živijo v svojem salonskem svetu« ali celo v bolj kompleksnem jeziku najdeva tiste, ki »iz svojega slonokoščenega kabineta v drugem nadstropju fakultete zlivajo svoj gnev v slogu zagretega družbenopolitičnega delavca«.

S tem brez zadržkov prevzema politično ustrojeno adhominalno izrazje za potrebe osebnih diskvalifikacij, skovano na straneh Nove24TV in podobnih medijev. Še več, ker je očitno njihov zvesti bralec, uporablja kar dobesedno njihovo utečeno besedje zame, kar ni težko dokazati (1, 2). Bralcem Dela in širši javnosti prepuščam sklepanje, ali je morda svojo privrženost jeziku sovraštva in žalitev razvil na podlagi ideološke pripadnosti ali pa je morda šele namenjen uredniške smernice svojega časopisa približati medijskim zgledom, iz katerih črpa (najmanj) svojo terminologijo.

Civilna kazen za tiste, ki delamo reklamo

Najbrž je odveč opozoriti, da je tudi njegova hvaležnost za reklamo močno zlagana. Sicer si človek težko razloži, zakaj sem že naslednji dan po objavi svoje kritike iz njegove hiše prejel »civilno kazen« v višini 150 evrov, ker sem domnevno kršil Zakon o avtorskih pravicah in objavil dve njihovi fotografiji.

Delo civilna kazen izsek

Delov zahtevek za plačilo civilne kazni – izsek iz dopisa

Kršitve nisem storil: kar sem objavil, sta zgolj posnetka zaslona (ti. screenshot) članka na njihovi spletni strani, iz katerih je jasno razvidno dvoje: avtorstvo obeh fotografij in samo dejstvo, da gre za posnetek zaslona. Obenem sem navedel povezavo na članek.

Na spletnih straneh časopisne hiše Delo jasno piše, da se smejo njihove vsebine uporabljati le za osebne in nekomercialne namene. Moja stran, formalnopravno brez statusa medija, pa je ravno to, kar sem že pred leti objavil v svojem »disclaimerju« na uvodni strani:

»Stran vezjak.com, ki jo prebirate, je izključno osebni blog, v katerem izražam zgolj svoja prepričanja in ugotovitve; kajpak je nekomercialne in neprofitne narave. Za svoje zapise ali urejanje strani ne prejemam nobenega denarja, nimam sponzorjev ali prišepetovalcev, izražena stališča so izključno moja, drugih ne objavljam. Uporabljeni tekstovni ali slikovni material, povzet iz medijev, je namenjen zgolj analizi medijev ali družbeni kritiki in podan v ilustracijo ali kontekstualno dopolnitev lastnega besedila.«

Pod dopis podpisana direktorica Dela se ob kazni sklicuje na odločitev uredništva. Hvaležnost, ki mi jo izkazujejo za opravljeno reklamo, si ne znam razložiti drugače kot obliko pritiska na medijsko kritiko in analizo, s katero se intenzivno ukvarjam že od leta 2001 – od napada na takratnega novinarja Večera Mira Petka. Sploh zato, ker še nikoli nisem prejel nobenega podobnega zahtevka.

Vendarle cenim Urbasa

Naj na koncu priznam, da odziv odgovornega urednika, in to mislim smrtno resno, po svoje cenim. Poskušam razumeti, da me v njegovem časopisu nimajo v čislih: na tej strani sem sproti pisal o odpuščanjih na Delu po Petričevem prevzemu in kritiziral njihove novinarske prakse. Pred tem recimo o Janševem prevzemu Dela in podobnih usodah novinarjev. Ker se ukvarjam z medijsko kritiko redno in intenzivno že vrsto let, sem navajen marsičesa. Običajna taktika slovenskih urednikov in novinarjev, vztrajna ignoranca in prezir, se izjemno dobro obneseta, ker se naslovniki dobro zavedajo svoje moči, vpliva in pomena damage control: če te ni v medijih, te pač ni, o tvojem »biti ali ne biti« odločajo oni in kakorkoli obrneš, tvoja spoznanja in argumenti ne bodo dosegli večine; več o tem na Javna recepcija te strani.

Dostop do širokih množic imajo pod nadzorom sami, na srečo pa veljavnost trditev in teža argumenta nista odvisna od dosega. Zato jim preostane le igra preštevanja: da bo številka, koliko ljudi bo dosegla tvoja »resnica«, ostala večja od tiste, ki jih je prepričala kritika. Skoraj vedno je to otročje lahka in enostavna naloga, v medijskih časih vladavine nemišljenja in hipnih vtisov pa so uredniki in novinarji lahko načeloma povsem varni pred navalom kakšnih pomislekov.

Toda Urbas se je hvalevredno odločil za izjemo, ne bojkot, kar v osnovi omogoča izmenjavo mnenj in argumentov. Seveda bi bilo veliko bolje, če bi sledil dobri praksi in se ne zatekal v osebne žalitve. In ker kritične opazke hvaležno razlaga kot reklamo, mu sporočam, da lahko moj zapis, tako kot katerega koli za nazaj ali za naprej, brezplačno objavi na svojih straneh. Sploh zato, ker bralke in bralci njegovega časopisa sploh niso imeli možnosti seznanitve z besedilom, s katerim polemizira. Rad pomagam.

Verjamem, da Delo za oglaševanje porabi ogromno denarja, o čemer sem v preteklosti tudi že večkrat kritično poročal. Ampak njegovih kazenskih položnic vseeno ne bom plačal.

Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta

Izjemno redko se zgodi, skoraj ne pomnim, da bi časnik Delo svojo naslovnico posvetil reportaži. In to kakšni!

Novinar Novica Mihajlovič se je, očitno po zamisli uredništva, odpravil na »nedeljski izlet s fotografom na Kozjansko«, kar je bilo zanj »posebno doživetje«. V goste se je povabil sam, nam pojasni, na Facebook strani je našel številko in nanjo poklical.

Nepričakovano so se promocijo posebnih čarov čarobnega izleta uredniki odločili prestaviti kar na celotno prvo stran, na kateri se je potem bohotil naslov »Preživeli smo nedeljo s Štajersko vardo«.

Delo štajerska varda naslovnica

Naslovnica včerajšnega Dela: ideja za nedeljski izlet in druženje

Ja, Delo je ponosno preživelo nedeljo na poligonu pristašev nekoga, ki je bil pred kratkim obsojen zaradi kaznivega dejanja ščuvanja k rušenju državne ureditve na zaporno kazen, ker je s sekirami in orožjem prisegal k neki svoji politični, državni in geografski tvorbi, pred tem pa je odsedel kazen zaradi poskusa umora. Ampak kaj bi to, z vidika Šiškove medijske promocije je zadnji tabor več kot uspel.

V deželi vaških straž

Reportažni zapis, najbrž je to deloma v njegovi žanrski naravi, vsebuje kar nekaj vzdihljajev in izrazov naklonjenosti tistemu, ki mu je posvečen in kakršnih nismo navajeni. V deželi vaških straž, kot preberemo v podnapisu, so predrugačene novinarske navade očitno zaobšle moje naivno pričakovanje, da bi o njihovi aktualni problematičnosti novinarji zapisali kaj tehtnega in problemskega, čemur sem se, ne da bi slutil, čudil ravno na dan včerajšnje Delove objave v zapisu Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava.

Kakšna zmota in neskončna naivnost, vaške straže, čudaške varde in paravojska so zdaj v isti deželi samoumevno postavljeni za novi objekt radovednosti in promocije, so hvaležni material za dvigovanje branja in izražanje posrednih simpatij. Kot bomo videli, po svoji naravi shizofrenih.

Poln predsodkov

Kako je vse to novinar izpeljal? V reportaži na prvi in četrti strani, pa tudi dodanem komentarju, je svoje srečanje z Andrejem Šiškom in njegovi pristaši na Kozjanskem začel s kesanjem. Boljšega izraza za izpovedani občutek se nisem spomnil, ko sem naletel na njegov stavek, s katerim bralcu sporoča svoje prve vtise:

»Kot se spodobi za obisk pri samooklicani Štajerski vardi, sem tja prišel poln predsodkov.«

Novinar jih je, kot lahko preberemo, hitro uspešno odpravil in k temu sugestivno vabi tudi druge. Kajti ob obisku tridnevnega vadbenega tabora paravojaške skupine sta s fotografom »našla skupino okoli negotovih in večinoma ne ravno samozavestnih ljudi, oblečenih v uniforme«. Skratka, srečala sta ljudi, ki se ti morajo zasmiliti. In so se.

Ljubitelji lepot planeta

Za začetek je novinar sočutno predstavil udeležence tabora: pričakoval da je same klovne, lokalne posebneže in šaljivce, uvede svoj uspešno zatrt stereotip, a so tam bili večinoma »povsem običajni ljudje s povsem običajnimi skrbmi in veselji«. Takšni, ki sicer nimajo ognjenega orožja, je pa njegov pogled ujel, da »je bilo za pasom številnih pripadnikov opaziti kar resne nože, v bližini pušk pa sta bili naslonjeni še dve sekiri.«

varda delo stražar

Prva ovira za novinarja: stražar na vhodu

Potem je nadaljeval z empatijo, da so se orosile oči: družil se je s takimi, »ki se zavedajo, na kako lepem koščku planeta živimo, in jih skrbi, da jim nepredvidljive spremembe na tem planetu jutri ne prinašajo prav veliko dobrega«.

Povedano drugače, v članih Šiškove varde je končno na istem planetu našel sorodno dušo zase, ne kakšnih neodgovornih nacionalistov, ki si domišljajo, da čuvajo državo. Da jo je, priznava na jezikovni ravni posredno kar sam, ker je nekaj stavkov pred tem v istem komentarju uporabil skoraj identično frazo za opis lastnih občutkov: ko se je vozil po ovinkasti cesti med zelenimi hribčki in griči, da bi prišel v goste, ga je pokrajina spomnila, »na kako presunljivo lepem koščku planeta živimo«. Zavedanje lepote ga je čudežno povezalo z ljudmi, h katerim se je namenil.

Kdo med nami ni negotov?

No, ni še vsega konec. Mihajlovič je odločno nadaljeval in iskal nove načine, kako bi se čustveno solidariziral in bralca prepričal, da imamo opravka s samimi fejst fanti z veliko državljansko skrbjo. In se je spomnil na moč klasičnih retoričnih vprašanj:

»Kdo med nami ni negotov? Koga med nami ne skrbi za prihodnost naših otrok?«

Saj res, kdo bi lahko temu oporekal? In le kaj bi lahko očitali Šiškovim, če so polni skrbi in negotovosti, kar so kvalitete odgovornega državljana, ki mu ni vseeno za domovino? Ko je s čustveno pripravo na razumevanje paravojaške mentalitete najbrž dosegel svoje, se je odločil za naslednji korak s posegom v bolj racionalni del razprave, da bi prepričal še preostale skeptike:

»Čeprav nismo vsi prestrašeni zaradi migrantov, ker vemo, da so se ljudje v iskanju boljšega jutri od nekdaj selili, se nimamo pravice norčevati iz tistih, ki jih množične migracije in s tem povezane težave skrbijo.«

Trenutki stiske

Novinarjeva intenca je hitro prepoznavna: z nekaj red herringa in podtaknitvijo ali vsaj premestitvijo teze, češ Šiškovi so neupravičen objekt zasmehovanja, je poskušal razorožiti še tiste, ki v samooklicani vardi vidijo nevarne tipe: ne, njeni pripadniki so zgolj zelo človeško ugotovili, da imamo vsi skupaj dovolj dobre razloge za sive lase. S tem, ko jih skrbi in so prestrašeni, so le nas las podobni nam; upravičeno gojijo občutke, da jih ne varuje država, čeprav ji plačujejo davke, doda avtor.

Ko se je spomnil, da ravnokar ne piše za interno glasilo Štajerske varde in morda s svojo naivnostjo ne bo prepričal ravno vseh, da bo, skratka, moral stopiti na zavoro svojega navdušenja, je pred nevarnim nacionalizmom s ksenofobnim predznakom uporabnikov pravega ali fake orožja le vpeljal nekaj distanciranja. Z namigom, da če pridejo v »trenutek stiske« (!), lahko zato naredijo »veliko škode«.

varda delo šiško

Iz Delove reportaže: med ljubitelji lepote

Na tej točki je potemtakem le odkril specifično razliko, ki značaj pripadnika Šiškove paramilice, do katerega je imel polno razumevanje, loči od »našega«: mi, navadni državljani, menimo in razmišljamo enako kot Šiškovi, le da po vsem sodeč ne prihajamo v stisko. In kakšna je nakazana škoda, ki jo sicer odgovorni državljani iz štajerskih goš v stiski povzročajo? No, tudi tega se novinar dotakne: lahko je z orožjem ali z volilno pravico.

Nevarna volilna pravica

Paravojska, iz katere se ne smemo norčevati, je po njegovem vendarle lahko nevarna, menda celo na dva načina: prvi zadeva neposredno fizično silo (»ne nujno z orožjem«), drugi njihov politični potencial. Kajti »prestrašeni in prezrti ljudje imajo volilno pravico in na oblast nam lahko pripeljejo še večje populiste, kot nam vladajo danes«.

Reportaža, ki se je začela z očaranostjo, se je v komentarju nato spremenila v svarilo in dvomom v volilno pravico. Šiškovi so potencialno nevarni in zato v svojem obratu zdaj novinar nenadoma apelira na predsednika vlade. Kajti če je »pameten voditelj«, potem bo moral vedeti, da »v urejeni državi ne more vsak jemati pravice do uporabe sile v svoje roke. Kdor danes hodi naokoli z zračno puško, lahko jutri vzame v roke pravo puško in takrat bo prepozno za uvajanje reda.«

Sočutna reportaža iz Bele krajine?

Bralcu v Delu niso privoščili podrobnega pojasnila za protislovja, s katerim so začetno navdušenje nad likom pripadnika varde utopili v abstraktnem svarilu pred pretečo grožnjo, pred katero nas bo rešil Marjan Šarec. Kajti če Šiškovi čutijo točno tako, kot večina državljanov, potem smo nevarni vsi mi, mi smo grožnja. In če s(m)o nevarni le potencialno, ko pridejo/pridemo v trenutek stiske, potem nam premier, tudi če bi imel v rokah vzvode, ne more pomagati kar vnaprej. Če je vsak državljan potencialni storilec kaznivega dejanja, kar je najbrž truizem, nas pred tem Marjan ne bo rešil.

No, zdaj čakamo, da nam Delovi uredniki privoščijo še kakšno razumevajočo reportažo z obiska globoko čutečih vaških graničarjev v Beli krajini – pri ljubiteljih lepot z domobransko zastavo, ki jo je požegnalo črnomaljsko sodišče.

Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija

Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič, trenutno kolumnist Dela in sicer v zadnjih letih izjemno medijsko izpostavljeni politični analitik, tako rekoč aboniran za komentarje na RTV Slovenija in v številnih drugih medijih, tudi v svoji zadnji kolumni osrednjega slovenskega časnika suvereno nadaljuje z zanj značilno tradicijo umeščanja svoje teoretske in komentatorske pozicije v nekakšno abstraktno »sredino« – ne nujno politično v polnem pomenu besede.

Skoraj ni dvoma, da gre za izrazito premišljeno odločitev avtorja, ki je prehodil pot od mladega funkcionarja stranke SDS do njenega kritika, o čemer več v mojem besedilu Kdo so piškotki. Drža enake kritičnosti do vseh in nazorske ekvidistance se zdi načeloma izjemno simpatična, poštena, edina racionalna in tudi utemeljena v privrženosti resnici in argumentom: kdor jim zares sledi, se ne bo slepo predajal zapeljivim političnim sirenam takšne ali drugačne barve, izgubljal prepotrebne pameti ali dostojanstva in pristransko tulil v podporo neki ideološki poziciji ali proti njej le zato, ker je lojalen svojemu političnemu občestvu. Ne, nasprotno bo nenehno na preži in kritičen do vseh, ki si to zaslužijo. Bi lahko potemtakem avtorjevo držo pohvalili?

Učinkovitost polovice vedra rdeče barve

V njegovi zadnji kolumni zlahka vidimo, kako težavno, tudi za ceno izgube argumentacijske prepričljivosti, je vzdrževati velikokrat nasilno kreirano pozicijo »ne levo ne desno«, pri kateri že skoraj ekumensko vztraja in na njej gradi svoj prepoznavni imidž. Tema njegovega zapisa je tudi tokrat aktualna, nedavni »nočni pohod mazačev«, če uporabim njegovo sintagmo, ko so neznani storilci z rdečo (ali oranžno) barvo opremili niz spomenikov sredi Ljubljane, povezanih z narodnoosvobodilnim bojem, med drugim spomenik Tonija Mrlaka, padlega za samostojno Slovenijo, spomenik Borisu Kidriču v Parku Sveta Evrope, spomenik revolucije na Trgu republike, spomenik talcem v Rožni dolini, spomenik žrtvam NOB v Trnovem in spominsko znamenje padlim talcem v NOB pred Gimnazijo Vič.

Lisjak provokacija delo

Kolumna v Delu: nenamerna umetniška provokacija in pol vedra za razgaljenje prioritet

Kolumnist Dela temu že v naslovu pravi »nenamerna umetniška provokacija«, s katero so izvajalci s »pol vedra rdeče barve« razkrinkali (!) prioritete naših političnih in mnenjskih voditeljev. Zakaj že? Ker so menda ti z reakcijo na umetniški performans »nehotenega« tipa manifestirali svojo zaplankanost za bogato semantično sporočilo skrunitvene geste, ki je niso sposobni dojeti.

Kaj pa Plečnikov stadion?

Seveda ni tako preprosto, kot sem zgoraj zapisal, tega se avtor še kako zaveda: omenjeno nam pojasni nekoliko bolj po ovinkih, a z isto poanto. Poskušam bom pokazati, kako je izpeljal svoje olepšave.

Že ob branju prvih vrstic in predvsem naslova in podnaslova je najbrž tudi tovrstnih miselnih akrobacij navajenega bralca morala zapopasti radovednost, kako bo svojo kontratezo, ki se upira dominantnemu razumevanju, Lisjak Gabrijelčič izpeljal. Po tistem, ko ga je zmotil »takojšen in enoglasen odziv politične in kulturne elite«, sploh pa medijska ocena, da je šlo za vandalizem, najprej pograja prehitro oceno dejanja, sploh pa prioritete politikov: ti se menda niso oglasili, ko gre za uničevanje kulturne dediščine (ob tem navaja dve ilustraciji: zrušenje renesančne palače Longo v Kopru ali propadanje Plečnikovega stadiona), zdaj pa so se skoraj stepli, kdo bo prej obsodil uničevalce spomenikov.

In ko mu je že uspelo sugerirati primerjavo povsem neprimerljivih dejanj politikov – da politična apatija glede propadanja kulturne dediščine sodi v povsem drugo kategorijo kot odzivanje na skrunitev, pa res ne zahteva hudega intelektualnega napora – se nemudoma, da ne bi kdo podvomil v njegovo pristranskost, loti še anonimnih mazačev, zato malce tolče še po njih.

Kajti »infantilni polpismeni napisi izpričujejo tisto dobro znano zariplost«, ob kateri zdaj ugotavljamo, da so dejansko potencialno artistični akt izpeljali zelo diletantsko. Previdno ekvidistanciranje do obeh strani, storilcev dejanja in obsojevalcev, evidentno zahteva hitro menjavanje registrov, zato praktično že v skoraj istih stavkih puščice poletijo v ene in druge. Mazačem očita pomanjkanje pietete in strupeno sovraštvo, kakor da bi nemudoma pozabil na svojo osnovno tezo o perfomansu, toda hkrati že tudi graja odziv:

Zagnanost, s kako so se tako rekoč vsi, katerih mnenje v levoliberalnem mainstreamu kaj šteje, zatekli h kaznovalnemu besednjaku (vandalizem, prepovedano, sramota, sankcije, kje so kamere!?), dobro povzema sedanji trenutek: avtoritarni liberalizem kot poslednji jez proti resentimentu radikalne desnice.

Spomenik kot legitimen predmet izpodbijanja

Odziv je bil zanj »značilen, a nezadosten«. Zakaj? Nenadoma »mazaška« akcija več ni to, kar je videti, dopustil je, da je dejanje vse kaj drugega kot vandalsko, da je »celo umetniški poseg, ki prek provokacije senzibilizira javnost glede kontroverzne spominske prakse.« Skratka, mazaštvo s posebnim poslanstvom, kar ilustrira s primerom iz Barcelone, »propagandnim artefaktom« obglavljenega konjeniškega spomenika generala Franca leta 2016, kjer so avtorji provocirali, da bi zbudili premislek. Česa podobnega bi lahko bil deležen tudi zanj nespodoben Kidričev spomenik (kajti »Kidrič se dere na mimoidoče«… o usodi (kipa) ni bilo nobene resne javne razprave… karkoli »v javni sferi ni rezultat konsenza, je po definiciji legitimen predmet izpodbijanja«).

Sklep: navidezno mazaštvo bi po njegovem lahko bila smiselna intervencija, če se z njim »izpostavi problematičnost« in polemika »ljudi prisili k premisleku in sproži prepotrebno razpravo o tem, kaj v prihodnje storiti s temi spomeniki«.

Vendarle ni bil umetniški performans

Lisjak Gabrijelčič torej nesporno kaže veliko naklonjenost takemu dejanju. A se potem kar ustraši in svoj predlog naredi za pogojen:

A žal govorimo v pogojniku. Nočna akcija pač ni bila umetniški performans. Avtor se ni izpostavil.

Kako že? Če bi se izpostavil, bi bilo očitno drugače in bi nenadoma postal artist? Ker ni bil podoben kontroverznemu zažigalcu strunjanskega križa in bil svoje dejanje pripravljen zagovarjati pred sodiščem, nadaljuje avtor, ker »svoje kritike ni poskušal artikulirati na ravni občosti«, je napad na spomenik znamenje nesposobnosti antikomunistične desnice, »da bi javno mnenje pretresla s premišljeno, etično zrelo gesto«, čemur spet nemudoma vpelje omenjeno ekvidistanco, kajti slednje je »enako simptomatično kot sprenevedavo pohujšanje levega mainstreama«.

Pohujšanim levim – in tega, da bi obsojevalci skrunitve morali nujno biti levo usmerjeni, tudi ni dokazal – zato očita, da se sprenevedajo (v čem že?), desnim pa, da so etično nezreli, ker svoje akcije nad Kidričem niso nadgradili z večjo premišljenostjo in izpostavljenostjo. A pri tem kajpada vara: še kako dobro se zaveda, saj o tem celo izrecno razpreda v istem besedilu, da pogoj, zaradi katerega bi smel grajati snovalce mazaške akcije, vendar ni izpolnjen: očitati, da v dejanju levica ni odkrila subtilnega umetniškega ali politično domišljenega performansa, sploh ni možno celo po njegovem lastnem ugotavljanju, ker zanj preprosto ni šlo. Če bi še lahko razumeli njegovo kritiko, uperjeno v zaletavost »antikomunistične desnice«, pa je tista, usmerjana v reakcijo »levice«, popolnoma izvotljena in prazna.

Kar je simpatično vsem

Cilj takšnega manevriranja sem že pojasnil: avtor želi pač vedno znova varno parkirati svojo pozicijo v pristanu medijsko modne sredinskosti, kjer z ekvidistanciranjem preziraš ene in druge. Njegovo predano iskanje ravnotežja je kot pisano na kožo širokim množicam: ko graja levico, bo simpatičen desnim, ko graja desne, bodo ploskali levi. Vsi bodo zadovoljni in celo v istem stališču ali zapisu našli kaj zase. S tem avtor ponuja tako rekoč idealno recepturo za tisto, kar pričakuje npr. Manica Janežič Ambrožič kot odgovorna urednica na RTV Slovenija in pred njo še številni drugi: politična enaka razdalja je vendar vrsta notoričnega uravnoteževanja, na katerega kot uredniški princip hektično stavijo uredniki javnega servisa vsaj od leta 2005. Skratka: Rosvita Pesek in Igor E. Bergant ob takšnih gostih čutita veliko olajšanje.

Silovito dobro se ekvidistančna ideja ujema tudi s politično preobrazbo osrednjega slovenskega časnika, ki je pod Petričevim vodstvom zdrsnilo v desno, a ne bi rado izgubilo levega pola svojega bralstva. Povedano drugače: ekvidistančni centrizem je v novih slovenskih medijskih časih odlična strategija za politično komentatorstvo, ki nadomešča Tantalove muke npr. urednikov in voditeljev oddaje Odmevi, ki so vsakič znova iskali čudežne formule, kako bodo ob ravno prav levomislečih v studio ob enaki kvoti povabili še ravno prav desnomisleče – ali obratno.

Toda cena za to je velikokrat visoka, kot smo videli: mazaške akcije z novimi ideološkimi pristopi hitro postanejo tisto, kar so v naslovu prispevka v Delu označili za nenamerno umetniško provokacijo.

Ko članki izginjajo: o Šarčevi slabi koordinaciji in svetovanju, ki ga ni bilo

Odločitev premiera Marjana Šarca, da trenutno zavrne nastop pred evropskimi poslanci na marčni seji prihodnji teden v Strasbourgu, v okviru katerega bi imel priložnost predstaviti svojo vizijo prihodnosti EU, je završala na tviterju in celo bila deležna precejšnje kritike na levem in hkrati desnem političnem polu. Pričakovano so se najbolj odzvali nekateri slovenski evroposlanci in govorili o sramoti in neverjetni zamujeni priložnosti.

Kot vemo, je Šarec potem na tviterju zavrnil očitke z neprepričljivim in za domače loge značilnim manevrom, češ da bi njegov nastop lahko bil razumljen kot predvolilni. Hja, kateri pa ne bi bil? Dejal je:

»Moj govor v Evropskem parlamentu bi bil lahko v tem času razumljen kot predvolilni. Tisti, ki mi danes očitate, ker ne bom imel govora, bi mi v nasprotnem primeru očitali prav to. Za nagovore bo še priložnost, saj nas čaka predsedovanje 2021. Srečno vsem na volitvah!«

Predsednik vlade je s prozornim retoričnim manevrom svoje kritike razglasil za predvolilne nakladače. In kako so mediji poročali o njegovi (trenutni) zavrnitvi govora? Delo recimo z naslovom »Evroposlanci nad Šarca, Šarec se brani: Za nagovore bo še priložnost«, javni zavod RTV Slovenija pa s »Šarec: Moj govor v Strasbourgu bi bil lahko razumljen kot predvolilni«. Na podoben način sta poročala Slovenska tiskovna agencija (»Šarec vihar okoli nastopa v Strasbourgu vidi v luči volilne kampanje«) in Siol (»Šarec vihar okoli nastopa v Strasbourgu vidi v luči volilne kampanje«). Nekoliko bolj mešani so bili odzivi na 24ur.com, a brž lahko ugotovimo, da so odzivi dali prednost Šarčevi obrambni interpretaciji »zamujene priložnosti«.

Zanimalo me je, kako je o tem poročal časnik Delo. Sandra Hanžič je 19. marca spisala članek z naslovom »Evroposlanci nad Šarca, Šarec se brani: Za nagovore bo še priložnost«, z enakim datumom najdemo še prispevek »Šarčeva košarica evropskemu parlamentu«, ki ga podpisujeta dopisnik Peter Žerjavič in Gašper Završnik.

Toda članek, ki je potem bil objavljen pod naslovom »Šarčeva zaušnica evropskemu parlamentu izraz slabe koordinacije in svetovanja«, objavljen 20. marca 2019, je preprosto izginil. Podpisuje ga znova Sandra Hanžič in po naslovu sodeč smo si lahko v njem obetali nekaj kritike na račun »slabe koordinacije« okoli predsednika vlade in svetovalcev v njegovi bližini. A članku, kot vse kaže, ni bilo usojeno, da bi preživel.

Povezava nanj se je ohranila pod drugimi članki – urednik spleta jo je morda pozabil izbrisati, ohranjena je tudi povezava v arhivu, a članka tudi tam ni. Spodaj navajam nekaj sledi, na katere bo naletel tisti, ki ga morda zanima zgodba in ki se očitno kritično loteva koordinacije in svetovanja predsedniku. Tehnična napaka?

Ugibanje, zakaj je članek izginil, prepuščam domišljiji radovednega bralca.

P.S.

Po objavi tega zapisa se je članek na spletni strani Dela pojavil – kot je razvidno spodaj, točno ob 11.00 uri danes.

Povezane vsebine, ki jih ni

 

Šarec Delo eu cenzura

Povezava, ki pa ne deluje: članka ni mogoče najti

 

Slaba koordinacija, ki je ni

 

Šarec zaušnica iskalnik cenzura

Iskalnik Dela: članek je izpisan, a ga v arhivu ni

Odstranjena ali nedostopna stran, ki je

 

Delo šarec cenzura ni mogoče najti

Edini rezultat, ki ga boste našli ob iskanju članka, ki je bil  po vsem sodeč preveč kritičen do Šarca

In članek se znova pojavi…

Delo cenzura šarec posodobljeno

Članek po tistem, ko se je spet pojavil